Forum
šeeno truobno jutro,ko ga je začel alarem na mojem telefonu. ob odprtju oči se mi za trenutek zamegli, in bolečina se bliskovito premakne iz ledvenega predela na moje noge.Za trenutek obstanem ,nato pa se sunkovito dvignem in usedem na rob postelje.Pogled mi zbeži po prostoru in se mi ustavlja na predmetih.Kot da bi hotel z pogledom navezati stik z njimi,ampak v resničnosti je samo zbujanje in transa.rahlo se pretegnem,zazeham ter svojo zadnjico počasi,ter mukoma spravim do kopalnice.Pogled v ogledalu se mi po standardu gnusi ampak vseeno pregledam vsak kotiček svojega obraza,ga zmočim in nato za trenutek obstanem zazrt v to čudo narave.V glavi se mi mešajo občutki in najraje bi zamižal in se zatekel v svoj srečni kotiček,ja vsak gdo ima svoj srečni kotiček v glavi ,ampak večina ga ni še spoznala.Oblečeš naključna oblačila,negledaš na stil ali pa na to da bi se delal važnega,skratka oblečeš kar ti pride pod roke.Psihično se pripravljaš na odhod v svet,begoma se razgleduješ po sobi in iščeš mankajoče stvari,in v momentu ugotoviš da si samo zbegan in da nepotrebuješ nič več.Zvok ključa v vratih oznani odhod,odhod ki ti bo dal misliti in razumevati okolje okoli sebe.Hodiš po pločniku ševedno delno v spanju,mimo se vozijo avtomobili.Dan se komaj prebuja,občasno slišiš kričanje mimojdočih,ogovarjanje mam ali očetov,smeh otrok.Stopaš z mehkim in počasnim korakom v mislih se ti porajajo vsemogoče stvari,za katere ti sploh ni mar ampak ti krojijo fantazijo.Prispeš na avtobusno postajo v kateri sedi kupec nesreče,no ja sedijo otroci ki tako izgledajo,z nasmeškom jih pozdraviš in se usedeš polek njih.Si tiho ter se pretvarjaš da jih nepoznaš.Prispe avtobus,ker veš da bo prerivanje neustaneš iz klopi ter potrpežljivo počakaš,pozdraviš voznika in se usedeš v samoto daleč stran od krute realnosti.Gledaš naravo in se sprašuješ kako je lahko tako mirna,ostaneš zamišljen a ševedno priseben,ter povn upanja da boš nekega dne postal bolši,če ne drugega pa srečnejši človek.Ponovni pogled skozi okno oznani tvoj iztop, ustaneš z sedeža,ter počasi odkorakaš na plano pogled se ti usemri v stavbo ki ti kroji življenje.Globoko vdihneš in se odpraviš,do uhodnih vrat se nezmeniš za nikogar.Ko pa ustopiš pa se plošča obrne v sebi potlačiš želje in začneš delovati učeno .robocko.usak je tvoj prijatel,usakega imaš rad in vsi hitijo k tebi da bi se pogovorili z tabo.Dajaš lažne pozdrave,nasmehe tudi spogledovanja.Svoje truplo neseš v učilnico .Nisi prisoten duševno ampak samo telesno ure minevajo mladost beži.šolski zvonec te prebudi in ti ponovno razširi krila.Brez oziranja zapustiš objekt in se napotiš na druženje v bližnji kafič.Spet si združen z isto mislečimi in prvič v dnevu se počutiš brezskrbno in sprejeto.Čas se izteka in pride ura odhoda domol.Vrneta se okrutna samota ter želja po jutrišnjem dnem .. (se nadaljuje)...
03. januar 2017
nadaljevanje pride če boste pokazali zanimanje. To pa storite s tem da komentirate zgodbo ;D
03. januar 2017
Nevem kako sem prišla do tega (oh pač, dobro vem, prestalkala sem tvoj profil do potankosti ).

Seveda me najprej zmotijo pravopisne napake. Preberi za sabo, velike začetnice, nekatere besede si stlačil skupaj v eno... prav tako je dokaj veliko popolnoma nesmiselnih stavkov. Metafore in primere so mnogokrat zgrešene. Zgeda kot da bi se ti nekam mudilo in bi samo vse kar ti pride na pamet metal skupaj. Lepo počasi
Glede same vsebine pa... niti ne moram podati nekega mnenja, začetek me bolj kot ne spominja na nek najstniški dnevnik
Drugače pa Next. In ne čakaj drugih, da bodo brali. Samo piši, če tako čutiš.
22. marec 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg