Forum
u158058
u158058
✞Živjo. Začela bom pisat zgodbico.
✞Govori o punci, ki je do nedavnega (vendar ne od rojstva) živela v Franciji, v Parizu, ker je njena mama francozinja.
✞Zdaj so prišli nazaj v Ameriko, v majhen kraj. Bom napisala prvo poglavje. Pa še naslovnica:
✞pa se nekj: ne oglasujte, ce ti kej ni usec pejt stran ne hejti mnenja so pa dobrodosla.





1.Poglavje - Polly in Zachary kliči me Zac
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
Bip bip bip bip... Udarila sem po budilki, da je nehala piskat ter se zavila nazaj v odejo.
"Hej, kar vstani!" sem zaslišala mamin glas.
"Še pet minut!" sem ji odgovorila.
Prišla je v sobo in potegnila odejo z mene.
"Mamii!" sem rekla "daj mi nazaj!"
Pomenljivo me je pogledala.
"Prosim?" sem dodala ter naredila lažen nasmešek.
"Aria, gremo! Saj vem, da je lrvi dan najtežji, sploh ker je že sredi oktobra, ampak vseeno pojdi. Našla boš nove prijatelje."
"Ampak mami, jaz nočem novih prijateljev. Hočem svoje stare prijatelje iz Pariza!"
"Aria...!"
"Ja, ja, saj grem..." odvlekla sem se v kopalnico. Ko sem pogledala v ogledalo, me je skoraj kap. Moji rjavi lasje z blond prameni so štrleli na vse strani, pod očmi sem imela razmazano maskaro, ki je nisem očistila, in še bi lahko naštevala. Potrebovala sem kakšne pol ure, da sem se uredila. Na trepalnice sem si nanesla ogromno maskare ter narisala debel eyeliner-želela sem izgledat kot emo, kar sem po duši tudi bila, čeprav na prvi pogled ni izgledalo. Moji lasje niso bili živih barv, le oblika je bila nekako emo, nisem se oblačila le v črno ter moj obraz ni bil cel preluknjan. Saj ne, da jaz tega nebi želela. Jaz imam večji problem. Reče se mu mami.
Oblekla sem si opeijete črne kavbojke, preveliko temno modro majico in preveliko črno jopo (No, mogoče sem bila danes v črni). Okrog glave sem si zavezala zvito črno rutko z belimi vzorci.
"Pa Aria kje se obiraš?" mi je zaklicala mami. Pograbila sem svoj nahrbtnik ter tefon in odšla v avto.
"Spet si se napackala okrog oči!" malce je bila jezna, jaz pa sem le zavila z očmi in rekla:
"Mami, rekla si, kako lepe zelene oči imam, no, tole jih le še poudari" zdaj je ona zavila z očmi in me odpeljala proti šoli. Ko sva prispeli tja, sem odprla vrata ter mislila izstopit, pa me je mani prijela za roko.
"Pazi nase, prav?"
"Mami. Čez en teden bom stara 15. To je šola. Mislim, da se mi ne more zgodit nič groznega, če pa si tako prepričana v to, pa mogoče res nebi smela it tja... Pomisli, na hodniku me lahko poteptajo..."
Mami se je samo zasmejala ter spustila mojo roko. Izstopila sem in mami je spustila okno in rekla za mano:
"Pa najdi si prijatelje, prav?"
Naredila sem se, da je nisem slišala in stopila na šolsko dvorišče.

Ko sem končno našla pravo učilnico, se je prva ura že začela. Vstopila sem v razred in vse oči so se uprle vame.
"Oprostite ker zamujam. Izgubila sem se." Sem povedala v zadregi ter se z roko popraskala po vratu.
"Ti si verjetno Aria, kajne?" je z prijaznim glasom rekla učiteljica. Pritrdila sem ji, ona pa mi je rekla, da naj se vseddm v zadnjo klop, k dekletu, ki je bilo edino, ki ni zijalo vame. V zvezek je nekaj risala. Imela je turkizne lase, spete v čop, prav tako rutko, kot jaz, ogromen plug v ušesu ter snake bite v ustnici. Usedla sem se k njej.
"Živjo." sem jo pozdravila "jaz sem Aria." gledala sem jo, a odgovora nisem dobila. Samo risala je in oči imela prilepljene na papir. Okej, sem si mislila. Učiteljica je rekla, da se bomo vsi predstavili, da jim ne bom neznanka in oni meni. Želela je, da se spoprijateljimo. Zdelo se mi je prijazno od nje. Vsak naj bi povedal nekaj povedi o sebi. Zapomnila sem si nekaj imen; Rachel, Zoe, Joey, Kevin, Sam, Lana, Paris, Nick, Zachary (prosim kliči me Zac), Chloe, Mike in nazadnje smo prišli še do najine klopi.
"Polly, se boš predstavila Arii?" je mirno in prijazno vprašala učiteljica.
Punca zraven mene je počasi odložila svinčnik ter pogledala učiteljico.
"Okej. Ime mi je Polly Rose Jackson. Rada rišem in imam čudno navado, da moram vedeti človekovo polno ime." Nekaj časa sem ji zrla v oči, čeprav ona mene ni gledala, potem pa sem se obrnila k učiteljici.
"Hvala, Polly. Zdaj se bo predstavila še Aria. Potem pa bomo začeli z angleščino."
Zdelo se mi je, da učiteljica to punco, Polly, obravnava drugače. Zanimalo me je, zakaj. Povedala sem samo, da sem od svojega 5 leta živela v franciji in da je moja mami francozinja ter da rada rišem, tečem ter poslušam glasbo. Ko je učiteljica - mislim da je bila gospa Smith - začela razlagati, me je Polly ogovorila, čeprav so bile njene oči še vedno usmerjene proti risbi.
"Torej, kako ti je ime?"
"Aria." sem ji rekla.
"Ne, mislila sem tvoje polno ime. Tudi ti si ena izmed tistih, ki samo govorijo, poslušat pa ne znajo." je rekla, vendar sploh ni delova užaljeno.
"Oprosti," sem se ji vseeno opravičila "sem Aria Colette Parks."
"Lepo ime imaš. Verjetno se ti moje zdi čudno, ter velika večina ljudi bi raje uporabljala ime Rose, ampak ime mi je mami izbrala zaradi Nirvanine pesmi Polly. In to cenim. Da ma mami isti okis za glasbo kot jaz." Zvenela je modro, pametno, globoko. Bila je ena tistih ljudi, ki se ne pogovarjajo o navadnih stvareh. Njene besede so zvenele posebno. Všeč mi je bila.
"Ne, sploh ne. Tvoje ime se mi zdi super." Nisem lagala. Čeprav bi jaz verjetno uporabljala ime Rose. Ampak Polly ime Rose nebi pristajalo. Ker je bila Polly.
Tisto uro nisva več spregovorili.

Ko je zazvonilo, so vsi popakirali in se odpravili drugam. Jaz seveda nisem imela pojma, kam moram, zato sem sledila mojemu razredu, vendar so se kmalu porazgubili. Pred sabo sem videla Polly. Zaklicala sem "Polly! Počakaj!" Ona pa se ni ustavila. Naredila sem dva ali tri hitre korake in jo prijela za zapestje. Pogledala me je ter mi rekla:
"Poglej, Aria, midve nisva prijateljici ali karkoli. In ne misli, da bom tvoja vodička po šoli. Najdi kako drugo punco ter si z njo delaj zapestnice prijateljstva, ker si jih jaz ne mislim." Pomignila je na mojo zapestnico, kjer je pisalo 'friends forever, friends wherever'. Kupile smo si jih s prijateljicama iz Pariza, dan preden sem odšla. To me je ujezilo. Želela se mi je iztrgati, a sem jo premično držala, a nakoncu ji je uspelo in to je storila s tako močjo, da so se mi knjige in mape, ki sem jih držala v naročju stresle potleh. Strgala se mi je zapestnica. V oči so mi stopile solze. Govorila sem si 'pa saj je le zapestnica. Če je ne nosiš, še ne pomeni da niste prijateljice.' Pobirala sem svoje stvari, ko je do mene pristopil fant. Bil je iz mojega razreda. Zachary (kliči me Zac). Ja, to je bil on. Visok fant z očali in pirsom v obrvi ter nosu. Tudi on je deloval emo.
"Ne zameri ji."
"Komu? Polly? Ne nebom, sploh se ne mislim več ukvarjati z njo."
"Opazoval sem vaju. Veš, bolj sta si podobni kot misliš. Mislim tako, v duši."
"Okej." sem odgovorila ter mislila, da ga bom s tem odslovila, anpak ne.
"Ne, resno, ne ji zamerit. Čez težko obdobje gre. Kmalu po tem, ko se je začela šola, je njen oči naredil samomor. Od takrat je čisto na tleh. Sploh se ne pogovarja z nikomer. Zato me je čudilo, da te je med uro ogovorila. Verjetno se ji zdiš posebna. Pa saj me boš razumela, če jo spoznaš. In verjemi, vidve bosta končali kot prijateljici." nasmehnil se mi je.
Zdaj sem razumela, zakaj jo je učiteljica tako nežno ogovorila. In nisem bila več jezna nanjo. Nasmehnila sem se mu nazaj.
"Saj si ti Zachary kliči me Zac, ane?"
"Ja" je odgovoril in se zasmejal.

Prvi dan je bil težak, a super ob enem. Res je bilo kul, ker se mi je Zac ponudil, da bo on moja "vodička". Ko je to izrekel, sva se oba začela smejat. Po šoli sva šla domov z istim avtobusom. Izkazalo se je, da Zac živi le nekaj ulic stran od mene.
"To mesto ima res pravo ime." je rekel in pogledal skozi okno. Bil je naveličan. Takrat sem se zavedla, da sem v tem mestu že 48 ur pa še vedno nevem, kako se imenuje. Zac je opazil da ga nevedno gledam, zato mi je pojasnil:
"Kraj se imenuje Nubeswood. Nubes v latinščini in španščini pomeni oblak. In tukaj je resno skoraj vedno oblačno in deževno vreme."

Ko sem prišla domov me je mami zasipala z uprašanji.
"Kako je bilo? Si si našla nove prijateljice?"
"Ja. Bilo je super. Imam že novo prijateljico. Mislim da bova prijateljici za vedno." sem se ji zlagala. Čudno, da je verjela tej pocukrani zgodbici. Še sama sebi nebi verjela. Želela sem, da jo ne skrbi zame.
"Krasno!"
"Si ti že našla službo?"
"Ja, tako da moraš jutri v šolo z avtobusom."

Ko je prišel domov oči, me je spraševal iste stvari. Njemu sem povedala isto. Potem pa me je vprašal, kaj si želim za rojstni dan naslednji teden. Rekla sem, da nič. Potem se je šel posvetovat k mami. Bila sta zaskrbljena, češ, da sem v depresiji ali kaj takega. Potem pa sem se spomnila. Rekla sem, da si želim pirsing v nosu in pobarvat si lase. Oči je takoj rekel okej, mami pa je bila sprva negotova, a sva jo prepričala. Komaj sem čakala.

V šoli je bilo vse lepo in prav, do kosila, ko sem se vsedla zraven Polly in se želela pogovorit z njo, ona pa je vstala, pustila pladenj sredi mize ter odšla ven. Jaz pa nisem obupala. Odšla sem za njo, med mizami, mimo omaric, skozi vrata ter čez šolsko dvorišče do nogometnega stadiona na tribune. Prvič sem bila tam in zdelo se mi je lepo. Tribune so bile v barvah šole, bele in črne. Spet sem zgrešila bistvo. Sedela je na sredi tribun s cigareto v roki ter s pogledom v daljavo. Usedla sem se poleg nje. Minuto ali dve sva bili v tišini (razen Pollyjinega pihanja dima), potem pa sem spregovorila.
"Oprosti za včeraj. Žal mi je za tvojega očija."
"Naj ti ne bo." še vedno me ni pogledala ter zrla v daljavo "Odšel je. Kar tako. Lahko bi se vsaj poslovil. Tako ali tako pa me ni imel dovolj rad."
"Ne govori tako." sem jo skušala potolažit.
"Če bi me imel, me ne bi pustil same tukaj na tem groznem svetu. Ostal bi z mano."
Gledala sem jo z gnusom zaradi cigarete ter s pomilovanjem zaradi očija. Videla me je in mi rekla:
"Ne bom ti jih dala, kupi si svoje, piflarka."
To je bilo prvič, da me je zares pogledala. Vstala sem in odšla iz stadiona.
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
še slike:
Jaz:





Polly:





Zac:





Okej to je to za prvic. Upam da je zanimivo. Pa sorry za vse pismene napake ker tole pisem iz telefona.

3 nexte rabim da napisem naprej

se ti zdi vredu začetek?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

15. april 2016
u186827
u186827
Next
17. april 2016
u158058
u158058
hvala
+popravek: Aria se piše Waters
17. april 2016
Next
18. april 2016
u158058
u158058
hwala še 1
19. april 2016
Next
19. april 2016
u158058
u158058
Hvala jutr napisem naprej
19. april 2016
u143259
u143259
Neeeext
19. april 2016
Next
19. april 2016
Next
20. april 2016
u158058
u158058
2. poglavje – Slišal sem, da te bo povabil ven
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
Danes je moj rojstni dan, in ko sem prišla iz šole, sem takoj odšla k frizerju in naredit pirsing. Vse sem že imela ogledano. Pobarvat sem se mislila na roza, pirsing pa bi si dala v ustnico. Ko sem prišla domov, me je mami nekaj trenutkov čisto zaprepadena gledala, in rekla, da se verjetno hecam in da naj grem barvo sprat dol iz las. Ko sem ji povedala, da ne gre, jo je skoraj kap. Potem pa je prišel oči in rekel, da sicer to ni njegov najljubši videz, ampak če osrečuje mene, potem okej. Večkrat sem si želela, da bi bila mami bolj podobna očiju.





Potem pa sta me med večerjo povprašala o mojih novih ''prijateljicah''. Nekaj časa sem bila tiho in le jedla riž, potem pa sem odgovorila:
''Ubistvu... mami ubistvu nimam nobenih novih prijateljic.''
Mami je dvignila pogled ''zakaj pa nisi že prej rekla tako? Te je kdo zafrkaval? Ti ta razred ni všeč?''
''Ne, ne mami okej je.'' Sem jo prekinila. ''Imam tako rečeno enega prijatelja. Ime mu je Zachary Jones. In spoznala sem tudi punco po imenu Polly. Pred mesecem ji je umrl oči in zdaj je jezna na ves svet ker ni ostal z njo ter misli, da je ni imel rad. Ampak mislim, da nisva prijateljici.'' Spet sem povesila pogled in se posvetila rižu.
''In.. je ta... Zachary tvoj fant? Te je povabil ven?'' je vprašala mami.
''Ne, samo prijatelja sva. Mislim, saj se tudi poznava šele nekaj dni...'' sem rekla ne da bi jo pogledala.
''in upam, da s tiso punco nisi preveč nesramna... Polly ali kako si že rekla da ji je ime... verjetno ji je težko.'' Je dodal oči.
''Jaz? Nesramna do NJE? Ne, ona je bil nesramna do MENE.'' Sem mirno odgovorila.
''upam, da je res tako.''
Nevem, kakšne predstave imajo moji starši o meni in mojim odnosom do drugih ljudi. Zdi se, kot da mi ne verjamejo, da so me vzgojili čisto vredu. No, še kar.
Ko sem naslednji dan prišla v šolo, so vsi še bolj strmeli vame kot pretekli teden. Ta šola se mi je cela zdela čudna. Kot ponavadi, so bili najbolj popularni športniki in navijačice, drugi pa smo bili nižje na lestvici. Ampak še nikoli prej nisem bila na šoli, kjer bi se učenci delili le na 4 skupine in se družili znotraj njih. Mislim, saj me razumete, 'popularni', torej košarkarji, nogometaši, navijačice itd so bili prva skupina. Mi, navadni otroci z bolj uporniškim slogom druga skupina, 'umetniške duše' ter skejterji v tretji in četrta skupina, kjer so bili 'ta pametni otroci'. To pomeni piflarje IN dejansko pametne ljudi. In, vem da se sliši čudno, ampak v prvi skupini smo bili Mi najbolj nepriljubljeni. Vsi (no, večina) so nas prezirali.
Danes sva se z Zacom srečala pri omaricah. V enem tednu sva postala kar dobra prijatelja, vendar je Zac imel tudi druge prijatelje, s katerimi se je družil, tako da sem bila polovico časa sama. Vendar se mi je zdelo pošteno.
''Hej, nekaj ti moram povedat.'' Je rekel Zac in se nasmehnil ''pridi sem'' je rekel in stopila sem bliže k njemu. ''Veš, tisti Evan, iz košarkarske ekipe? Slišal sem, da te bo povabil ven! Btw, ta frizura ti grozno paše.''
Nejeverno sem ga pogledala ter privdzignila obrvi. ''Ja, seveda, in jaz sem peter pan.''
''Ja, mi ne verjameš? Saj boš videla'' je rekel Zac.
Še vedno mu nisem verjela. Skupaj sva odšla k uri angleščine. Polly danes ni bilo, tako da sem bila sama. Obenem mi je bilo všeč, po drugi strani pa tudi ne, saj se Polly še vedno ni hotela pogovarjat z mano. Ko smo imeli glavni odmor, smo bili v jedilnici in v bližini moje 'skupine' sem sedela za okroglo mizo (sama) ter risala. Nato sem na sebi začutila par oči, in pogledala sem zraven mene. Tam je sedel fant in z zanimanjem opazoval mene in mojo risbo. Res je bil Evan, fant s svetlimi lasmi iz košarkarske ekipe.
''Si se izgubil?'' sem ga vprašala in se vrnila nazaj k risanju.
''lepo rišeš. Jaz sem Evan.'' Je rekel, brez da bi odgovoril na moje vprašanje. ''zanima me, če bi šla z mano ven? Če bi bila mogoče moja punca?''
Dvignila sem pogled. ''ne resno mislim. Si me s kom zamešal?''
''Ne zakaj?''
''hmm... naj pomislim... ker sem tukaj šele kakšen teden, nisem med popularnimi, sem v skupini pri 'uporniških otrocih' al kakorkoli nas že kličete in se tudi družim z Zacom. Nič skupnega nimava.''
''Daj no.''
''Okej, enkrat. Ampak to me še ne naredi tvoje punce.''

Popoldne sva se dobila v parku. Odpeljal me je na sladoled in potem sva se sprehajala po različnih potkah. Sprva sem čutila odpor do vsega tega, saj sem vedela, da me vsaj njegovi prijatelji ne marajo. Ampak bil je zabaven in začela sem uživat. Smejala sem se njegovim šalam in on jih kar ni nehal pripovedovat. Ugotovila sem, da, tudi če na prvi pogled ne zgleda, imava kar enak okus za glasbo. Ko se je že mračilo, sva se usedla na klopco in rekel mi je:
''Aria, nekaj ti moram povedat.'' Zgledal je živčen.
''Ja?'' sem ga z zanimanjem vprašala. Bilo me je malce strah.
''Da sem te povabil ven, ni bila moja ideja. Z družbo smo se igrali resnica ali izziv ter dobil sem izziv, da te povabim ven.''
Vstala sem ter želela oditi. To mi je bilo vedno v navadi, kadar me je kdo prizadel ali kaj podobnega.
Prijel me je za roko ''Ne, počakaj. Nisi slišala vsega. Načrt je bil, da bi e pustil čakat, da se prikažem, ampak nisem te želel prizadeti in nekako si mi bila všeč, zato sem prišel čisto po svoji volji. Zdaj si mi postala še bolj všeč in zanima me, če bi naslednji teden šla na zabavo za noč čarovnic z mano?''
usedla sem se nazaj in gledala predse ter razmišljala. Nekako se mi s tem ni zdelo nič narobe, zato sem rekla ja.
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
vem da je takle Next bedn, ampak res nimam velik časa zdle
---------------------------
Rabm 5 nextov, pa vsaj 3 ideje /vaše želje, kaj bi se loh zgodilo naprej
20. april 2016
Next
20. april 2016
u206290
u206290
Next
20. april 2016
u206290
u206290
noro ful dobro,pomojem je to bivši od Polly
20. april 2016
Next
20. april 2016
u186827
u186827
Next
20. april 2016
u143259
u143259
Neeeext
21. april 2016
Next
21. april 2016
u158058
u158058
Napisem cez vikend
21. april 2016
u158058
u158058
res se opravicujem ker nism napisala takrt kt sm rekla ampak u naši familiji se je res težko do compa prebit-.-'' okay bom napisala 3. IN 4. del Aja, pa se to: napisala bom približno 13 poglavij, če bo zgodbica ful brana bom napisala še kkšno nadaljevanje





3.Poglavje - Zakaj si to storila?!
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞;✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
Danes je petek in popoldne je zabava za noč čarovnic pri eni od Evanovih prijateljic. S svinčnikom sem živčno potrkavala po mizi in nestrpno odštevala sekunde do zvonenja. Ko je zvonilo, sem pometla vse iz mize v nahrbtnik in stekla proti vratom. Z Zacom sem odšla na kosilo. On je jedel počasi, jaz pa sem kar metala hrano vase. Bila sem sestradana.
''Dihaj.'' mi je rekel Zac in se nasmehnil.
''Oprosti. Živčna sem, ker grem popoldne z Evanom na zabavo.''
''Resno misliš iti?'' je rekel s prezirom ''Saj res, kako vama pa kaj gre?'' je rekel in se posvetil pomfriju.
''No, ja....'' z roko sem se popraskala po vratu. Zac me je pomenljivo pogledal ''bolj slabo.'' sem dodala in zavzdihnila. ''Bi naredil nekaj zame?''
Dvignil je pogled ''Kaj pa?''
''Pridi še ti. Na zabavo.''
Nejeverno me je pogledal ''Saj se hecaš, ane?''
Odkimala sem.
''Punca, poglej, kot prvič, ti boš tam z Evanom, kaj pa naj počnem jaz? Drugič, oprosti ampak tista družba mi ni všeč.''
Takrat je k nama prisedla Polly. Zdaj že tri dni pri kosilu vedno prisede k nama in je čisto tiho, tudi če se midva pogovarjava. Mislim, da ji je Zac povedal, da ji nisem želela nič žalega, in da ji je žal, in zato sem malo jezna nanj. Ampak po drugi strani se mi pa zdi lepo od njega. Danes pa je spregovorila.
''Hej.'' sem jo pozdravila, čeprav odgovora nisem pričakovala, in se že obrnila nazaj k Zacu, da bi ga prepričala, naj se pridruži.
''Jaz grem lahko s tabo.'' je rekla Polly.
Pogledala sem jo z odprtimi usti, njen pogled pa je bil prileplje na Zaca.
''Kot prijatelja.'' je dodala.
''Čakaj, čakaj,... kaj?!'' je zmedeno vprašal Zac.
Polly ga je še vedno le nepremično gledala.
Zdaj sem se tudi jaz obrnila k Zacu ''No, vidiš.''
''Okej, okej, prišel bom. pridem do tebe okrog osmih. Moram it, mami me čaka.'' je rekel in stekel čez ramo pa je še zaklical ''Se vidimo!''
Pomahala sem mu, nato pa sem hvaležno pogledala Polly. Ona je imela sklonjeno glavo ter se delala, da je pomfri namočen v kečap grozno zanimiv.
''Hvala ti.'' sem ji tiho rekla ampak ona ni dvignila pogleda, zato sem se tudi jaz posvetila hrani in v tišini sva pojedli do konca.

Petnajst do osmih je pozvonilo. Stekla sem po stopnicah in upala, da bom prišla do vrat pred mami. Bil je Evan.
''Pa sem ti rekla, da ne zvoni.'' sem mu rekla, vendar nisem zvenela jezno.
Zavil je z očmi in izgledalo je, kot da mu je to odveč in da se mu preprosto ne da.
''A lahko greva?'' je naveličano zavdihnil.
''saj če ti je odveč, lahko grem s prijateljema.''
''Ne ne, saj greva, no. misliš s prijateljem. V ednini.''
Zdaj sem jaz zavila z očmi. ''Greva.''

Ko sva prišla tja, nisem bila nič kaj navdušena. Mislim zabava je bila nekako super, ampak ljudje mi niso bili nič kaj všeč. Saj veste, večinoma tiste 'popularne' punce ter košarkarji, nogometaši. Že ko sva prišla tja, sem vedela, da tam gotovo živi ena od tistih prevzetnih razvajenih punc, ki mislijo, da so boginje. Hiša je bila velika kot palača. Imeli so bazen in ogromen vrt. Kot sem rekla, ni mi bilo všeč. In res je tam živela kapetanka navijačic, Tiffany. Visoka punca svetlih las z popolnimi obrvmi in popolnim nosom ter pobeljenim nasmehom. Bila je antipatična. Zelo.
''Živjo, živjo!'' je rekla s punčkastim glasom Evanu, meni pa je namenila sovražen pogled. Vrnila sem ji nekakšen 'ali-se-zavedaš-kako-patetična-si' pogled.
''Danes izgledaš posebno srčkano!'' je rekla Evanu. Verjetno ji je bil všeč. Evan ji je vrnil nasmeh in odšla sva mimo nje v dnevno sobo. Tam je bilo že kup ljudi, glasba je bila obupna, bila je tema in na tleh so ležali lončki.
''Samo moment, da grem pozdravit klapo'' je napol zavpil, da sem ga sploh lahko slišala.
Tako sem ostala sama. Odšla sem do mize, da bi si natočila nekaj za pit. Tam je staal ena od Tiffanyjinih klonov. Vzela sem lonček, ona pa me je vprašala:
''katero boš?'' pokazal mi je dve steklenici alkohola. Nisem vedela, kaj je to, po drugi strani pa tudi nisme hotela vedit.
''Ne pijem.'' sem ji odgovorila in gledala, če je kje kakšen sok. Kot sem predvidevala, ga ni bilo.
Punca me je premerila in rekla ''Sem mislila, da si ti tista iz 'upornikov'. A ne pijete tam vsi? večkrat na dan?''
Zgroženo sem jo pogledala. ''Ti lahko nekaj povem? Tudi če smo emo ali karkoli, ne pomeni da sm oagresivni, da hočemo pobit vse vas, da smo brezsrčni in brez čustev, da vedno pijemo n kadimo. Ne to pač NI RES, okej?''
Dekle me je prestrašeno pogledalo in rekla je ''Mogoče je kaj v hladilniku.'' potem je stekla mimo mene.
Odšla sem v kuhinjo, in oddahnila sem si, saj glasba tam ni bila tako glasna. Odprla sem hladilnik in ven vzela sok in neko čokoladico. Brigalo me je, kaj sem vzela, ker me je tisto dekle čisto preveč razjezilo. Zakaj imajo ljudje take predsodke in stereotipe o nas? Ni mi bilo jasno.
Odšla sem do stopnic ki so vodile v zgornje nadstropje in se usedla na tretjo. Nekaj časa sem opazovala te ljudi. Zdeli so se mi grozni. Polovica je že bila pijana, druga polovica bo kmalu. S pogledom sem iskala Zaca ali Polly, vendar ju nisme zagledala. Čez čas sem se odločila, da ju grem poiskat. Preiskala sem celo hišo, potem pa sem se odpravila še na teraso. Šla sem tudi do bazena, kjer se jih je nekaj kopalo. Nisem ju videla. tudi Evana ne. Ko pa sem se obrnila, da bi šla nazaj noter, sem za vogalom naslonjena na steno zagledala Tiffany, in uganite koga, Evana seveda. Vedela sem, da ni mislil resno, vedela sem, saj se je že prej obnašal čudno.
''Evan!'' sem zakričala. Komaj me je slišal zaradi vsega hrupa.
Odlepil se je od nje in me pogledal. ''Kaj pa je? Si pričakovala kaj drugega? Cel teden sva že skupaj, pa mi niti enkrat nisi dovolila, da te poljubim ali karkoli. Še objela si me s težavo! Pač mi ni bilo zanimivo.''
''To pa le zato, ker sem vedela, da ne misliš resno! Plus, en teden ni dolgo, veš!!''
Nekaj je hotel rečti ampak jaz sem odvihrala nazaj noter in se spet vsedla na stopnice. Obrisala sem si solze in popila nekaj soka.
''Evan, kaj?'' sem zaslišala za sabo. Takoj sem se obrnila. Bila je Polly. Sedela je na podestu približno 5 stopnic višje od mene.
Vstala sem in se vsedla zraven nje. Posmrknila sem. ''Ja.'' sem tiho rekla.
''Veš, tudi z mano je bil enkrat. Lansko leto. Prav tako kot ti, mu nisem verjela, da misli resno, saj sva dobesedno iz dveh različnih svetov. Ampak nisem bila tako pametna kot ti. Takoj se mi je zazdel zabave in prepustila sem se mu. Mislim, ko me je prvič hotel poljubit, sem se odmaknila, ampak me je nahrulil in potem sem se pustila. Ker me je bilo preprosto strah. Skupaj sva bila kakšnih 14 dni, potem pa sem ga zalotila s Sarah, ki je bila prav tako kapetanka navijačic, vendar ona je bila zadnji letnik. njega sploh ne zanima punca, vendar njen status in položaj v družbi. Srečna bodi, da nista imela kaj več, tako kot je hotel on, ker bi bila mnogo bolj prizadeta kot si zdaj.''
Ko je končala, sem jo gledala z občudovanjem in hvaležnostjo. Nisme si mislila, da bo kdaj spregovoila toliko z mano. Sploh pa nisem mislila, da se mi bo tako izpovedala. Spustila je pogled in objela sem jo. Ona me ni objela nazaj, ampak upirala se pa tudi ni, i ntudi pričakovala nisem, da me bo. Glavo je naslonila name in že to mi je bilo dovolj. Da mi je pokazala vsaj kanček naklonjenosti.
Čez kakšnih 5 minut sem se spomnila ''Saj res kje pa je Zac?'' roke sem potegnila nazaj k sebi.
''Mami ga ni pustila, nevem, menda morajo nekaj uredit v družini.'' je skomignila z rameni. Zdaj je vzela svoj lonček, ki ga prej sploh nisme opazila in popila nekaj iz njega. Vedela sem, da je neko žganje, saj je gozno smrdelo in pač ker je zraven mene sedela Polly.
''zakaj to piješ?''
''Bolečina gre stran. Tista, v srcu. Mislim, vsaj malce pozabiš nanjo.''
nisme se zavedala, kaj počnem, in vzela sem njen kozarec in popila vse.
''Ne! zakaj si to storila?'' je rekla Polly.
''pa saj si ti tudi.'' oblila me je toplota.
''Nisem pa rekla, da hočem, da tudi ti zabredeš v tako sranje! da mi ne ponoviš česa takega!''
Jaz pa sem jo le prijela za roko in jo potegnila s sabo, da sva šli po še. Nevem, koliko sva še popili, ampak globoko v sebi sem vedela, da sem idiot.





✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
26. april 2016
Next
26. april 2016
u158058
u158058
res mi je zau ampak nemorem napisat se 4. ker me mami odi iz compa-.-'' dobite hmau nč skrbet
26. april 2016
Next
26. april 2016
u143259
u143259
Neeeeeext
26. april 2016
u193093
u193093
Next nova bralka
27. april 2016
u186827
u186827
Next
02. maj 2016
u158058
u158058





4.Poglavje – Nihče ne bo izvedel
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
Zbudila sem se. Vse me je bolelo, grlo me je peklo. Zraven mene je ležala Polly. Še vedno sva bili na podestu. Pogledala sem navzdol po dnevni sobi in skoraj vsi so še spali, le nekaj se jih je zbudilo in kljub vsemu, so še hodili po pijačo. ''Kaj sem mislila'', sem si zašepetala sama pri sebi.
''Nič'' mi je nekdo odgovoril. Obrnila sem se in za mano je sedela Polly. Imela je ogromne podočnjake, kot verjetno tudi jaz.
''Kaj se je zgodilo?'' sem jo vprašala in si pomela oči.
''Nič, le pregovorila si me da se napijeva in potem si nekajkrat bruhala. Evan se je poljubljal s še kakšnimi dvajsetimi puncami, drugače pa nič posebnega. Aja, pa mislim, da sva hodili po hiši in se drli Come As You Are.''
Nejeverno sem jo pogledala. ''Bruhala sem? Aja, verjetno imam zato tako grozen zadah.''
Naslonila se je na steno in zavzdihnila. ''Tega ne bova ponovili okej? Nočem imeti še tebe na vesti, če postaneš taka zabluzenka kot jaz''
Presenečeno sem jo pogledala. Dejansko je priznala, da ji ni všeč tako življenje?
''Ja, okej.'' Sem ji tiho odgovorila. Vstala sem, da bi odšla, in pogledala Polly, ki je še vedno sedela na tleh in s praznim pogledom gledala v neko točko. ''A ti ne greš?''
''Kam? A domov? Dvomim. Če pridem domov takale, me bo mami živo zakopala.''
''Ampak enkrat boš pa morala domov, ane? Daj, greva.''
''Ne, Aria. Nimam kam it. Tukaj bom.'' Se je upirala.
''Pa pridi z mano. Hitro bova šli noter in ti se boš stuširala, potem pa še jaz in dala ti bom nekaj za preoblečt, da naju ne bodo zavohali. Potem bova pa samo rekli, da sva prespali pri sošolki.''
''Še vedno ne vidim rešitve, kako naj pridem jaz domov?''
''Poglej, če bo moja mami verjela, da sva prespali pri sošolki, bova rekli, da nimaš telefona in če lahko ona pokliče tvojo mami, da te pobere. Vse ji bo razložila in nihče ne bo izvedel. Bo to okej?''
Brez besed je vstala in odšli sva ven iz hiše ter po ulici proti mojem domu.

Ko jo je prišla iskat mami, me je le objela in v uho mi je zašepetala ''hvala ti'', potem pa je brez pozdrava odšla, le njena mami se je še zahvalila.

V ponedeljek v šoli me je Zac vprašal kako je bilo na zabavi.
''Ah, nič kaj posebnega. Morala bi te poslušat.'' Sem se zlagala, čeprav ni bilo tako slabo.
''Aria, oprosti, povedala sem mu.'' Je spregovorila Polly.
Pogledala sem jo in potem še Zaca. Ta se mi je kislo nasmehnil. Krasno. Zdaj še on ve kako neumna sem. Mislim, vedela sem, da kar počnem, ni prav, vendar mi je bilo všeč. Ampak, odločila sem se, da tega nebi ponovila. Res ne. Tudi kadit ne mislim začet. Ne. Sploh če Polly to toliko pomeni.
''Žal mi je zaradi Evana'' je rekel Zac
''Naj ti ne bo, že od začetka je bil sumljiv'' sem skomignila z rameni ter se poglobila v revijo.
Zac mi jo je potegnil z mize in zbasal v svojo torbo.
''Hej!'' sem vzkliknila ''pa ravno berem, da je Miam nazaj!''
''To tudi mene veseli, zdaj pa me poslušaj. Veva, da nisi okej.''
Polly je prikimala.
''Predvidevam, da je bil to tvoj prvi fant in prvi razhod, zato ne moreš bit okej, okej?''
Nisem spregovorila. Le z vilico sme po krožniku premetavala grah.
''Tukaj sva zate, Aria.'' Je dodala Polly.
''Lahko spremenimo temo?'' sem vprašala
''Tvoje drugo ime je Colette, ane?'' je rekla Polly ''To je Francosko. Si tudi po krvi Francozinja ali ste samo živeli tam?''
Vesela sem bila, da mi je ustregla.





✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
04. maj 2016
u186827
u186827
Next
04. maj 2016
u158058
u158058
evo, napisala sem še en poglavje ker prej tolk časa nism pa ker je biu prejšn mau krajši, tvoj Next, Anina123, bom pa upoštevala že za v naprej





5. PoGLajvE - Mami, hočem domov
✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
Čeprav sem Polly in Zacu zatrdila, da sem vredu, to še zdaleč nisem bila. To sta vedela, a sta obupala in me pustila pri miru. Ni mi bilo hudo le zaradi Evana, še zdaleč ne le zaradi njega, temveč,... nevem. Toliko stvari se je nabralo in vse je butnilo ven iz mene. Evan, zabava, nova šola, in prijateljev iz Pariza niti enkrat odkar sem odšla niti poskušala nisem poklicat po skypu. Res sem grozna prijateljica. Verjetno so že pozabili name in se prav zdaj zabavajo sami. Brez mene. Brez spomina name. Saj ne, da mi je kaj mar za to. Pa zakaj sem taka?! Seveda mi je mar, kaj pa govorim! Umrla bom, če bom še naprej tako razmišljala.
V sobi sem bila zavita v odejo ter gledala album slik, na katerih sem s svojimi starimi prijatelji, ter vsak mi je nekaj napisal v slovo.
‘’Tu vas me manquer. Rappelez-vous, vous serez toujours dans mon cœur.’’ mi je napisala Céline. Ona je bila res najboljša prijateljica od vseh. Pomenilo pa je nekaj takega kot ''Pogrešala te bom. Zapomni si, vedno boš v mojem srcu.''
Na njeno brezhibno pisavi mi je kapnila solza in črnilo se je malce spackalo, a še vedno je bilo razberljivo. Takrat je vstopila mami.
''Ja Aria, kaj pa je narobe?'' prišla je do mene in me objela.
''Mami...'' sem zahlipala. Nisem mogla nadaljevat. Iz mene se je ulilo kot dež.
''Kaj je, srček? Povej mi.''
Obrisala sem si mokra lica ''mami... domov hočem.''
Zaskrbljeno me je pogledala. ''Pa... pa saj si doma.''
''Dobro veš, kaj mislim... nazaj hočem, v Pariz.''
Mami je zavzdihnila. ''pomiri se malo, potem se bomo pogovorili.'' In je odšla.
Preprosto nisem spadala sem. V to mesto, med te ljudi. Vse mi je bilo všeč a preprosto nisem spadala sem. To sem potem povedala tudi Zacu, ko je prišel po tem, ko sem ga objokana poklicala, da rabim objem najboljšega prijatelja. Njegove besede so me res potolažile, vedno je vedel, kaj naj reče v katerem trenutku. Potem sem se spomnila, da je tudi on moj najboljši prijatelj in da bi v Parizu pogrešala njega. Zapisala si bom besede, ki mi jih je izrekel, saj si jih želim za vedno zapomnit:
''Aria, ti misliš, da ne spadaš sem, jaz pa mislim, da si posebna. Da zato tako izstopaš od ostalih. Sposobna si bolj razumno in pametno od večine. Če so stvari drugačne, še ne pomeni, da ne spadajo tja, kjer so.''

Zac je prespal pri meni in šla sva se neko igro, nekaj takega kot 'povej skrivnost'. Izmenjala sva si nekaj svojih najbolj globokih skrivnosti. Izvedela sem, da je Zac imel že dve punci, vendar ni bil nikoli zaljubljen, le zatreskan ali nekaj takega. Jaz pa sem mu povedala, da v resnici nisem vredu. Zaskrbljeno me je pogledal, jaz pa sem hitro rekla
''Povej mi, kaj je tvoj najhujši strah?''
''Najhujši? Amm... izgube najbližjih, verjetno. Pa ti?''
''smrti.'' Sem kar hitro odgovorila ''Mislim, ne smrti same, ampak kar se zgodi po njej. Ker ne verjamem, da te kar ni več. Ni mogoče, da crkneš kot izrabljena baterija. Ne. Ne verjamem. In tega me je strah.''
''Wow.'' Je rekel in me pogledal z občudovanjem '' ti pa res razmišljaš.''

Ko sva šla naslednji dan v šolo, je padal dež. Nekako se je ujemalo z mojim razpoloženjem, čeprav sem bila bolje. Večino poti sva molčala.
Ko sva prišla v šolo, sem se brezvoljno počila na stol in gledala predse. Mimo je prišla Polly.
''Živjo, kako si?'' bila je nasmejana.
''vredu, najbrž.''
Nasmeh ji je zbledel. ''Hej, tukaj sem zate, se spomniš? Povej mi.''
''hej, okej sem'' sem rekla in naredila lažen nasmeh.
Nejeverno me je pogledala in se obrnila naprej, saj je učitelj že razlagal.
Pouk je bil dolgočasen, kot vedno, po pouku pa me je Zac povabil k sebi.
Še vedno je padala dež, a na pol poti sva se odločila, da počakava avtobus.
''So tvoji doma?'' sem vprašala ko sva prišla noter.
''Ne, ne še. Bi kaj spila? A si lačna?''
''Imaš mogoče sok?'' sem nekako sramežljivo vprašala. Vedno, ko sem bila pri nekom drugem doma, mi je bilo grozno nerodno, tudi če smo si bili blizu.
''izvoli. Kaj bi rada počela?''
''Nevem, imaš kakšne video igrice?''
Nasmehnil se mi je ''še vprašaš''
''Katero bi igrala?'' odšla sva v dnevno sobo in se usedla na tla.
''Nevem, kaj pa imaš?'' sem se zasmejala
''Guitar hero, lara croft the tomb raider, super mario,...'' še in še jih je našteval, jazpa ga sploh nisem poslušala.''
''ti izberi.''
Igrala sva celo popoldne in mislim, da sva igrala čisto vse njegove igrice. Imela sem se super. Potem pa nama je prinesel krožnik s piškoti in čokolado, ter se usedel zraven mene.
''Aria, poslušaj, nekaj ti moram povedat, ker se mi zdi, da je pomembno da veš.''
''Okej, kar povej.'' Sem rekla in si vzela košček čokolade.
''Stvar je v tem, da odkar...''
Zazvonil mi je telefon. ''Zac, res mi je žal, ampak moram se oglasit.''
''Ja, saj je vredu.'' Je rekel in povesil pogled ter si očala potisnil višje na nos.
Kot sem predvidevala, bila je mama, cela zaskrbljena, češ, kje sem že vse popoldne. Rekla je, da moram takoj it na avtobusno in pridit domov.
''Oprosti, kaj si mi prej razlagal?'' sem se obrnila nazaj k Zacu.
''am, veš kaj, nič. Je že mimo.'' Je rekel in se nasmehnil.
''No, morala bom it. Super sem se imela. Bova kdaj ponovila?''
''Seveda.'' Je rekel in se nasmehnil, vendar tokrat sem imela občutek, da to ni bil isti njegov pravi nasmeh.

Ko sem prišla domov, sta me starša pričakala za mizo. Nekaj sta se pogovarjala.
''Živjo. Kaj se pogovarjata?''
''Aria, prosim, usedi se.'' Je rekel oči. ''Tvoja mami mi je povedala, da si želiš v Francijo. No, razmišljala sva, in odločila sva se, da greš, saj navsezadnje si tukaj že dva meseca in verjetno pogrešaš družbo.''
Debelo sem ju pogledala. ''resno?''
''Ja, stanovala boš pri babi.''
Na obraz se mi je narisal nasmeh ''najboljša sta'' sem rekla ter ju objela. Vendar mi je nasmeh kmalu zbledel. ''Mami,... am.. a bi...a bi lahko Zac šel zraven?''
Spogledala sta se. ''Aria,... kaj pa vem...''
Povesila sem pogled. ''ampak.. ni važno. Je že okej.''

Ko sem naslednji dan to povedala Zacu, je le rekel, da ni panike, mislim, seveda, da bi rad šel, ampak razume. Potem, ko pa sem rpišla domov, me je mami pričakala vsa vesela.
''ne boš verjela, oči je dobil še eno karto v last minute ponudbi za Zaca! Lahko bo šel s tabo!''
Zdaj sme ju objela še močneje kot včeraj. Bila sem presrečna in ko sem pomislila na to, da bova čez 48 ur že na letalu, sem se nasmehnila.





✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞✞
04. maj 2016
u158058
u158058
++ V TISTEM QUOTU OD ZACA JE: ''....Sposobna si bolj razumno in pametno RAZMIŠLJAT od večine...''
pač razmišljat manjka.
04. maj 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg