Forum
u164033
u164033




Don't depend too much on anyone in this world...
Because even your shadow leaves you when you're in darkness.

Vroči kavi sem prijela v roke, ter se sprehodila po hodniku, polnem ljudi. Tako kot vsak dan. Vsi so hiteli, niso se zmenili za klice drugih, vsi so bili živčni, in nestrpni. Nič veselja in pozitivnosti. Noben dan. Vsi samo živijo iz dneva v dan, ter se trudijo, za eno navadno modno hišo, ki se ukvarja s kolekcijo oblek. Samo jaz sem izjema. Samo jaz tukaj uživam v mojem delu, medtem ko vsi drugi, niti ne pogledajo nobenega.
“Dobro jutro, Denise.”
“Bolj slabo, kot dobro.” Je odvrnila,in prijela kavo v roke. Naredila je en požirek, potem pa spet začela spenjati papirje skupaj. Kako se ji da? Jaz samo ves čas gledam v računalnik, ter pišem neke spise, vabila… Ni ravno zanimivo, ampak vseeno.
“Kaj pa je narobe?” Sem jo vprašala, tako kot popolnoma vsako jutro, samo da sem danes dobila odgovor. Po navadi slišim samo še stokanje, javkanje, godrnjanje, ter besed ´zakaj jaz?`, ter odhod v pisarno.
“Novega šefa smo dobili, Blue. Verjemi, nočeš ga spoznati.” Je prestrašeno rekla, ter se še naprej ukvarjala s svojim delom.
“Moškega?”
“Ja.”
To je bilo čudno. Navadno, so šefice ženskega spola, ko gre za modno hišo, ali nekaj podobnega, in ne moški. Čudno. Stavim, da ima neke namene.



______________________________________________________________________________________________________________________________________________________
Pritisnila sem na tipko, in hitro se je slišal močan zvok tiskalnika. Papirji z veliko besedami, so kar leteli ven, jaz pa sem jih pobirala, ter zlagala na kupe. Ko je bilo konec, sem vzela spenjač, ter spela liste skupaj, in jih dala v mapo.
Zavzdihnila sem, vzela mapo v roke, ter šla okrog svoje mize. S počasnimi koraki, sem šla do šefove pisarne, in z vsakim korakom mi je postajalo težje. Imela sem čuden občutek. Bilo me je strah. Edino vprašanje je bilo. Kakšen bo? Grd, lep, samovšečen, nesramen, prijazen, osvajalski…?
In bila sem tukaj. Velika nežno bela vrata, z nekaj vrisanih izsekih, so trdno stala red mano. Globoko sem vdihnila in izdihnila, potrkala na vrata, in vstopila.
“Dober dan. Sem Blue Anderson, in delam tukaj. Prinesla sem vam nekaj papirjev za novo kolekcijo.” Sem izblebetala.
Črna postava se je počasi obrnila, in njegove zelene oči so zarezale vame. Njegovi tatuji, so se skrivali pod njegovo majico. V njegovi ustnici se je skrival majhen črn pirsing, in bil je drugačen. Zdaj je izgledal veliko bolj posloven, ampak vseeno. Zakaj on?
“G. Styles?”
Na njegovem obrazu se je narisal razigran nasmeh, na katere je že padlo ogromno punc, katere so tudi kaj kmalu obžalovale.
“Pozdravljeni gospodična Blue.”


02. februar 2014
Neeext
02. februar 2014
Waw fuul dober zacetek
neeeeeeeeeeeeeeeeext
02. februar 2014
just so amazayn!
love it*O*
02. februar 2014
neeeeeeeext*O*
02. februar 2014
neeextaj, takoj zdaj!!
haha
02. februar 2014
o god, punk harry, o god, o god, umetno ihanje rajim!
*OOO*
neeeeeeeeeeeeeeeext!
02. februar 2014
u163915
u163915
Neeext
02. februar 2014
next
02. februar 2014
Next
02. februar 2014
u164033
u164033
“Odloži jih na mizo.” Je rekel njegov raskav glas.
Prestrašeno sem prikimala, in stopila en korak naprej. Zdaj sem že lahko vonjala njegovo strupeno kolonijsko, ki mi je pognala kri po žilah. Za trenutek sem zaprla oči, ter pred sabo videla samo temo. Zamišljala sem si, kako bi ga lahko objela, in lahko bi čutila njegov srčni utrip, ki bi tako mirno bil, meni pa z neverjetno hitrostjo. Kako, bi me lahko poljubil na vrat, in kako bi me njegov topel prijem grel po moji koži, ki bi se vsakič veno bolj naježila, ob njegovem popolnem dotiku.
Papirje sem položila na mizo, ter se spet postavila na mesto kjer sem stala prej. Spet me je pogledal, ampak tokrat z večjim zanimanjem. Najprej je opazoval moje nežno skodrane lase, potem moje rahlo odprte ustnice, ki so se rahlo tresle, vse do mojega vrata, prsi in trebuha, in do mojih nog, ki so še komaj stale. Na koncu pa je pogledal v moje toplo modre oči, ki so bile čisto nasprotje njegovim nesramno zelenim. Spet se mu je narisal ta razigrani nasmešek, zaradi katerega sem postala še bolj prestrašena. Počutila sem se, kot majhna ovčka, proti neverjetno mogočnim volkom.
“Ljubki ste, gospodična Anderson.” Je rekel z globokim glasom. Osvajalskim glasom, ki je prevzel vsako žensko, vključno z mano, ampak sem se mu poskušala upirati.
“To je vse. Nasvidenje, g. Styles.” Sem odvrnila, ter odvihrala ven.
Naslonila sem se na vrata, ter začela globoko dihati. Lahko sem slišala njegov predrzen smeh, zaradi katerega se mi je naježila koža. Zavila sem z očmi. Ne, enostavno se u ne morem predati. Ni tako kot vsi ostali fantje. Drugačen je. Drugačen v slabšem pomenu. Še sploh pa njegov odnos do žensk. Ima jih kot njegove igračke, s katerimi jih uporablja, ko mu je dolgčas. Veliko jih je že spustil v njegovo hišo, drug dan pa jih je že vrgel ven. Ali pa že isto noč. Živel je samo od življenja pod rjuhami. To je bil verjetno njegov hobi. Izbrati punco, jo osvojiti, vreči med rjuhe, potem pa pustiti. In njegovi imeni so s vsako enaki. Niti ena, ga verjetno se bo spremenila.
______________________________________________________________________________________________________________________________________________________

“Taxi!”
Skoraj sem že izgubila svoj glas, glede na to, kako močno, in kako glasno sem klicala taxije, ampak so me, tako kot skoraj vsak dan, kar pustili na cedilu.
“Super.” Sem siknila, ko se je odpeljal zadnji taxi. Roke sem postavila na bok, in jezno gledala v tla. Mi je že žal, zakaj nisem privolila, ko me je Denise vprašala, če grem lahko z njo. Sovražim se, res. Pa gremo peš.
“Lahko greš z mano.”
Ne že spet on. Lahko sem čutila njegov topel zrak, na mojem vratu, ko je tako globoko dihal. Ne, nisem morala iti z njim, kaj mi bo naredil? Kaj če me sploh ne bo odpeljal domov? Nočem biti še ena na njegovem spisku, deklet, ki je itak bil že predolgi.
“Ni treba, hvala.” Sem zavrnila njegovo prošnjo, in se obrnila. Ampak vedela sem, da t ni bilo ravno najboljše. Njegove temne oči, so postale še temnejše, in njegova čeljust se je napela. Ni bil navajen, da ga punca zavrne. Vse so mu vedno ustregle, ampak jim je bilo na koncu vedno žal. In jaz ne bom ta punca. Nasprotovala mu bom, pa če me bo ubil, ampak njegov izraz ni bil več smešen. Postajal je vedno bolj grozen in vedno bolj resen. Njegove polne in mehke ustnice, so se spremenile v tanko črto, ki ni bila niti malo smešna. Vseeno, pa je izgledal ljubek. Njegove lase, je sedaj prikrivala zelena kapa, ampak vseeno, je nekaj njegovih kodrov skakalo ven iz njegove kape.
“Prav.” Sem se na koncu vdala.
Sprostil se je in nasmehnil. Njegove roka se je stegnila i odprl je vrata svoje avta. Prestarešno sem ga pogledala, potem pa se opogumila, ter se vsedla noter. Zaprl je vrata, šel okoli avta in se vsedel v njega. Stresla sem se, ko je s treskom zaprl vrata. Vžgal je motor, ter z veliko hitrostjo zapeljal na cesto.


03. februar 2014
waw neeeeeeeeeeext
ta zgodbica je tko cool
03. februar 2014
Neeext
03. februar 2014
neeeeeeext! *__*
+nova bralka
03. februar 2014
neeeeeeeeeeeeeext*-*
04. februar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext*o*
04. februar 2014
fuck it*-*
neeeeeeeeeeeext!
06. februar 2014
shit!!!
neeeeeext!!
06. februar 2014
u163118
u163118
neeeeeeeeeeext
+ nova bralka!<333
10. februar 2014
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!! *OOOOOOO*
10. februar 2014
u164033
u164033
Njegov avto se je počasi ustavil pred veliko hišo. Mojo. Sama sem bila zaklenjena z njim v njegovem avto. Počasi sem pogledala njegov obraz, ki me je igrivo opazoval. Ne že spet. Njegove oči so potovale po mojem telesu, danes že drugič. Z vsakim njegovim pogledom, sem dobila mravljince po telesu. In vedno huje je bilo. Svojo spodnjo ustnico si je vzel med zobe, ter nadaljeval svoje ˝delo˝. Njegova roka je segla do ključev in zaslišal se je rahel tresk. Vrata so se odklenila.
“Hvala a prevoz.” Sem se nasmehnila, ter zapustila njegov avto. Pred vhodom sem se obrnila, ampak avta ni bilo več. Seveda. Samo še ena igrica. Ampak tokrat jaz ne bom izkoriščena. Vsaj upam.
Ključe stanovanja sem položila na mizo, ter si sezula svoje pete. Svoj plašč sem obesila v omaro, ter odšla v kuhinjo. Vsedla sem se za mizo, ter odprla svojo torbico. Iz nje sem vzela papirje, ter začela urejati neke zadeve.
Roza obleke, ki se na prsnem košu bleščijo, kratka obleka, s potiskanimi rožami, dolga, ozka črna obleka, z bleščicami,… Ugh. Prijela sem se za glavo, ter se skremžila. Že dve uri sedim tukaj, pa še zdaj nisem nič naredila. Misli mi uhajajo samo k našemu noremu šefu, ki bo po vsej verjetnosti privlačno tečen.
Zavila sem z očmi ob misli na to, da ves čas samo osvaja punce, on pa na koncu ni nikoli prizadet. Obnaša se, kot da bo zavedno mlad, v resnici pa si nikoli ne bo mogel poiskati svoje sorodne duše, ker preveč uživa v svojem mladem življenju.
Zaprla sem mapo, ter jo položila na drug konec mize. Sama pa sem se vstala, ter si začela kuhati kavo. Gledala sem, kako je nastajalo vedno več mehurčkov, ki so se spojili ali tako rečeno združili v en velik mehurček. Kot ljubezen. Ampak, ko bi vsaj bilo resnično.
Zaradi tega, sem se sarkastično nasmehnila, in s tem povzročila še večji nasmeh.
______________________________________________________________________________________________________________________________________________________
“Jutro.”
Mape sem položila na svojo mizo, medtem, ko sem spila požirek svoje kave. Denise se mi je samo nasmehnila, potem pa odvihrala na sestanek. Nasmehnila sem se, ter se še jaz sprehodila do gospodične Smith.
“Klicali ste me.” Sem sproščeno rekla, čeprav sem bila zelo nervozna. Čarovnica, ali tako rečeno gospodična Smith, je bila vsak dan bolj tečna, in ni najbolje, če te pokliče v svojo pisarno.
“To je zadnje opozorilo, Blue. Če ne boš tako zbrana med delom, te bom sama vrgla ven!” Je jezno rekla, in manekensko šla ven iz sobe.
“Ok.” Sem sarkastično šepnila sama sebi, in šla za njo.
Začela sem oponašati njeno obnašanje, ter njeno govorjenje, ko sem se vsedla za svoj stol. Kar naprej sem še to delala, dokler nisem obžalovala. Njegov smeh, se je odvijal po prostoru, ampak se je kmalu zresnil.
“Oprostite Harry. Styles. Amm…ne. Gospod Styles.” Sem se hitro vstala, in jezik se mi je začel zatikati, ampak sem se kar hitro popravila.
“Tako čudoviti ste, ko se zatikate.” Se je nasmehnila, in se naslonil na mojo mizo. Skozi njegov odprt blazer, in oprijeto belo majico, sem videla napete mišice, ki se vseeno niso tako dobro videle.
“Torej, danes te lahko spet zapeljem.” Je predlagal, ampak sem začela odkimavati.
“Ni treba, hvala, danes imam prevoz.”
“Nisem rekel, da te bom odpeljal domov.” J pomežiknil, se obrnil in odšel. Bil je tako popoln.

tu še pa mate trailer, ki sn ga naredla(;
11. februar 2014
u163118
u163118
Omg poppuno!!!!
11. februar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext....*-*
11. februar 2014
*-*
next!
11. februar 2014
fuck it!*.*
11. februar 2014
neeeeextt
11. februar 2014
u164359
u164359
Res sorrci, ker oglašujem ampak bi si kdo ogledal
http://www.igre123.com/forum/tema/never-give-upt/67830/
PROOOSIM RABIM BRALCE!
11. februar 2014
u156327
u156327
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT
+
nova bralka
11. februar 2014
NEEEEEEEEEEEEEEXT!!
11. februar 2014
u164033
u164033
Njegov avto se je počasi ustavil pred veliko hišo. Mojo. Sama sem bila zaklenjena z njim v njegovem avto. Počasi sem pogledala njegov obraz, ki me je igrivo opazoval. Ne že spet. Njegove oči so potovale po mojem telesu, danes že drugič. Z vsakim njegovim pogledom, sem dobila mravljince po telesu. In vedno huje je bilo. Svojo spodnjo ustnico si je vzel med zobe, ter nadaljeval svoje ˝delo˝. Njegova roka je segla do ključev in zaslišal se je rahel tresk. Vrata so se odklenila.
“Hvala a prevoz.” Sem se nasmehnila, ter zapustila njegov avto. Pred vhodom sem se obrnila, ampak avta ni bilo več. Seveda. Samo še ena igrica. Ampak tokrat jaz ne bom izkoriščena. Vsaj upam.
Ključe stanovanja sem položila na mizo, ter si sezula svoje pete. Svoj plašč sem obesila v omaro, ter odšla v kuhinjo. Vsedla sem se za mizo, ter odprla svojo torbico. Iz nje sem vzela papirje, ter začela urejati neke zadeve.
Roza obleke, ki se na prsnem košu bleščijo, kratka obleka, s potiskanimi rožami, dolga, ozka črna obleka, z bleščicami,… Ugh. Prijela sem se za glavo, ter se skremžila. Že dve uri sedim tukaj, pa še zdaj nisem nič naredila. Misli mi uhajajo samo k našemu noremu šefu, ki bo po vsej verjetnosti privlačno tečen.
Zavila sem z očmi ob misli na to, da ves čas samo osvaja punce, on pa na koncu ni nikoli prizadet. Obnaša se, kot da bo zavedno mlad, v resnici pa si nikoli ne bo mogel poiskati svoje sorodne duše, ker preveč uživa v svojem mladem življenju.
Zaprla sem mapo, ter jo položila na drug konec mize. Sama pa sem se vstala, ter si začela kuhati kavo. Gledala sem, kako je nastajalo vedno več mehurčkov, ki so se spojili ali tako rečeno združili v en velik mehurček. Kot ljubezen. Ampak, ko bi vsaj bilo resnično.
Zaradi tega, sem se sarkastično nasmehnila, in s tem povzročila še večji nasmeh.






______________________________________________________________________________________________________________________________________________________
“Jutro.”
Mape sem položila na svojo mizo, medtem, ko sem spila požirek svoje kave. Denise se mi je samo nasmehnila, potem pa odvihrala na sestanek. Nasmehnila sem se, ter se še jaz sprehodila do gospodične Smith.
“Klicali ste me.” Sem sproščeno rekla, čeprav sem bila zelo nervozna. Čarovnica, ali tako rečeno gospodična Smith, je bila vsak dan bolj tečna, in ni najbolje, če te pokliče v svojo pisarno.
“To je zadnje opozorilo, Blue. Če ne boš tako zbrana med delom, te bom sama vrgla ven!” Je jezno rekla, in manekensko šla ven iz sobe.
“Ok.” Sem sarkastično šepnila sama sebi, in šla za njo.
Začela sem oponašati njeno obnašanje, ter njeno govorjenje, ko sem se vsedla za svoj stol. Kar naprej sem še to delala, dokler nisem obžalovala. Njegov smeh, se je odvijal po prostoru, ampak se je kmalu zresnil.
“Oprostite Harry. Styles. Amm…ne. Gospod Styles.” Sem se hitro vstala, in jezik se mi je začel zatikati, ampak sem se kar hitro popravila.
“Tako čudoviti ste, ko se zatikate.” Se je nasmehnila, in se naslonil na mojo mizo. Skozi njegov odprt blazer, in oprijeto belo majico, sem videla napete mišice, ki se vseeno niso tako dobro videle.
“Torej, danes te lahko spet zapeljem.” Je predlagal, ampak sem začela odkimavati.
“Ni treba, hvala, danes imam prevoz.”
“Nisem rekel, da te bom odpeljal domov.” Je pomežiknil, se obrnil in odšel.
Hotela sem že nasprotovati, ampak sem dobro vedela, da se bo samo še razburjal, zato sem raje ostala čisto tiho.
__________________________________________
ok, torej vem kratki je, ampak enostavno me ma učitlca pri kemiji na piki, in se morn učit-.-
pa še komaj včeraj sem dobla računalnik, ker je bil tak dugo na popravljanju. v glavnem se mi je celi sistem porušo-.-
23. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg