Forum
u26679
u26679
Moje ime je Liliana (Lili) in živim v svetu, polnem različnih bitij. Sama spadam pod skupino ljudi. V našem svetu kar naprej divjajo vojne med vampirji, volkodlaki, čarovniki, vilami, živalmi in navadnimi ljudmi. Včasih si želim, da bi na našem svetu vladal mir, vendar to ni mogoče... stara sem 13 let in sem skoraj brez prijateljev. Držim se samo z Emilijo, mojo najboljšo prijateljico. V šolo hodimo le občasno, kadar ni nikogar, ki bi jo zrušil. Našo šolo so morali na novo postaviti že 6x saj jo zmeraj znova zruši vojska sovražnih bitij. Trenutno smo v vojni z vampirji in vse kaže da bomo vojno izgubili. Med vsemi bitji, ljudje veljamo za najšibkejše in najrevnejše. Lahko bi se reklo, da sem sirota, saj sem mamo in očeta izgubila ko sem bila stara 3 leta. Od takrat zame skrbita teta in njen mož. Imam enega bratranca, po imenu Aleš. Star je 17 let in trdno je odločen, da se pridruži vojski. Imam tudi dve tečni sestrični in sicer Petro – 7 let in Rose – 10 let. Teta mi kar naprej teži, da bi si morala najti fanta, kot je v našem delu sveta navada, vendar nihče mi ni všeč... zmeraj sem si želela fanta, ki bi bil lep, prijazen, neustrašen, vendar takšnih fantov je bilo pri nas zelo malo. Vsi so si želeli kratko avanturo z dekleti, nato pa so odšli v vojno iz katere so se vrnili v krstah...
NADALJUJEM?

naprej?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

23. avgust 2010
NNNNNNNNNNNNNNNNNNeeeeeeeeeeeeeeeeEEEEEEEEEEEEEEExxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT
23. avgust 2010
23. avgust 2010
u18082
u18082
NeXtTiiii
PŁissss
23. avgust 2010
u26679
u26679



Liliana
23. avgust 2010
u26679
u26679



Emilija
23. avgust 2010
u26679
u26679



Petra in Rose
23. avgust 2010
u26679
u26679
Danes je zelo lep dan. Sončni žarki se prepletajo z vejami dreves in po ulicah se slišijo vzkliki otrok, ki se igrajo na dvorišču. Srečnih dni je na našem svetu zelo malo, ljudje so večinoma nesrečni in ulic se držita tema ter žalost. Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da nisem opazila mladega kolesarja, ki se je vozil proti meni. Zaletela sva se...ležala sem na tleh in v oči mi je zrl fant mojih let. Sploh nisem opazila da leži na meni, saj sem bila izgubljena v njegovih očeh. Okoli naju so se začeli zbirati ljudje in me spraševali če sem vredu. Nisem se premaknila, niti za centimeter. Zaslišala sem jezno klicanje mojega imena in to je lahko pomenilo le eno – teta! Zdrznila sem se in pogledala navzgor. Teta je stala nad mano in me prebadala z jeznimi pogledi. »kaj se pa greš? Spravljaš me v sramoto! Takoj vstani!« je jezno govorila. Poskušala sem se dvigniti na noge, vendar me je levi gleženj močno bolel. » vstani sem ti rekla!« je zavpila teta in me grobo povlekla k sebi. »auč!« sem obupano rekla in se prijela za gleženj. »nič ne stokaj! Doma boš lahko jokala tri dni, saj te bom zaklenila v sobo, kjer boš brez hrane in pijače!« je vpila name in me vlekla po cesti. »Teta! Boli! Prosim nehaj!« sem jo rotila, ona pa me je še kar vlekla za sabo. Končno smo prišli do doma... Stric je sedel za mizo in bral časopis. »ne boš verjel, kaj je storila Lili!« je rekla teta. »kaj že spet?« je vprašal stric in se namrščil. »našla sem jo na ulici. Bila je na tleh, na njej pa je ležal neki fant!« je jezno sopihala teta. »kako si drzneš? Za tole te je treba pretepsti, da si boš zapomnila za veke vekov, kaj smeš in kaj ne!« se je drl stric in me zvlekel v klet. Tam me je vrgel v kot in izvlekel svoj pas. Pretepel me je do krvi... tako umazano in pretepeno sta me stric in teta zaprla v sobo in zaklenila vrata... gleženj me je obupno bolel in ko sem ga pogledala sem videla da mi je močno zaotekel... »tukaj ne morem ostati.« sem si rekla in po licu so mi pritekle solze žalosti, jeze in obupa.
23. avgust 2010
u26679
u26679



teta in stric
23. avgust 2010
next
23. avgust 2010
u26679
u26679
V sobi sem imela srednje veliko okno. Počasi sem stopila iz postelje na kateri sem ležala in odprla okno. Vame je zapihal mrzel veter. Spet se pripravlja na nevihto, sem razmišljala. V gležnju me je močno zabolelo, »auu.« sem vzkliknila. Iz kuhinje se je zaslišal jezen tetin glas. »utihni!«. Obrisala sem si solze in potiho rekla. »pojdita k vragu!« moje tihe besede so bile namenjene teti in stricu. Zdravo nogo sem dvignila in jo položila skozi okno. Počasi sem ven pomolila še drugo. Hitro sem bila vzunaj. Potiho sem zaprla okno in odšepala proti gozdu. Napol sem tekla skozi gozd, brez da bi vedela kam tečem. Bolečina v nogi je bila zmeraj hujša, vendar morala sem potrpeti. Stiskala sem zobe in tekla naprej. Kar naenkrat se je pred mano pojavil fant, v katerega sem se zaletela pred tremi urami. Gledal me je še lepše kot prej... » kdo si?« sem potiho vprašala. Odgovora ni bilo. Niti njegovega dihanja nisem slišala. Je sploh dihal? Sem se spraševala. Hotela sem se ga dotakniti, vendar se je odmaknil. Izgledal je tako resnično a hkrati nečloveško in ''mrtvo''. Nisem se ga bala, vendar sem se tresla kot šiba na vodi. »kako ti je ime?« sem poskusila znova. Odmaknil je pogled in nežno rekel »ime mi je Erik.« spet me je pogledal in se nasmehnil. Ali pa se mi je samo zdelo da se je... nekaj je zaropotalo in v isti sekundi je Erik izginil. Za njim je zapihal mrzel veter, mene pa je spet zajela žalost...
23. avgust 2010
Next
23. avgust 2010
ei dost počitka smo ž 8.5 2011 lepo prosim tk da nextiiiiiiiiiiiii k je coooooooooooooooooooooooooooooooooooooolllllllllllllllllllllllll
08. maj 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg