Forum
Hello!
No, jst sm se odločla, da bom začela pisati zgodbico. To je moja prva zgodbica, zato #NoHate <3
V glavnem, notri ne bo 1D, ampak bo nadnaravno. Vem, da verjetno nekateri tega ne marate, ampak jaz nadnaravno naravnost obožujem. Ne vem, kako pogosto bojo nexti, ker mam šolo -.-
Hm, kaj še? Aja, pravila. Tako bom rekla. Zaradi mene lahko oglašujete, me ne moti, sam to še ne pomeni, da bom brala.
No, to bo to. Upam, da vam bo zgodbica všeč in da jo boste brali.
Enjoy!
Cнαρтεя 1

»Ne! Nočem tja! Nočem!« sem kričala. »Zdaj je pa dovolj, mlada dama! Jutri gremo vse tri k mojemu zaročencu! Jasno?!« je nazaj zakričala mami. Stisnila sem pesti in nenadoma so začele luči v kuhinji utripati, mikrovalovka, pečica, mešalnik in vse ostale elektronske stvari v prostoru so se začeli vžigati in ugašati, okna pa so se odprla, da so poletela v zid in je noter zapihala prijetna sapica. Globoka sem dihala in srepo strmela v svojo mami. Ona pa se je zdrznila in se prestrašeno ozrla naokoli. Hope pa je še vedno sedela na svojem stolu in mirno strmela vame. Težko jo je bilo prestrašiti ali presenetiti. Moja 8-letna sestrica je bila namreč slepa. Že res, da je to ni motilo, ampak zaradi tega je bila drugačna. Drugačna od svojih sovrstnic, drugačna od vseh ljudi, ki sem jih poznala. »Arribell, pomiri se. Nehaj. Prosim,« mi je mami prestrašeno rekla. Ona namreč ni bila nič posebnega. Navaden človek pač. Očka pa je bil tak kot jaz in Hope. Imel je posebne, nadnaravne moči. In mamin zaročenec, Daniel, je bil prav tako, kot ona, navaden človek. Ni vedel, kaj zmoreva Hope in jaz. In bila sem precej prepričana, da mu mami ni nameravala povedati. Globoko sem zajela sapo in zaprla oči. Osredotočila sem se na bitje svojega srca, ki se je počasi umirjalo. Odprla sem oči, se obrnila in odšla iz kuhinje v mojo sobo. Na stopnicah sem zaslišala mamin glas. »Jutri ob sedmih štartamo! Pripravi si kovčke in pojdi se posloviti od prijateljev, če se še nisi!« je rekla. V sobi sem izpod postelje privlekla dva velika kovčka. V prvega sem zmetala kopalke, oblekice ter poletne majčke in hlače in spodnje perilo. Ni se mi dalo zlagati stvari. Kovček sem z nekaj težavami zaprla, nato pa v drugega dala knjige, DVD-je, ličila, toaleto, nekaj slik ter zapestnice, verižice in uhane. Tudi tega kovčka ni bilo lahko zapreti, saj knjig ni bilo ravno malo in niso bile ravno tanke. Nato sem vzela torbico, noter vrgla telefon, slušalke, ključe od hiše ter nekaj ličil za vsak slučaj, in se odpravila iz sobe. Ko sem odšla po hodniku mimo kuhinje, sem videla mamo in Hope, kako sta v tišini večerjali. Ko sem vhodna vrata zaprla za sabo, sem iz torbice potegnila telefon in napisala Leah sporočilo, naj zbere vso družbo in da se čez 15 minut dobimo v McDonald's. Takoj sem dobila odgovor. OK., je odpisala, jaz pa sem telefon spravila nazaj v torbico. Vedno, ko sem želela, da se kje hitro dobimo, sem pisala Leah. Ona je imela telefon namreč ves čas pri sebi, in ko je klicala druge, je vedno klicala tolikokrat, da si se na koncu javil. Vsi smo si zato dali drugačno melodijo zvonenja, ko je ona klicala, da smo se vedno javili. Počasi sem hodila po mrzlem Londonu. Na sebi sem imela le roza krilo, ki mi je segalo do kolen, roza majico, ki mi ni zakrivala popka ter roza balerinke, ki so imele pri kraju pet lukenj. V bistvu sem si tam strgala dol vseh pet bleščic. Nisem jih marala. Prijateljice so me zaradi tega čudno gledale, ampak me to ni preveč motilo. Kmalu sem prispela na cilj – McDonald's. Vstopila sem, si vzela pomfri in medaljone (ne vem kak se kličejo ) ter coca colo. Ozrla sem se okoli, in ker nikjer nisem zagledala svoje druščine, sem odšla po stopnicah v drugo nadstropje. Tam sem jih takoj zagledala. Bili so že skoraj vsi. Leah, Lucas, Ekatakina, Katharine, Esmeralda, Jason, Michael, Luke, Emma, Zoella, Stephanie in Stella. Manjkala sta samo še Eleanor in Harry. Sedla sem med Lucasa in Stephanie ter odložila pladenj. Vsi so me veselo pozdravili, Lucas me je poljubi, Stephanie pa me je objela. Bili sva najboljši prijateljici in nekako ni spadala v našo družbo. Imela je dolge in skodrane rjave lase z blond prameni ter čokoladne oči, ki so sramežljivo gledale izza njenih rumenih očal. Bila je zelo tiha in sramežljiva. Bila je iz Pekinga in v London se je preselila šele lani. Sedaj je v sirotišnici, saj so ji starši umrli v Pekingu, ko je eksplodirala tovarna v bližini njihovega doma. Zato je tudi prišla sem. Moja najboljša prijateljica pa je postala zato, ker me je edina razumela. Obe sva izgubili svoje ljubljene v nesreči. Moj oči Edward in moj starejši brat Maximilian sta umrla pred petimi leti v prometni nesreči. Hope je imela takrat le tri leta, jaz pa sem jih imela 13. Z očkom in Maxom smo se vračali z nogometne tekme. Peli smo ob neki pesmi, ki se je ravno predvajala na radiju. Bili smo zelo veseli, ker so se naši nogometaši zmagali in grejo v finale. Takrat sem še oboževala šport. Vsak dan sem z bratom igrala košarko in nogomet, ob vikendih pa smo vedno vsi skupaj odšli v naravo, največkrat v hribe. Nisem marala bogatašev – čeprav sem bila tudi sama ena izmed njih. V bistvu nisem marala tistih, ki so mislili, da so nekaj več, da so lepši in pomembnejši in da lahko dobijo vse, kar hočejo. Postala sem točno to, kar sem nekoč sovražila. Še vedno me v sanjah preganja tista noč. Prepevali smo pesem Rise and shine od Blood On The Dance Floor, ko je oče kar naenkrat izgubil nadzor nad avtomobilom. Z očetom sva poskušala obvladati avto ali ga vsaj ustaviti, saj bi to lahko storila, če bi bila okvara naravna. Ampak nisva mogla. Kar je lahko pomenilo le eno – za to je kriv nekdo drug. Zleteli smo iz mosta, direktno v vodo. Poskušala sem odpreti vrata, ampak ni šlo. Pogledala sem naprej in videla, da se tudi očka in Max borita z vrati. Čε пı υƨρεʟσ Mαхυ, тυɔı мεпı пεвσ, sem pomislila. Mσčпεנšı נε σɔ мεпε. Še malo sem se borila z vrati, ko sem obupala. Max in očka sta tudi kmalu obupala. Zaprla sem oči in se prepustila. Čutila sem, kako so se moja pljuča napolnila z mrzlo vodo. Začela sem izgubljati zavest, ko sem začutila močne roke okoli sebe. Napela sem vse moči in odprla oči. Nekdo me je vlekel proti površini. Bil je oblečen v črno – črne kavbojke z verigami in črna usnjena jakna. Ni imel majice, zato so se videle njegove trebušne mišice, katerih res ni bilo malo. Videla sem kratke črne lase. Moj rešitelj se je ozrl dol name, ravno preden sem zaprla oči. Videla sem njegove ledeno modre oči. In nato sem omagala.
Zdrznila sem se, ko sem se zavedala, da mi Stella maha pred obrazom. Ozrla sem se okoli in se zavedala, da vsi strmijo vame. Ugotovila sem, da sta tudi Eleanor in Harry že prišla. »Uh, žal mi je. Zamislila sem se,« sem se opravičila. »No, zakaj si želela, da pridemo sem? Kaj je tako pomembno?« me je vprašal Michael. »Oh, ja. Točno. Jutri grem z Hope in mami k njenemu zaročencu za celo poletje,« sem povedala. »Kaj?!« je vzkliknila Stephanie. Katharine se je jezno namrščila. »A me ti hecaš? Kako to misliš, da greš k maminemu zaročencu za cεʟσ ρσʟεтנε?! Pa naj gre samo tvoja mami! Ne moreš nas zapustiti! Veš koliko zabav bom imela čez poletje, ker mojih dveh ni?!« se je razburila Stella. Vedno je bila najbolj zgovorna – se pravi, da je ves čas blebetala, kot bi nekoč rekla – in se je razburila za vsako najmanjšo stvar. Nekaj ljudi v bližini se je obrnilo in nas začudeno pogledalo. »Kje pa živi ta Dan… nekaj?« je vprašal Harry. Slabo si je zapolnil imena. »Mah, kaj pa vem. Nekje bogu za hrbtom. Vem samo, da je ob plaži, in da ni ravno moderno mesto. Ne bo me presenetilo, če sploh ne bojo vedeli, kaj telefon je,« sem rekla in zavila z očmi. Tako smo se še nekaj časa pogovarjali, nato pa sem se odpravila domov. Ura je bila že ena zjutraj in če sem hotela biti ob sedmih že pripravljena na odhod – in ne, nisem hotela, ampak vseeno - , sem se morala odpraviti. Lucasa sem poljubila v slovo, Steph pa objela, nato pa sem odšla. Poslušala sem glasbo in počasi hodila proti domu. Ko sem prišla, sem po tiho vstopila, za sabo zaklenila vrata in počasi odšla v svojo sobo. Po navadi bi zaloputnila z vrati in se kar se da glasno odpravila do moje sobe, ampak danes sem vedela, da moreta mami in Hope počivati. V sobi sem vzela svojo 'pižamo' – majico s kratkimi rokavi, ki je bila včasih od Maxa. Ko je umrl, je bil star 16, jaz pa jih imam sedaj 18, ampak Max je bil še kar velik za svojo starost in zelo mišičast. Majica mi je segala do sredine stegen. Bila je svetlo modre barve, ki je bila Maxova najljubša barva. Vzela sem še spodnje perilo in se odpravila v kopalnico, kjer sem se stuširala. Nato sem se oblekla, si umila zobe ter si spletla svoje dolge, goste in totalno skodrane črne lase v kito. Potem sem se zvrnila na posteljo in v trenutku zaspala. Po navadi sem pred spanjem vedno brala in še potem, ko sem brala tri ure, sem se premetavala po postelji celo uro, preden sem končno zaspala. Danes pa sem bila utrujena od kreganja z mamo in poslavljanja od prijateljev, zato sem v trenutku potonila v spanec. Ampak moje življenje je bilo tako zateženo, da ne morem enostavno imeti mirnega spanca. Morala sem sanjati. Saj nimam nič proti sanjanju. Šele ko človek v spanju sanja, to pomeni, da se je končno sprostil in da tedaj zares spi. Ko sanjaš, namreč tvoja duša odtava v galaksijo, imenovano Sanje – kako domiselno ime, kajne? - , kjer ima vsak, ampak res čisto vsak, svoj planet. Na njem so zabeležene vse njegove sanje. Tam se tudi nahajamo ves čas med sanjanjem. Tako se duša zares spočije. Ampak tam se nahajajo tudi nočne more.

Bıʟα ƨεм ρσɔ νσɔσ. Pαпıčпσ ƨεм zαмαнпıʟα z яσκαмı ıп пσɢαмı, тεя ρσƨκυšαʟα σɔρʟανıтı пα ρσνяšנε, αмρακ мı пı υƨρεʟσ. Nε ɢʟεɔε пα тσ, κακσ ƨεм ƨε тяυɔıʟα, נε ızɢʟεɔαʟσ, κσт вı νεƨ čαƨ вıʟα пα ıƨтεм мεƨтυ. Nε яαzυмεм. Zακαנ пε мσяεм пα ρσνяšנε? Nαεпκяαт ƨεм ρяεɔ ƨαвσ zαɢʟεɔαʟα Mαхα. Gʟσвσκσ ƨεм zαנεʟα ƨαρσ ıп ƨε šεʟε zαтεм ƨρσмпıʟα, ɔα ƨεм ρσɔ νσɔσ. Pяεƨтяαšεпσ ƨεм σвƨтαʟα. Nıč. Pяενıɔпσ ƨεм νɔıнпıʟα ıп υɢσтσνıʟα, ɔα ʟαнκσ ɔıнαм. Ozяʟα ƨεм ƨε пαzαנ ρяσтı ƨνσנεмυ вяαтυ. »Mαх,« ƨεм яεκʟα. »Nε тı мεпı Mαх! Tακσ мε ʟαнκσ κʟıčεנσ ƨαмσ ρяıנαтεʟנı! Iп тı пıƨı мσנε ρяıנαтεʟנıcα! Tı пıƨı мσנα ƨεƨтяα!« נε נεzпσ zαčεʟ κяıčαтı. Jαz ρα ƨεм ƨαмσ zαčυɔεпσ ƨтямεʟα ναпנ. »Mαх…« ƨεм ƨρεт ρσƨκυƨıʟα, α мε נε ρяεκıпıʟ. »Kαנ тı пı נαƨпσ?! Rανпσκαя ƨεм тı ρσνεɔαʟ, ɔα мε пε κʟıčı тακσ! Zαтε ƨεм Mαхıмıʟıαп! Šтεκαš?!« נε šε пαρяεנ κяıčαʟ. Sσʟzε ƨσ мı ƨтσρıʟε ν σčı. »Zακαנ?« ƨεм zαšερεтαʟα. »Zακαj?«נε ρσƨмεнʟנıνσ ρσпσνıʟ zα мαпσ. »Hм, пαנ ρσмıƨʟıм. Mσɢσčε zαтσ, κεя ƨı ρυƨтıʟα мεпε ıп σčκα, ɔα ƨνα υмяʟα, мεɔтεм κσ ƨı тı ʟερσ ρяεžıνεʟα вяεz εпε ƨαмε ρяαƨκε?! Nε, ƨıɢυяпσ пε zαтσ. Pяανα ρяαƨıcα ƨı, νεš?«נε šε пαρяεנ ɢσνσяıʟ. Mεпı ρα ƨσ ƨσʟzε νεɔпσ нıтяεנε тεκʟε ρσ ʟıcıн.

No? Kaj mislite?
Mnenje?
Next?
01. december 2014
u143845
u143845
neeext !!
01. december 2014
o shit je prišlo dolgo
01. december 2014
u143845
u143845
a nisi nameravala...tko dolgo napisat?
01. december 2014
o booog *.*
neeeeeext *.*
01. december 2014
zgleda zanimivo
next
01. december 2014
waaaa neeeext :3 <3
04. december 2014
Hey!
No, pa mi je uspelo napisat next nI tko dolg kot prvi (hvala bogu XP) in tudi drugi nexti bojo približno tako dolgi.
Ta next je posvečen moji prvi bralki мy(DARK)cнoιce?
Enjoy!
Cнαρтεя 2







»Faith. Faith, zbudi se,« sem zaslišala nežen glas, ki me je budil. Zamomljala sem in se obrnila na drugo stran. Slišala sem vzdih, nato sem slišala, kako se je odprla pipa in je ven pritekla voda, ampak ni se slišalo, da bi pristala v umivalniku. Čudno. Kar naenkrat se je ledeno mrzla voda zlila sapo. Globoko sem zajela sapo in se vsedla. »Kaj, za…« sem rekla. Zmedeno sem se ozrla okoli. Na moji desni sem zagledala Hope, ki se je krohotala in se valjala po moji postelji. Jezno sem jo pogledala, nato pa vstala s postelje. Zvlekla sem se v kopalnico ter se zastrmela v svoj odsev v ogledalo. Iz njega je vame strmelo dekle, katere vranje črni lasje so bili spleteni v kito, ki je bila mokra in je iz nje curljala voda. Prav tako iz mojega celega telesa in majice. Dekletove oči so bile utrujene, črnina v njih ni sijala od veselja in sreče kot nekoč, ampak je brezizrazno strmelo predse. Kožo je imela bledo, ustnice pa temno rdeče in zgrizene. Bila je tako resna, da ne bi nikoli pomislil, da se dekle smeji. Bila je suha, izgubila je težo. Ni več jedla kot po navadi – s prijatelji je pojedla še kar nekaj hrane, ampak doma sploh ni jedla. Tudi z športom se ni več ukvarjala, zato je imela postavo lepo samo zaradi pretirane suhosti. Tudi pela ali igrala na glasbila ni več. Jezno sem se obrnila od ogledala ter se zastrmela v steno. Zακαנ яαzмıšʟנαм σ тεм? Eh, koga briga. Dvignila sem roko, jo dvignila nadse in si zaželela, da bi voda iz mene odtekla v mojo roko. To se je seveda takoj zgodilo, jaz pa sem vodo prenesla v umivalnik. Potem sem se preoblekla v belo oblekico, si v lase zataknila belo vrtnico – tam je bila še od včeraj – in si obula bele škornje s petko. Nato sem odšla nazaj v sobo, kjer je na postelji še vedno ležala Hope. Na srečo se ni več smejala. Zastrmela se je vame – no, kolikor se slepa deklica lahko. S svojimi bledimi očmi je v ljudeh vzbujala strah. »Mami sitnari da moramo iti, veš. Hotela sem te zbuditi že za zajtrk, pa me je mami spomnila, da zajtrka tako ali tako ne bi pojedla, pa še tečna bi bila. Ni dobro da nič ne ješ. Preveč si suha, veš Faith?« je Hope govorila s svojim milim glaskom. Skomignila sem z rameni. Ni mi bilo mar, če sem suha. Briga me, če crknem zaradi suhosti. Ampak v ogledalu sem res izgledala malo presuho… Uтıнпı!, sem pomislila. Takrat sem zaslišala mamin glas iz spodnjega nadstropja. »Hope! Arribell! Gremo!« se je zadrla. Našobila sem ustnice, prekrižala roke in se obrnila proti balkonu. Hope se je zahihitala. »Plidi no, Faith. Glemo na dopust dalec dalec ploc! Mogoce bomo slečali kaksno vilo!« je z otroškim glaskom rekla Hope. Zasmejala sem se, jo dvignila v naročje in z njo odšla do vrat, kjer naju je mami že čakala. Tam sem sestrico odložila na tla ter jo prijela za roko. Malo čudno bi izgledalo, če bi 18-letnica v naročju nosila 8-letno deklico, in to brez vidnega napora. Sedla sem v avto. Mami je kovčke že zjutraj, ko sem še spala, spravila v avto, zato sem jaz samo vrgla v prtljažnik Maxovo majico, torbico pa odložila na sedež poleg mene. Zastrmela sem se v sedež pred mano. Ko sta bila očka in moj brat še živa, sva z Maxom pisala po sedežih pred nama. Mαхıмıʟıαп Tчƨσп Sнαɔσш & Aяяıвεʟʟ Fαıтн Sнαɔσш & Cαƨƨαпɔяα Hσρε Sнαɔσш je pisalo na sedežu pred mano z plavim flomastrom, nato pa je bilo spodaj napisano Bεƨт ғяıεпɔƨ ғσяενεя <3. Ja, vem. Čudna druga imena imamo. Tyson, Faith in Hope? Grozno. Jaz ne maram svojega drugega imena in nočem, da me kdo kliče po njem. Samo Hope me tako kliče, ker ji je tako ljubše. Njo pa vsi kličemo Hope, ker je res pravo upanje. Nato sem se zastrmela v drugi, najnovejši zapis. Tja sem ga napisala 3 mesece po nesreči. Dan, preden sem se spremenila v tako dekle, kot sem sedaj. Bogato razvajenko, kurbo. Tσ ʟσνε ıƨ тσ ɔεƨтяσч αпɔ тσ вε ʟσνεɔ ıƨ тσ вε тнε σпε ɔεƨтяσчεɔ – вч Jαcε Wαчʟαпɔ. Pisalo je še veliko drugih 'stvari', npr. Tнε ɔενıʟ ıƨ α вıɢ σρтıмıƨтıғ нε тнıпκƨ тнαт ρεσρʟε cαп вεcσмε шσяƨε тнαп тнεч αяε пσш., Tнε ɔενıʟ ıƨ яεαʟ αпɔ нε ıƨп'т α ʟıттʟε яεɔ мαп шıтн нσяпƨ αпɔ α тαıʟ. Hε cαп вε вεαυтıғυʟ вεcαυƨε нε'ƨ α ғαʟʟεп αпɢεʟ αпɔ нε υƨεɔ тσ вε Gσɔ'ƨ ғανσυяıтε., Nενεя ɢıνε αпчσпε чσυя ғυʟʟ тяυƨт… ενεп тнε ɔενıʟ шαƨ σпcε αп αпɢεʟ., Tнεяε ıƨ α нεʟʟ вεʟıενε мε I'νε ƨεεп ıт., in tako naprej. Ampak moj pogled je zdrsnil na napis, ki je bil najstarejši. Od takrat dalje smo pisali po sedežih. Ta napis je bil napisan, ko sem imela 5 let. Bil je napisan z črnim vodoodpornim flomastrom. Aяяıвεʟʟ ∞ in potem je bilo pokrito z belilom, zato se ni več videlo njegovega imena. Kako mu je sploh bilo ime? Nisem se več spominjala. Hvala bogu. Tudi kako je izgledal ne. Vedela sem le, da je bil enake starosti kot jaz in da sva bila do šestega leta najboljša prijatelje, ko se je kar naenkrat preselil. Niti poslovil se ni, samo izginil je skupaj z njegovim očetom. Po tem se mi je skoraj zmešalo. Bila sem zelo navezana nanj. Nεнαנ яαzмıšʟנαтı σ тεм, Aяяı!, sem si ukazala. Pogled sem odtrgala s sprednjega sedeža in se zastrmela skozi okno. Bili smo na avtocesti. Po licu mi je spolzela solza. Jezno sem si jo obrisala. Že zelo dolgo nisem mislila na ta dogodek, že nekaj let. Nisem se hotela zjokati, ker tega pač ne počnem. Slušalke sem si dala na glavo ter prižgala glasbo. Z licem sem se prislonila na mrzlo okno in zaprla oči. Čudežno mi je uspelo takoj zaspati. Ampak, seveda, kot da sinočnja mora ni bila dovolj, moram imeti spet grde sanje. Ampak tokrat to ni bilo srečanje z mrtvim bratom, ki se v resnici ni nikoli zgodilo. Ne, tokrat so bili spomini. Spomini, ki sem jih zatlačila globoko v svoj spomin. Spomini na пנεɢα.

Dεčεκ ıп ɔεκʟıcα ƨтα ʟεžαʟα пα тʟεн ƨяεɔı ɢσzɔα ıп ƨε ƨмεנαʟα. Dεčεκ נε ıмεʟ čяпε ʟαƨε ıп ʟεɔεпσ мσɔяε σčı. Bıʟ נε zεʟσ ƨυн ıп вʟεɔ. Nנεɢσνε σčı ƨσ ƨε ƨκяıναʟε zα νεʟıκıмı čяпıмı σčαʟı. Dεκʟıcα נε ρяαν тακσ ıмεʟα čяпε ʟαƨε, тεя čяпε σčı, тεмпεנšε σɔ пσčı вяεz zνεzɔ ıп ʟυпε. Bıʟα נε яανпσ тακσ вʟεɔα ıп ƨυнα κσт ɔεčεκ. Nıнčε ν νятcυ נυ пı мαяαʟ. Vεɔпσ ƨтα вıʟα ƨαмα, νεпɔαя נυ тσ пı мσтıʟσ, ƨαנ ƨтα ıмεʟα ɔяυɢ ɔяυɢεɢα. Sмεנαʟα ƨтα ƨε ɔαпαšпנεмυ ɔσɢσɔκυ ν νятcυ. Dεčεκ ƨε נε яαzנεzıʟ пα ɔяυɢεɢα ɔεčκα, κı נε υɔαяıʟ пנεɢσνσ пαנвσʟנšσ ρяıנαтεʟנıcσ. Nαεпκяαт נε тıƨтı ɔεčεκ ρσƨтαʟ cεʟ вʟεɔ ıп נε ραɔεʟ пα тʟα. Tσ ƨε נıмα נε тακяαт zɔεʟσ ƨмεšпσ. Nσвεп ızмεɔ пנıנυ пı νεɔεʟ, ɔα נε ɔεčεκ υмяʟ.

»Aяяıвεʟʟ, υмıяı ƨε, ρяσƨıм,« נı נε ρяıɢσναяנαʟ Mαх. »Nε! Nε! Tσ пı яεƨ! Tσ ƨε пı zɢσɔıʟσ!« נε šε пαρяεנ נσκαʟα ıп κяıčαʟα ɔεκʟıcα. »Nı σɔšεʟ! Nı мε zαρυƨтıʟ! Nε!« »Aяяı, мσɢσčε נε ραč мσяαʟ пα нıтяσ пεκαм z пנεɢσνıм σčκσм, ρα тı пı υƨρεʟ ρσνεɔαтı,« נı נε ρяıɢσναяנαʟ. »Nε,« נε zαšερεтαʟα, пαтσ ρα ƨтεκʟα ν ƨνσנσ ƨσвσ, zαʟσρυтпıʟα z νяαтı ıп ƨε νяɢʟα пα ƨνσנσ ρσƨтεʟנσ. »Zακαנ?« נε κσмαנ ƨʟıšпσ zαšερεтαʟα, пαтσ ρα ƨı пσнтε ɔεƨпε яσκε zαяıʟα ν zαρεƨтנε ʟενε, ɔα נε νεп ρяıтεκʟα κяı. Pяı тεм 6-ʟεтпα ɔεκʟıcα пı пıтı тяzпıʟα. Nı čυтıʟα вσʟεčıпε. Nε, вıʟσ נε, κσт ɔα тσ пε вı вıʟσ пנεпσ тεʟσ.
04. december 2014
Prekleto, tudi to je prišlo ful dolgo -.-
04. december 2014
next
04. december 2014
u181847
u181847
Neeeksttt!!
+ nova bralka (:
06. december 2014
Uauuu to je super napeto! Cimprej next!!!!
06. december 2014
u122384
u122384
Ola Chica!
Meni se zdi FUL dobro.
Poznaš Wattpad?
Zk pa ne še tam objaviš npr. v angleščini? Ker sm prepričana, da bi dost ludi to bralo, ta shit je faking odličen!!!!!!!!
Next!
06. december 2014
*wow*
Neeeeeext!!!!!
07. december 2014
u143845
u143845
fuul dobr je napisan in hvala

NEEXTT <33
07. december 2014
u173906
u173906
next, ful dobr pišeš
09. december 2014
Next
Ful je dobra zgodbica
še mal pa bo bolša od prejšne
09. december 2014
k sm jo brala*
09. december 2014
u184842
u184842
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttt!!!!

Full dobr napsaaaaan!!
16. december 2014
lažnivka -.-
16. december 2014
u184842
u184842
No,no..jst že ne...lej kok pohval maš...
Zresn se ''ženska''!!
16. december 2014
Heyy, What's up
nwm kdaj bo nasledn next, ki zdej sm lahk na računalniku sam eno uro na dan, in to je zame fuuul mal!
Zato tudi večine zgodbic nekaj časa nebom nextala. Sorry!
Ampak, v glavnem, Ƭнє●Aηcнσя mi je nardila naslovnico! Thank you!





02. januar 2015
omg kok je carska zgodbica *.* a še bo kdaj next al je konec z njo??

Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext♥
14. november 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg