Forum
CORDELIA
8.5.2002
Vstopim v spalnico, ki si jo delim z možem. Prva stvar, ki jo opazim ko vstopim je, da so luči zamegljene in da diši po pomladanskih rožah. Postanem zelo srečna, nikoli me ne neha presenečati. Opazim ga, sedi na stolu v kotu sobe. “Marcus?” ga pokličem, a ne odzove se, niti premakne se ne. “Marcus, ljubi, ali si v redu?” še vedno ne odgovori, začenja me skrbeti. Ko se približam stolu opazim, da je privezan na stol. Ko stopim predenj, opazim da je bled in ima krvav obraz. Preden lahko zakričim ali pokličem stražarje, začutim bolečino v glavi. Padem na tla in komaj zberem moč, da pogledam navzgor in vidim kdo je tam. Ampak vse kar vidim je senca nekoga visokega, potem vse potemni, zadnja stvar, ki se je spomnim so mrzla kamnita tla ob mojem obrazu.
AMY
8.5.2017
“Amy, Amy, daj no. Počakaj.” Kliče Megan za mano, ko stečem iz učilnice. Nočem se ustaviti ali pogledati nazaj. “Daj no Amy ne biti takšna.” Reče Lucy. Lucy in Megan sta moji najboljši prijateljici, no, ubistvu sta moji edini prijateljici. Končno mi jima uspe uiti, ampak vem, da me bosta pozneje milijonkrat klicali. Pred šolo me čaka moj brat, James, vsak dan greva skupaj iz šole. “Skoraj je že najin rojstnidan, kaj misliš da nama bosta Brian in Susan kupila letos?” me vpraša. Brian in Susan sta naju posvojila, ko sva bila še majhna. Susan in Brian imata še pet drugih otrok, Larry, Jennifer, Rick, Annie in John. Vsi smo posvojeni, razen Annie in Johna, ki sta njuna biološka starša. “Ne vem, ampak upam da nama ne bosta spet kupila Rolex ur.” Susan in Brian nama vedno kupit zelo draga darila za najin rojstni dan, čeprav jih ne rabiva in ne marava. Nikoli ju ne kličeva mama in oče, ker ju ne marava. Zelo sta bogata in hočeta da smo vsi njuni otroci popolni. Najini bratje in sestre so v njunih očeh popolni, ampak midva nisva. Ko sva prišla domov je bil John že tam in gleda televizijo. “No, danes sta pa zgodaj doma.” reče, gleda naju kot da sva naredila nekaj narobe. Ker je najstarejši otrok je bil vedno kreten. “Vsak dan prideva ob tej uri domov.” rečem “in ali ne bi ti moral delati nalogo ali se učiti, ne pa gledati televizije.” Gleda me. Kot da sem pred njim ubila njegovega psa. “Ti si zadnja oseba, ki mi lahko govori kaj lahko in česar ne morem. Še tvoja starša mislita, da nisi vredna življenja in zato ker tvoja starša nista imela dovolj poguma, da bi te ubila, te moram zdaj jaz prenašati.” se zadere name. kar je rekel me ne prizadene, saj mi to govori že odkar sva bila z bratom posvojena. “Ne govori z njo tako!” reče James “in kaj boš ti naredil glede tega?” John začenja vstajati iz kavča, ne bi bilo prvič, da smo se mi trije stepli. “Daj no James, greva v sobo.” rečem, da se izognem pretepu. “Hvala da me braniš ampak, ti ni treba, sama se lahko branim.” rečem ko prideva v drugo nadstropje. “Vem, da se lahko braniš sama, ampak kot tvoj brat se čutim odgovornega, da te branim ob vsaki priložnosti ki jo dobim.” reče, ko hodi proti svoji sobi. Njegova soba je zraven moje. “to še ne pomeni, da me moraš braniti.” samo nasmehne si mi in gre v svojo sobo. Takoj ko začnem delati svojo nalogo me začneta klicati Lucy in Megan. Nisem se še pripravljena pogovarjati z njima, zato ju ignoriram. Naenkrat dobim občutek, kot da me nekdo gleda. Na hitro pogledam po sobi, ampak tam ni nikogar. Prepričam se, da sem samo paranoična ker gledam preveč grozljivk. Nadaljujem z domačo nalogo a še vedno se počutim opazovano.
12. maj 2017
Next
17. maj 2017
Neextt, zelo zanimivo *-*
04. junij 2017
Next
04. junij 2017
sm mislla da bo ta zgodba v angleščini ampak uredu
22. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg