Forum






Strah.
Deklica sedi na travi polno marjetic. Deset metrov od nje gori hiša. Veliko ljudi stoji okoli hiše. Gasijo požar ostali pa stojijo in opazujejo prizorišče zločina.
Deklica prešteva marjetice. Pretvarja se da je nevidna. To je včasih delovalo, da jo niso opazili. A tokrat so jo. Zagledala je starejši par. Ženska je držala za roko fanta starega toliko kot je sama. Pet let. Starejša ženska ima rjave oči in sive lase. Njega koža je zgubana kot suha sliva. Nič boljša ni koža starca. Starec ima rjave lase, ter nekaj pramenov sive. Njegove sive oči so oprte vame. Fant ves glasen opozarja na mojo prisotnost.
Ne zbujaj pozornosti, mi je pravil glas v glavi. Ne moj glas a glas mojega očeta. To mi je rekel tik preden me je odložil na varno in se vrnil po mamo. Nisem ju več videla. Noge potegne k sebi, objame se okoli njih ter glavo položi na kolena. Upa, da jo bodo pustili na miru. A niso je.
»Pridite sem, deklica je tukaj!« zakliče starec. Starejša gospa poklekne k njej ter ji šepne: »Ubogo malo dekletce. Upam, da boš bolje.«
Čez trenutek jo obkrožajo možje v rumenih jopičih ter v modrih uniformah. Ljudje so se zbrali okoli nje. Povprašujejo jo po imenu. Odkima, saj njeno ime je v daljni preteklosti. Pozabljeno.
Solze ji v potokih tečejo po licih. Svoje črne lase si navija na prst. V rokav svoje oguljene majice si briše solze. Žalost jo razjeda. Nikomur ne zaupa. Ne bo spregovorila.
Posedejo jo v policijski avto ter jo odpeljejo v sirotišnico. Tam jo zopet povprašujejo po imenu. Odkima. Tiho joka, a ne ihti. Tam so jo poimenovali Lisa. Žalostna Lisa, kakor ji je govoril so rejenec. Ime se mi je zasovražilo v trenutku, ko so mi ga nadeli.
Nočem biti nekdo. Hočem biti nihče, si je mislila. To si je ves čas ponavljala. Ni hotela pozornosti, a jo je dobila. Ni hotela, da bi imela prijatelje in jih tudi tam ni imela. Štiri leta jo je obiskoval par. Jenny in Max. Takrat samo nekakšne vrste prijatelja, a v prihodnosti starša.
22. oktober 2015
Nextam?
22. oktober 2015
u195429
u195429
Next
22. oktober 2015
wca
22. oktober 2015
wca
VŠEČKAM
22. oktober 2015
tnx
22. oktober 2015
next
22. oktober 2015
Next
22. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeext!!
22. oktober 2015
u193093
u193093
next like
22. oktober 2015
u195687
u195687
Neeeeeext!!
23. oktober 2015






Skozi okno avtomobila opazujem okolico. Peljemo se mimo polj z žitom, mimo gozda, mimo vasice, kjer zvon v cerkvi opozarja na uro. Zelene krošnje dreves se hitro pomikajo. Avto drvi v novo mesto. Tam bo moj novi dom.
Ne mislite, da sem skakala od veselja, ko sem izvedela, da se bomo preselili. Niti podrazno. Selitev iz Pariza, je mučna. Pogrešam prijatelje, pogrešam predmestje v katerem sem živela. Celo šolo, katero sem obiskovala. Zavzdihnem. Kot Max pravi, da se odpravljamo v novo pustolovščino.
Avto se ustavi pred prekrasno belo hišo. Je kar velika. Ima prekrasno teraso, ki ti omogoča pogled na hribovje. Jenny je vsa vesela zacvilila. Vem, moja krušna starša sta malo čez les. Včasih malo več kot samo malo. Max občuduje hišo, ki jo je kupil.
Jenny obrne glavo. Njeni laneno rjavi lasje se zavrtijo kot na vrtiljaku. Njene svetlo modre oči pa me opazujejo. Njen spokojen obraz, mi daje občutek varnosti. Naučila sem se zaupati ljubezni, ki mi jo nudita Max in Jenny.
»Kakšna se ti zdi, srček?« me povpraša Jenny. Z resnim obrazom jo bodrim. Nato pa zopet pogledam skozi okno, ter ocenim stanje hiše.
»Super je, Jenny.« odvrnem resno. Nato pa se zasmejiva. Max obrne glavo proti nama. Njegove rjave zbegane oči skačejo k eni ter drugi. Rjavi lasje mu silijo na oči.
»Sem kaj preslišal?« se začudi. Obe v smehu odkimava. Skobacamo se iz avta. Vzamem svoj kovček, ter odidem raziskovati, kako je notri.
Hiša je že opremljena. Pohištvo je prekrasno, luksuzno. Občudujem prostore. Stečem po stopnicah navzgor pogledam dve sobi. Izberem si sobo s črno belimi stenami. Pohištvo se tudi barvo usklajuje s stenami. Te dve barvi sta mi ljubši. Na steni zagledam ogledalo. Postavim se pred vanj.
Zagledam dekle. Vrača mi pogled. Ima valovite rjave lase. Njene smaragdno zelene oči kar žarijo. Ko sem bila še v sirotišnici nisem marala ogledal. Iz neznanega razloga.
Pospravim oblačila v omaro. Pogledam skozi okno. Prekrasen razgled na mesto. Nasmehnem se.
»Sydney, pridi na večerjo!« zaslišim Maxov glas. Je že toliko ura. Ošinem uro. Kako gre hitro čas. Stečem po stopnicah navzdol. Usedem se za mizo. Vsa neučakana čakam na večerjo. Iz kuhinje prijetno diši po… Jenny nese krožnike z lazanjo. Lazanja! Vse pojem ter se odpravim pod prho. Oblečem si Maxovo staro sivo majico s kratkimi rokavi, ter modre kratke hlačke. Ko stopim v sobo, me postelja kar vleče k sebi. Na okenski polici opazim svečo. Stopim do nje, ter jo z magijo prižgem. Ne ni čudno. Ne vem kako, a od nekdaj imam to sposobnost. To je edina stvar, ki jo prikrivam mojima krušnima staršema. Nadzorujem vse elemente. Voda, ogenj, zemlja in veter. Lahko berem misli ter zdravim. Zavzdihnem ter odidem do postelje. Uležem se, ter se pokrijem z odejo. Še en teden so poletne počitnice, nato pa šola. Prvi letnik, jej!
Spanec me vleče v sanje. Zazeham, se prevalim na bok ter zaspim.

Nextam?
23. oktober 2015
Kak gre lahk v prvi letnik če je pa stara pet?
23. oktober 2015
Na začetku sem pozabila dopisati: čez enajst let
23. oktober 2015
Aja....neeeeeext
23. oktober 2015
u193093
u193093
nnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttt
23. oktober 2015
neeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttt
+nova bralka
23. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!
23. oktober 2015
u199826
u199826
nova bralka.... next!
uff men se tole zdi kr dost fajn zanima me kako se bo nadaljevalo
23. oktober 2015
Neeeeeext zanimivo...
23. oktober 2015






Slišim ptičje petje. Vsaka ptica poje svojo melodijo, ki se združi v prekrasen spev. Njihovo žvrgolenje odmeva po celem mestu. Sončni žarki prodirajo skozi zastor zaves. Soba je na pol osvetljena. Slišim ropotanje v kuhinji. Zagotovo Max dela zadnje popravke. Upam, da. Molim, da ne bo podrl cele hiše.
Odprem oči, ter se usedem. Pretegnem se. Kot mačka. Resno. Kako bo danes dolgočasen dan, mi šine v glavo. Ne vem zakaj, a vsako jutro mi neka misel šine v glavo. Ponavadi se uresniči, ponavadi ne.
Močno zavzdihnem, ter vstanem iz postelje. Bosa odidem v kuhinjo.
Maxa zagledam, kako stoji na lestvi in nekaj počne z lučjo. Nimam pojma, kaj a nekaj počne. To zagotovo. Jenny pripravlja popečenec. Na mizi je že maslo in čokoladni namaz. Usedem se za mizo. Ravno ko se naslonim na naslonjalo stola stopi v jedilnico s polno pleteno košarico prepečencev. Par vabijo me, da jih namažem ter jih pojem. Nujno. Na krožnik si nadevam veliko prepečencev. Ne sprašuj me koliko, ker nisem štela. Hitro jih namažem ter zmečem vase. V trenutku, je bil moj krožnik prazen. Max se je vedno šalil, da sem koš za hrano. Karkoli pojem, sam da nisem lačna. Vse pa zelo zanima, kam gredo maščobe, saj se mi niti kilogram ne pozna.
Za mizo čakam, da pojesta še onadva. Takšno imam navado.
»Kaj si mislila danes početi?« me vpraša Max, ki je vidno dobre volje.
»Ne vem. Nič mi ne kane na pamet,«potarnam, saj se zavem, da bo danes še dolg dan.
»Kaj ko bi šla na bazen?«predlaga. »Slišal sem, da je na drugem koncu mesta. Petnajst minut hoje do tja. Pa zabavno bi znalo biti,« reče. Premišljujem. Dobra ideja.
»Prav,« rečem in skomignem z rameni.
»Boš na kosilo prišla?« me vpraša Jenny. Ve, da kadar grem po mestu, da me dolgo ni nazaj. Odkimam. Rada bi raziskovala novi kraj.
»Potem pa se pripravi,« reče Max. S tem mi dovoli od mize. Pokimam in stečem v svojo sobo. Preiščem omaro in najdem nove kopalke. So bele s črnimi spiralami. Oblečem si jih. Po vrhu pa si nadenem bluzo in kratke hlače, ki so mi prekratke. Vzamem torbo za na rame. Vanjo spravim knjigo, sivo brisačo in telefon ter slušalke. Obujem si sandale s peto.
Na hodniku se pogledam v ogledalo, ki sega od tal pa do stropa. Ponosna sem nase, da sem našla kaj tako primernega za tako vroč dan. Lase si spnem v čop. Vzamem ključe hiše ter odidem po pločniku do bazena. V ušesa si vtaknem slušalke ter si pričnem predvajati pop glasbo. Hodim v ritmu.
Torba mi v ritmu udarja po stegnu. Na poti srečam veliko tujih obrazov. Opazujejo me. Vsi začudeni se obračajo za mano. Jih moti, da grem na bazen. Kakšni šupaki. S tole opazko nadaljujem pot ne meneč na ljudi.
Končno pridem na bazen. Tlakovci so modro – beli. Bazen je ogromen. Veliko mladih se meče v vodo, da voda kar pljuska ven. Nasmehnem se. Poiščem ležalnik v senci, ter tam odložim stvari. Kar pred vsemi si slečem bluzo in hlače. Na sebi začutim poglede fantov in deklet. Ne poznajo me. Kar naenkrat pa nekdo v mene prileti z vso težo. Ko trčiva slišim melodični glas, ki dahne: »Joj.« Padem po tleh. Neko močno telo me pokriva. Ne vidim obraza, saj je skrit izven mojega vidnega kota. Ležim na hrbtu, na mrzlih tlakovcih, na meni pa leži fant. Joj, bo že videl, ko se bo spravil dol z mene.
23. oktober 2015
nextaj!! Sestra nextaj drugač pridem k teb pa te obesim...sej ne sam nextaj kmal
23. oktober 2015
Haha prav
23. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!
23. oktober 2015
u193093
u193093
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
23. oktober 2015
next
24. oktober 2015
Končno se fant pobere z mene. Usedem se. Z dlanjo sežem k glavi, saj mi utripa zaradi udarca. Zagledam dlan, ki se steguje k meni. Najraje bi jo zavrnila, sama vstala in nahrulila fanta, kako si drzne pasti name. Vem otročje, ampak vseeno. Zmajem z glavo.
Sežem v roko. Fant me potegne navzgor, da mi pomaga vstati. Počasi ga pogledam. Najraje bi fantu uničila ta njeg … Misel je obvisela v zraku.
Pred mano stoji prečudovit fant. Ima svetle, skoraj bele lase. Zgledajo tako svileni. Njegove sinje modre oči me bodrijo. Kar utapljam se v njihovi modrini. Njegove ustnice so razpotegnjene v nasmešek, ki jasno da vedeti, da mu je žal.
»Oprosti,« reče. »Nisem te videl,« na kratko pojasni.
»Saj je v redu,« rečem. Pogledam noge, roke, trebuh, če imam slučajno kakšno brazgotino. Ne nimam je…Pa jo imam. Na desni dlani imam majhen del kože posneto, drugače je vse v redu.
»Ni v redu. Poškodovana si!« reče. Joj, kakšna skrb, mi šine v glavo. Res čudno, da se tako obnaša do mene.
»Ne v redu sem. Res,« ga prepričujem. Zaskrbljeno zmaje z glavo. »Na stranišče si bom šla splakniti rano. Bo v redu?« vprašam.
»Bo, če te lahko pospremim,« reče. To obrnem na šalo.
»Nisem vedela, da hodiš na žensko stranišče.« Ob moji opazki rahlo zardi. Narahlo odkima.
»Ne, bom pred vrati počakal.«
»Prav.« zavzdihnem ter pričnem počasi korakati do stranišča. Na moji desni me spremlja fant. Kako mu je sploh ime?
»Skoraj bi pozabil,« reče. Ustavim se in ga pogledam. »Sem Aaron Wight,« se predstavi.
»Sydney Gillbert,« rečem. Nasmehne se mi. Rahel nasmešek mu vrnem. Nato, pa se mu barva oči zamegli, otrpne in dihanje se mu umiri. Tole me je malo prestrašilo. Ko se ga dotaknem, mu oči zažarijo. Ob dotiku z njegovo kožo me spreleti silovit drget, ki ga še nikoli nisem čutila. Nič mi ni jasno. Njegove oči še enkrat poblisnejo. Okej, tole je pa čudno. Ne da bi počakala, da pride iz njegovega prav čudnega transa, pohitim na stranišče.
Odprem pipo na umivalniku, ter roko pomočim v vodo. Pustim, da topla voda teče skozi rano. Peče, a se ne menim za to. Nič mi ni jasno, kaj se je zgodilo. Niti malo. Če bi mi to kdo povedal, mu sploh ne bi verjela. A se je tisto z Aaronom res zgodilo, a je bil le plod moje že tako velike domišljije. Slabost tega je, da imaš magijo je, da se sam ne moraš zdraviti. Preklela sem jo.
Iz misli me predrami odpiranje vrat stranišča. Pogledam v smer, kjer so vrata. Zagledam dekle približno mojih let. Ima Rjave lase in sive oči. Njene oči me poiščejo, ter se mi toplo nasmehne. Stopi k meni ter svojo roko položi na mojo ramo.
»Oprosti, zaradi brata. Včasih je malo zasanjan,« reče. A torej sta v sorodu. Kako prikladno. Najbolje da grem domov. Zavzdihnem. Nič ne bo s kopanjem. Zmajem z glavo.
»V redu je,« rečem. Pipo zaprem. »Bolje da grem domov.« rečem, ter odidem iz stranišča. Tam me čaka Aaron. Prestrašeno me opazuje.
»Sydney,« dahne, a ne dokonča, saj odhitim. Na ležalniku poberem svoje stvari se hitro oblečem nazaj in odidem domov. Slišim Aarona, kako mi skuša prigovarjati, a mu ne uspe.
'Ne hodi domov,' slišim njegov glas. Osuplo obstanem. Ne vem, če sem prav slišala. Njegov glas v moji glavi? Nemogoče. Vem, da je tudi za vas povsem nemogoče, da imam magijo ampak jo imam. Edini človek sem, ki sem na pol pošast. Vso moč zberem in odidem proi domu.
Ptice me spremljajo s svojo melodijo. Jaz bi rada bila ptica. Poletela bi kamor koli. Nihče ne bi bil za moje pojme čuden. Samo letela bi in prepevala.
Stopim skozi vhodna vrata mojega doma. Jenny me presenečeno pogleda. Max tudi. Ne menim se zanju. Odpravim se v svojo sobo. Stvari vržem v kot ter se uležem na posteljo. Glavo položim na blazino. Zrem v bel strop. Z dlanjo sežem k svojemu čelu, kot da bi preverila, če imam vročino. Nimam je. Premišljujem, kaj naj naredim. Nič, do konca počitnic bom doma.

nextam?
24. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!
24. oktober 2015
Neexxttt!!!
24. oktober 2015
Next
24. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg