Forum
Iz daljave se zasliši lomastenje, težke korake, ki lomijo vejevje ki je popadalo iz dreves na gozdno pot. Vetrič dviguje šelesteče listje, tako da ne slišim razločno kaj se pogovarjajo. Dlaka se mi naježi. Človeka tu že dolgo ni bilo na spregled. Vrnem se v brlog z nekaj praproti, ki raste malo od vhoda. Pokrijem svoje tri otročičke in jih z gobčkom porinem v desni kot. "Pss, bodite čisto tiho." Globoko vdihnem, nočem pokazati strahu. Še enkrat se obrnem, potem pa stečem ven, v smer od koder prihajajo glasovi.
Sonce je komaj dobro vzšlo in zgodnji žarki se lomijo na kapljicah rose, ki počasi umira. Splezam na bližnji hrast in se potuhnem, da me ne bi opazili. Jesen je in veje so skoraj gole, zato moram biti čisto pri miru. Mama mi je govorila o njih, jaz sem jih videla samo enkrat, ko sem bila še čisto majna. Takrat so bili štirje. Prišli so s pastmi. Ne vem kako so zvedeli kje domujemo. Moja družina in še veliko drugih družin. V nekaj dneh je umrla večina mojih sorodnikov in prijateljev. Med njimi tudi moja mama. Nisem je videla, sem pa slišala grozljive krike, ki so prihajali iz gozda. Nekateri so umrli takoj, drugi pa v težkih mukah, saj so nekatere pasti zatajile in stisnile le toliko, da se nisi mogel več premakniti.
"V to smer, gremo malo hitreje fantje!" se je zaslišalo že čisto blizu in me predramilo iz spominov, za katere bi raje videla, da jih ne bi bilo. Sedaj jih že vidim kako se približujejo. Strah mi zamrzne kri. Tokrat jih je pet.
20. junij 2016
u186827
u186827
Next
20. junij 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg