Forum





Chapter 1: The Thief
___________________________________________________
Stala sem pred vrsto čokolad. Le katero naj vzamem? Na hitro sem zagrabila mlečno s karamelnim polnilom in jo skrila v žep. Zrinila sem se ven iz trgovine, in odšla domov. Vedela sem da me ne bodo dobili. Nikoli me niso. Prišla sem na 9. avenijo, kjer sva z mamo živeli. V enemu tistih zanikrnih opečnatih blokov, v malem stanovanju v najvišjem nadstropju. Odprla sem vhodna vrata. Poškilila sem v dnevno sobo. Mame še ni bilo doma. Tipično. Dan je presedela za pisalno mizo, in tipkala na računalnik, sprejemala dokumente in take stvari. Zvečer pa je zagonila denar. Za popivanje in Chanelove pudre.

Odšla sem v svojo majhno sobo in se vrgla na posteljo. Želela sem si da bi imela očeta tu. Nikoli ga nisem poznala. Prišel je in odšel. Ne vem zakaj. Mame nisem nikoli spraševala o očetu, samo primazala mi bi klofuto. »Nič, treba se bo spraviti k delu,« sem si zamrmrala. Trapasta domača naloga. Poizkusila sem se skoncentrirati na matematiko. Besedilne naloge so bile bedne, drobna pisava pa smrt za mojo disleksijo. »Koga briga, koliko svinčnikov lahko kupi Bill, če jih pa lahko preprosto ukrade,« sem zagodrnjala in zabrisala zvezek s mize. Ura je kazala 8, mame ni bilo nikoli doma pred enajsto. Odšla sem v dnevno sobo in se vrgla na kavč. Prižgala sem televizijo. Na sporedu je bil American Top Model. Krasno. Butaste punce so se zvijale po pisti tako, da bi bila še jaz boljša. Skakala sem z kanala na kanal, dokler nisem postala utrujena.

Odšla sem v kopalnico, kjer sem med tonami mamine kozmetike komajda našla svojo zobno ščetko. Zmanjkalo je zobne paste, tako da sem ven nastrgala samo drobtinico. Zavzdihnila sem, in si začela ščetkati zobe. Roka mi je sredi giba zastala in zazrla sem se v ogledalo. Bila sem povprečna trinajstletnica. Imela sem vitko postavo, za normalne obline sem se lahko obrisala pod nosom. Sprednje zobe nisem imela popolnoma ravne. Podedovala sem rjave oči moje mame. Nisem vedela po kom imam svetlo rjave lase. Moja mama je bila plavolasa. Prav tako je imela bledo polt, jaz pa svetlo rjavkasto. Imela sem škratje poteze, z navihanim nasmeškom. Nisem bila lepa kot mama. Spet sem si začela ščetkati zobe.
____________________________________________
Zahvaljujem se ethereal. za čudovito naslovnico.
ƜιηɗуωσяƖɗ me je prepričala da sem začela objavljati to zgodbo.
16. februar 2016





Chapter 2: Hellhound
_______________________________
Akademija Oakland je bila precej zanikrna šola. Z nasilneži na vsakem koraku, ogabni hrani in nehigieničnimi stranišči je bila pravzaprav zelo zanikrna. Danes je bil vsaj kros. Edina svetla točka v celem dnevu. Počasi sem se preoblekla v svoje kratke hlače in športno majico, in odšla na štart. Tam je že bilo nekaj živčnih deklet in fantov, ki so se ogrevali. Do mene je pricapljala Ellie, šolska važička. »Živijo, Hermione. Se lahko nekaj pomeniva?« je zaščebetala. »Kaj pa?« sem hladno odgovorila. »Gre za tekmo. Bi lahko ti malo khm… zavirala,« se mi je nasmehnila. »Pozabi, Ellie. Ne bom ti pustila da zmagaš.« Nasmeh ji je izginil z obraza. »Opozorila sem te, Blackwoodova. Lahko poskrbim da bo tvoje življenje pekel.« mi je zasikala. »A res? Jaz pa lahko celi šoli povem, da imaš na obrazu ogromno materino znamenje, ki si ga zakrivaš s pudrom.«

Odšla sem na drugo stran črte in naredila nekaj ogrevalnih vaj. Čez pet minut smo bili že vsi zbrani. »Pripravljeni!« je zahreščal glas našega učitelja. G. Robinson je bil star že kakšnih 200 let, in res nisem razumela, kako da še ni v pokoju. Izgledal je kot kakšna perujska mumija, ki smo jih gledali pri zgodovini. Postavila sem se na štartno črto in namestila noge v štartni blok. »Pozoooor!« je spet zahreščal Robinson. Dvignila sem se na 'špičke'. »Zdaaaj!« Odrinila sem se od bloka in začela teči. Počutila sem se kot da bi imela krila. Pridobivala sem na hitrosti, in kmalu vodila. Sama pri sebi sem se nasmehnila. Zdaj bom jaz narekovala tempo.

Komajda sem opazila, da sem že čez ciljno črto. Iztekla sem se, in se ustavila kakšne 10 metrov naprej od ciljne črte. Zadovoljno sem opazovala, kako so v cilj prikapljali tekmovalci. »Rezultati!« je naznanil g. Robinson. »Prva je bila Hermione Blackwood, drugi Blake Williams…« Robinsonu se je za trenutek zataknilo. Blake Williams se mi je zarežal, in s tem pokazal bele zobe, ki so kar bodli ven iz črnine njegovega obraza. »Tretji je bil Lee Adams…« je nadaljeval Robertson.
Zadovoljna sem odšla v garderobo, in se preoblekla v svoja oblačila. Odpravila sem se k naslednji uri, ko sem z drugega prehoda zaslišala krike. Zavila se v prehod. Ob steno se je stiskala moja sošolka Jasmine Clarke. Pred njo pa je renčal črn mastif v velikosti grizlija.
17. februar 2016
Chapter 3: Escape
__________________________________
Tretje poglavje:

»Mrš!« sem zakričala. Ko me je stvor ošvrknil z rdečimi očmi, sem spoznala da to ni bila najboljša ideja. Ko je začel hoditi proti meni, sem spoznala da je bila to zelo slaba ideja. »V kočo! Domov!« sem zaklicala, in se hkrati ritensko umikala. »Cucek!« Jasmine je zalučala učbenik čez cel hodnik. Pes se je pognal za njim. »Sem!« mi je zaklicala. V svoji torbi je poiskala atlas sveta, ki ga je vrgla v že tako razpokano okno, da je počilo. Razumela sem njen načrt. Edini problem je bil, da je bila Jasmine visoka okoli meter in pol, okno pa je bilo nekaj več kot dva metra nad tlemi. Pes pa se je že vračal. Vzela sem zalet in skočila. Z rokami sem se oprijela okenske police in se potegnila gor. Tudi Jasmine je skočila in se nekako oprijela roba police. Prijela sem jo za komolce in jo zvlekla gor, ravno ko je pes hlastnil po njenih nogah.
Jasmine je skočila s okenske police in se opotekla nazaj. Jaz sem ji sledila. Stekli sva stran od šole. »Kam zdaj?« sem jo vprašala. »K meni domov.« Bila je bila že zelo zadihana.

Jasminina družina je stanovala v enem iz nebotičnikov na 5. aveniji. Vrata nama je odprla lepa rdečelasa ženska. Jasmine je planila v stanovanje. »Kje je oče?« je vprašala žensko. »V delovni sobi.« Gospa je bila zmedena. Jasmine je že brcnila čevlje z nog in stekla po hodniku. »Pojdi tudi ti v delovno sobo. Po hodniku naprej in levo. Prinesla vama bom piškote,« je rekla ženska, ki je bila najverjetneje Jasminina mama. »In prvo pomoč,« je še dodala, ko me je premerila s pogledom. Pogledala sem svoje roke. Okensko steklo je pustilo krvave praske in imela sem strgane rokave.
Že skozi vrata delovne sobe sem zaslišala glasove. Odprla sem vrata. »Ogromen pes je bil. Z rdečimi očmi. Moraš mi verjeti.« Soba je imela veliko okno, ki je gledalo na Peto avenijo spodaj. Pred oknom je stala velika pisalna miza. Na stolu je sedel moški srednjih let, pred njim pa je stala Jasmine. »Lahko pogledaš v mamin rokovnik, če kaj piše,« je dejal moški. »Dober dan,« sem potiho pozdravila. Jasminin oče se mi je nasmehnil in pomignil da pridem bližje. Jasmine je v roke prijela siv rokovnik in ga odprla. Pogladila je platnico, »Oh,« je dahnila. Na papirju so se pojavile črke. »Polkrvni hrib, Long Island. Cum est tempus insolita,« je prebrala. Jasminin oče se je namrščil. »Ko bo prišel nenavaden čas,« je prevedel. »Lahko gremo tja,« je rekel.
22. februar 2016
Waw !! Usec mi je tvoj način pisanja !! Neext !!
22. februar 2016
u208287
u208287
neextt
22. februar 2016
Chapter 4: Half-Blood camp
________________________
»Tukaj ni nič.« Jasminin oče se je mrščil. »Vseeno naju pusti ven. Samo malo se razgledava naokoli,« ga je prepričevala Jasmine. »Prav. Ne pojdita predaleč.« Jasmine je lahno skočila iz avta, jaz pa sem ji sledila. »Poglej.« Jasmine je pokazala visoko smreko. »Greva tja?« sem vprašala. Prikimala je.

Pod smreko sta sedela dva fanta. Eden je bil visok, zagorel in svetlolas in nekako… čeden. V roki je držal beležko po kateri je čečkal. Drugi je bil manjši in rjavolas, s puhasto najstniško brado. Žvečil je travnato bilko in zasanjano gledal v daljavo. »Kaj pa to: V zarji mrak se spušča, v hiši pipa pušča?« je nenadoma vzkliknil svetlolasec. Drugi fant se ni odzval. »Gil!« je zavpil. »Ja… Kaj?« je zamomljal drugi fant. Svetlolasec je zavzdihnil in zajel sapo, da bi ponovil verze. »Če te že zanima, je obupno.« Stopila sem izza drevesa. Fanta sta se dvignila na noge. »Kaj za…« sem začela. Drugi fant je bil namreč od pasu navzdol kozel. Čisto pravi kozel. Jasmine to ni tako pretreslo. »Je to polkrvni hrib?« je uradno vprašala. »Je. Jaz sem Alex, tole je pa Gil. On je satir,« se je nasmehnil svetlolasec. »On je KAJ?!« sem zavreščala. »Pridita z mano,« je rekel Alex.

Stopile sva k njemu. Z vrha hriba se je videla obala, ki je ležala pod nami. Velika hiša, paviljon v grškem slogu in 20 manjših koč. Gil se je zleknil nazaj v travo. Alex se je počasi začel spuščati navzdol. »Vesta, tiste zgodbice o grških in rimskih bogovih. No, res obstajajo. Včasih imajo otroke s smrtniki. Kot sta vidve. Ali jaz. Moja mama je Atena, boginja modrosti in bitke,« je povedal. »To je edini kraj na svetu kjer smo varni. Nekaj nas tu ostane celo leto, nekateri gredo jeseni domov. Dobrodošli v Polkrvni tabor.« »Zakaj zunaj nismo varni?« je vprašala Jasmine. »Zaradi pošasti,« ji je odgovoril. Zajela sem sapo. Tisti pes… Prišli smo do vznožja hriba. »Lou, kje je Hiron?« je vprašal mimoidočo tabornico. »Lokostrelstvo ima,« je odgovorila. Napotili smo se levo, do strelišča kjer je ducat tabornikov vadilo, okoli njih pa se je sprehajal kentaver. Nenavadna anatomija, ni kaj. »Hiron! Novinki!« je zakričal Alex. Kentaver je prikorakal do nas. Jasmine je želela nekaj reči, a je zaprla usta, in se vžgala v vijoličnem plamenu. Plameni je očitno niso poškodovali, saj se je smehljala. Nad glavo se ji je vrtel hologramski simbol, dve prekrižani goreči bakli. Taborniki so izpustili loke, in se narahlo priklonili. Plameni ki so jo objemali so ugasnili, podoba bakel pa je zbledela. Lokostrelci so vstali nazaj. Kentaver se ji je nasmehnil. »Kaj se je zgodilo?« je vprašala Jasmine. »Tvoja mati je Hekata, boginja magije, meglice in razpotji. Pravkar si bila priznana,« je rekel Alex. »Alexander, pojdite do Lou Ellen in Stolla. Zmeni se za koče,« je rekel kentaver. »Moj oče me čaka odzunaj,« je rekla Jasmine. »Pa še do očeta, da pojasniš,« je dodal kentaver. »Vsekakor. Vse bom uredil.« Alex je salutiral in iz žepa potegnil žepni nož, ki se je naenkrat raztegnil v sulico.
23. februar 2016
P.s. Hvala za nexte in kompliment.
23. februar 2016
u208800
u208800
Next XTTT!!! takoj da si mi ne upas konct!!! Next nexr Next Next Next Next enxt Next Next Next moji prsti so cist nori ahhahah plsss nexti!!!!!!
23. februar 2016
u208800
u208800
Aja pa ful dobra zgodba. Kar pa itak ze ves hahah
23. februar 2016
u208800
u208800
Next!! Nexti ze!!!
25. februar 2016
u208800
u208800
Kje je Next?
26. februar 2016
neeext
26. februar 2016
ful mi je všeč Next
28. februar 2016
Next Next Next
28. februar 2016
u208800
u208800
A lahko ZDEJ Next!!!!!!!!!!!!!!!
In to ni blo uprasanje!!!!
28. februar 2016
u208800
u208800
Resn hahah
Sla sm ji na zs tezit
Hahah a lahko Z.D.E.J. Next!!!
28. februar 2016
Chapter 9





_________________________________
Alex in Jasmine sta me pustila pred vrati koče 11. Koča je izgledala zdelana in stara, na vratih pa je bila narisana palica z krili na vrhu in dvema kačama. Potrkala sem in odprla vrata. »Kaj je, Travis?« je zamrmral visok fant, ki je sedel v kotu.

»Ime mi je Hermione, ne Travis,« sem povzdignila glas.

»Fino,« je rekel. »Jaz sem Connor Stoll. Si nova?«

»Ja« sem odgovorila.

»Koliko si stara?« Njegovim vprašanj očitno ni bilo konca.

»Trinajst,« sem rekla.

»Čudno,« je zamrmral.

»Zakaj?« sem vprašala.

»Ker si šele zdaj prišla. In očitno nisi priznana. No, najkasneje jutri boš. Bogovi so po boju s Kronosom zaprisegli, da bodo vsi njihovi polkrvni otroci do trinajstega leta tukaj in popredalčkani po kočah,« je skomignil.

»Lahko tole malo bolj razložiš?«

»Skratka, imamo 20 koč. V vsaki koči so otroci določenega boga oziroma boginje. Trenutno se nahajaš v številki 11, kjer smo nastanjeni Hermesovi otroci pa tudi nepriznani kot si ti,« je razložil.

»Kdo je ta… Kronos?«

»Bil je titan časa. Vprašaj Percyja Jacksona. Prepričan sem da ti bo vse razložil.«
Odprla sem usta. Vendar me je prekinil glas: »Hermione! Prideš ven?« Na vratih je visela Jasmine.

»Prihajam!« sem se dvignila.

»Ne boš verjela, kako kulsko kočo imamo. Izjemno je! Lou in vsi ostali so tako prijetni,« je cvilila.

»Kulsko? Ti si…«

»Koča številka 20,« mi je prikimala. Razprla je prste in čez dlan ji je zaplesal vijoličen plamen.

»Sem kdor sem.
Moja pot je senčna.
Ni niti bela niti črna.
Oboje je.
Hodim med svetovi.
Sem z zemlje,
z nebes in podzemlja.
Čarovnica sem,«

je zrecitirala. »To je vodilo moje mame. Kar lepo, kajne?« S temi besedami je dlan stisnila v pest in plameni so ugasnili.

Jasmine je odšla nazaj v svojo kočo, elegantno stavbo iz sivega marmorja, jaz pa sem se odločila, da se bom razgledala po taboru. Počitniških koč je bilo 20, vsaka je bila drugačna. Nekaj tabornikov se je v bojni areni mesarsko znašalo nad slamnatimi lutkami, po jezeru so drseli trije kanuji. Ob nečem, kar je zgledalo kot hlev je dekle krtačilo krilatega konja. Fant je plezal po plezalni steni, po kateri je tekla lava. Pred kočo številka 3 sta se dva poljubljala. V tehnični delavnici je nekdo koval meč, pred kočo 6 pa je skupinica svetlolasih otrok brala. Usedla sem se na obalo jezera in opazovala kako je padal mrak, in premlevala današnji dan. Pes - grizli, Clarkovi, polkrvni tabor, Alex, satir po imenu Gil, Connor Stoll, koča 11…

»Pridi!« Nekdo je stal za mojim hrbtom. »Večerje nočeš zamuditi,« je rekel Alex.
Postavila sem se na noge in sledila Alexu do jedilnega pavilijona. Connor Stoll mi je pomahal, naj se usedem za tisto mizo. Alex se je usedel za drugo mizo.

Connor se je nagnil k meni: »Vedno moraš sedeti za mizo svoje koče.«

»Okej,« sem zašepetala nazaj.

»Driade, drevesne nimfe.« Connor je pokazal na gručo deklet ki so prišle iz gozda. Imele s lase v nežnih zemeljskih tonih in polt v zelenkastem odtenku.

Želela sem mu nekaj reči, vendar sem onemela. Pogledala sem navzgor in zagledala hologramski znak ki se mi je vrtel nad glavo. Bil je kaducej, simbol koče 11.
_____________________________
Hekatino pesem sem šla prevajat. Izvirnik:

I am a Witch

I am who I am

My Path is Shadowed

It is neither black, nor white.

Yet it is both

Between the worlds I walk

I am of the Earth

Yet, I am of above, and below

I am a Witch
______________________
Pomagajte si z:
https://riordan.wikia.com/wiki/Riordan_Wiki
28. februar 2016
Next Next
28. februar 2016
u208800
u208800
Finialy Next!!!
I was waiting soo soo fucking long!!!
Thank you!
Next Next Next
Pricakujm ga do ju3 hahahah
Pa ful dobr piss!!! Next! Resno!
28. februar 2016
Next
29. februar 2016
Next bo verjetno v sredo.
29. februar 2016
Next
29. februar 2016
Chapter 6
______________________________
Tisto noč sem imela čudne sanje. Vedno znova se mi je prikazovalo velikansko brezno in Jasmine ki pada vanj. Sredi noči sem se zbudila in poizkušala zaspati nazaj. Ni mi uspevalo preveč dobro. More so me preganjale celo noč.

»Vstani, sestrica! Danes je dan za lov na zastavo.« Connorjeve budnice si nikakor nisem predstavljala tako.

»Dan za kaj?« sem zazehala.

»Pridi ven, okej?« mi je odgovoril.

Včeraj se nisem oblekla v pižamo. Bila sem malce pomečkana, vendar oblačila niso bila umazana. Medtem ko sem si zavezovala superge, sem malo premišljevala. Dejstva: Sem tukaj, v taboru grških polkrvnih. Včeraj sem dobila status Hermesove hčerke. Pravkar si zavezujem čevlje. In čaka me nek lov.

Ko sem stopila na prosto, se mi je tabor zazdel kot mravljišče. Taborniki so hiteli proti gozdnemu robu, kjer je stal kentaver od včeraj.
Ko smo se zbrali vsi, je kentaver spregovoril: »Lov na zastavo. Pravila poznate, potok je meja. Brez pohabljanja. Sam bom v vlogi prve pomoči.« Tole pohabljanje se ni slišalo dobro. Kentaver je tlesknil s prsti, in pred nami so se pojavile mizi, polni oklepov, čelad in orožja.

»Vzemi modro čelado!« mi je zaklical Connor. S mize sem vzela modro čelado in oklep. Razgrnila sem oklep in se začela spraševati, kje je zgoraj. Oblekla sem ga približno prav.

»Čakaj! Narobe imaš zaponki.« Do mene je pristopilo visoko plavolaso dekle. Odpela mi je eno stran oklepa, in zavila usnjen trak.
»Hvala,« sem ji rekla.
»Ni zakaj. Modri moramo držati skupaj. Mimogrede, jaz sem Annabeth,« se mi je nasmehnila. »Izberi si orožje,« je še dodala. Z mize sem potegnila kratek bronast meč in odšla k gruči modrih.

Do mene se je prerinil Connor. »Poslušaj, nisi imela niti ene same ure bojnega treninga, ostani ob potoku. Nobene potrebe ni, da bi te že prvič zmrcvarili.«
»Bom,« sem obljubila.

Rdeči so prečkali potoček, in nas sovražno gledali z druge strani. »Zdaj!« Kentavrov glas je zadonel čez množico. Pognali smo se v gozd. Nekaj tabornikov je neslo stran sivo zastavo z izvezeno sovo. Stekla sem naprej ob potoku in se ustavila na prostoru, kjer sem imela razgled na drugi prodnati breg. Dvignila sem meč in čakala…

Dvignila sem glavo. Po kakšne pol ure čakanja sem zaslišala zvoke. Nekaj ljudi je teklo skozi gozd na drugi strani proti meni. Iz gozda je pritekel nekdo, in v rokah je imel rdečo zastavo. Izgledalo je kot da zastava lebdi v zraku. Očitno je bil nosilec neviden. Za zastavo sta pritekla dva iz rdeče ekipe. Eden se je oklenil nevidnega nosilca, drugi pa mu je potegnil kapo s glave. Izpod kape se je prikazala Annabeth. Zagledala me je in s prosto roko zalučala zastavo proti meni. Razumela sem njen načrt. Pognala sem se naprej in ujela zastavo. Voda mi je pronicala skozi čevlje. Rdeči je začel teči proti meni. Otrpnila sem. Nasilnež je že dosegel breg potoka. Za sabo se zaslišala glasove. Molila sem da so to naši. Nasilnež je zabredel v potok, ko se je pred mano vzdignil vrtinec vode in ga zalil. Nekdo me je za roko potegnil na breg. Skozi vrste modrih so se zaslišali klici veselja. Zmaga je bila naša.
__________________________________
Šele zdaj opazim da je številka prejšnega poglavja narobe napisana, u resnici je 4.
Anyway, enjoy!
02. marec 2016
Next Next Next Next Next
02. marec 2016
u208800
u208800
Next Next Next!!!
02. marec 2016
neeeeext
03. marec 2016
Next bo v petek.



03. marec 2016
Chapter 7
_________________________________
Naslednja dva meseca sta hitro minevala. Učila sem se ježe na pegazu in trenirala mečevanje. Nekako sem se pritolkla skozi Odisejo v stari grščini. In vsak petek smo igrali lov na zastavo.

Sredi avgusta pa so me poklicali v veliko hišo. Takrat sem dobila občutek, da je nekaj zelo narobe.
_________________________
flashback – third person
Na dvorišče se je zgrnila senca. Noč je postala še bolj črna. Iz hiše je prihitel kentaver. Senca se je razgrnila in razkrila dva temna konja in kočijo, v najtemnejšem odtenku črne. Na kočiji je stala visoka in vitka ženska. Elegantno je stopila na tla, in se napotila proti kentavru. »Pozdravljen, Hiron.« Od nje je kar seval mraz.

»Nyx.« Hiron je pogoltnil slino. »Čemu taka čast?«

»Nekaj pomembnega se je zgodilo. Nalogo želim.«

»No…«

»Poslušaj. To je pomembno.« Zazrla se mu je v oči.

»Kaj je vendar tako pomembnega, da terja obisk vladarice noči?« jo je pobaral Hiron.

»Za Hemero gre. Izginila je. Ves Tartar sem preiskala. Z Alecto sva pogledali v vsako špranjo. Ni je.« Glas se ji je zatresel.

»Bo že prišla,« je rekel kentaver.

»Ne razumeš. Ni je. Hekata je izvedla iskalni urok. V podzemlju je ni. Pošlji tri polkrvne na nalogo.«

»Ne vem…«

»Naj grejo Hermione Blackwood, Jasmine Clarke in Alexander Oakley. In če mi želje ne boš izpolnil, Kronosov sin…« Grozeče se sklonila k njemu. »Bo noč tvoja večna sovražnica.« Narahlo se je nasmehnila. »Gajine sestre ne bi bilo pametno izzivati.«

»Jim boš predal tole?« Iz žepa svojega plašča je potegnila dva predmeta in jih predala Hironu.

Kentaver je pokimal. Nyx je stopila na kočijo. Prijela je za vajeti. »Pojdimo!« je ukazala. Sence so se zgrnile nazaj in jo zakrile. Kentaver se je zasukal na peti in izginil nazaj v hišo.

End of the flashback
_____________________________
»… Poiskati morate Hemero, boginjo dneva,« je povedal Hiron. »In Nyx mi je dala nekaj za vas. Mislim da je bilo tole mišljeno zate, Jasmine.« Podal ji je majhen črn predmet.

»To je pudrnica,« je neodločeno rekla.

»Poizkusi jo odpreti,« ji je svetoval Hiron.

Trznila je z zapestjem, da se je pudrnica odprla. »Hej!« je vzkliknila. Pudrnica se je razprla v dolg plameneč bič. Prijela ga je za konec in ga zvila nazaj v pudrnico. »Kaj je torej druga stvar?« je vprašala.

Hiron je pokazal na mizo. »Nekakšen diadem,« je rekel. »Ne vem za koga je.«

»No, zame že ne,« se je umaknil Alex.

Stegnila sem roko po diademu. »Ajs!« sem zajavkala. »Ledeno je.«

Pobrala ga je Jasmine. »Meni se ne zdi,« je priznala.

»No, očitno je potem tudi to zate,« sem zavzdihnila.

»Aja, Hermione.« Hiron se je sklonil k nekemu predalu in ven potegnil škatlo za čevlje. »Tele mi je pred nekaj leti prinesla tvoja babica, Maia. Rekla mi je da so za 'črni les'. Zdaj razumem, da je mislila tvoj priimek.« Škatlo mi je potisnil v roke.

Polna pričakovanja sem odprla pokrov. Notri so ležale allstarke olivne barve. »Maia!« je rekel Hiron. Supergam so pognala krila, in začele so frfotati v zraku.

»Uau,« sem rekla.
04. marec 2016
neext
04. marec 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg