Forum
Hej (: Torej vem da je na forumu fanficov o 1D že milijon in ena ampak sem se vseeno odločila, da poskusim s svojim. Ne bom preveč nakladala, just read it, please ;** Enjoy!

¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸

[With Or Without You ~ Chapter 1]
++Annabell Madeleine Delaney++

Holmes Chapel, 2010;

"Pogrešala te bom Harr." Poskušala sem razločiti podobo, ki se je skrivala za megleno zaveso slanih solz, ki so mi polzele po licih. Hotela sem ga videti še zadnjič. Si njegovo podobo vtisniti v spomin. Da bom točno vedela kako je izgledal. Sam je bil bolj zaposlen s tem, da mi je s palci otiral solze z obraza. "Oh Bell ne jokaj. Kmalu se bova videla. Nihče ni rekel, da mi bo uspelo." Njegov glas je kot ponavadi izžareval tisti tolažeči ton ob katerem sem se umirila. "Ampak jaz vem da ti bo." Sem posmrkala in si z rokavom veliko prevelikega puloverja obrisala oči. Ker sem se vsaj malo pomirila, se videla da se je nasmehnil. "Potem ti bom pa pisal. Vsak teden. Vsak dan če bo treba. Zakaj pa imamo telefon? In prišel te bom obiskat. Vsakokrat ko bom utegnil, prav?" Končno sem se uspela nasmejati in tudi on se je za kanček bolj srečno vzravnal. Svoje prelepe zelene oči je imel uperjene v moje modre. "Obljubiš, da me ne boš pozabil?" Sem hotela vedeti, ko je njegov oče v avto naložil še zadnji kovček. Harry se je naredil smešno šokiranega in me tako kot ponavadi spravil v zdaj nekoliko smrkajoč smeh. "Nikoli te ne bi mogel pozabiti Bell. Nikoli v milijon letih. Samo pazi, da ti ne boš pozabila name." Mi je še požugal in me nato stisnil v svoj veliki objem. Prepričano sem odkimala. "Nikoli." "Harry! Iti bo treba!" Se je oglasila njegova mama iz avta, ki je že brneče čakal da odpelje. Še zadnjič sva se spogledala in še zadnjič sem uzrla iskrico v njegovih očeh. Očeh svojga najboljšega prijatelja, ki mi je stal ob strani ne glede na vse, že odkar sva bila majhna. Nato je odšel in avto je odpeljal. Mahala sem vse, dokler ni izginil za ovinkom. Počasi sem oddrsala nazaj v svojo hišo, sosednjo od njegove. Ne morem verjeti, da si ne bova več mahala skozi okno. Da se ne bo nikoli več priplazil v mojo sobo sredi noči. Čeprav je obstajala majhna možnost, da mu ne uspe, sem vedela da mu bo. Bil je preveč talentiran, da mu ne bi. Zazrla sem se v veliko ogledalo na steni. Uzrla sem precej močno, modrooko dekle, s skuštranimi kratkimi rjavimi lasmi, ki se je skrivalo v prevelikih oblekah, da bi zakrilo svojo debelost. Živo se spomnim, kolikokrat sem bila v šoli zaradi tega izločena. Ampak Harry se je iz neznanega razloga vedno družil z mano in bil verjetno moj edini prijatelj. Zdaj pa je tudi on odšel, naproti svojim sanjam. Jaz pa sem ostala tu, z mamo, očetom in sama s sabo. Brez prijateljev.

Holmes Chapel, 2013

"Pazi nase, boš?" Me je že stotič vprašala mama in mi z dlanmi objela obraz. Zavila sem z očmi. "Ja mama. Dovolj sem stara, da znam paziti nase." Sem ji zagotovila in si svoje dolge lase popravila z obraza. Bilo je tri leta pozneje, na železniški postaji Holmes Chapela. Tri leta po tem, ko sem se v solzah poslovila od svojega najboljšega prijatelja Harryja Stylesa. Da, to je točno tisti Harry iz skupine One Direction. Uspelo mu je. Ampak, če vas ne moti o Harryju ne bi preveč govorila. Odšel je in me pozabil. Do dneva, ko so ga združili v skupino z ostalimi štirimi fanti sem od njega dobila vsaj sporočilo. Če ne, pa sva po dve uri skupaj klepetala po telefonu ali Skypeu. Ampak, ko je postal del One Direction..potem je vse prenehalo. Pogovorov ni bilo več, sporočila pa so prihajala v velikih razmikih. Včasih po več tednov, dokler niso popolnoma izginila. Pozabil je name. Nobenega znaka ni bilo, da bi se sploh še poznala. Spomnim se kako hudo mi je bilo na začetku. Koliko sem prejokala in kako me je zabolelo vsakič, ko sem ga videla na Facebooku, Twitterju ali zgolj na kakšnem plakatu. Vesela sem, da je to obdobje mimo. Ponosna sem nase in na to, da se lahko zdaj še zgolj bežno in brezbrižno nasmejem. Čeprav jaz nisem pozabila njega in ga verjetno nikoli ne bom. Ampak dovolj o njemu. Sama sem dosegla veliko. Vsaj za svoje pojme. Lasje so mi zrasli in nič več nisem bila nepriljubljeno debelo dekle. S telovadbo se dosegla lepo postavo in prevelika oblačila zamenjala s takimi, kot so jih nosila druga dekleta. Nič več me ni bilo sram pokazati kaj imam. In pa tudi dejstva, da sem bila sprejeta na Londonsko univerzo za fotografijo ne gre zanemariti. Ne vzemite tega kot preveliko postavljanje. Sem čisto normalna 19-letnica, še vedno taka kot sem bila. Nekoliko manj sramežljiva kot včasih a še vedno odprta in nasmejana. "Imaš vse?" Me je vprašal oče in me stisnil v svoj medvedji objem. Veselo sem prikimala. "Lepo se imej." Sta mi še zaželela v en glas in mama me je z nekoliko solznimi očmi poljubila na lice. Spodbudno sem se jima nasmehnila, nato pa se odpravila proti vlaku za London. Nikoli še nisem bila v tako velikem mestu, a nekaj sem vedela. Zmogla bom.

¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸

Next? Mnenja, predlogi?
19. avgust 2013
next!! uredu pišeš (:
20. avgust 2013
Next za mojo prvo bralko;*
¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸

[With Or Without You ~ Chapter 2]

++Annabell Madeleine Delaney++

London, 2013

"Anna, lahko prevzameš mizo 8?" Me je prosila Stacey in še preden bi lahko potožila, da moram pomiti vso posodo, je že izginila s polnim pladnjem. Starbucks je bil ob 9. uri zares poln. "Takoj.." Sem zato zamrmrala, vdano v usodo, si obrisala roke in šla k mizi 8 prevzet naročilo. "Kdaj se ti danes začnejo predavanja?" Me je vprašala sodelavka, ko sva se zopet skupaj znašli pri kavnem avtomatu. "Ob desetih." Sem ji zamrmrala v odgovor in obe sva ošinili uro. Kazala je 9.15. "Če Leah spet zamudi, ji bom zavila vrat. Gneča danes, je nemogoča." Kljub temu da je bilo ljudi izključno preveč za dve natakarici in je bila Stacey upravičeno zaskrbljena, se nisem mogla upreti hihitanju. Še eno dekle moje starosti, Leah, je imelo izjemne težave z zamujanjem. Jaz pa jih bom tudi imela, če ne pohitim. Odnesla sem naročilo k mizi osem, pobrala plačilo, nato pa se odpravila zdrgnit še preostalo posodo, ki mi je ostala. Ko sem končala je bila ura 9.30, skrajni čas da se odpravim. Preoblekla sem majico, predpasnik porinila v predal in s torbo na rami izginila iz kavarne. Bog, kaj se pa danes dogaja? Čeprav ponavadi ljudi v teh zgodnjih urah ni bilo toliko, je bila to moja vsakodnevna rutina. Ob sedmih sem začela delo v Starbucksu in tam delala do pol desetih, ali pa do pol dvanajstih. Odvisno kdaj so se mi začela predavanja. Če sem odšla ob pol desetih sem morala potem priti še za dve uri delat, če pa ob pol dvanajstih, sem imela vse prosto. Tako je bilo že vse odkar sem iz Holmes Chapela prišla v London. Spomnim se, kako težko mi je bilo najprej, ko je bilo vse tako veliko. Ampak hitro sem se privadila in s tem kar imam sem 100% zadovoljna. Nenadoma pa sem pred seboj začutila nekaj trdnega in odneslo me je korak nazaj. Bog, pa se ja nisem zaletela v ulično svetilko? Na srečo ne. Bil je fant mojih let in zdel se mi je nekoliko znan. Le kje sem ga že videla? "Oprosti." Je nato izustil in se pomaknil bliže k meni. Podrgnila sem se po bolečem nosu. "Nič hudega. Tudi jaz bi morala bolj paziti." Sem zamahnila z roko in se mu nasmehnila. Pokimal je in za trenutek sva nerodno obstala eden drugemu naproti. "No..khm..iti moram..še enkrat oprosti." Sem še rekla, nato pa odhitela proti velikemu rdečemu avtobusu. Nisem se ozrla, čeprav mi fant ni hotel iz glave.

Pozneje tistega dne, sem utrujena od predavanj vstopila v zdaj občutno bolj prazen Starbucks. Pravzaprav je tišina dobro dela moji današnji izmučenosti. Kljub temu, da sem svoj študij naravnost oboževala, predavanja niso bila niti najmanj lahka. In ni bilo prvič, da sem v svojo popoldansko izmeno vstopila precej utrujena. "Hej." Me je veselo pozdravila moja popoldanska sodelavka Lisa. Nekoliko utrujeno sem ji vrnila nasmeh. "Naporen dan?" Je privzdignila obrvi in nadaljevala s točenjem kave. Pokimala sem. "Preveč." Zasmejala se je in na svoj pladenj položila še zadnjo skodelico kave. Nekje zadaj je zazvonil zvonček in naznanil da smo dobili nove goste. "Vseeno te moram prositi da prevzameš mizo 4. Pa nikar ne ponori." Nato je odšla. Začudeno sem gledala za kakšna 3 leta starejšim dekletom. Zakaj bi ponorela? Stresla sem z glavo in pograbila blokec, ter se hotela odpraviti k mizi 4. Ampak kakšen šok. Bili so tam. Oni. Najbolj uspešen boyband na svetu. One Direction. In pri oknu je sedel on. Le nekoliko starejši, a hkrati še vedno isti, kodrasti fant. Moj bivši najboljši prijatelj. Harry. Obupano sem se ozrla naokrog, toda Lisa je bila preveč zaposlena s svojim naročilom, da bi opazila mojo stisko. Kaj pa zdaj? Ne sme me prepoznati. Svojo ploščico z imenom sem hitro snela in si pripela neko drugo, ki sem jo potegnila iz predala. Za zunanjost pa sem bila skoraj prepričana, da sem jo preveč spremenila, da bi me on kakorkoli povezal s svojim otroštvom. Globoko sem vdihnila in se živčno napotila proti petim fantom. "Hej. Kaj vam lahko prinesem?" Sem se kar se da vljudno nasmehnila in se trudila ne preveč strmeti v Harryja. Vsi so se zazrli vame. "Hej, tebe pa poznam!" Se je nenadoma oglasil eden od njih in zmrznila sem. Toda glas ni bil Harryjev. Bil je od rjavolasca..v katerega sem se danes zaletela. Tudi zdaj že šibkejša bolečina v nosu me je opomnila na to. "Oh, ja saj res.." Sem se olajšano nasmehnila. "Elena, kaj?" Zmedeno sem ga pogledala, ampak on je strmel v moje..prsi? Ah ne, ploščico z imenom. Hitro sem sklonila pogled in ujela ime na ploščici. "Uhm..ja, ja Elena sem." Sem se poskušala čim bolj ležerno nasmehniti. Bog, bi lahko že naročili? "Torej Elena, prinesi nam 5 kapučinov, prav?" Mi je pomežiknil znani rjavolasec in veselo sem prikimala, nato pa s hitrimi koraki zapustila njihovo mizo. Za pultom bi se skoraj zjokala. Premagala sem bolečino ob pogledu na njegovo podobo, ne pa bolečino ob srečanju v živo. Čeprav me on na srečo ni spoznal. Nisem vedela, ali naj bom zaradi tega še bolj razočarana ali srečna. Noge so se mi tresle kot puding in upala sem, da sem zares naredila pet kapučinov in ne kakšne čudne mešanice. Hitro sem jih odnesla k mizi, kjer me je čakal še en šok. V Harryjevem naročju je sedelo barbikasto dekle in se slinilo po njem, kot pes po igrački. Mešanica bolečine in gnusa je izbruhnila v mojem trebuhu. "Še kaj?" Sem živčno vprašala in odkimali so. "Potem bo to 5,99." Črnolasi mi je pomolil denar in hitro sem ga pospravila ter pohitela stran. "Elena!" Je nekdo zavpil za mano in obrnila sem se. "Pridruži se nam!" Mi je pomignil tisti rjavolasec, v katerega sem se malo prej zaletela. Odkimala sem in se skrila za pult. Počutila sem se omotično in nekoliko se mi je meglilo pred očmi. "Anna, si dobro?" Se je nekje iz daljave zaslišal Lisin zaskrbljeni glas. Poskušala sem prepričano pokimati in se pobrati s tal, na katerih sem kar naenkrat sedela. "Nekam bleda si. Ti je slabo?" Me je še naprej spraševala, jaz pa sem odkimavala in se pobirala s tal. Po njenem pogledu sem videla, da mi ne verjame. Pomagala mi je vstati. "In zakaj nosiš ploščico z imenom Elena?" Še ni hotela odnehati, jaz pa sem končno stala na svojih nogah. "Hm..jaz.." Nisem ji znala pojasniti. "Veš kaj, pojdi domov in ostani v postelji. Verjetno si se prehladila. Ni imelo smisla ugovarjati, pa tudi ljubše mi je bilo, da mi ne bo treba celo izmeno gledati Harryja in neke porcelanaste punčke. Svež zrak mi je nekoliko zbistril misli in lahko sem poklicala taksi da me je odpeljal do doma. Kakšen dan.
¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸
Next?
20. avgust 2013
neeeext (:
20. avgust 2013
Next!! Ful je kul kolk punc pa mislis uklucit u zgodbico? Najbols.bi blo da cim majn kr je pol ful zoprn kr berem tulk fanficou in nevem pol zaka se kejgre in tak.
20. avgust 2013
Neeeeeeeeeeext!
P.S. nova bralka
24. avgust 2013
Nexxxt!!!
+tvoja zgodbica je carska+ful dobr pišš
++strinjam se z ♥ινa_๓aℓικ♥ ne dodat velik punc
+++nova bralka
25. avgust 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg