Forum
Helou.
Torej, odlocila sem se, da bom objavila novo zgodbico. Nekaj delov imam napisanih, ostale bom pisala sproti, zato mogoce kdaj ne bojo (tako) pogosti (beri: enkrat do dvakrat na teden). Vesela bom mnenj in komentarjev, in hvala, ce boste brale.
.
.
.

.
.
.
Main roles:
Merve Boluğur as Adeline Sophia Ivanova.

Married to Viktor Ivanov, 20 years old.
.
Tom Austen as Jasper Frost.

In a relationship with Eleanor Cason, 40 years old.
.
.
.

.
.
Upam, da vam bo vsec. Xoxo, M
23. februar 2018
Next
Saj ne, da se je ta tipo v zadnjem tednu kar dvakrat pojavil v mojih sanjah
23. februar 2018
Next
24. februar 2018
Next
24. februar 2018
neeext!
24. februar 2018
Next !!!
04. marec 2018
PUNCE! se opravicujem zelo zelo zelo, kot zanalasc se mi je ko sem to objavila, zgodilo tolko stvari, da ce sem bla do zdej enkrat na racunalniku, je bil cudez... (od tega da sem delala usak dan po 12urne smene, od tega da mi je na novem racunalniku potekla licenca za office in nisem mogla delat nic, do tega da sem zacela novo razmerje itd. itd....) Upam, da niste jezne in da ste se vedno pripravljene brati. Hvala za potrpljenje, rada vas imam <3
______________________________________________________________________________________________________
The bodyguard | Chapter 1 | Adeline's POV

▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬
»Adeline!« zdrznem se ob glasu, ki napolni moja ušesa. Globoko zavzdihnem in se počasi obrnem na petah. Vsa dvorana je zazrta vame, vse oči so uperjene v moje telo. Dlan, ki je bila na kljuki od vrat, mi mrtvo pade ob telo. Viktor razjarjen hodi proti meni, še nekaj metrov in lahko bom čutila njegovo telo ob sebi.
»Kam si namenjena?« me vpraša in me grobo zgrabi za nadlahet, da stisnem zobe. V nos mi pride ogaben vonj njegove kolonjske, občutek dobim, da bom bruhala.
»Viktor, jaz-«
»Saj nisi mislila, da mi boš kar tako ušla in me pustila samega, kajne? Ne pozabi, da si te lastim, Adeline.«
»Hotela sem samo-«
»Me ne briga. Pridi zdaj.« sikne in me potegne za sabo, nazaj v osrčje dvorane. Gostje, ki so prej strmeli vame, se posvetijo drug drugemu. Usedem se za mizo, na svoje mesto in se zastrmim v kozarec rdečega vina, ki se nahaja pred mano. Popravim si dolgo vijolično obleko, ki zakriva modrice na mojih nogah in trebuhu. Viktor poleg mene se poglobi v debato s svojim sosedom na levi, da popolnoma pozabi name, da sedim poleg njega.
Mogoče je čas, da se vam na kratko predstavim. Moje ime je Adeline Sophia Ivanova, stara sem 20 let. Živim v Rusiji, v Moskvi. Nimam staršev, nimam bratov ali sester, ali kogarkoli od družine, če smo že pri tem. Vse, kar vem, o sebi, je to, da sem bila zavržena ob rojstvu, ker me starši niso želeli. Pravi čas me je našel moški, ki me je vzel k sebi in vzgojil. Ko sem postala polnoletna, 18 let, se je poročil z mano, proti moji volji. Moje življenje ni niti malo postlano z rožicami in še zdaj si želim, da bi rajši umrla, ko sem bila dojenček. Večkrat sem poskusila pobegniti iz pekla, v katerem živim, a nemogoče. Marsikdo pravi, da mi je lepo, da imam vse, kar si želim – denar, zlato, bogastvo, lepe obleke… A ni tako, to je daleč od resnice.
Viktor Ivanov. Moški, ki me je rešil. Moški, ki se ukvarja s preprodajanjem drog, žensk, orožja in drugih stvari, za katere sploh ne vem. Niti ne želim vedeti. Zaprl me je v zlato kletko – živim z njim v Moskvi, v ogromni vili, ki ji ni in ni konca, a sem jo vseeno prehodila že neštetokrat v življenju. Imam denar, drage stvari, obleke, vse, kar si želim. A v zameno za to, sem njegova igračka. V zameno za to mi je vzel nedolžnost pri mojih 14-tih letih in seksa z mano vsako sekundo, kot si zaželi. Pravi, da naj bom hvaležna za to, kar imam. Če me kdo malo lepše pogleda, izgine naslednji dan. Občutljiv je na vsako osebo, ki govori z mano. Sicer temu ne verjamem, ampak veliko ljudi pravi, da sem prelepa. Vsakemu so všeč moji dolgi, črni, skodrani lasje in svetle sivo-zelene oči ter suhcena, drobna postava. Vse, kar jaz vidim na sebi, so modrice, ki jih dobim od Viktorja, ko mu kaj ni prav.
Sam je zelo pomembna in vplivna oseba, pozna ga verjetno celotna Rusija. Je na samem vrhu družbe, podkuplja policiste in ostale oblasti, da mu nič ne morejo. Nihče dejansko ne ve, kako izgleda, le tisti, ki se z njim srečujejo pogosto. Z njim se moram udeleževati najpomembnejših večerij in dogodkov, na katerih spoznava nove stranke. Takrat se ne smem pogovarjati z nikomur, razen, če mi to naroči on. Znam govoriti francosko, angleško in rusko. Z njim se pogovarjava v ruščini, včasih v angleščini, kakor se zazdi njemu, francosko sem se naučila zaradi sebe, ker mi je jezik prelep. Prijateljic nimam, kaj šele prijateljev, z mano ne sme govoriti noben moški, razen če mu to dovoli Viktor.
Tako da.. Ja. Moje življenje ni ravno zanimivo, večino časa preživim sama v vili. Nimam nekih posebnih hobijev razen tega, da rada drsam. Že od sedmega leta mi je Viktor omogočil privatno učiteljico umetnostnega drsanja, poleg vile mi je dal zgraditi osebno drsališče, kjer sem zelo rada. Nekega dne bi rada tekmovala in svetu pokazala, kaj zmorem, a ne smem…
»Adeline?« me prekine iz razmišljanja Viktor, zdrznem se in ga pogledam.
»Da?« vprašam, prime me za roko in se sladko nasmehne. O bog, kaj je zdaj?
»Si prej hotela na balkon?« vpraša, nesigurno ga pogledam in počasi pokimam. »No, oprosti mi, ljubezen. Lahko greš, ampak samo za par minutk.«
Nekaj časa strmim vanj, nato počasi vstanem, brez da bi odmaknila pogled iz njega. Njegov izraz na obrazu se ne spremeni, zato se obrnem in odidem proti balkonu. Strežaj odpre vrata in končno lahko normalno zadiham na svežem poletnem zraku. Iz majhne torbice potegnem cigaret in si ga prižgem. Brezizrazno strmim v luči Moskve, ki se razprostira pred mano. Mesto je živo tudi ponoči, ljudje hitijo sem in tja, iz klubov, v klube, pijani, trezni… Vseh je dovolj. Čeprav sem navajena življenja v samem centru mesta, se nikoli ne morem navaditi raznolikosti in živosti le-tega. Vse luči so premagale moč neštetih zvezd na nebu. Letošnje poletje je sveže, a najtoplejše izmed vseh v mojem življenju.
Utrujeno ugasnem cigaret, zavzdihnem in se vrnem v glasno dvorano z zadušljivim zrakom. Vidim, da je Viktor že pripravljen na odhod, še dobro, ura je že dve zjutraj. Odidem do njega, ko me zagleda se poslovi od sodelavcev, me prime za roko in skupaj odideva ven. Pred stavbo naju že čaka limuzina, ki naju odpelje domov…
________________________________________________
hvala in se enkrat, se opravicujem fejst! <3
19. marec 2018
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext *__@
19. marec 2018
Next
20. marec 2018
Next!
20. marec 2018
Next čimprej!
20. marec 2018
Super začetek
Next
21. marec 2018
neeext nujno!
21. marec 2018
Next
21. marec 2018
Next! perfect
26. marec 2018
samo pridem domov, pa nalepim ☺️
lp, M
27. marec 2018
The bodyguard | Chapter 2 | Jasper's POV

▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬
»Res moraš iti?« zavzdihne Eleanor, ko začutim dvoje rok okoli sebe. Primem jo za dlan in še sam zavzdihnem.
»Len, veš kako je.«
»Ampak Viktor Ivanov je nevaren.«
»Vem, ampak veš, koliko bo plačal. Sicer pa itak bom samo čuval njegovo razvajeno ženo.«
»Še to! Nočem, da si poleg druge ženske cel dan, medtem, ko bom jaz gnila tukaj!«
Obrnem se in zavijem z očmi. Moje drobno rjavolaso dekle stoji pred mano in strmi vame s svojimi ogromnimi, svetlikajočimi očmi. Nagnem glavo in jo počasi in nežno poljubim. Čutim, da drhti v mojem objemu.
»Len.«
»Jasper! Tudi jaz lahko rečem tvoje ime.«
»Ne bodi tako otročja, ljubezen. Samo služba je. Sicer pa, vprašal bom Viktorja, če boš lahko kdaj prišla z mano. Mogoče bosta s tisto punco še prijateljici.«
»Kaj pa vem…«
»To je edina opcija, sprejel bom to službo. In mimogrede, ne vem, če veš, kakšen odnos ima do nje. Nihče je ne sme niti pogledati, kaj šele, da bi spregovoril z njo. Samo on. Tako da, ne skrbi.«
»Ugh, kot da ima to kaj veze!«
»Seveda ima, tudi ona ve svoje meje. Ime ji je Adeline, stara je dvajset let.«
»To je še otrok! Kako naj bom prijateljica s petnajst let mlajšo punčko?!«
»Ljubezen…«
»Ne vem, Jasper, res ne vem.«
»Odrasla je brez družine, nikogar nima. Mogoče ji bo prijateljica prišla prav.«
»Kakorkoli. V fitnes grem, se vidiva pozneje. Če ne bom šla k Dani.«
»Prav, sporoči mi…«
»Ne. Adijo, Jasper.« zavije z očmi, pograbi torbo iz tal in odide čez vhodna vrata, brez poljuba, brez vsega. Ugh, trma.
No, naj na kratko povem kaj o sebi. Sem Jasper Frost, rojen v Angliji, star 40 let. Pri 20-tih letih sem se po hudem prepiru s starši, s punco Eleanor, ki je 5 let mlajša od mene, preselil v Moskvo, kjer sem naredil licenco za osebnega varnostnika. Skozi leta sem začel dobivati privatne ponudbe, s katerimi sem zaslužil veliko denarja in nama omogočil dokaj lepo življenje. Eleanor je postala modna oblikovalka, tudi njej je uspelo veliko. Tako sva srečna in vse, kar imava, je drug drugega. Ne razmišljava o otrocih, niti o poroki, posvečava se karierama in drug drugemu. Tako da… To je v večini to, vrnimo se na zgodbo.
Zavijem z očmi in se usedem na kavč. Nekaj časa gledam v vrata, misleč da se bo mogoče vrnila, a kmalu obupam. Poznam jo dovolj da vem, da je danes ne bo domov. Zadnje čase je vse bolj in bolj ljubosumna na vsako žensko, s katero se pogovarjam, karkoli… Kako ji ni jasno, da mi je edina in da niti pogledati nočem druge?
Iz mizice ob kavču vzamem steklen kozarec in si notri nalijem nekaj viskija. Počasi ga srkam, strmeč v ugasnjeno televizijo pred sabo. Odločim se, da bom preveril podatke, ki sem jih dobil o Adeline. Sicer jih ni veliko, Viktor jo pred javnostjo čuva kakor platino. Le kaj je na njej tako posebnega? Sigurno je kakor vsaka druga ženska na tem svetu.
Odprem mapo pred sabo, kjer so trije listi papirja. Ime, priimek, starost, kaj rada počne – čakajte, ji sploh dovoli ven iz hiše? Drsanje in nakupovanje. Zasmejem se. Tipično žensko.
Ko preberem nekaj podatkov, pogledam naslednja dva lista na katerih dveh sta dve zamegljeni fotografiji. Opazim drobno postavo in dolge črne lase. Drugega se ne vidi, zato vse skupaj pospravim in do konca popijem viski, ki mi je preostal. Vstanem, da bom odšel v spalnico, ko mi zazvoni telefon. Hitro ga potegnem iz žepa in se oglasim.
»Jasper.« zavzdihnem, ko na drugi strani zaslišim Eleanor.
»Len, poslušaj-«
»Ne, ti poslušaj mene. Pretiravala sem. Oprosti… Ampak vseeno… Prespala bom pri Dani. Prav?«
»Oprosti od mene.«
»Res, v redu je… Razumem. Se vidiva jutri, ljubim te.«
»Tudi jaz tebe.«
Prekinem in se nasmehnem sam pri sebi. Vedel sem, da bo prebolela. Mirne vesti odidem v zgornje nadstropje, v spalnico. Vzamem sveže spodnje perilo, se na hitro stuširam in se preoblečem. Pripravim si stvari za jutri in se vržem v posteljo, kjer hitro zaspim.
27. marec 2018
Next
28. marec 2018
neeeeeeeeeext *__*
28. marec 2018
Next
28. marec 2018
neeeeeeext!
28. marec 2018
neeext
28. marec 2018
Next
30. marec 2018
Next
01. april 2018
Next
01. april 2018
The bodyguard | Chapter 3 | Adeline's POV

▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬▬
»Prinesi mi kozarec viskija, Ade,« reče Viktor, ko stopiva v hišo. »in potem se naslikaj v moji spalnici.« doda in odide v zgornje nadstropje, sama pa zavijem z očmi ter se napotim v kuhinjo. Res nisem pri volji za to, še sploh ne danes…
Poiščem kozarec, v katerega nalijem viski in dam dve kocki ledu. Če jih dam več, to razredči in uniči viski, kakor pravi Viktor. Karseda počasi hodim po stopnicah, proti hladni spalnici, katera mi je še dandanes srhljiva. Skozi rahlo odprta vrata vidim medlo svetlobo, narahlo jih odprem. Viktor sedi na postelji in kadi, ko me zagleda se široko nasmehne in mi pomigne, da vstopim.
»Moja mala Adeline,« reče in nakaže, da zaprem vrata. Njegov ogaben glas šine skozi moja ušesa, a le pogoltnem slino. »kaj ti je danes? Nekam zamišljena si. Pridi sem.« nadaljuje in se umakne, da stopim do njega. V roke prime kozarec, naredi požirek viskija in mi ga nato vrne, da ga odložim na nočno omarico. Cigaret vrže v pepelnik na tleh in me potegne k sebi. Na bruhanje mi gre, ko me začne poljubljati in mi porine jezik skoraj do grla. Z roko potuje po mojem stegnu in mi ob strani na boku odpne zadrgo, da mi obleka zleze dol. Tiara, ki krasi moje lase, pristane na drugem koncu sobe kakor petke, ki mi mučijo stopala že cel večer. Pred njim sem samo še v tangicah, modrca tako ali tako nikoli ne nosim pod večernimi oblekami. Še teh se hitro znebi, da sem popolnoma gola. Ne zakrivam se, saj mi je popolnoma vseeno. Tako ali tako sem njegova igračka in sem že popolnoma uničena.
Grobo me porine, da se uležem na hrbet in me grize po vratu, ključnici in prsih, da se ugriznem v ustnico. Njegova roka je povsod po mojem telesu, nenadoma začutim dva prsta v sebi, da se zvijem od občutka. Ne, ni užitek. Grozno je. »Reci moje ime.« mi ukaže, zaprem oči in globoko diham. Zgrabi me za lase in me pocuka. »NAREDI, KAR REČEM, ADE!« se zadere jezno, da ga prestrašeno pogledam.
»V-V-Viktor,« rečem tiho, spet me zgrabi za lase. »O moj bog, VIKTOR!« tokrat zakričim od bolečine, zlobno se nasmehne.
»Pridna punca. Ti je všeč to, ne?« vpraša, prestrašeno pokimam, čeprav je to laž, ogromna laž. »Kako ti bo šele tole.« nadaljuje in prodre vame, da zgrabim rjuhe pod sabo. Grobo in hitro se premika, sama pa stisnem zobe in zaprem oči, upajoč, da bo čimprej konec. Nikoli, ampak res nikoli mi ni ugajal seks. Niti zdaj.
Ko mu pride, se počasi ustavi in se zlekne poleg mene. Globoko dihava oba, jaz od utrujenosti in bolečine, on od užitka. Za petdeset let starega moškega je še kako vzdržljiv, še preveč. Gabi se mi, ogaben je. Da bi vsaj nekako izgledal, pa še to ne. Grd je. Kreten neumen, ugh. Še dobro, da sem na tabletkah, namreč nikoli ne uporabi kondoma, ker meni, da mu pokvarijo užitek. Še to bi mi manjkalo, da zanosim s tem kretenom. Ne hvala.
»Jutri dobim nove varnostnike,« reče, ko se spravim v sedeč položaj, da bom odšla. Obrnem se in ga pogledam. »eden bo tudi zate.«
»Prosim?«
»Slišala si me. Ne bom ti razlagal, kaj se je zgodilo, samo to, da potrebuješ varnostnika. Ne skrbi, ne bo te gledal. Navodila so jasna. In tudi sama ne smeš govoriti z njim.«
»Kakorkoli, saj mi je vseeno, Viktor.«
»Adeline, nihče te ne sme gledati, dobro veš.«
»Vem.«
»Pridna punca. Moja last si, in od nikogar drugega.«
»Tudi to vem.«
»Zdaj pa odidi.« odvrne hladno, izkoristim priložnost, pograbim svoje stvari iz tal in pobegnem iz njegove spalnice. Danes je bil začuda hiter, po navadi želi oziroma zahteva še ogromno drugih stvari, danes pa nič. Mogoče je utrujen, čeprav nikoli ni.
V sobi zaklenem vrata in stečem v kopalnico. Prižgem lučke na stropu in poleg še glasbo, ki me pomiri. Obleko, ki sem jo nosila, obesim na obešalnik, spodnje perilo vržem v koš za umazane obleke, da bodo služkinje lahko vse oprale. Iz poličke vzamem svežo brisačo in so jo nastavim poleg banje. Odprem pipo, da se bo v njo izteklo dovolj vode, da se pomirim. Postavim se pred ogledalo in si iz las poberem vse špange in gumice, ki mi trdno držijo frizuro, da se ne uniči. Odstranim si polno ličil, ki prekrivajo moj obraz in si ga operem. Namažem se s kremo in odidem do banje. Stisnem zobe, ko stopim v skoraj vrelo vodo in se usedem.
Glavo naslonim na rob in zaprem oči, vroča voda me umiri. Nežna glasba prodira skozi moja ušesa in rahla svetloba, ki prihaja skozi drobne lučke na stropu, me naredi zaspano. Čutim, kako se mi sprostijo utrujene mišice in kako se iz mene izpira vsa umazanija, ki jo je Viktor pustil na meni. Ampak glede na to, da je tako že šest let, sem tako ali tako umazana in mi je vseeno. Ampak voda vseeno prija. Vmes si operem lase in si zdrgnem kožo.
Ko se vse skupaj ohladi, vstanem in se ovijem v brisačo. V kopalnici je prijetno toplo, počasi se obrišem in si oblečem kopalni plašč. Vrnem se v sobo, kjer utrujeno padem na posteljo in slečem plašč. Na steni pritisnem gumb, ki spusti rolete, da zatemnijo sobo. Nekaj časa ležim in strmim v strop, nato pa počasi zaspim…
02. april 2018
neeext!
02. april 2018
neeeeeeeeeeeeeeeext!
03. april 2018
Next
03. april 2018
Next
03. april 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg