Forum
u198801
u198801
Hey ker zelo rd pišm sm se odloču, da tud jst začnem z eno zgodbo. Bo mal bolj domišljijska.

********************************************************************************************************************************

Tekel sem po cesti. Pot mi je lil s čela v oči, da sem komaj kaj videl. Tekel sem tako hitro, da me je v nogah kar žgalo. Čutil sem žulje na nogah. Čutil sem vse, kar se je tisti hip dogajalo z mano, le vedel nisem kje sem. Le tekel sem naprej. Zasoplo dihal. Pojma nisem imel kako dolgo že to traja. Kako dolgo tečem. Bežim. Končno se je v daljavi zarisal obris temne stavbe z kar nekaj okni. Glede na to, da so bila neskončno umazana sem sklepal, da tu že dolgo ni bilo žive duše. Pospešil sem korak. Priganjal svoje noge, da bi zmogle. Me zmogle nositi vsaj do stavbe. Potem bom rešen. Nato se nenadoma zgrudim na tla. V mečih začutim ostro bolečino, ki se mi zareže v možgane. Počutim se kot bi imel na koži ogenj. Ki bi nogo počasi, del za delom razžiral. Nagravžno. Spačim se ob pogledu na krvavečo nogo. Nekdo me je ustrelil. Kri se spušča po pločniku. A vseeno nadaljujem. Vstanem. V mukah se odplazim do zapuščene stavbe. Čez minuto mi končno uspe. Sprašujem se zakaj me niso dohiteli. Moški s pištolo ni mogel biti daleč, saj ga tako ne bi tako dobro zadel. Obesim se na zarjavelo bakrovo kljuko in odprem. V nos mi udari vonj po plesni. Hitro zaprem za sabo. Sesedem se ob steno na vratih. Ne zmorem nič drugega. Tako sem šibek. Sovražim šibkost. Od napora me premaga spanec.
Vsaj 4 nexte
22. avgust 2015
next awesome zgodba
22. avgust 2015
u198801
u198801
Tnx se 3 next
22. avgust 2015
perfekt pišeš
čim prej next
neeeeeeext
22. avgust 2015
u198801
u198801
hah tnx... še 2 nexta pa res začnem
23. avgust 2015
next ful dobra zgodba
23. avgust 2015
next!!!!ful dobro je!
23. avgust 2015
u198801
u198801
Hvala punce :3

********************************************************************************************************************

Ko sem se zbudil sem pred sabo zagledal le temo. Črno temo. Bila je noč. Potem pa so mi v glavo udarili spomini prejšnjega dne. Ljudje v črnih oblekah, ki tečejo za mano. Z zaščitnimi maskami. Kot bi jim kaj storil. Ljudje, ki v rokah držijo orožje. Pok strela. Zadetek. V nogi me spet zagrabi ostra bolečina. Tokrat je bolj mila, a vseeno boli. Z gnusom na obrazu si ogledam poškodbo. Meso je čisto krvavo in razmesarjeno. Koža ob rani živo rdeče utripa. Iz noge moram nekako dobiti kroglo. Vendar kako? Razgledam se po prostoru. Seveda nič ne vidim zaradi teme. Počasi se postavim na noge in težo prenesem na levo, nepoškodovano. Potem kot kakšen slepec tipam po steni, če je kje stikalo. Ni ga. Premaknem se na drugo stran sobe. Štejem kratke, opotekajoče korake do tja. Le deset jih je. Soba ni pretirano velika. Potipam še naslednjo steno. Končno ga najdem in pritisnem. Ne zgodi se nič. Seveda, ta stavba je gotovo že dolgo brez elektrike. Čez kakšno minutko pa luči končno zasvetijo. "To!" zavpijem kar malo preveč na glas. Opazim da sem v strašno zaprašeni kuhinji. Posode ni več, le hrastovo pohištvo. Brskam po predalih. Ničesar ni. Le nekaj papirčkov bonbonov in klešče. Klešče. To bi šlo. Nora ideja. Najprej jih fino umijem. Voda gotovo ni več pitna, a je vsaj čista. In kar nekaj časa je treba počakati preden priteče iz pipe. Nato se usedem na tla in naslonim na steno. Pogumno vzamem klešče v roke. In jih zapičim v rano. Bolečina je še bolj neznosna kot sem si predstavljal. Trga me. Razžira. A vseeno nadaljujem. Po desetih sekundah pa ne morem več. Klešče umaknem. Zvijam se od bolečin in ječim: "Pizda. Fak." Poskusim ponovno. Še enkrat. Še enkrat. In nenadoma mi uspe. Čutim kako so se klešče oklenile krogle. Potegnem jo ven.Vsa je krvava. Vržem jo kolikor morem stran od sebe, saj v meni zbuja spomine. Kot jih bo brazgotina na nogi. Nato slečem majico. Pogled se mi ustavi na six packih. Še vedno so taki kot so bili. Vsaj to. Kot, da je to zdaj pomembno. Majico si privežem na rano in upam, da bo vsaj ublažila krvavitev. Šepajoč se odpravim na ogled stavbe. Ugotovim, da je razdeljena na več stanovanj. Stanovanjska hiša torej. V enem od stanovanj najdem posteljo. Vzdihnem in si zamrmram v brado: "Zgleda da bo to moj začasen dom."
23. avgust 2015
next prfektno
23. avgust 2015
u198801
u198801
še 2
23. avgust 2015
neext!
23. avgust 2015
u192373
u192373
Next! Not bad ... for a boy, of course
23. avgust 2015
neeext
top pišeš *O*
23. avgust 2015
u193093
u193093
next! super zgodba
23. avgust 2015
Next kul zgodbo mas
23. avgust 2015
u198801
u198801
Ok moj next pride zvečer
24. avgust 2015
u198801
u198801
no mal prej moj next
*******************************************************************************************************************
Celo noč nisem počel nič. Le ležal na postelji obrnjen na hrbet in gledal v umazano bel strop. Le gledal. Dihal. To pa je bilo tudi vse. Za trenutek se mi je zdelo, da se mi meša. Med vso packarijo na stropu sem napreč videl narisanega prašiča. Čez čas sem se usedel na rob postelje in obraz zakopal v dlani. Potem pa sem zaslišal butanje po vratih. Avtomatsko sem vstal in pograbil nahrbtnik, ki sem ga ponoči našel v eni izmed omar. Bil je star in pokrpan ter vojaško zelene barve. Ampak vseeno dober. Vanj sem vrgel klešče, čeprav nisem vedel, če mi bodo prišle prav in litersko plastenko, ki sem jo napolnil z nepitno vodo. Povrh sem noter vrgel še nekaj od moljev obžrtih majic in wc papir ((nikoli ne veš kdaj ti pride prav)). Stekel sem po stopnicah. Seveda ne tako hitro kot nekoč, saj me je v nogi še vedno strašno skelelo. Previdno sem se splazil k oknu, ki je gledal na dvorišče pred vhodnimi vrati. Na dvorišču je bilo ogromno ljudi z maskami in skušali so vdreti noter. Ampak niso vedeli za zadnja vrata. Stekel sem do njih. Bila so zaklenjena. No super. Kaj pa če bi pobegnil čez okno. Na tej strani stavbe ni bilo oken. Z zdravo nogo sem udaril ob vrata. Bila so šibka, gotovo bi mi tako uspelo. A mi ni. Poskusil sem še enkrat. Močneje. Končno so se vdala. Umaknil sem se, da so padla dol. Stavba se je stresla ob ropotu ropotajočih se vrat. Hitro sem zletel vem. Tekel sem kot nor. Kot da je šlo za življenje. No saj je šlo. V bistvu nisem vedel, kaj bi ljudje z maskami naredili z mano. Gotovo nič dobrega. Nasmehnila se mi je sreča. Na postaji je stal avtobus. Brez premisleka sem se pognal nanj. Hvala Bogu sem imel v žepu drobiž. Saj ne, da verjamem v Boga. Počil sem se na sedež poleg nagubane stare gospe, ki se je s svojim nevidnim možem pogovarjala o vremenu. Avtobus je speljal. Med vožnjo sem opazoval, če se v okolici dogaja karkoli sumljivega. Opazil nisem nič. Vse je bilo tako kot je moralo biti. Na vesti je bila gneča, saj so se ljudje odpravljali v službo. Mama je na klopci dojila svojega otroka. Mačka se je valjala po smetnjaku in iskala kaj za pod zob. Komaj opazno sem si oddahnil. Nato pa se spačil, ko mi je starka rekla, če ji prežvečim jabolko. Avtobus se je ustavil v Bethnal Greenu. Tu je bila glede na knjige o Harryju Potterju 3. straniščna školjka uročena s kletvijo trebušne gripe, uročil pa naj bi jo Bill Bolnosst. Vdihnil sem svež jutranji zrak. Nedaleč od postaje so stali štirje mogočni bloki, ki so se vzpenjali v nebo. Odpravil sem se do drugega. Skril se bom kar tukaj. Težje me bodo našli kot, če bi se nastanil v zapuščeni hiši. Počakal sem pred vhodom drugega bloka. Če bo kdo prišel. In res je. Izza vogala je stopila svetlolasa najstnica, ki je v rokah držala polne vreče, bila pa je tudi na telefonu. Vstopila je jaz pa sem ujel vrata tik preden so se zaprla in smuknil noter. Vonj bloka je bil zatohel, a vseeno sem se počutil domače. Sledim punci. Blok nima dvigala. Hvala gospodu Bogu še enkrat. Tako ji bom lažje sledil. Hodim na varni razdalji in tiho kot miška. Tudi diham komaj slišno. Še zmeraj se vzpenjava. Prvo nadstropje. Drugo. Tretje. Četrto. Peto.. in tako naprej. Dokler v sedmem ne opazim, da je ne slišim več. Nemogoče. Kako mi je lahko kar tako ušla. Gotovo bi slišal odpiranje vrat, če bi vstopila v stanovanje. Takrat pa me nekdo podere na tla. Moj obraz se pritisne ob hladno in trdo podlago. Sunek me preseneti. Hitro se obrnem in s tem sklatim nasprotnika s sebe. Okoli klatim s pestmi, a neuspešno saj nič ne vidim v temi. Končno se prižge senzorska luč, jaz pa priletim na tla s hrbtom navzdol. Nasprotnik se usede name. Vid se mi zbistri in opazim, da me je na tla spravila punca. Tista punca. Kako me lahko krhka punca spravi na tla. Udari me v nos. Iz njega se ulije kri. Roko osvobodim njenega prijema in jo udaril. Tole bo pa povzročilo modrico. Od presenečenja obnemi, jaz pa jo odrinem s sebe in skočim na njo. Zašepetam ji na uho: »Pelji me v svoje stanovanje, če ne te ubijem.«

komentarji in nexti zaželjeni
24. avgust 2015
Harry Potter:3 Neeeeext!(:
24. avgust 2015
u192373
u192373
Uff, ljubezen na prvi pogled ... don't denied, this is how it starts
Next!
24. avgust 2015
Next
24. avgust 2015
Next
24. avgust 2015
next ful cool
24. avgust 2015
neeext
boljš pišeš ko kera koli punca xĐ
24. avgust 2015
Nextttt wawwww
24. avgust 2015
u193093
u193093
nnneeeexxxttt zgodba je svtovna zadnjii del mi je všeč
sam zakaj te sploh lovijo kaj si naredil v preteklosti da te zdaj ljudje preganjajo??
sam to odgovori drugače je pa svetovna
24. avgust 2015
u198801
u198801
Hahhaha vse boste izvedl v nadaljevanju zgodbe
24. avgust 2015
u192373
u192373
Pointing out the obvious -.-
24. avgust 2015
u198801
u198801
Vstopil sem noter. Stanovanje je bilo urejeno kot iz škatlice. Očitno so njeni starši nekam šli saj je bil na hladilniku cel spisek stvari, ki jih je bilo potrebno postoriti. Ravno prav. Nisem hotel še komu groziti, da ga ubijem. Sploh se nisem več poznal. Pozabil sem, da punco še vedno držim za roke in jo spustil. Vseeno sem bil pripravljen ponovno udariti, če bi se mi upirala. A namesto tega se je obrnila in me pogledala v oči. Počutil sem se neprijetno, ko me je tako gledala. Kakšna mevža sem. Rekla je: »Ne bi me ubil ne? Tega nimaš v sebi. Strah te je.«
S tem je čisto uničila moj moški ego. Nisem ji odgovoril. Že pogled je povedal dovolj. Potem mi je pod nos pomolila dlan. »Ti mi boš povedal vse o sebi, pa boš lahko za nekaj časa tu, velja?« Segel sem ji v roko: »Velja.« Čez pet minut sva že sedela na kavču in pričakovala je, da bom začel pripovedovati. Rabim sem nekaj časa, da sem se skoncentriral. Nato pa sem začel. »No za začetek ime mi je Tom. In nisem kar en navaden človek kot ti. Sem finzin.« Čudno me je pogledala. Čisto sem jo razumel. »Okej, no saj bom razložil ne glej me tako. Finzini smo bitja podobna človeškim, a vseeno drugačna. Imamo nadnaravne moči.« Iztegnil sem roko in jo usmeril proti mobilnemu telefonu na mizi. Po zraku mi je priletel v dlan. Osuplo je pogledala. »Vlada že stoletja lovi finzine. Mislijo, da smo nevarni. Ker smo drugačni. In drugačnost v družbi pač ni dobra. Dolgo smo se skrivali. Živeli na Atlantidi. Ja, obstaja. Ampak so naš našli. Ne vem kako, a jim je uspelo. Brez dokazov, da jim bomo kaj naredili so pobili skoraj vsakega izmed nas. Le malo nas je ostalo. Bojijo se tudi, da jih lahko kar tako uročimo, zastrupimo, zato lovci nosijo zaščitne obleke. Kr neki. Če bi jih napadel, bi imeli še en razlog več, da sem nevaren in da je finzine treba umoriti. In tako mi preostane le večno skrivanje.« Končal sem in zavzdihnil. Povedal sem ji le osnove. Nisem ji povedal kako so mi pred očmi pobili starše. Druge sorodnike. Prijatelje. Preveč boleči spomini. Odgovorila ni nič. Pustila me je pri miru. Vesel sem bil, da je razumela.
25. avgust 2015
u193093
u193093
next
25. avgust 2015
next cool
25. avgust 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg