Forum
u59711
u59711
Sedela sem na klopci v parku in opazovala prve snežinke v tem letu, ki so padale na rosno travo. Seveda sem vedela, da imam v tem času ogromno težav, ki mi nikoli ne želijo izginiti iz glave. In seveda najboljšo prijateljico, ki me zadnje čase ignorira. Kaj le ni narobe? Bliža se božič, jaz pa tako… nesrečna… Ko bi se me dotaknila drobna iskrica veselja… Iz torbice vzamem mobilnik in napišem SMS prijateljici Kristen. Napišem ji, kako se dolgočasim tukaj v parku, na klopci… Pošljem in se znova zazrem v nebo. Ko bi le bilo »božično« vzdušje res božično. Sem morda v tem letu bila res tako hudobna in nesramna ali pač karkoli že? Res si ne zaslužim tega, ali pač? Priznam, da sem bila krivična do Hannah in njenih prijateljic. Vendar, kdo ne bi verjel svoji najboljši prijateljici, da Hannah krade fante? Ah, saj Lolla pravzaprav sploh ni več moja najboljša prijateljica. Saj tudi nikdar ni bila. Presneto! Zdrsnem z zaledenele klopce naravnost na zadnjico in poslušam smeh, ki prihaja iz ust moje sovražnice. Hannah. »Lejte jo no, lejte. Si malce preveč popila? Hahaha,« se zasmeje Hannah in stopi naravnost predme. »Tiho bodi,« siknem in se poskušam pobrati. A znova mi spodrsne in tokrat padem na nos. »Če boš tako nadaljevala, boš pristala v bolnišnici, Tea,« se zahihita in me miroljubno gleda, kako se mučim, da bi se pobrala. »Bi bila prijazna in bi mi pomagala?« rečem in jo jezno pogledam. »To ni moje delo, za to imaš Kristen,« in pogleda na desno stran, kjer stoji Kristen in me gleda z odprtimi usti. Daj no Kristen, ne dovoli, da bi bila tarča posmeha… moledujem in ji to kažem z očmi. Vdihne in se mi približa. Poda mi roko in mi pomaga vstati. »No, uživajta v posmehu,« še reče Hannah, nato pa izgine za vogalom. »Kaj se pa greš, Tea?« zgroženo reče Kristen in mi nameni oster pogled. Ne mi zdaj še ti pridigati… prosim. »Nič, le nesrečo sem imela,« rečem in jo proseče pogledam. »In kaj hočeš zdaj od mene?« vpraša. »Pravzaprav nič,« zdolgočaseno odgovorim in pogledam čez cesto v nakupovalni center. »Greva nakupovati?« jo vprašam. »Ne, nimam časa,« še reče, vzame torbo in odide. Kakšen živec! Ne morem preživeti niti enega samega lepega dne? Očitno ne. Spačim se in se tudi sama opravim domov. Ko bi le imela tisto ta pravo prijateljico, ne pa le takšne… ah… Iz torbice vzamem knjigo in jo med hojo berem. Naenkrat pa se zaletim. »Pazi malo!« se mi zadere starka, ki sem jo podrla. »Oprostite,« rečem in ji ponudim roko. Ona pa me samo grdo pogleda. »Ne rabim tvoje pomoči,« reče in se poskuša pobrati. Kaj me res vsi sovražijo?! Skomignem z rameni in berem dalje. Ko prispem domov, stopim skozi vrata, stečem v svojo sobo in se vsa utrujena vržem na posteljo. Še en grozni dan je mimo. Na vso srečo zadnji dan v tem obupnem mestu. Jutri bo nov dan, novi sošolci, nova hiša in nova jaz. Zdaj bo končno prišel čas, da se pokažem v svoji najboljši luči. Od zaspanosti v trenutku zaspim…
04. december 2011
u59711
u59711
Prebudim se zgodaj zjutraj. "Ljubica, čas za pakiranje," zakriči mami in pride v mojo sobo s polno škatlo v roki. "Uf, tole je pa težko," zavzdihne in si z eno roko poskuša obrisati kapljice, ki so je zdrsele po čelu. "Mami, naj ti pomagam," ji ponudim pomoč. "Ne, hvala, bom že zmogla," se mi nasmehne in še reče:" Na mizi v kuhinji te čaka zajtrk. Pa pohiti! Spakiraj vse svoje stvari, ki jih misliš vzeti v novo hišo. In res pohiti, let v Kalifornijo imamo čez tri ure in pol." Pokimam in stečem v kuhinjo. "Hej, ati, hej Tom," Pozdravim in sedem za mizo. "Hej, ljubica," mi pomežikne ati. "Tom?" rečem bratu, ki se še kar baše s kosmiči. "Dan," s polnimi usti kosmičev reče. "Dean, nujno mormo te kosmiče vzet s sabo, če jih slučajno ne bi prodajali," reče Tom očetu. Kličeta se po imenih, menda je otročje *mami*, *ati*. Tom obožuje te kosmiče, pa ni debel. Zelo suh in visok. Trenira nogomet in košarko. "V rit si jih zatakni," mu zdolgočaseno odgovorim. "Aja?! Ti pa tudi tvoj računalnik," jezno odvrne. "Nehajta, saj so le kosmiči," reče oče. Res, le kosmiči. Ampak Tom meni, da so življensko pomembni, kar mi gre izjemno na živce. Zavijem z očmi in si ponesem polno žlico kosmičev v usta. "Le jej, mogoče bo to zadnjikrat, ko boš okusila *bio* hrano," žalostno reče Tom. "To ni bio hrana tepec," se zasmejim. Tom je star 16 let, jaz pa sem dve leti mlajša od njega. "Ta mala, sam ne bluzit," reče po frajersko in spet ponese polno žlico kosmičev v usta. Ko pojem odrinem krožnik proti Tomu in rečem: "Pospravi tvojo *bio* hrano," rečem in stečem v svojo sobo. Spakiram svoje stvari in kot bi mignil je ura 12. Čez eno uro imam let. Ne bom se poslavljala od bivših *norih* sošolcev. "Pridita Tom in Tea!" zakriči mami tik pri vhodnih vratih. "Pojdimo," veselo zažvižga Tom. Zavijem z očmi in sedem v avto. Ati preda ključe hiše zdajšnjemu lastniku in na dolgo in široko govori, koliko nam pomeni ta hiša. Meni pa ne. "Gremo," Mu zakričim skozi odprto okno. "Ja, adijo," se še poslovi od njega in sede v avto. "Gremo banda," veselo zakriči in spelje. Banda, joj kako mi gre ta beseda na živce...
05. december 2011
next
05. december 2011
u60011
u60011
next
05. december 2011
u59711
u59711
še dva nexta!
05. december 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg