Forum
I Prolog I
Kaj za vraga se dogaja? Vse v meni je trepetalo. Srce mi je skoraj skočilo iz prsi. Zobje so mi škrgetali-pa ne zaradi peklenskega mraza, pač pa zaradi strahu. Strahu, ki se je kopičil v meni. Mislila sem samo na to, kako se rešiti iz tega pekla. Pet moških je še vedno stalo tam in teplo ubogo dekle. In takrat se je eden obrnil, obrnil naravnost k meni. O presneto, opazil me je.

Veste, ko pravijo ''življenje se mi je odvrtelo pred očmi''? To se je v trenutku ko me je neznanec pogledal, zgodilo meni.



05. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeext<3
+ Supr začetkk<33
05. januar 2014
nnnnnneeexxxxxttttttttttttt!!!!!!! <3<3<3<3<3
05. januar 2014
1.Del
Bil je navaden dan, le da je bil hudičevo mrzel. Nebo brez oblačka, vse mirno. Kako se je takšen dan spremenil v takšno polomijo?
No, verjetno bi morala verjeti svojemu občutku, ki mi je pravil naj ne špricam šole. Ampak ne, moja neumna, prizadeta prijateljica (ki jo imam kljub napakam neizmerno rada), me je prepričala v to. Staršev ni doma, svoboda! Sanje vsakega 16-letnika! Sanje. To bo to. To me je prepričalo, da sem prvič špricala šolo. Starši z mojo 4-letno sestrico Lizzie so na počitnicah, jaz pa doma. Sama. Spet. Nikoli me ne pustijo zraven. Šolo imaš, najprej šola potem zabava! Bla, bla. To poslušam iz dneva v dan. Nič zabav, samo učenje. Kako bedno! Bedno! Bednooooo! Ko je Christina roteče strmela v moje oči, sem morala popustiti. Vedno dobi kar hoče, nima se smisla upirati. ''Jenny, končno! Gremo žurat!''. Dvignila sem obrv in jo začudeno pogledala. ''žurat? Ob sedmih zjutraj je ti krava''! Christina je zavila z očmi. ''vem, ti koza. Žurat greve zvečer,zdaj pa spat. Spale bova do dvanajstih, si privoščile dolgo kopel in se pripravile za zabavo leta!'' Da bi spala do dvanajstih? DO DVANAJSTIH?



''Do dvanajstih? Pa ne morem spati tako dolgo no….''
''Danes boš. Spala boš do dvanajstih, da boš spočita!''
''Sem že spočita Christy!''
''Jenny,kaj ti resno ne kapiraš?! Na ZABAVO LETA greva, od tam morava oditi zadnji, samo tako naju bo opazil!'' Bila je jezna. Slabo znamenje.
''Kdo bi naju opazil? Nikoli naju nihče ne opazi, za fante sva popolnoma nevidni!''
''In danes bova to spremenili! Imava cel dan da se pripraviva! Jake naju bo danes gotovo opazil!''
''Čakaj kdo? Pa ne no…'' Moji najboljši prijateljici se je popolnoma zmešalo. Da bi naju Jake opazil? Ta lepotec z prelepimi zelenimi očmi in božansko postavo naju ne bi opazil, pa če bi bile zadnji na tem planetu. Ne, ne na planetu. V VESOLJU!
''Ja on…'' Sanjavo je vzdihnila. ''Prosim Jenny, on je vse kar si želim. Zaradi njega ne spim, ne morem se učiti, ne jesti! Odkar se mi je nasmehnil se mi je svet postavil na glavo…'' Christy kar ni nehala vzdihovati in zaljubljeno gledati. In to je edini razlog, da ji nisem omenila, da se sploh ni nasmehnil njej! Nasmehnil se je tisti Vanessi, ki je izvajala svojo aerobiko in kazala svoje glavne atribute, kar tam na šolskem hodniku, fantje pa so očarano strmeli vanjo. Jake ni nobena izjema. Svoji frendici moram dati lekcijo, mora si zapomniti da on ni zanjo. Saj je prijazen, ampak je preprosto preveč… popularen. Midve mu ne seževa do kolen, tega se vsi zavedamo. No, skoraj vsi. Christy je še kar v oblakih. Zato sem, kaj hočem, pristala na to norijo.
''Dobro, dobro. Naj ti bo, ampak samo tokrat Christy, mama me ubije če izve zato!''
''Hvala, hvala, hvala, hvala, najboljša siiiiiiiiii!'' je začela kričati Christina, med tem ko je uničevala mojo posteljo s skakanjem po njej. To bo še zanimiv dan, mi je šinilo skozi možgane. In res je bil, le da je konec katastrofalen....



upam da vam je všeč
05. januar 2014
u28319
u28319
Omgg Eva! Neverjetna sii hahah:3 Neeeeeeeeeeeeeeext<3
05. januar 2014
Omg!! Fulll finu NEXTTTTTTTTTT!!!!
05. januar 2014
Nexttttt
05. januar 2014
nexttttttt
06. januar 2014
2.Del
Naslednjih nekaj ur sva spali, se pripravljali, smejali, sanjali, gledali televizijo, si pripravljale govore in podobno. Ob sedmih sva bili pripravljeni. Oblečeni v (za moje pojme) preveč izzivalna oblačila in obuti v preveč visoke pete. In le-te so me grozno skrbele. ''Christy,to ni najbolj pametno. Hočeš da se ubijem?'' Zgroženo sem strmela vanje. Preveč, preveč,preveč. ''No,no. Boš že nekako no, še nihče se ni ubil…'' globoko sem vdihnila. ''Si prepričana krava?'' ''Um, v bistvu ne…. Pa saj je vseeno. Druge so se mogoče ubile, ti se ne boš. Zato, ker bom jaz pazila nate. Prav?'' Ja, name bo pazila medtem ko bo iskala tistega srčka. Zelo skrbno bi rekla. Ampak kljub temu sem prikimala. ''danes je moja varnost v tvojih rokah, boginja Christina!'' sem šaljivo rekla, ona pa se je samo zasmejala. Skeptično je pogledala na uro in z naslednjimi besedami sem se predala usodi: ''no pa greva, let's go crazyyyyy!'' Christina se je zahihitala, me objela okrog ramen in skupaj sva se odpravili dogodivščinam naproti.



''Noooroooooooooooooooooooo!'' mi je na uho kričala Christy, jaz pa sem le nemo strmela v prizor pred sabo. Ogromna hiša, osvetljena z vseh strani, ljudje vsepovsod, glasba tako glasna, da sem komaj slišala svoje misli. Noro, res noro. ''greva noter?'' sem zaslišala Christino. ''No, če sva že tukaj…'' sem odgovorila. '' JENNIFER! PRIDI!'' je razburjeno rekla Christy, tik preden me je potegnila skozi vrata.



Kaos, popoln kaos! Že takoj na začetku je k nama pristopilo nekaj fantov in takoj smo se zapletli v živahen pogovor. Tim, Nick in Joe so nogometaši, ki trenirajo v prvi ligi. Vsak ima po eno sestro, Tim pa ima še brata in dve zlati ribici. Joe ima še vedno strto srce (čeprav je zvezo končal že pred 7. Meseci), Nick pa, no… Nick je tip zase. Lahko bi rekli, da v treh urah (ja, tako dolgo se že pogovarjam z njimi), nisem o njem izvedela nič posebnega. Sem pa ugotovila, da ne hodi pogosto na zabave, zato mu je vse skupaj tuje. O glej, moja duša dvojčica. Bogu sem se zahvalila zanj in izkoristila sem priložnost in ga poskušala pripraviti do tega, da me spravi domov. Christina me je že davno zapustila, šla je iskat svojega srčka. Ni še posebej pozno, ampak dovolj je zame. Nič zanimivega. No, saj je zanimivo. Le da to ni zame. Niso me vzgajali za zabave stoletja in žuranje do poznih jutranjih ur. Želim si domov! Ampak Nick mi pri tem ne bo pomagal, saj sem ugotovila, da je pravkar pogoltnil modre tabletke, ki gotovo ne pomenijo nič dobrega. Za piko na i jih je še poplaknil z viskijem. Nezanimiv Nick, ki sem ga spoznala je izginil, nadomestil ga je žur stroj, ki mi sploh ni všeč. Popolnima se je spremenil! Še oči so mu potemnele. Ko me je skušal prijeti za zadnjico, sem se mu izmaknila, ampak ko je to naredil že približno sedmič, sem se pošteno razjezila. Klofnila ga sem in si izborila pot do svežega zraka. Zunaj je bilo nekaj ljudi- vsi pijani, kot čepi. tukaj že ne bom našla prevoza domov. Presneto! Sezula sem si pete in se skušala skoncentrirati. Kje sploh sem? No mogoče bi namesto skoncentrirati morala reči orientirati. Kako hudiča naj pridem domov? Ahhh, sranje. Šla sem po cesti, med ulicami. Bolj sem se oddaljevala od ''hiše zabave'', manj se je slišal vsa ta hrup, ki je nastajal tam. Kmalu je bila samo še tišina – o blažena tišina. Po nekaj minutah tišine, sem v stranski ulici zaslišala obupen klik na pomoč. Takoj sem se odzvala. Stekla sem v temno, prašno ulico in za velikim zabojnikom zagledala dekle. Krvavo dekle, celo v modricah. Pretepeno dekle, ki jo je še vedno nekdo brcal. ''Zakaj si nas izdala? No? Povej psica? Zakaj?'' je kričal moški, ki jo je brcal. Hotela sem priskočiti na pomoč, poklicati policijo, narediti karkoli, ampak nisem mogla, saj sem v temi zagledala še štiri. Moji možgani so me opozorili, da se moram skriti, saj razmerje moči ni pošteno. Tako sem se stisnila k zabojniku, trepetajoč v strahu in v upanju, da me ne vidijo. Oditi nisem mogla, lahko sem samo stala tam in poslušala stoke ubogega dekleta. Solze so mi začele liti po licih. S težavo sem prikrila hlipanje. In takrat sem pomislila: ''kaj za vraga se dogaja?''


06. januar 2014
u147737
u147737
neeeeeeext! +nova bralka
06. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeeeeeeeext:3
06. januar 2014
neeeeeeeeeext
06. januar 2014
u157881
u157881
nextt
06. januar 2014
nekšttttttttttttttt
06. januar 2014
3.Del



Domov, domov, samo domov hočem, mi je odzvanjalo v glavi. Vse v meni je trepetalo. Srce mi je skoraj skočilo iz prsi. Zobje so mi škrgetali-pa ne zaradi peklenskega mraza, pač pa zaradi strahu. Strahu, ki se je kopičil v meni. Mislila sem samo na to, kako se rešiti iz tega pekla. Pet moških je še vedno stalo tam in se spravljalo na dekle. In takrat se je eden obrnil, obrnil naravnost k meni. O presneto, opazil me je. Pogledal me je z razširjenimi očmi, jaz pa sem popolnima otrpnila. Konec, mrtva sem. Gledal me je z smrtno resnim izrazom in mi skoraj neopazno s prstom namignil naj bom tiho in naj bom pri miru. Samo pokimala sem, več nisem bila zmožna. Kaj? Me ne bo ubil? Me ne bo zatožil tovarišem? V zmedenosti sem se naslonila na steno. Zaslišala sem gromki glas, tiho, grozeče mrmranje med moškimi. Takrat so se obrnili in odšli v drugo stran - vstran od mene. Vsi razen enega. Ta je še vedno stal tam in gledal pretepeno dekle na tleh. Počakal je še nekaj minut, verjetno da bi se prepričal, da so ostali odšli, nato pa se s hitrimi koraki napotil naravnost k meni. Trdno me je prijel za komolec in me potegnil z sabo iz te ulice, vstran od pretepenega dekleta. Rekel ni niti besede, samo vlekel me je. Šla sva po ulici med drugimi ljudmi, spustil me ni niti za hip. ''Kam greva?'' sem prestrašeno vprašala. Nič, niti besede ni rekel. ''Kam me pelješ? Spusti me, prosim. Nikomur ne bom nič povedala, obljubim.'' Spet nič, samo šel je naprej kot da me ne sliši. Kot da sem nevidna. Takrat sem se mu iztrgala in skušala pobegniti. ''NE IZZIVAJ!'' je grozeče zasikal. V njegovih očeh sem zagledala bes, nisem se več upala upirati. O moj bog, saj me lahko še ubije. Šla sva naprej do nekega bloka, v drugo nadstropje. Stopnice je kar preskakoval, kot da se mu zelo mudi. Prišel je do stanovanja številka 32, iz žepa izvlekel ključe, odklenil in me potisnil vanj. Začudeno sem strmela vanj. Roke so se mi tresle, on pa je, kot da se ne dogaja nič posebnega, slekel jakno in si sezul čevlje. Ključe je odložil na polico, še prej pa je seveda zaklenil stanovanje. Šele takrat me je blagoslovil s pogledom. S svojimi temnimi očmi me je premeril od glave do pet. počutila sem se popolnoma razgaljeno. S pogledom se je ustavil na mojih bosih nogah in začudeno dvignil obrv. ''izgubila sem jih'' sem tiho zašepetala. Pogledal me je. ''čevlje mislim…'' sem še dodala. In takrat se je nasmehnil. Res nasmehnil. Vau, kakšen nasmeh. Naenkrat sem očarano strmela vanj. ''Tam je kopalnica,'' s prstom je pokazal na vrata na levi, ''in tam spalnica'' pokazal je na druga vrata. ''tukaj boš danes spala.'' Pogledala sem vrata in spet njega, pa vrata in njega. ''Ampak, domov hočem. Prosim…'' roteče sem ga gledala. ''Nikamor ne greš.'' je trdo rekel. ''kar nehaj sanjati, prespala boš tukaj. Pri meni.'' Močno sem pogoltnila, ko sem se zavedala besed. ''zakaj?'' sem neumno vprašala. ''ker jaz tako rečem prismoda.'' je rekel. ''vedno dobiš to kar hočeš?'' sem ga vprašala. Pomenljivo me je pogledal in mi z resnim glasom pritrdil. Krasno, res krasno. ''Kaj pa hočeš trenutno?'' sem mu postavila še eno neumno vprašanje. ''Hočem tuš, večerjo in posteljo. Aja, pa hočem še tebe. V postelji'' pomežiknil je. Kaj za vraga pa bi naj to pomenilo? Spet sem se začela tresti od strahu. Takrat pa se je zasmejal, ga to zabava?! ''Ne skrbi, preveč sem utrujen za karkoli drugega kot za spanje. Tam je postelja, pojdi spat. Ti posodim majico?'' Od olajšanja sem se skoraj zgrudila na tla. Pogledala sem mojo izzivalno opravo. ''um, prosim.'' Sem tiho rekla. Tako bo še najbolje. Odprl je predal, ven vzel majico in mi jo podal. ''si lačna?'' vzela sem majico. ''Ne,nisem. hvala.'' Sem rekla, strmeča v tla. ''poglej me!'' dvignila sem pogled. '' ne počni neumnosti, pa bo vse dobro, prav?'' nemo sem prikimala. ''Zdaj pa spat, kmalu se ti pridružim.'' Spet sem le nemo prikimala in se namenila proti vratom. Pred vrati pa sem se ustavila in se obrnila. Stal je tam in me gledal. ''Danes, bi morala ostati doma kajne?'' sem žalostno rekla ''res je,bolje bi bilo zate'' je rekel z nasmehom na ustih. O bog, ta nasmeh. ''Lahko noč'' je rekel, ko je videl da še kar strmim vanj. ''lahko noč'' sem odvrnila in odšla skozi vrata. Znotraj je res bila postelja, le da je bil en problem, bila je samo ena. Kje bo pa potem spal on? O šit, res sem v godlji.


07. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeeeeeeeeext:3
07. januar 2014
nexxxxxxxxxxxxtttttttttttt
07. januar 2014
u147737
u147737
Omg popouno pišeš *______* Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!
07. januar 2014
u154331
u154331
NEXT
08. januar 2014



4.Del
Usedla sem se na posteljo in premlevala svojo situacijo. Nič mi ni bilo jasno, bila sem tako zelo zmedena. Na koncu sem se odločila, da se mu bom prepustila. Kaj pa lahko drugo sploh naredim? Imam kakšno izbiro? Zdrobil bi me z enim udarcem. Ja, prepustila se mu bom, tako bo najbolje. Najbolje zame mi je odmevalo v glavi. Preoblekla sem se v majico in se ulegla v posteljo. Joj, danes bi morala iti v šolo Jennifer! sem grajala samo sebe Christina to mi boš še plačala, če le dobim priložnost! Ja, če le dobim priložnost. Vsak si zasluži še eno priložnost, kajne? Prosim Bog, daj mi še eno priložnost prosim. S to prošnjo na ustnicah sem zaspala.

Zbudila sem se ob ugrezanju postelje na drugi strani. Otrpnila sem – spet. Počutila sem se tako nemočno, ujeto. In to jaz! Jaz, ki sem vedno z dvignjeno glavo premagovala ovire in ki nisem nikoli pustila, da me premaga strah. Ampak danes, se mi je to zgodilo že stokrat, tudi zdaj. Nisem upala pogledati nazaj. Samo ležala sem in čakala. Zgodilo pa se ni nič. Slišala sem dihanje, vedela sem da je nekdo poleg mene, ampak zgodilo se pa ni nič. Globoko sem zajela sapo in se počasi obrnila. Moje modre oči so v sekundi srečale njegove – rjave. Temno rjave, moje najljubše. Vedno sem si želela take oči, prelepe so. In ta par oči je nežno strmel vame, točno vame. ''nič ti ne bom naredil'' je neznanec počasi rekel. Počasi in nežno. Nežnost v glasu se je skoraj kosala z nežnostjo v očeh. Čarobno. Skušala sem se skoncentrirati. ''kdo si? Kaj hočeš?'' moje ustnice so oblikovale kratka vprašanja, na katera nisem pričakovala odgovora. Neznanec me je do zdaj bolj ko ne ignoriral, zakaj bi mi odgovoril zdaj? Moje sklepanje se je le potrdilo ko je rahlo skomignil z rameni, rekoč ''ni pomembno''. ''prosim, moram vedeti s kom spim…'' sem rekla. Neznanec se je zarežal. ''moraš vedeti s kom spiš?'' je ponovil za mano in se smejal. Kaj pa je zdaj smešno? ''ja, no, ja. Moram vedeti, ali ne?'' ko se je le še naprej smejal, sem postala razdražena. Kdo pa misli da je? ''kaj je smešno?'' sem jezno rekla. Ampak On se je le še naprej smejal. Z globokim razburjenim vdihom sem se obrnila vstran in si sama pri sebi zamrmrala nekaj kletvic. Hudiča, najprej me odvleče vstran, zahteva da spim z njim, me ignorira in se mi smeji, pa kdo misli da je? Butasti tolpaš, ki…. ''hej ljubica dovolj bo!'' prekinil me je njegov glas in šele takrat sem se zavedala, da sem vse to izrekla na glas. Zavedala sem se tudi, da se je nehal smejati. Izgledal je smrtno resen. Nežnost v očeh je izginila. '' Nisem jaz kriv, da se potikaš tam kjer se ni treba. Oditi bi morala, ko si še imela čas diklina, zdaj je prepozno. In… Nehaj se tresti, nič ti ne bom naredil!'' mi je jezno zasikal v uho. Prestrašeno sem prikimala. ''Žal mi je. Oprosti…'' sem zašepetala. ''že prav, že prav. Spi zdaj.'' Je rekel neznanec in se obrnil stran. Namestila sem se in poskušala ne-razmišljati o vsem skupaj, ko sem zaslišala tih glas neznanca: ''Thomas.'' Kaj bi naj to pomenilo? ''kako prosim?'' Zrak je prerezal globok izdih – njegov seveda. ''Thomas, kliči me Thomas.'' Zamrmrala sem hiter prav in se vprašala ali mu naj povem svoje ime. ''Jennifer, kliči me Jennifer.'' sem hitro rekla in zaprla oči. ''Lahko noč Jennifer'' je rekel Thomas. Nasmehnil se je. Nisem ga videla, ampak nasmeh sem mu slišala v glasu. Neumno sem se nasmehnila še jaz in utonila v spanec.


08. januar 2014
u147737
u147737
neeeeeeeeeeext!!
08. januar 2014
u28319
u28319
Omgg! Spet je supr, sam lih tle si končala noo-.-" Deej čim prej nadaljuj pliss<3
+ Neeeeeeeeeeeeeext:3
08. januar 2014
u69203
u69203
Next!!!!!
+nova bralka
09. januar 2014
nekšttttt
09. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeeeeeeext:3
09. januar 2014
nextala bom ko bomo na 2.strrani
10. januar 2014
upam
10. januar 2014
da bo to
10. januar 2014
kmalu!
10. januar 2014
...
10. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg