Forum
u36176
u36176
Danes je spet eden tistih dni, ko te še posebej pogrešam. Sprašujem se, zakaj ravno ti. Kristalne zvezdice padajo z neba, tu sva samo jaz in ti in najin trenutek, ki traja večno. A le v mojih mislih in srcu. Veter divjain vrata vsakič ko prejmejo udarec zaječijo. Iz najlepših sanj me predrami škripanje vrat. Ura je točno pol 3 in mama se je vrnila iz službe. Čudno, vendar ni zaprla vrat kot ponavadi, čeprav je zunaj res mrzlo.
31. januar 2011
u35758
u35758
next
31. januar 2011
u36176
u36176
Takrat zagledam moškega srednjih let, ki počasi stopa v našo dnevno sobo z maminimi vrečkami u rokah. Začuden pogledujem proti vratom. Mama še nikoli od njegove smrti ni povabila moškega domov. Kdo je in zakaj je v naši hiši, se mi porajajo dvomi.«Niklas, pojdi v sobo po bratca in pridita na kosilo, nekaj pomembnega vama moram povedati«. Miza je lepo pogrnjena in krožniki so na mizi. Res mora biti nekaj velikega, saj ponavadi mizo pripravim jaz. Lukas svoje male oči usmeri v neznanca, kar opazi mama in pretrga tišino.»Sinova, že kar nekaj časa je od smrti vajinega očeta. Mogoče je napočil čas, da gremo naprej, da si ustvarimo novo življenje«. Molče in brezizrazno sem poslušal mamine besede, ko je Lukas tiho rekel »Mami, bo zdaj on moj novi očka?« »Ne, sinko, Nikolas bo vedno tvoj očka. Vendar, bo Samuel zdaj skrbel za nas, da nam bo dobro. Vesta, Samuela poznam že kar nekaj časa in je res dober človek . Bosta videla, da nam bo lepo.« Molče sem gledal zdaj mamo zdaj njega, neznanca, ki je kar naenkrat prišel v naše življenje. One je le nemo kimal z glavo in se nasmihal. Lukasa je očitno prevzel s tem ko mu je prinesel sladkarije, saj mu je ta vračal nasmeške, kar je opazila tudi mama in takrat so se vsi trije veselo zasmejali. Ne, mene ne bo podkupil z sladkarijami in nasmeškom sem si ponavljal v glavi. Ni mi bil všeč, ni mi bilo všeč, da bo zdaj mesto očka prevzel neznanec, vendar si nisem upal odpreti ust. Mama se še ni zdela tako srečna vse od tistega usodnega dne, zato nisem ugovarjal in se prisilil ter se rahlo zasmejal še sam. Vendar to ne pomeni, da sem sprejel neznanca. Prej bi rekel, da je bil ta smeh zaigran. Kosilo, ki je bilo danes precej pozno se je končalo. Upal sem, da bo neznanec zdaj odšel iz hiše in se nikoli več vrnil, upal sem da bo čez prag veselo prikorakal oči in mu bova z Lukasom skočila v objem. Vendar ni vselej tako kot si želiš, in to sem ugotovil že zelo zgodaj.
31. januar 2011
naprej
31. januar 2011
u36176
u36176
. Neznanec ni odšel in očka se ni vrnil. Zvečer sem hitro legel v posteljo, saj sem se hotel izogniti pogovoru z mamo, zaspati pa nisem mogel dolgo v noč. Lukas, ki je bil na spodnji postelji je zaspal takoj ko se je ulegel in zdaj ko je ura odbila že polnoč sem zaspal še sam. Zjutraj nama je mama pripravila zajtrk Samuel pa naju je odpeljal v šolo. Lukas je hodil v 2 razred jaz v 4. Pot do šole se je neznansko vlekla, čeprav je oddaljena le 15 minut hoje. Samuel in Lukas sta kramljala o nogometni tekmi, ki bo naslednjo soboto, sam pa sem potihoma poslušal. »Nikolas, kaj pa meniš ti? Kdo je boljši?« Delal sem se, da nisem slišal, zato je ponovil vprašanje, tokrat glasneje. Nisem se želel pogovarjati z njim o stvareh, ki sem si jih z očkom. Naposled sem le rekel » Niklas sem. Meni je vseeno.« Vendar mi ni bilo. Ne vem zakaj ampak nekaj me je motilo na njem. Odložil naju je pred šolo in rekel, da pride po šoli po naju.
V šolo nisem rad hodil, zato se je pouk vlekel in vlekel, občutek sem imel, da je ura v bistvu dve uri. Končno smo končali in pred šolo sta me že čakala Lukas in Samuel, da naju le ta odpelje domov. Mama se je vrnila prej iz službe in je ravno kuhala ko smo se vrnili. Samuel ji je pomagal, jaz in Lukas pa sva delala domačo nalogo. Ker sem prej končal sem mu pomagal. Ko sva končala smo vsi štirje posedli pred televizijo in si ogledali film. Tako je minil še en dan z neznancem v hiši. Naslednja dva dneva sta bila skoraj identična, in priznam, začel sem razmišljati, da bi neznancu dal priložnost, da bi postal kaj več kot samo to. A potem je prišel tisti dan. Dan, ki je razblinil moje upe, da bi bilo vsaj približno tako kot nekoč.
31. januar 2011
u36176
u36176
To zgodbo je napisala moja prijteljica, ker jo zanima mnenje ljudi, ki je ne poznajo objavlau bom še naprej
31. januar 2011
super..
01. februar 2011
u36176
u36176
Za razliko od zadnjih dni sva z Lukasom danes v šolo pešačila, saj je mama kot ponavadi šla v službo, Samuel pa je imel nekakšen pomemben opravek, kot ga je sam poimenoval. Obljubil je, da naju po šoli pride iskat in da bomo skupaj šli na sladoled. Pouk je minil, minilo je tudi pet minut, zatem 15, nato pol ure, dokler ni potekla cela ura, njega pa ni bilo od nikjer. Lukasa sem prijel za roko in ga potolažil češ, da se je verjetno opravek zavlekel in ni mogel priti po naju. Peš sva se odpravila proti domu, ko se je mimo pripeljal Samuel. Z avtom je švigal sem ter tja in nisem razumel kaj se dogaja. Ustavil je ob cesti in izstopil iz avta.
01. februar 2011
daj še naprej...
01. februar 2011
u36176
u36176
Zasmrdelo je, neznansko je smrdelo po alkoholu in posvetilo se mi je da je pijan. Z globokim glasom nama je rekel naj prideva v avto, jaz pa sem le dregnil Lukasa češ greva naprej peš. Očitno to mu to ni bilo všeč, saj je skočil pred naju, me prijel za roko in odvlekel v avto. Lukasu ni bilo potrebno reči dvakrat, saj ga je postalo strah in je ubogal na besedo. Celo pot do doma je Samuel kričal zdaj name zdaj nanj, češ da sva razvajena smrkavca, da ga samo motiva in da ga ne bova ločila od Lilijane. Lukas se je skrival za sedežem in si pokrival ušesa, medtem ko sem ga jaz držal čez rame. Priznam, bilo me je strah, ne toliko kričanja, pač pa da se bomo zdaj, zdaj zaleteli ali zdrsnili s ceste. Avto se je ustavil in namesto, da bi stekel za bratcem v hišo sem otrpnil. Z globokimi očmi sem izgubljeno gledal v praznino. Takrat pa me je močno prijel za roko, izgubil sem tla pod nogami in po obrazu me je rezal grob sneg.
01. februar 2011
nadaljuj
02. februar 2011
u36176
u36176
U srcu sem zaječal od bolečine, a obraz je ostal brezizrazen. Oblačila so popustile pod težo snega, koža je zadrhtela od mrazu, ki je zdaj oblival celo telo.
»Vstani prekleti smrkavec« je zakričal.
Nisem hotel pokazati nemoč pa vendar nisem imel moči da bi se uprl.
Počasi sem se povzpel na kolena. Prijel me je za roko in me tako sunkovito povlekel, da sem brž ko sem vstal bil spet na tleh.
»Pa zmrzni če tako hočeš, meni je malo mar« je še zakričal ko je zapiral vrata.
Solza mi je stekla po licu in naredila luknjo v snegu, a ni bila niti približno tako velika in boleča kot luknja v mojem srcu.
Tresejoč se od mrazu sem zbral še zadnje atome moči in počasi odkorakal v hišo. Moč mi je dala misel, da se zdaj v hiši spravlja nad Lukasa in tega nisem mogel dovoliti.
03. februar 2011
bogiii =((((((((((
nextiiiiiiiiiiiiiiiii ♥♥♥
11. februar 2011
ti najbolše pišeš
11. februar 2011
sem postala žalostna od tega kar si napisal še mene srce boli
11. februar 2011
xD
12. februar 2011
u36176
u36176
hvala bom povedal
12. februar 2011
ja poovej pa absolutno naprej pišita !
12. februar 2011
haha fsm.
12. februar 2011
pa ko pride naj next napiše dxxd
12. februar 2011
ajde naj next napiše ker je res ful dobro in doživeto kot da bi doživljal... xd
17. februar 2011
Neeeeeeeeeext
17. februar 2011
next
18. februar 2011
u36176
u36176
. Toplina, ki sem jo občutil vsakič ko sem odprl vrata je zdaj izpuhtela. Smrčanje je vzbudilo moje zanimanje, da sem skrivaj pogledal v dnevno sobo. Tam je bil on. razkačeno skoraj prostaško je ležal na kavču s pivo v roki. Grozno je smrčal, vendar sem bil prvič v življenju tega vesel. Odložil sem torbo in odšel k Lukasu. Sedel je na postelji in gledal tja v neznano. Usedel sem se zraven njega. Prijel sem ga okoli rame in mu zašepetal » vse bo v redu « , vendar še zdaleč nisem verjel temu, kar sem pravkar povedal. Bratca nisem želel pustiti samega, zato sem mu ponudil pomoč pri domači nalogi. Seveda jo je , še rahlo zmeden, z veseljem sprejel. Skoraj sva že končalo ko je Lukas postal žejen, zato sem šel v kuhinjo po sok. Ko sem takole stal pri pultu in nalival sok v kozarec sem zaslišal korake. Srce mi je začelo pospešeno biti in ko sem skoraj že čutil njegovo, Samuelovo, sapico na vratu, me je rešilo škripanje vrat. Naglo sem se obrnil in skoraj stekel do vrat. Mami sem pomagal prijeti vrečke, Samuel pa naju je opazoval le nekaj metrov stran. Mama je odšla k njemu in ga poljubila, on pa jo je objel. Očim mi je namenil prezirljiv pogled skoraj uničevalen, in se s kazalcem dotaknil ustnic, češ, ne spregovori niti besedice. Kot vkopan sem še vedno stal med vrati, kar je opazila tudi mama in me vprašala, smejoče se če sem zmrznil. Samuel se je zakrohotal, in zdel se mi je prav neumen, ko je pačil obraz. Odložil sem vrečke in odšel v sobo ne, da bi kaj rekel. Čez nekaj minut je prišla mama »Je kaj narobe?« me je vprašala z zaskrbljenim obrazom. Na konec pameti mi je prišlo, da bi ji kar vse lepo povedal in bi tako naredil konec vsemu. A je pri vratih stal on in mi z jasno gesto pokazal, kaj misli storiti če spregovorim. Ker sem strmel proti vratom je tja pogledala tudi mama. Rekel je, da je bil v skrbeh zame. Mama me je milo pogledala. » Vse je v redu, mama, samo..« sem ji rekel in preden sem uspel nadaljevati je v sobo prišel Samuel, zato sem le rekel »…samo trebuh me boli, ker sem pojedel preveč čipsa«.
20. februar 2011
u35768
u35768
Next !
20. februar 2011
u36176
u36176
Zarežal se je kot kakšen bebec »Ljubica, to je današnja mladina, namesto kosila raje jedo čips in take stvari« je še rekel in skupaj sta odšla iz sobe. »Bedak« sem tiho rekel, da me ne bi slišala mama. Tako je bila srečna, prvič odkar je izgubila moža. Znova je čutila ljubezen in radosti življenja. Kako naj bi ji povedal kaj se dogaja. Zopet bi se nasmeh izgubil v veličini povešenega obraza in solz. Nisem mogel. Moram priznati, da je Samuel z njo ravnal kot s kraljico, vendar le z njo.
Pozneje sem hotel vprašati Lukasa če se gre vozit s kolesom, ko sem obstal pred vrati. »Oprosti Lukas, oprosti, da sem se danes tako obnašal do tebe. V službi je bil naporen dan in res mi je žal. Obljubim, da bom drugič dvakrat premislil preden bom kaj izrekel. In ne povej mami, saj nočeš da bi bila žalostna, ne da ne?.«
Nisem mu verjel, nisem mu verjel niti besedice. Lukasa lahko preslepi, ker je mlajši, a mene ne bo. Doseči želi le da mama ne bi izvedela in malega spraviti na svojo stran. Takrat so se odprla vrata in Samuel je stopil ven. Delal sem se kot, da sem prišel šele sedaj. Postavil se je predme in rekel »Nisem neumen«.
21. februar 2011
u30926
u30926
next!
22. februar 2011
u30926
u30926
FuŁŁ dobra zgodba!!
22. februar 2011
u36176
u36176
hvala
22. februar 2011
Naprej ---> ful dobro!!
22. februar 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg