Forum
Še ena zgodba je tu. Ne oglašujte, povejte resnico in kritike ter mnenja. Naslovnica je moja. Upam da vam bo vsec.
***************
Naslovnica


PROLOG

Osemnajstletno dekle z dolgimi rjavimi lasmi in čokoladnimi očmi se je zrlo v ogledalo in se ogledovala. Božala si je svoj visoki trebušček, v kateri je prebival njen dojenček. V ogledalu je opažala podobe svojega življenja. Življenja, ki je bilo zapleteno. Ogledalo je imela za čudežno.

Mnenja, nexti?
04. avgust 2017
Next
Meni se zdi začetek prolog zanimiv,me prav zanima kaj se bo zgodilo v nadaljevanju.
komaj čakam.
04. avgust 2017
res zanimiv prolog, ki ne izda preveč c:
pa btw lepa naslovnica
neeext
04. avgust 2017
Amy Rose Dawson
Amy Rose Dawson
Nextt!
04. avgust 2017
Nextt! <3
04. avgust 2017
nekst!! <33
04. avgust 2017
zgleda ful zanimivo in naslovnica mi je ful vsec
Next :3
04. avgust 2017
Next
04. avgust 2017
uuu zanimivo! Next!
04. avgust 2017
Next super je prolog
04. avgust 2017
Punce, nextala bom jutri. Hvala vam za vse nexte in komentarje. Res, nisem pričakovala takega odviza. Upam da boste to zgodbo brali do konca *___*
04. avgust 2017
Next
Full dober začetek... In lepa naslovnica
04. avgust 2017
Heey! Tako, pa je Next prišel. Upam, da vam bo všeč in, da ne boste nehale brati. Torej, uživajte *__*
********



The key to the heart
Chapter 1

Louise Robb

Ko sem se zbudila, sem šla na stranišče, potem sem stopila pred ogledalo v moji sobi in rekla: "Ogledalce moje, pokaži mi dan 1. septembra 2016." Ko sem izrekla, je ogledalo začelo utripati in kmalu sem v steklu zagledala mojo šolo.
*Zvonec je zazvonil in morala sem se odpraviti v razred. Skupaj z prijateljicami, Anno, Sophie, Lauren in Megan smo se poslovile od naših fantov. Ko smo se nameravale odpraviti v razred, saj smo sošolke, mi je moj fant Alex zaklical: "Louise, pogovoriti se morava!" Ustavila sem se in prijateljicam namignila, da lahko gredo naprej, sama pa sem se vrnila k fantu.
"O čem pa se morava pogovoriti?" sem ga vprašala.
"Saj veš, da sva skupaj že leto in pol?" Pokimala sem, on pa je nadaljeval: "In še vedno nisva naredila tistega. Misliš, da ne bi bil sedaj čas za to?" me je vprašal, jaz pa sem šokirano stala tam. Z Alexom se nisva mogla veliko dobivati, ker mi starši niso dovolili. Itak jih tudi zame ni brigalo. Zanimalo jih je samo moje učenje in ocene.
"Prav. Kdaj?" sem mu odvrnila.
"Danes, pri meni zvečer?"
Pokimala sem in ga poljubila, nato pa se odpravila v razred, kjer je potekal moj pouk.
Po eni strani sem bila živčna, podrugi strani pa sem si oddahnila, saj sem mislila, da me hoče zapustiti. Ampak ni bilo to. Hotel je samo poglobiti najino ljubezen. In jaz se s tem popolnoma strinjam. *
Obrisala sem si solze in zavzdihnila, ter se oblekla. Potem sem šla dol na zajtrk. Šla sem v kuhinjo, da sem vzela kruh in Nutello, potem sem se odpravila v jedilnico. Tam sem videla moje starše, ki so zaničevalno gledali mene in moj še kar visoki trebuh.
Zavila sem s očmi in jim rekla: "Me lahko nehata zaničevalno gledati? Noseča sem že sedem mesecev in to je to!"
"Seveda si noseča, ker si neumno ravnala. In stara si osemnajst, zaboga! Mlada si še, življenje moraš uživati," je mama 'zaskrbljeno' rekla.
"Življenje bi uživala, če mi ne bi vidva težila s tem usranim učenjem!" sem jima jezno rekla in se odpravila v sobo, kjer sem pobrala potrebne stvari v mojo torbico in se odpravila po stopnicah na hodnik. Obula sem si čevlje in pograbila ključe za avto. Prižgala sem ga, stopila na gas in se odpeljala do Alexa. Sicer me je že zdavnaj zapustil, ko je izvedel za otroka, ampak poskusiti ni greh.
Ko sem prispela na cilj, sem ugasnila in zaklenila avto. Otožno z visokim trebuhom sem stopala proti vrata, ki je mogoče novo upanje za naju z Alexom. Z strahom sem pritisnila na zvonec in nestrpno čakala. Čakala sem kar nekaj časa, dokler ni vrata odprla njegova mama.
"O, Louise. Kaj pa počneš tukaj?" me je z lažno zaskrbljenostjo vprašala.
"Si noseča?" me je vprašala, ko se je pobuljila v moj trebuh.
"Ja, ravno zato se moram pogovoriti z Alexom."
"Z Alexom? Kakšno vezo ima to z njim? Rekel je, da te je zapustil, ker si ga prevarala in kot vidim si zanosila."
"Čakajte, nisem ga prevarala. Otrok je njegov."
"Alex! Da se mi takoj prikažeš tukaj!"
Zaslišala sem težke korake, ki so prihajali navzdol. Torej je lagal. To me je bolelo. Ni upanja za naju.
"Žal mi je, moram iti. Na svidenje in prosim, ne povejte Alexu, da sem bila tukaj," sem jokaje rekla in zapustila njihovo hišo.
Usedla sem se v avto in se odpeljala.
Bilo je križišče, ko sem zagledala avto, ki se je peljal proti meni. Zakričala sem in skušala zavirati. Vendar ni uspelo. Vse, kar sem nazadnje slišala in videla je bilo cviljenje gum, trk in tema.
*******
Boste še vedno brali?
Nexti? Mnenja, kritike?
05. avgust 2017
to ogledalo... zanimivoo
sam da se ji ne bo kaj zgodil... :c in otroku...
neeeext
05. avgust 2017
Amy Rose Dawson
Amy Rose Dawson
Nextt

Upam da bo vse vredu c:
05. avgust 2017
omg to je ful zanimivo, upam da bo vse vredu z njo in otrokom
neeeext
05. avgust 2017
Next
05. avgust 2017
Next
05. avgust 2017
Next
scarry
05. avgust 2017
še kakšen Next? mnenja, kritike?
05. avgust 2017
Next
05. avgust 2017
Še kakšen Next? Vaša mnenja in kritike?
05. avgust 2017
Next
05. avgust 2017
Hvala vsem za nexte, ne bi se branila še mnenj, kritik in razpisov
Karkoli, ta Next bo verjetno za vas čuden in ne bo toliko nextov kot jih je bilo pri prologu in prvem delu, ampak ok . Enjoy!
********



PRVO POGLAVJE

Chapter 2

Louise Robb

Bila je le tema, ničesar nisem videla in slišala. Čutila sem, kako me premikajo. Želela sem jim zakričati, naj me pustijo pri miru, ampak mi moj glas ni delal uslugo.
*****
Nazadnje sem se zbudila v bolnišnici, ničesar se nisem spominjala.
"Ja, noseča je bila," sem slišala glasove, ki so govorili tam zunaj.
"In otroka je izgubila?" spet glasovi
"Tako je. Žal mi je."
"Je že v redu," je rekel meni znan glas. Mama. Oči sem odprla še bolj na široko in videla, da se je mama smehljala. Otrok? Saj nisem bila noseča, niti nisem spala z nikomer.
"Otrok?! Nikoli nisem bila noseča!" sem le zakričala. Obrazi so se obrnili proti meni in človek v beli halji je stopal proti meni.
"Pomirite se, gospodična. Noseči ste bili in to sedem mesecev. Zaradi nesreče ste izgubili otroka in spomin in se ne boste ničesar spominjali," je rekel dohtarček.
"Ja, ja seveda. Mislite, da vam bom verjela?" sem ga nesramno vprašala.
"Moja hčerka se je vrnila," sem potihoma slišala reči mamo.
"Ti pa, mama, kar pozabi na fakulteto ali kolidž ali kako že? Zdaj sem svobodna, nihče več mi ne bo ukazoval," sem ji rekla. Mama je skoraj padla v nezavest, ko je slišala, da ne bom nadaljevala šolanje. Četrti letnik sem zaključila z odliko, torej ni težav.
"Kar poskusi, pa ti bom prekinila kreditne kartice," mi je zagrozila.
"Ti kar, imam denar od štipednije. Približno deset tisoč," sem se gladko nasmehnila. Ko je to mama slišala, me je samo debelo pogledala in odšla. Zadovoljno sem se nasmehnila. Kmalu nato sem v glavi začutila ostro bolečino. Z rokami sem iskala gumb, ki ponavadi pokliče medicinsko sestro. Ampak tokrat je bilo drugače. Ko sem pritisnila na gumb se je namesto medicinske sestre prikazala ena prečudovita ženska. Imela je dolge, kodraste lase v nežno rožnati barvi, bila je čudovito naličena in bila je oblečena v prečudoviti rožnato srebrni obleki, ki je bila ozka in ji je segala do sredine stegen.
"K-kdo si ti?" prestrašeno vprašam.
"Dragica, moje ime je Diayen," mi je odvrnila z nežnim glasom.
"Tukaj sem, da ti pomagam," je še odvrnila. Z rokami se je dotaknila moje glave in bolečina je v hipu izginila.
"Louise, vse kar ti pravijo, je res. Res si bila noseča. In to z deklico."
"D-deklica? Kako mi bi lahko pomagali?"
"Ko boš v težavah, se bom pojavila," se mi je nasmehnila. Nasmehnila sem se nazaj.
"Dobro, zdaj, ko si me spoznala, grem. Za začetek ne pozabi na ogledalo. Povej datum in dan v prihodnosti ali preteklosti," je rekla, nato pa izginila. Sledi za njo so bile lesketajoče se bleščice. Zaprla sem oči in kmalu so tudi bleščice izginile. Spet sem pritisnila na gumb in kmalu se je prikazala sestra.
"Kdaj grem lahko domov?" sem jo vprašala.
"Kmalu," je rekla, nato pa izginila.
V tem trenutku se nisem več počutila bolno, imela sem le nekaj prask. Nobene bolečine nisem več čutila. Čutila sem, da lahko grem že domov.
"Ah, sploh nimam več doma," sem na glas rekla. Kar je bilo res. Res nisem imela doma. Ne več.
05. avgust 2017
Next
Datum v prihodnosti ali preteklosti?
Hm... Mogoče se lahko vrne v preteklost, preden je izgubila otroka?
05. avgust 2017
Amy Rose Dawson
Amy Rose Dawson
Zanimivo :'D
nextt!
05. avgust 2017
Next
05. avgust 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg