Forum
Pozdravljeni!

Tudi jaz sem se odločila da bom tukaj objavila svojo zgodbo. Pišem jo tudi na Virtualni Bradavičarki. Upam, da vam bo všeč. Govori o štirih deželah, ki so se v zgodovini sprle. + v teh deželah živijo vilini. Pred vami je PROLOG, je kratek, kmalu pa pride tudi 1. poglavje, ki je daljše. Če bo možno bom dodala tudi zemnjevid.

veselo branje .

PROLOG

Allan je že eno uro sedel pod veliko brezo. Brusil si je nož in nestrpno pogledoval na uro,
ki jo je imel za pasom. Aneja je preučevala zemljevid Amortovega gozda. Tudi ona je bila že nestrpna. Takrat pa je zazvonila Allanova ura. Vesel je pogledal najprej nanjo in nato še po Samorogovi jasi. Vstal je, še enkrat pogledal po jasi in se namrščil. "Kaj je Allan?"ga je vprašala Aneja. "Nikjer ne vidim samorogov, čeprav je že odbil njihov čas," ji je odgovoril. Takrat je sta zaslišala vedno glasnejše brnenje. Allan je povlekel nož izza pasu in primil Anejo za roko ter jo rahlo povlekel. "Kaj se.......," je začela Aneja, ko jo je Allan prekinil z glasnim:"Ššššt." Aneja je utihnila in prisluhnila brnenju. Vedno bolj jo je spominjalo na zmajevsko hromenje. Tedaj je prestrašeno in osuplo pogledala Allana, ta pa ji je vrnil enak pogled. Njuno prepričanje je bilo pravilno. Zgodilo se je nekaj, kar se ni zgodilo že 1000 let. Vilina sta zajahala vsak svojega konja in z veliko hitrostjo odjezdila do prestolnice Onaíe; Anomisera. Tam je živela njihova kraljica vilinov; Meniara, ki ji je predkratkim umrl oče, najbolj priljubljen vladar Onaíe; Anortsen Volmant. Umrl je v Orlosu zaradi umora. Umoril ga je Certom; poglavar Hartov; čudnih živali. Od takrat Onaí vlada njegova hčerka.
03. september 2017
+ se opravičujem za kakršne koli slovnične napake.
03. september 2017
Hello!

Kak ste kaj?

1. poglevje je pred vami...

"Si slišal kaj se je zgodilo v Amortovem gozdu, Moros?" je vprašal nežen glasek 18-letne vilinke. "Seveda. Čeprav smo z Onaíci v sporu se mi vseeno dozdeva, da govorijo resnico. Konec koncev je že 1000 let od prejšnje vojne med zmaji in harti v katero so vpletali tudi samoroge," ji je odgovoril močan vilin Moros. Moros in 18-letna vilinka Katjana sta stala na najvišji točki Nortenaških planjav in si ogledovala Sylteron odzgoraj. Videla sta njun rodni kraj Jello in prestolnico Sylterona Kalos. Takrat pa je močno zapihalo. Katjana se je vstrašila in primila Morosa za roko. Ta jo je pogledal in se ji nasmehnil.
Prejšnji teden sta postala par. Katjana se je stisnila k njemu in skupaj sta zrla proti Amortovemu gozdu. "Misliš, da se bo to zgodilo tudi pri nas?" je zaskrbelo Katjano. "Upam, da ne, čeprav nikoli ne veš," ji je odgovoril Moros. Katjana je zamišljeno pokimala. Takrat je zapihal mrzel veter. "Brrrr," je zmrazilo Katjano. "Pojdiva rajši domov, zebe me," je potožila. Tako sta se počasi odpravila do skalne police, kjer sta stala njuna konja in počasi odjezdila do Jella.
•••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••Allan se je prebudil. Pogledal je okoli sebe in za trenutek pomislil kje je, a se je kmalu spomnil, da je v palači; v sobi za goste. Vstal je. Danes ga čaka zelo naporen dan. Kot priča zelo posebnega dogodka mora seveda vse zelo podrobno obrazložiti kraljici in njenemu pomočniku Boranu Mullowskemu, kot kraljevi obveščevalec pa mora obvestiti vse Onaíčane naj pazijo nase in na samoroge, saj so v izrednih razmerah.
•••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••Ko je delo končno opravil je do njega prišla Aneja.
Vilinka je bila zelo lepo oblečena. Imela je črne pajkice in kratko majčko brez rokavov. Za usnjenim rjavim pasom je imela nož. Njeni dolgi, valoviti in temno rjavi lasje so ji padali čez ramena. Z rahlo podolgovatimi in lešnikovo rjavimi očmi ga je lepo pogledala in ga vprašala:"Kakšen občutek imaš glede vsega? Mislim vojna med harti, zmaji in samorogi ni ravno genialno, čeprav samorogi in zmaji držijo skupaj. Poleg tega me zanima, zakaj se harti tako radi vojskujejo?" Allan jo je zamišljeno pogladal:" To zanima tudi mene Ani. Veš slišal sem, da harti uporabljajo kremplje samo na zmajih in samorogih, zato si jih morajo, ko so dovolj stari nabrusiti. Dobro da odraščajo 1000 let, saj če ne samorogov in zmajev že davno ne bi bilo več."
•••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••Aneja je še dolgo premišljevala o Allanovih besedah, da si brusijo kremplje na zmajih in samorogih. Celo noč ni mogla spati, zato je bila zjutraj zelo utrujena.Ko jo je kraljica Meniara poklicala k sebi pa se je nenadoma prebudila. Preoblekla se je tako kot prejšnji dan in pdpravila do Prestolne dvorane. Tam je bil tudi že Allan. "Pozdravljeni Vaše visočanstvo. Čemu ste me klicali?" je vljudno vprašala Aneja ter se elegantno priklonila. "Aneja, kot sem razložila že Allanu verjtno veš, da smo v izrednih razmerah zaradi vojne. Vidva pa sta priči začetka, kar je zelo dobro," kraljica je naredila kratek premor nato pa nadaljevala:" Po dolgem posvetu z Boranom in svetovalko ter skoraj vsevedko Morgan smo se odločili, da se odpravita v Središče v jamo Usode. Tam lahko izvesta kaj se bo zgodilo in kako moramo ukrepati." Ko je kraljica utihnila je nad dvorano legla popolna tišina. Aneji pa je v glavi brnelo. Mislila je na pot do Središča, na vojno, posledice... Enako je bilo tudi pri Allanu. Vse misli so ga začele motriti. Ko je ugotovil, da se več nima pod nadzorom se je umiril. "Kraljica mi je dala nalogo in MORAM jo opraviti," si je mislil sam pri sebi. "Prav, odšla bom v Središče. Pa ti Allan?" se je odločila Aneja. "Seveda. Tudi jaz bom odšel." "Super. Vzemita stvari, ki jih potrebujeta. Dobila bosta najboljša konja in nekaj orožja. Sedla sem že dala delati po meri," jima je še obrazložila Meniara. Potem sta odšla vsak v svojo sobo in spravila najnujnejše stvari v torbo. Ko sta končala sta šla do hlevov, kjer ju je že čakala Meniara. "Allan, tvoj konj je Grom. Je zelo miren in ubogljiv. Izbrala sem ga zate, ker je hiter močan in ker imata ti in on zelo podobna karakterja."
"Hvala Vaše visočanstvo," se je zahvalil Allan. Kraljica je pokimala in nadaljevala:"Aneja, zate sem izbrala Nevihto. Tudi ona je zelo ubogljiva vendar malo bolj agresivna od Groma. Je zelo hitra in vzdržljiva. Mislim, da se bosta ujeli." Tudi Aneja se je zahvalila. Z Allanom sta šla po sedla in orožje. Stražar Peller pa jina je prinesel še uzdi za konja. Osedlala sta konja, ju zauzdala in odjahala ob obali proti zahodu.

kot sem rekla že prej sorry za grammar.
04. september 2017
aja + komentirajte, da vem če kaj popravit.... pa kak se vam zdi?
04. september 2017
Next
04. september 2017
predvidevam da nikoli ne boš pisateljica
06. september 2017
naslednji Next:

Katjana in Moros sta ravno prišla z zadje skalne police, ko sta zaslišala glasen pok in nato še hrup. Čez nekaj trenutkov je mimo njiju letela jata ptic. Te so letele stran od Jella, kar ju je zmedlo. Še bolj pa ju je zmedlo, da so letele proti planjavam ne pa proti Kandi, kamor so letele ponavadi v velikih skupinah. (Seveda ne tako velikih kot je bila ta). Vsa prestrašena in začudena sta odgalopirala proti Jellu, da bi videla kaj se dogaja. Čez 20 min sta že bila ob vhodu na dvižni most, ki vodi v Jello. Takrat pa sta ju ustavila Jellski in Sylteronski stražar. "Kdo sta? Kam sta namenjena? Kaj počneta tukaj?" sta stražarja spraševala Katjano in Morosa. "Sva Moros Mullowski in Katjana Verdugo," je odgovoril Moros. Katjana pa je nadaljevala:"Namenjena sva v Jello; najin rodni kraj, ki sva ga zapustila včeraj okoli poldneva, ter se odpravila na vrh Nortenaškh planjav, da bi si ogledala sončni zahod. Vsi pravijo, da je čudovit." Nato je Sylteronski stražar strogo in naučeno nadaljeval ter jima postavil še milijon vprašanj glede dogodka v Jellu o katerem seveda nista imela pojma.
Čez eno uro sta končno prošla v Jello, pod pogojem, da naslednji dan mesto zapustita.
Sprehajala sta se po mestu in si ga ogledovala, kot da sta prvič tam. "Vse je enako, čeprav imam zelo čuden občutek, kot da je nekaj narobe," je dejala Katjana. Moros je samo pokimal. Še naprej sta jahala po Glavni ulici, ki so jo včasih imenovali tudi Ulica začetka, saj se je tam začela vojna pred 500 leti med Sylteronom in Onaio. Na Glavni ulici je bilo vse enako. Majhne hiške so stale točno ob obzidju in stikale med seboj. Vse so bile rjave ali rdeče, tu in tam pa je bila še kakšna zelena ali modra in še te so bile pivnice, čajnice ali kakšne trgovinice. Vse hiše so bile po izgledu enake; imele so 2 okna spredaj in rjava vrata. Streha je bila popolnoma ravna.
Kmalu sta prišla do Jonathanovega trga, ki je največji trg v Jellu. Vendar ta ni bil takšen, kot ponavadi. Bil je ves v ruševinah. Od kipa meniha na sredini so ostale noge in podstavek, okoli njega pa je bilo veliko kamenja iz katerega se je dalo razbrati, kateri del je bil glava, kateri roke, kateri telo... S stojnicami ni bilo nič boljše. Kjer naj bi domnevno stale so zdaj bili le kupi lesa, na katerih ležalo preluknjano platno, hiše na trgu so bile porušene in iz celotnega trga se je še vedno dvigal prah. Na ruševinah so bile tudi luže (ne lužice!) krvi, ki so dajale srhljiv videz. Najhuje pa je bilo, da je bilo na trgu veliko ljudi. Vsi so bili krvavi in povsod so ležala trupla, ki so bila prav tako krvava. Ljudje so kljub svoji izgubi pomagali iskati morebitne preživele med ruševinami reševalcem. Tudi Katjana in Moros sta brez pomisleka razjahala konja in pomagala reševati ljudi. Med reševanjem sta vprašala enega izmed meščanov, kaj se je zgodilo, ta pa jima je odgovoril:"Še sam ne vem! Bil je lep dan potem pa je kar naenkrat glasno počilo in vse se je začelo podirati! Kmalu je bil cel trg uničen!"
Čez eno uro so imeli počitek, vendar se Katjana in Moros nista tako počutila. V mislih sta imela obraze vseh ranjenih, ki sta jih rešila in tudi mrtvih, ki sta jih našla pod ruševinami. Počutila sta se grozno, kot da sta onadva povzročila to grozodejstvo. Najhuje pa jima je bilo, da so med mrtvimi bili tudi njuni prijatelji.
Počasi so spet začeli delati. Tokrat je Katjana pred seboj zagledala zelo znan obraz. Vrnili so se ji vsi spomini iz otroštva. Spomnila se je vseh lepih in malo manj lepih spominov. Še enkrat je pogledala tega človeka, nato pa zajokala. "Katjana, kaj je narobe?" je vprašal Moros. Takrat je pogledal mrtveca, ki je ležal ob Katjani. Takoj ga je prepoznal. "Oh Katjana," je dahnil nato pa jo objel. "Moje sožalje," je še dejal. "Moj oče........je mrtev. Kako je to mogoče?" Katjana je bila strta. Ni vedela, kako naj naprej. Bila je sirota, saj ji je pred enim letom umrla mama. Imela je še sicer enega brata, vendar je bil trgovec in je delal v Minoi-u, ki je 12 ur stran. Sicer jo je nekaj krat na leto obiskal, vendar to je bilo zelo malo krat. Sedaj ko je Katjani umrl oče življenje zanjo ni imelo več smisla. Še močneje se je stisnila k Morosu. On je bil še edina oseba, ki ji lahko izboljša življenje.
08. september 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg