Forum
Življenje ima dve skrivnosti...temačno in svetlo plat. Vsi smo odkrili svetlo plat, a vedno nam bo sledila temačna. Je onkraj tega sveta, ne, ni pekel, in niso nebesa. Je brezzračnost. Si druga oseba. Vleče te nekakšna sila, ki je ne moreš ustaviti.
Večina nas jo izkusi, ko umremo in itak več ne vemo zase. Le izjeme jo izkusijo zdaj, mlade, na zemlji... in žal je bila Roxy med njimi.

1 POGLAVJE
~Odkritje

"Roxy Ryan! A že spet spiš med poukom?"
"Oooh."
"Takoj vstani! Pridi z mano, greva k ravnateljici."
Ubogljivo vstanem in ji sledim v pisarno. Tam me že čaka ravnateljica s prisrčnim izrazom na obrazu. Nenadoma se mi zamegli.
"Roxy. Roxy!"
Čutim, da me nekdo trese za ramena.
"Roxy! Kaj se dogaja?! Saj si čist bleda!"
Slišim učiteljico, ki me položi na tla, in ravno ujamem zadnje besede, ki jih slišim;
"Roxy, deklič! Zbudi se..."

next??
27. marec 2014
nextam, ker sem dobre volje in mi je dc

Kje sem? Je to resnično? Kdo si ti?!
Najraje bi zakričala, a uvidim, da sem izgubila glas. Niti krika ne morem spraviti iz sebe. Postane me strah.
Ko se z meglico v očeh ozrem okrog, vidim nekakšne naprave, ki čudno piskajo, in v belo obleko oblečene dekleta, ki mi iz neke stekleničke s cevko nekaj vbrizgajo v roko. Ko se obrnem na drugo stran, vidim mamo, očeta, in moji sestri, ki se sklanjajo nad mano. Ugotovim, da sem v bolnišnici.
"uuh, kje..sem?"
Mi končno uspe spraviti z sebe.
"V bolnišnici, ljubica,"
Mi nekdo zašepeče. Nenadoma se mi spet začne megliti in se vležem nazaj.
Nekdo še nekaj govori, a ne razumem razločno, začne me boleti glava, nato pa spet ujamem besede medicinske sestre;
"Hitro! Več pomoči! Odpoveduje ji srce!"
27. marec 2014
Neext
27. marec 2014
okej

Zbudim se spet doma, okoli trebuha pa imam prevezo.
Le kaj se dogaja z mano?
"Roxy! Kako lepo, budna si!"
"Mama?"
"Ja, kdo pa drug?" Me začudeno pogleda.
"Kdo si ti?!" prestrašeno poskočim in se prevnrnem z vozička.
"Roxy! Pazi, da se ne poškoduješ!"
"Kdo si ti? prste stran od mene! Ne poznam te!"
"Roxy..."
"Stran! Ven z moje sobe, če ne, pokličem policijo! Veeen!"
Ko mama žalostno zapre vrata planem v jok. Seveda,da jo poznam. Počutim se, kot bi malo prej nekdo drug govori iz mene.
Nekdo potrka na vrata.
"Naprej," Zakličem.
Zdaj v sobo vstopi moja mlajša sestrica.
"Zdlavo...Loksi."
"Ja, zdravo, Mechita. Pridi sem."
Vsede se mi v naročje in glavo nasloni na moj vrat. Najprej je vse lepo, nato pa se spet začne. Jaz več ne morem govoriti, ampak hkrati govorim. Tu pa je potem problem, da ne govorim jaz.
"Pa kdo si?! Dol z mene umazanka!"
"Loksi?" Me žalostno pogleda Mechita.
"Pa kaj me ti slišiš? Doool z mene!"
In jo porinem, da pade na tla, in začne jokati. V sobo pride mama.
"Mechita! Kaj je narobe?"
Nato me jezno in žaostno hkrati pogleda.
"Ne poznam te več, Roxy. Le kaj se dogaja s tabo?"
Ko odite ven s sobe, Mechita v maminem naročju, spet planem v jok.
Mama ima prav. In to tudi mene zanima. Kaj se dogaja z mano?
28. marec 2014
neext
28. marec 2014
next
28. marec 2014
neext
28. marec 2014
joooj, ●вυввle ɢυм●, chocolate cake, Lady_vampire<3, hvaala vaaaam<3333
___________________________________________________>Nadaljujem

Sedem dni posvetim raziskovanju. Raziskovanju sebe. Zapiram se v sobo, da me nihče ne more videti in s tem ne more izzvati demona v meni.
Nato pa en dan; presenečenje!
Hotela sem se ubiti, in sem se odplazila v kuhinjo (pri tem pazila, da nisem srečala mame), in vzela nož, ter se za pokušino vrezala v prst.
In pritekla je modra kri! no,nevem, mogoče se mi je samo tako zdelo, saj že cel dan vidim vse stvari modro. Pogledam na uro in vidim da bo skoraj že polnoč.
Pokrijem se in v trenutko zaspim. A sanje niso prav nič lepe.

Naslednje jutro se zbudim in oblečem. Po mesecu dni bom spet lahko šla v šolo, a si nekako ne upam, saj se bojim, da se bo demon v meni spravil na sošolke ali še hujše- na učiteljico!
Prve tri ure se ne zgodi nič posebnega...
nato pa spet... buum! A ne na navaden način.
Med poukom matematike se nenadoma onesvestim, a to nikogar ne zmede. Ko pa moja sošolka le pogleda po razredu in me zagleda, začne kričati! Tako glasno, da me zbudi, in uvidim zakaj je kričala. Iz ust mi teče modra sluz!
Naslednjega kar se spomnim, se spet zbudim- v isti bolnišnici.
Izvem, da se to nikoli ne bo končalo. Za vedno sem zaznamovana, čeprav nevem, kaj je vir tega. Ampak bom odkrila! prisežem, da bom odkrila!!!!
28. marec 2014
next
28. marec 2014
2. POGLAVJE
~Ko pride Jamie...

ČEZ 3 LETA
"Halo?"
"O! Rox, kako si?"
"Dobro Jen, in ti?"
Z Jen se še nekaj časa pogovarjave, ko v sobo vstopi mama.
"S kom govoriš, Roxy?"
"Z Jen."
"Aha, ne bom vaju več motila, " reče in zapre vrata.
"No, zakaj si me pa sploh klicala?"
"Oh, skoraj bi pozabila! Z Ellie se greva konec tedna kopat- potapljat na Rudarsko! Bi šla z nama?"
"Ja!"
Najbrž se sprašujete zakaj nisem histerična, zakaj nikogar ne napadam...no, za to so krivi zdravniki. Za nekaj časa so mi zbili demona z glave. Rekli so, da je bila samo domišljija. Ampak jim ne verjamem. Bilo je resnično. eh, pa saj nima veze, glavno da zdaj lahko uživam. Po treh letih terapij, zdravil in psihiatra se počutim še kar v redu.

Ko prispemo do obale, nam vodič pomigne, naj se gremo preobleč. Ko pride vsaka s svoje kabine, midve z Ellie v starih enodelnih kopalkah (kako se tudi za potapljanje spodobi), Jen pa v novih bikinkah, zato so seveda vse oči uprte v njo.
Ko se začnemo potapljati, sploh ne vemo, da se oddaljujemo kar preveč od obale in ladje. Nato pa Ellie kar naenkrat dvigne glavo z vode in začne močno hlipati. Obe z Jen jo začudeno pogledava, ko s prstom pokaže proti ladji, ki se začne prmikati.
"O, ne! Nikoli je ne bomo mogle dohiteti!"
"Neee!"
Ko jo skoraj ujamemo, ladja pospeši, me pa ostanemo same. Komolci in oči nas pečejo, stegna so zajeli krči.

oprostite, next ni dolg, ampak je večer in nimam več ideeej
28. marec 2014
next
28. marec 2014
next
29. marec 2014
next
29. marec 2014
Nixy.
02. april 2014
joooj neki se mi je zbrisal moja napaka
02. april 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg