Forum
u103696
u103696
»Katja! Pridi že dol, drugače bova šla brez tebe!« »Ja, ja, ja, Čakaj da spravim to šklatlo dol!« sem zavpila nazaj in se posvetila kovčku in 14-stim stopnicam čez katere sem ga morala nekako spraviti... »okej, lepo počasi« sem si rekla v glavi in potiho molila da ne bi padla in si zlomila noge ravno pred morjem. Čez 5 minut sem bila po čistem čudežu končno pred vrati in se razgledovala po dvrorišču ki ga ne bom videla cela 2 meseca... »no, a se boš že spravila v avto ali rabiš posebno pomoč tudi pri tem?!« je zavpil Aleš skozi odrto okno v avtu in me grdo gledal. Oh kako sem ga sovražila... no samo v tem trenutku, saj drugače je bil še kar uredu, ampak vseeno bi imela rajši tu svojega očeta namesto njega... moj oče je umrl pred 7 leti v prometni nesreči, in mama si je šele zdaj upomogla... ko je našla Aleša seveda... »vrnil me je v življenje« mi je ponavljala kar naprej. Stresla sem z glavo zaklenila vrata hiše in stekla proti avtu, kar je biulo zelo težko, ker sem s sabo vlekla 100 kilogramski kovček.. vsaj menis e je zdel tako težek. Globo sem zajela sapo vrgla kovček v prtlažnik in se vrgla v avto. Ko bom naslednjič pred našo hišo se bom verjetno že pripravljala za prvi letnik... kar streslo me je ob misli da bom čez 2 meseca že srednješolka. No do takrat pa lahko še malo uživam...
14. avgust 2012
u103696
u103696
Čez 4 ure smo prispeli do našega novega vikenda, ki ga je kupil Aleš kot poročno darilo moji mami. Hišica ni bila posebno velika, mapak bila je čudovita. Takoj ko je mami odprla vrata sem stekla na balkon in vesela ugotovila da ima čudovit razgled na morje. »Katja! Pomagaj nama no znesti stvari v hišo!« je zavpila mama. Stekla sem ven in zagrabila svoj kovček, ter še nekaj vreč s stvarmi, ki smo jih gotovo čisto po nepotrebnem vzeli s sabo. Postavila sem jih v dnevno sobo, za katero sem ugotovila da je ravno nasproti sobe za katero sem se odločila da bo moja. Bila je majhna ampak bila je popolna. Stvari so bile razporejene čisto po mojem okusu, ampak kar je najpomembnejše, imela je veliko okno s razgledom na morje. Ko sem pogledala skozenj sem videla da je nasproti naše hišice še ena malo večja... »omojbog!« skoraj bi se spotaknila čez kovček ko sem na hitro odskočila od okna... lahko bi prisegla da me je skozi okno nasprotne hiše opazoval nek fant. Še enkrat sem se počasi približala oknu in se zakrila za zaveso. Zdaj sem ga lahko videla čisto razločno. Okno je imel odprto in sedel na okenski polici. Nekaj je imel v roki in pisal. Ni mi ušlo da je približno mojih let, mogoče leto starejši... nisem morala presoditi ali je lep, ker je bil zdaj že namenjen nazaj v sobo. Spretno je skočil iz okenske police in zaprl okno. V zadnjem trenutku se je še zazrl v moje okno in nekaj sekund samo gledal... 'me vidi ali kaj?' sem se vprašala in se raje vsedla na posteljo za vsak slučaj. No, zdaj sem sigurno vedela da je to najbol popovn fant kar sem jih kdj videla v svojem življenju...
14. avgust 2012
Next
14. avgust 2012
u103696
u103696
»ehh« sem zavzdihnila ko sem popolnoma obupala nad zadrgo na kovčku. Zataknila se je v rob moje obleke in nikakor je nisem morala odpreti. Na srečo sem jo odprla ravno toliko da sem ven lahko potegnila kopalke, ki so bile skoraj čist na vrhu in brisačo. »Mami! Na plažo grem!« sem zavpila ko sem že napol tekla skozi kuhinjo. »ampak nisi še razpa...« nisem je več slišala sam sem bila že zunaj. Ustavila sem se in razgledala. Aha tam je bila potka, ki gotovo vodi do plaže. Naredila sem nekaj korakov in stala točno pred sosednjo hišo, v kateri je mogel stanovati tisti fant. Ali pa je to njihov vikend? Kakorkoli že, morala sem se skriti za grmovje saj so se vrata hiše na hitro odprla in ven sta prišla...tisti fant in starejši gospod. Najbrž njegov oče. Globoko sem zajela sapo in se spomnila da bi bilo dobro če grem ven iz tega grmovja preden se povsem zapletem med veje. Nažalost sem s tem povzročila veliko hrupa in oba 'moška' sta se obrnila proti meni. »amm.. dober dan..« sem zajecljala in pospešila korak mimo njiju. Fant me je samo gledal in se gotovo spraševal če nisem pobegnila iz umobolnice, njegov oče pa mi je kratko odzdravil in se potem posvetil blazini ki jo je nosil v rokah. Ko sem bila že nekaj korakov pred njima si nisem mogla kaj da se ne bi še nekrat obrnila in pogledala nazaj...
15. avgust 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg