Forum
Živjo vsi skupaj
Odločila sem se, da bom napisala zgodbo... Govorila bo o dekletu in njenem *obupnem* življenju-kot mu je pravila ona. Upam, da vam bo všeč.
___________________________________________________________________________

Sedela sem na pomolu. Gledala sem v morje, ko mi nekdo nežno položi roke na oči. "Jack!" veselo vzkliknem in se obrnem nazaj. Zrla sem v oči svojemu fantu Jacku Malyu. "Kako si kaj Alice?" me je vprašal. Ampak več kot očitno je bilo, da mi more nekaj povedati, kajti v njegovem glasu ni bilo njegovega značilnega smeha. "Je kaj narobe?" sem previdno vprašala. "Alice Parker.. Nekaj ti moram povedati." je previdno začel. V meni je zaspala še zadnja sled veselja. "Alice.. Prosim ne razjezi se." je rekel. Njegov glas se je tresel. "Alice... Ne ljubim te več." je končno priznal. Nekaj časa sem bila v šoku. Sem ga prav slišala? Zagotovo ne. Gledal me je. Z iskrico žalosti v očeh. Zdaj sem vedela. Ni se mi samo zdelo. Fant mojih sanj me je zapustil. Slišala sem njegove korake ki so se počasi oddaljevali. Resnično me je zapustil.




Jokala sem. In moje solze so napolnjevale morje. Sedela sem na mojem najljubšem mestu. Na pomolu mojega najljubšega morja. Tu sem si rada namakala noge. Iz tega pomola sva v vodo skakala z Jackom... Sami žalostni spomini so se mi ravno tedaj prikradli v glavo. Mislim, ne žalostni. Takrat so bili veseli, ampak zdaj niso več. Zdaj so le bled spomin.
____________________________________________________________________________

En kratek del za začetek... V nadaljevanju bodo deli daljši
17. januar 2014
Tudi če ni nobenega nexta jaz nextam
___________________________________________________________
Sedela sem tam.. In sedela. Ni me zanimalo, koliko časa že sedim tam, ampak še zmeraj sem imela tisti občutek. Občutek, da je blizu, čeprav... Ga ne bom več videla. Vsaj ne tako, kot sem ga bila vajena. Pogledala sem na uro. 17:13, je kazala. Počasi sem pogledala naokoli. Sonce je že počasi zahajalo in bilo je že malo temno. Počasi sem vstala in še zadnjič pogledala naokrog. Moj najljubši kraj je zdaj postal kraj mojega najbolj bolečega spomina. Še zadnjič sem pogledala v sonce, ki je zahajalo. Obrnila sem se in počasi odhajala domov.
..............
"Alice, zbudi se že enkrat!" je vpila mama.Ampak jaz, nisem imela volje, da bi vstala. Fant, moje zadnje in edino upanje, me je zapustilo. Ni mi več vredno živeti. "ALICE!" se je mami pridružil še oče Patrick. Počasi, ampak res počasi sem vstala. Pogledala sem se v ogledalo nasproti postelje. V mojih očeh, je še vedno kraljevala solza.



Odpravila sem se proti kopalnici. Splaknila sem si obraz. Počutila sem se bolje. Iz moje mini omare sem si izbrala nežno šminko in si rahlo namazala ustnice. "ALICE, kje vr*** si?" je spet kričala mama. Kaj me ona razume... Cele dneve je ni, potem pa kriči name. Iz omare sem vzela belo majco z srcom. Strtim... Spet sem se spomnila na Jacka. Preveč mi je pomenil... Nikoli ga ne bom pozabila.



_______________________________________________________________________
19. januar 2014
u152192
u152192
next
20. januar 2014
Najprej se oproščam, da nisem nextala.. Hvala Zajčicaa
___________________________________________________________________________
Gledala sem v ogledalo. Gledala sem v svoje rjave oči, ki so bile še zmeraj nekoliko solzne. Še enkrat sem šla v kopalnico, da sem si splaknila obraz. Spet sem se počutila bolje.
[img]http://www.polyvore.com/cgi/img-thing?.out=jpg&size=l&tid=26319026[/img]
"ALICE!!" je spet kričal oče. Počasi sem odšla po stopnicah navzdol. Ne bom več dovolila, da me moja starša spravita v ponovni jok. "Da?" sem poskušala reči čimbolj mirno. "Kje vr*** si bila včeraj?" me je nadrl oče. Mama je tedaj opazila, kaj sem oblekla. In opazila je, da imam še zmeraj nekoliko solzne oči. "Pusti jo." zašepeta očetu. Oče jo samo jezno pogleda in resno odkima. "Pravico imam vedeti, kje je bila moja hčerka!" je zdaj nadrl še njo. Mama je občasno v takih položajih res *krila* mene. Zato sem jo imela kanček rada. Oče me je še zmeraj gledal z jezo v očeh. "Ne greš v šolo, dokler ne poveš!" se je spet zadrl. "Patrick, umiri se..." "Nič se ne bom umiril!" je spet nadrl mamo. "Bila sem na pomolu..." sem začela. "IN ZAKAJ vr*** si bila tam toliko časa?!" me je spet nadrl. "POSLUŠAJ ME!" sem zakričala. Dovolj sem imela. Dovolj sem imela, da so vedno kričali name. Čas je, da jim vrnem. "Jack je prišel.. In mi povedal, da me ne ljubi več!! IN vr*** OČE vsaj enkrat me pusti povedati do konca! V vseh primerih, ali kričiš ali te ni doma.. Mirno lahko rečem, da si najslabši oče na svetu!" sem zakričala nanj. Oče me je osuplo pogledal. "Pa adijo" sem še jezno rekla in odvihrala mimo očeta in mame. Prvič v življenju sem bila vesela, da grem v šolo...
___________________________________________________________
En kratki next pred šolo Po šoli dobite next..
23. januar 2014
Omg ful lepo pišš...NEXT<3
23. januar 2014
Etola.. Konec šole.. Prišla domov in pišem next
________________________________________________________________
Jezno sem stopala. Vsak korak, ki sem ga naredila.. V vsakem je bil kanček jeze. "Alice!" je vsa nasmejana do mene pritekla moja BFF Anna. Ko je opazila moje solzne oči ji je z obraza izginilo vso veselje. Res je bila razumljiva prijateljica. Poskusila sem se ji prisilno nasmehniti pa ni šlo. "Kaj je spet bilo?" me je vprašala. Zmeraj sem ji povedala, ko sta se starša drla name.. Moje življenje je vedela do potankosti. "Kje naj začnem?" sem obupano rekla. Nisem vedela kaj naj povem prej: da me je Jack pustil, ali da sem se spet sprla z očetom. "Začni lepo na začetku." je rekla in na obraz se ji je prikradel rahel nasmešek. Tudi meni se je. "Včeraj zvečer sem šla na pomol..." "Kot ponavadi." se je nasmehnila Anna. Mislila je, da ve kaj se je zgodilo. "Anna poslušaj me." sem jo tiho prosila. "Nadaljuj" mi je rekla in vedela sem, da me bo zdaj poslušala. "Jack je prišel..." "In te zalizal ko nor" me je hotela dopolniti Anna. Jezno sem jo pogledala. "Nadaljuj, ne meni se zame." mi je rekla. "Jack me je pustil." sem dahnila. Nisem morala več iti v potankosti. Anna me je začudeno pogledala. Več kot očitno tega ni pričakovala. Spet mi je stekla solza po licu. "In danes zjutraj.. Me je oče spraševal, kje sem bila včeraj.. Spet sva se sprla" sem še dodala. Zdaj me je Anna objela. "Ob tebi sem. Vedno Alice. Ne pozabi na to." mi je rekla tiste besede, ki te v žalostnih trenutkih pomirijo. Res sem ji bila hvaležna za vse, kar je storila zame.



"Si prepričana, da si zmožna iti v šolo?" me je s tistim prijaznim glasom vprašala Anna. Več kot očitno je bilo, da jo skrbi zame. "Poskusila bom." sem priznala. Občutek sem imela, da ne bom zmogla, ampak bila sem odločena, da poskusim. "Alice, ne glej na igrišče." mi je na uho zašepetala Anna. Ampak prepozno. Tam je stal in se poljubljal z Lizo, mojo do smrtno sovražnico. "Me lahko opravičiš?" sem že na pol v joku vprašala Anno poleg mene in ta je razumevajoče prikimala. "Adijo.. Se vidiva popoldne." sem ji še rekla v poslov. Hip za tem je Anna že vstopila v šolo, jaz pa sem še zmeraj, z bolečino v srcu gledala v Jacka in Lizo.


23. januar 2014
OMG ;/ Neext
23. januar 2014
next
23. januar 2014
u160113
u160113
next
23. januar 2014
u115114
u115114
next next next
23. januar 2014
Hvala vam vsem za next <33
__________________________________________________________
Občutek sem imela, kakor da traja ure. Gledala sem, s tisto bolečino, ampak nisem morala odvrniti pogleda. Takrat pa je zazvonil šolski zvonec in Jack in Liza sta povezana z rokama odhitela v šolo. Gledala sem ju, dokler mi nista izginila izpred oči. Spet sem začutila solze na mojih licih. Brez, da bi se zavedela sem tekla. Tekla v gozd.
Tekla sem tja, kamor sem zmeraj, ko sem bila žalostna. Tekla sem skozi gozd proti morju. Morje je moje zatočišče in tam se lahko izjočem. Čez nekaj trenutkov teka sem se ustavila. Pred mano je bilo morje. Moje čudovito morje.



Usmerila sem se proti pomolu. Tam sem zmeraj rada sedela. Počasi sem stopala po pomolu, ki je z leti postal nekoliko krhek. Ampak še zmeraj je bil dovolj močan, da me je držal pokonci. Usedla sem se. Ampak v trenutku ko sem se vsedla mi je v misli zataval boleč spomin. Ravno na tem kraju me je pustil Jack. Ampak preprosto.. Oboževala sem morje. Zato me je brigalo. Morje bo vedno moj pravi dom, ki ga doma nimam.
Na pomolu sem se res pomirila. Ko sem imela občutek, da sem tu dolgo časa sem vstala. Ravno v tistem trenutku pa je zazvonil telefon. Pogledala sem in videla, da me kliče Anna. Seveda sem se oglasila. "Da?" sem tiho začela pogovor. Enostavno nisem imela moči, za kaj drugega. "Alice, kje si?" me je prijazno vprašala Anna. No, vsaj poskušala me je. Ampak očitno je bilo, da jo skrbi. "Na morju." "Prihajam." je bil še njen odgovor in hip za tem se je zaslišal dolg pip. Ozrla sem se po morju. Na morju se res počutim kot doma. Spet mi zazvoni telefon. Ozrem se, kajti menila sem, da me kliče Anna. Pa me ni. Klical me je on. Oseba, ki mi je strla srce, se me je drznila poklicati. Na zaslonu je pisalo: Jack-my love. Nisem vedela kaj storiti. Nisem imela moči za sprejeti, prav tako za odkloniti. "Alice?!" sem zaslišala klic iz ozadja. Vr*** kako je vedel kje sem? Da... Približno 10 metrov za mano je stal on. On, ki me je pred nekaj trenutki klical. In ta oseba mi je tekla nasproti. Ustavila se je pred mano. Zazrla sem se v njegove modre oči. Seveda, pred mano je stal Jack. "Kaj počneš tu?" sem ga nekoliko jezno vprašala. Kako si drzne priti po tem, kar mi je naredil? Pogledal me je z žalostjo v očeh. "Hočem te nazaj. Šele zdaj sem se zavedal kaj sem storil." je rekel. "Vr*** kako lažeš! Videla sem te! Poljubljal si se z Lizo. In zdaj me hočeš nazaj? Ne mladi mož, nikoli več ne bova skupaj!" sem rahlo kričala nanj. Začudeno me je pogledal. "Alice, ljubim te." je rekel. Klofnila sem ga. Brez da bi se zavedala sem svojo roko poslala nad njegovo lice. In v roko sem usmerila vso svojo moč, ki sem jo še imela. "Nehaj lagati, Jack." sem mu zabrusila. Ampak imela sem občutek, da se je slišalo kot grožnja. "Alice?!" sem zaslišala klice. Zdaj sem za Jackovim hrbtom zagledala Anno, ki je tekla k nama. Ustavila se je in začudeno pogledala mene in Jacka. "Greva Anna. Jack, razmisli... Raje ne počni tega." sem rekla. Nisem vedela, zakaj sem besede izrekla tudi Jacku.. In vedela sem, da se je slišalo čudno. Ampak.. Kar prišlo je iz mene. Ko sva bila že dovolj daleč, sem se ozrla. Za morjem. "Kaj je bilo to Alice?" je začudeno vprašala Anna. Vse sem ji pojasnila. "In on kreten, je mislil, da te bo kar dobil nazaj. Beseda oprosti, je žal premalo." se je nekoliko zasmejala. Pridružila sem se ji. Res mi je šlo nekoliko na smeh zaradi tega.
Nikoli mu ne bom odpustila tega kar mi je storil in upam, da bo to razumel.



________________________________________________________________
Neki na hitro napisano.. In vem, da je kr neki...
23. januar 2014
u152192
u152192
kr neki zgodba
23. januar 2014
u115114
u115114
zajčica če je tep kr neki nm ni tko da nehi težit

next next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next nextnext next next next next next next
23. januar 2014
Zajčica sam da si mi tih okej.
Ta zgodba je najbolša res<33 NEXT !
23. januar 2014
Hvala ✰ ოïℓҡą ✰ in yoυмαĸeмe.... Zajčicaa če ti ni všeč, se mi zdi, da veš kje je gumbek, da zapreš stran...
En kratek next, ki ga posvečam yoυмαĸeмe.
____________________________________________________________
Ko je Anna stopala ob meni in me gledala s tistim pogledom, sem se počutila bolje. Kajti spet me je gledala s tistim zaskrbljenim pogledom. "Anna, ne skrbi zame." sem *prelomila* dolgo tišino, ki je vladala med nama. Prišli sva namreč do mojge doma. "Si prepričana, da boš zmogla obračunati z očetom?" "Če ne bo nujno, ne bom." sem ji odvrnila z rahlim nasmeškom. Imela sem občutek, da imam zaradi Anne novo moč.. Moč, da lahko tudi to prebolim. "Anna?" sem tiho zaklicala za njo, ko je že hotela odditi. Bliskovito se je obrnila nazaj. "Da?" "Hvala ti za vse." sem se ji zahvalila. Res je ob meni v trenutkih, ko jo najbolj potrebujem. Samo nasmehnila se mi je. Počasi se je obrnila in odšla. Imela sem občutek, da sem izgubila sestro, ko je odšla. Ampak vedela sem, da jo bom jutri spet videla. Pred vrati sem zbirala pogum in razmišljala kaj storiti. Najbolj logično se mi je zdelo enostavno *pobegniti* v svojo sobo. Počasi sem odprla vrata. To sem hotela opraviti čim manj slišno. Ampak na mojo žalost, sta me slišala. "Alice?" se je slišal zaskrbljen klic iz dnevne sobe. Imela sem občutek, da moram iti v sobo. Nesmem govoriti. Delala sem se, da je ne slišim in se napotila proti stopnicam. Ampak mama me je prehitela. "Alice, govoriti moramo." je počasi rekla mama. Skrbelo jo je, da sem bom strla pred njo. Ampak ne bom se. Ker mi je Anna dala moč za to. "O čem?" sem previdno vprašala. "Pridi v kuhinjo." je rekla. Ni se mi zdelo logično da je to rekla. Nevem zakaj. Za njo sem se odpravila v kuhinjo. Za mizo je sedel oče. Ko je opazil, da sem vstopila je vstal. "Alice.. Preselili se bomo." je rekel stavek, ki sem ga najmanj pričakovala. KAJ?



"Hecata se." sem rekla prvo stvar, ki mi je padla na pamet. "Ne se ne." se je resno oglasila mama za mano. "Zakaj?" sem vprašala. Še zmeraj nisem verjela, da je to res. "Z mamo sva našla boljšo službo..." "Ja lepo... Halo.. Boljšo službo.. TO verjetno pomeni, da bosta še manj časa doma. Oz. če smo natančejši: spali bomo pod isto streho, ampak se ne bomo videli!" sem kričala. Vedela sem, da je boljša služba za očeta to, da več dela. In to sem pri njem sovražila. "Umiri se." me je skušala pomiriti mama. Vidno je bilo, da jo skrbi. Oče, pa je bil še zmeraj resen. "V sredo gremo(danes je ponedeljek). Upam, da boš pripravljena." je rekel. Resno brez zadržkov. Zakaj se mora to dogajati meni?



_______________________________________________________
I hope you like it... Res je na hitr skup dan
23. januar 2014
next + nova bralka najbolš pišeš
23. januar 2014
u115114
u115114
next
24. januar 2014
Next dobite jutri... Danes nisem imela časa in ga tudi nimam.. Upam, da boste razumeli.. Rada vas mam <33
24. januar 2014
Najprej se iskreno oproščam, da niste dobili nexta. Zdajle sem se spravla k računalniku in za vas skup spacala tole.. Upam da vam bo všeč
____________________________________________________________________
Sedela sem v svoji sobi in premišljevala. Preselili se bomo.. Zaenkrat še nevem kam, ampak tukaj… Zapustila bom najboljši prijateljico Anno. In če se odkrita bom pogrešala tudi Jacka. In tiste trenutke, ko sem šla k morju in se sprostila. Kdo je rekel, da tam kamor gremo ni morja? Odpravila sem se nazaj v kuhinjo. Oče se je delal da ne ve, da sem prišla. Tudi prav. Mama pa me je gledala z zanimanjem. »Kam sploh gremo?« sem previdno vprašala. »Kaj te briga.« je bil nesramen oče. Mama ga je grdo pogledala. »Zakaj pa ne bi smela vedeti?« ga je previdno vprašala. Kot kaže je bil eden tistih dni ko se očeta boji tudi mama. »Bo že videla.« je bil še zmeraj ves nesramen oče. »PRAVICO imam vedeti!« sem zakričala nanj. Dovolj sem imela tega, da zmeraj vse izvem zadnja. Oče je vstal. Storil je stvar, ki sem jo najmanj pričakovala. Udaril me je. Udaril me je po licu. »Utihni smrklja.« mi je jezno zabičal. Začutila sem solzo v očeh. »Nikamor ne grem, dokler ne povesta kam gremo.« sem jezno, ampak tiho rekla. Spet sem začutila udarec. Na drugo lice. »Ne bodi tako radovedna.« mi je zabičal oče. Solzi so se pridružile ostale. »Ne razumeš, da mi ne moreš nič? Raje bodi tiho!« mi je zabičal. V njegovem glasu je bilo čutiti tudi grožnjo. »NIKAMOR NE GREM!« sem zakričala nanj, se izmaknila naslednjemu udarcu in zbežala v sobo. Slišala sem besne korake očeta, ki so šli za mano. Vedela sem, da imam malo časa. Hitro sem zaklenila vrata. Vedela sem, da jih bo kaj kmalu odprl. Pograbila sem bližnji nahrbtnik in vanj zbasala svojo akto za v šolo in peresnico. Hitro sem odprla vrata omare. »ALICE TAKOJ ODPRI!« je kričal oče. Iz omare sem vzela dve majici, pulover, trenirko,kavbojke ter nekaj parov nogavic. Pohitela sem do mize. Iz nje sem bliskovito vzela denarnico ter pogledala vanjo. 30 evrov.. Za začetek bo dovolj. Vzela sem jo in bliskovito vrgla v torbo. V torbo sem stlačila še prenosnik. Hitro sem v nahrbtnik vrgla še telefon. Oče je začel butati po vratih. »ALICE… ODPRI DRUGAČE BOM VDRL!« je kričal. Hitro sem pograbila nahrbtnik in odprla okno. Sicer imam sobo v drugem nadstropju, ampak skok bom že preživela. Slišala sem, kako se je oče pripravljal da vdre. Ravno, ko sem skočila z okna so vrata pod pestmi očeta popustila. Slišala sem ga, kako je besno zaklel. Tekla sem proti gozdu. »ALICE, TAKOJ SE VRNI!« je za mano iz moje sobe kričal oče. Ampak jaz sem tekla. Tekla v gozd.
Sedela sem ob toplem ognju. Ja, zakurila sem si, čisto sama na robu gozda. Na robu gozda z morjem. Ob moji mali hiški. Ko sem bila stara 6 let sem jo zgradila z… Mojim bratom Jonom. Da, imela sem brata. Ampak je umrl pred letom v prometni nesreči.



Hiška je bila majhna. Ampak dovolj velika, da bom lahko živela v njej. Pod nobenim pogojem ne bom šla s staršema. Si sploh še zaslužita to ime?
25. januar 2014
u157816
u157816
next
25. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg