Forum
Začela sm na wattpadu, dobila želje da jo prevedem še sm in upam da vam bo ušeč(: mnenja so dobrodošla(:






Chapter 1 // Home.

''Kaj? Ne.'' sem zašepetala. Bila sem šokirana. To ne more biti res. Ne. Zdajle bo prišla v sobo in mi povedala, da je vse vredu. ''NE!'' sem zakričala in po licih so mi stekle solze ''Želim jo videt! Govorila bom z njo!''
''Gabriela. Umrla je. Preteklosti ne moreš spremeniti.'' me je medicinska sestra poskušala pomiriti.
''Ne... Ne verjamem vam... Ne more...''
Stekla sem iz bolnišnice. Zunaj je zmrzovalo. Nosila sem le strgane kavbojke in majico z bendom. Ne ravno primerno za to vreme. Bil je 24. december. Dan ko je umrla moja najboljša prijateljica. Ruby Jonsson je umrla na božični večer. To se grozno sliši. No, saj tudi je. Stara je bila komaj petnajst let.
Šli sva na božični koncert, prvič sva videli svoj najljubši bend. Bilo je super. Ko je bilo konec, sva šli na stranišče in kar naenkrat se je Ruby zvrnila na tla. Bila je nezavestna. Stresla sem jo in klicala njeno ime, a se ni nič zgodilo, zato sem poklicala rešilca. Ko smo prispeli v bolnišnico so jo odpeljali bog ve kam, jaz pa sem čakala. Zdelo se je, kot da bi minili dnevi preden je prišla sestra sporočit novico. Slabo novico. Povedala mi je, da ima Ruby bolezen na srcu, in da bi z njo lahko povsem normalno živela, če bi jemala vsak večer neke posebne tablete. Glede na teste, i so jih opravili na njej, jih ni vzela že cel teden. Zato bo umrla. Je umrla. Kakorkoli. Takrat sem začela kričati in preostanek že veste.
Sedela sem na klopci in razmišljala o Ruby. Poznala sem jo celo življenje. Celo rojeni sva bili v isti bolnišnici. Bili smo sosedje in z njeno družino sem preživela veliko svojega časa. Spomnim se, kako sva tekmovali s svojimi rožnatimi kolesi po ulici. Spomnim se, kako sva prvič šli v šolo. Spomnim se, kako sva za najine rojstne dneve naročili pico in delali trdnjave iz odej.
Nasmehnila sem se. Pozabila sem, kako me zebe. Samo sedela sem tam in se spominjala stvari ki sva jih počele, ko sva bili majhni. To mesto me bo vedno spominjalo na to. Želela sem oditi. Nisem želela ostati v tem kraju, ker me bo vedno spominjal na spomine z osebo, ki je ni več. Z mojo najljubšo osebo. Ampak kaj ima navadna petnajstletnica besede o tem?
''Gabby? Si to ti?'' je za mano vprašal znan glas.
''Jon?'' Jon je bil Rubyjin oči.
''Prosim te, naslednjič, ko zbežiš iz bolnišnice vzemi jakno s sabo.''
''Saj me ne zebe.'' sem rekla ter strmela v nebo. Videla sem severni sij. To je bila ena izmed mnogih stvari o Reykjaviku. Ni šans da bi ga zapustila.
''Pridi, greva nazaj noter.''
Počasi sem vstala in se obrnila proti njemu. Njegove oči so bile rdeče in zabuhle. Jokal je. No, verjetno ni tako zabavno ko ti otrok umre na božični večer.
''Žal mi je.'' sem rekla ter sklonila glavo.
''Za kaj? Za to, da si njen zadnji dan naredila najboljši dan? Ne opravičuj se. Videla je bend, bila je s tabo. To je vse kar si je želela. In vedeli smo, da bo sčasoma umrla, s tableti ali ne. Vendar tega nismo pričakovali zdaj. Nismo bili pripravljeni. Nikoli ne bi bili.''
''Umrla bi v vsakem primeru? Mislim, ne, ko bi bila stara in te stvari, ampak zaradi bolezni?''
''Ja...'' je zavzdihnil. ''Mislil sem, da ti je povedala.'' je bil začuden.
''Še tega nisem vedela, da ima bolezen.''
''Res? No, pridi, da te peljem domov. Je tvoja mami doma?''
''Ura je tri zjutraj. Normalna mami bi bila doma. Ampak moja verjetno ni, zato bom ostala v bolnišnici do jutra in ko se ji bo posvetilo, da ima otroka, me bo že prišla iskat.''
Moja mami... moja mami ni bila ravno dobra mami. Sploh ne vem, če si zasluži naziv 'mami'. Bila je na drogah, ne vem kakšnih in tudi nočem vedeti, ampak bilo je veliko tega sranja in nikoli ni skrbela zame. Vedno sem bila sama zase. Nikoli me ni peljala v šolo, nikoli mi ni naredila večerje. Res mi ni bilo odveč, da sem to počela sama. Ampak ko sem spoznala Rubyjino družino se mi je začelo svitati, da mame niso take. Rubyjini starši so bili vedno prijazni do mene in mi večkrat pustili, da prespim pri njih. Pogosto so me peljali v šolo in lahko sem z njimi večerjala. Še vedno se spomnim neke noči, ko sem se prvič počutila, kot da imam družino.
Z Ruby sva zunaj delali snežaka, ko je prišla njena mami in poklicala na večerjo. Hotela sem odit, potem pa mi je Ruby rekla: ''Kaj ti pa je, mislila je obe! Od zdaj naprej vedno ješ z nami.'' In od takrat naprej so vedno pripravili večerjo tudi zame.
Vedno so skrbeli zame. Kot bi bila njihova.
''Ni šans. Z nami greš. Boš prespala pri nas.'' je rekel.
Objela sem ga močneje kot kogarkoli prej. ''Hvala.'' sem mu zašepetala v uho. Vedela sem, da je težak čas za njihovo družino, pa je vseeno prijazen tako kot vedno. To sem zelo cenila.
......
hvala če si se prebiu do semle haha give me some feedback pls(:
06. december 2016
začetek se mi zdi res zanimiv in že na začetku pritegne bralca. Torej je imaš potencial in talent komaj čakam na Next Next Next
06. december 2016
ej hvala ti in sm se odločila da kr nadaljujem neglede na nexte ker mam idejo in če je ne zapišm bom pozabila hahah.
so here we go.
*Ruby se piše Jonsdottir

Chapter 2 //

Nekdo me je nežno potresel za ramo. Obrnila sem se pod odejo ter spala naprej.
''Gabby. Gabby, zbudi se.''
Odprla sem oči in zagledala znan obraz.
''Noel.'' sem rekla in se usedla. Spomnila sem se, zakaj sem se zbudila na kavču v Rubyjini hiši poleg njenega brata. Sprva sem se ga malo ustrašila.
''Živjo.'' me je pozdravil. ''Boš zajtrkovala?''
''Prosim.'' sem rekla in se šibko nasmehnila. Vstala sva in se odpravila proti mizi, kjer je bil že pripravljen kruh z marmelado. ''Kje pa sta tvoja oči in mami?'' sem vprašala.
''Ne vem pravzaprav. Zgodaj sta se zbudila in odšla v mesto po opravkih, verjetno. Oprosti, ker sem te zbudil, vendar res rabim koga s katerim lahko govorim. Če sem sam, vedno začnem razmišljati o Ruby.''
Nisem vedela, kaj naj rečem, saj sem se počutila enako, zato sem le naredila požirek kakava.
''Greva odpret darila?'' je spremenil temo.
''Darila?''
''Božič je, in darila smo kupili tudi zate.'' je rekel ter me odvlekel do novoletne smrečice v kotu. Pod njo je bil kup daril, večina zame in za Noela.
''Res nevem, kako naj se vam zahvalim. Jaz nimam nič za vas.'' sem rekla in sklonila glavo.
''Gabby, ne sekiraj se, vredu je.'' je rekel in me nepričaovano objel. Objela sem ga nazaj. Res mu je bilo hudo.
Kot vsako leto sva oba dobila ujemajoče se božične puloverje. Doma sem hranila album, kjer so vse slike ki sem jih posnela v takih trenutkih. Zadnjih nekaj božičev smo se jaz, Ruby in Noel vedno slikali v teh puloverjih, za spomin. Sicer smo zgledali trapasto, vendar mi je bilo všeč, ker sem se počutila da sem njuna sestra. Saj vem, sliši se trapasto, vendar tako je bilo.
Potem pa sem pod smreko zagledala majhen rdeč zavoj, kot nekakšna knjiga. Noel ga je potegil k sebi.
''Zate je.'' je rekel in mi ga podal.
Na njem je bilo res moje ime. In napisano je bilo z lepo pisavo. Z Rubyjino pisavo. Samo strmela sem v paket. Kaj mi je pripravila? Kako... Kaj.... Zakaj?
''Ga ne boš odprla?'' me je začudeno vprašal.
''Am, mislim, da ga bom odprla doma.''
''Okej.'' je rekel.
Potem sva se kar trikrat šla monolpoly in vedno mi je pustil zmagati. Res sva se ujela. Če sem iskrena, je bil on moj drugi najboljši prijatelj, takoj za Ruby. Dve leti mi je priznal, da je zatreskan vame in me povabil ven, jaz pa sem mu rekla naj še počaka leto ali dve. Čeprav je bilo med nama le leto razlike. Svojo odločitev sem kmalu obžalovala, vendar sem si govorila, da bi le uničila najino prijateljstvo. Pred dvema tednoma, ko sem prišla k njim praznovat njegov štirinajsti rojstni dan, se mi je zazdelo, da imam tudi jaz rahla čustva do njega, in imela sem ga namen povabit ven, ampak zdaj vse to z Ruby... No, ni primernega trenutka.
''Veš kaj, počasi bom šla domov.'' sem rekla okrog osmih zvečer. O Noelovih starših še vedno ni bilo sledu.
''Oh. Okej, lepo se imej.'' je rekel ter mi namenil šibek nasmeh.
''Hvala za vse. Res. In zahvali se še staršem, ko pridejo.'' sem rekla. Malce sem oklevala, potem pa sem ga objela. ''Drži se.'' po licu mi je spolzela solza.
Ko sem prišla domov, sem se zaprla v sobo, čeprav je bila hiša prazna. Usedla sem se na posteljo ter počasi odvila rdeče darilo. V njem je bila črna knjižica. Odprla sem jo in takoj zagledala Rubyjino pisavo. Ven je padlo sporočilce. 'Da boš razumela -R' je pisalo. Bil je dnevnik. Takoj ko sem to dojela, sem ga zaprla in položila čim dlje stran od mene. Nisem se še bila pripravljena soočiti z Ruby izpred preteklih mesecev. Ne še.
Dnevnik sem položila na vrh omare.
Ko sem se čez teden dni vrnila v šolo, sem se zavedla, da v razredu nimam več enega samega priajtelja. Bilo je grozno. Pri kosilu sem sedela skupaj z Noelom, ampak to je bilo to.
Še preden se je pouk končal, sem odšla, saj nisem zdržala. Brez Ruby je bilo vse tako... brez pomena. Odšla sem za šolo in se sesedla na najbližjo klopco. Po licih so mi polzele solze ter mi razmazale maskaro po celem obrazu.
''Hej. A si kul?''
Pogledala sem gor in videla punco z dolgimi črnimi lasmi. Poznala sem jo na pogled, hodila je na našo šolo.
''Ne.'' sem zamomljala.
''Ah daj. Pridi z mano. Imeli se bova super.'' ponudila mi je roko. Malce sem oklevala, potem pa sem jo vzela ter odšla z njo.
xxxxxxx
okej vem da je tole bedno ampak vsak čs se bo naredl kj zanimiuga. (;
18. december 2016
Next!!!!
18. december 2016
Neeeeeeext!
18. december 2016
Neeeext
18. december 2016
Next plis
18. december 2016
pa ni bedno pa nehi
18. december 2016
Next
18. december 2016
hvala vam za vse nexte ej res ful(: že pišem nasledn Next tačas pa loh pogledate nou fanfic k ga pišem o Harryju pa Louisu(:
http://www.igre123.com/forum/tema/don-t-make-me-choose-harry-styles-in-amp-louis-tomlinson-fanfiction/190790/
18. december 2016
Next!!! Waww
19. december 2016
Veš kaj je tle creepy: Torej ta starša mata dva otroka - ime od enega pomeni božič v francoščini (božič=nöel), drug je pa umrl na božični večer. Spooky
19. december 2016
Neexxt!!
29. december 2016
after laughter
after laughter
Next
29. december 2016
Next plid
29. december 2016
Plis* daaamn i hate my keyboard
29. december 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg