Forum
ღ Čisto navadno dekle. Nevaren moški. Skupna usoda ღ
Anabela je čisto navadna najstnica iz holmes chapela. Njena družina je bolj pri bogatih, zato nimajo veliko časa zanjo in njenega dve leti starejšega brata Adriana. Stara je 17 let in je zelo iznajdljiva, pametna in manjše rasti, kar ji včasih pride prav, ampak ne zmeraj. Ni dovolj močna, ko pride do pretepa in tu ji priskoči njen brat, zaveznik, najboljši prijatelj in varuh. Anabela ne pozna kako krut je ta svet v resnici. Nanj gleda povsem s svetle plati, ampak se ji svet obrne na glavo, ko spozna Harryja. Bad boy, ki krši pravila, nikoli ne igra po njih in vedno zmaga. Je to dobro za Anabelo? Je on dober zanjo? Je ona zanj?

boste brali?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

19. september 2014
next
19. september 2014
next
19. september 2014





"Anabela, zajtrk!" Vstala sem se in se počasi prizibala v kuhinjo. Julija je že postavila zajtrk na mizo za katero so sedeli oče, mama in Adrian.
No, da se vam predstavim. Sem Anabela Angel Brown. Stara sem 17 let, imam rjave oči, rjave lase in sem manjše rasti. Imam dve leti starejšega brata Adriana Georga Browna. On je moj najboljši prijatelj in brat vse v enem. Najina starša zelo veliko delata, zato nimata veliko časa za naju. Naša družina je bolj bogata kot ostale. Prijateljev nimava, saj naju ne spustijo ven. Pravijo, da je zunaj nevarno in da sva zunaj hiše v veliki nevarnosti brez spremstva. Na naju pazi Julija. Ona je najstarejša oseba v naši hiši, kuharica, čistilka in glavna, med tem ko starša nista doma, je pa tudi zelo sitna oseba na trenutke. Ampak vseeno jo imava rada.
"Anabela? Kaj ti je?" "Prosim?" Pogledala sem okoli sebe in zagledala malce zaskrbljujočo Julijo. "Oh, oprosti. Odtavala sem." Samo pokimala je in odšla nazaj v kuhinjo. "Torej, otroka poslušajta zdaj," Oče se je vstal in odšel za mamin stol in prijel njeno ramo. " midva z mamo greva danes zvečer v Indijo, zaradi službe. Zdajle bova odšla na letališče, ker moreva še nekaj urediti. Ne bo naju približno mesec dni, mogoče celo kaj več. Bodita pridna, ubogajta Julijo in prosim ne povzročajta težav. Rada vaju imava." In s temi besedami sta odšla iz jedilnice. Nič poljuba na lice za slovo kot včasih, nič objema, nič. Z Adrianom sva se spogledala. Spet sva ostala sama ?
"Torej...kaj bova počela?" sem ga vprašala in nehala brskati po krožniku. "Zate ne vem, ampak jaz grem v sobo in me do večera nebo več ven." je rekel in vstal od mize. "Kaj pa bo zvečer?" Sedaj sem pa jaz vstala od mize in ga z zanimanjem v očeh gledala. "Ven grem." je rekel in skomignil z rameni, kot nebi bilo nič takega. "Ampak Julija ti ne bo dovolila..." sem začela ampak me je z dvigom roke ustavil. "Vse sem se že zmenil." je rekel in odšel v sobo. Torej on lahko, jaz pa ne? Odločila sem se, da mu bom sledila.
Začelo se je večeriti. Adrian bi mogel že oditi. Zunaj je začelo snežiti in pihati močan veter. Iz sosednje sobe sem slišala, kako je odprl vrata in odkorakal po stopnicah do vhodnih vrat. Poslovil se je od Julije in stopil na mrzel zrak. Z očmi sem ga opazovala iz notranjosti hiše. Kar peš je odšel po pločniku naprej. Tiho sem odprla okno in skočila na streho garaže in se čim bolj izogibala oknom. Iz nje sem skočila na trda tla in začela hoditi čim bolj ob živi meji zaradi stopinj. Čim bolj sem držala varnostno razdaljo med nama in se bolj zavila v svoj plašč. Oblečene se imela črne pajkice, bele škornje, bel pulover, bel šal in črn plašč. Nikoli nisem ravno marala zime, ampak kaj morem. Saj ne morem spreminjati vremena. Naenkrat je Adrian zavil v neko temačno ulico. Na še kar varnostni razdalji sem mu sledila kot miška. Ko sem zavila za ovinkom, sem zagledala staro, zanemarjeno hišo. Ni bila pretirano velika, ampak nebi mogli ravno reči da je bila mala. Držala sem se desne stene in počasi hodila proti vratom. Počasi sem prijela za kljuko in jih odprla. Hitro sem smuknila notri in jih zaprla za seboj. Pred menoj so se raztezale gromozanske stopnice, na desni strani je bil nekakšen starinski dvosed, na levi pa sobe z zaprtimi vrati. Iz zgornjega nadstropja sem zaslišala razbijanje stekla. Počasi sem stopala po stopnicah in pazila, da se kdo nebi kje prikazal.
Končno sem prišla na vrh stopnic. Pogledala sem okoli sebe in zagledala Adriana in dva moška, kako se prepirajo. Hitro sem se skrila, ampak prepozno. Eden izmed dveh moških me je opazil. To ni dobro. "Očitno si pripeljal zabavo s seboj, kaj?" je rekel in se mi začel počasi in nevarno približevati. "Kakšno zabavo?" je Adrian vprašal. Nisem imela druge možnosti, kot steči iz svojega skrivališča, po stopnicah in ven iz hiše. "Anabela!" sem zaslišala za seboj. "Poznaš jo?" Te besede so bile zadnje, ki sem jih slišala preden sem za seboj zaloputnila vrata. Hotela sem steči iz te temačne ulice, ampak so me močne roke prijele okoli bokov in me ustavile na mestu. "Kam se ti pa tako mudi?" me je vprašal globok, hripav glas. Počasi so me obrnile. Avtomatsko sem zaprla oči v strahu s čim se bom soočila. "Odpri oči." je rekel moški. Odkimala sem in jih še trdneje zaprla. "Rekel sem da odpri oči!" je sedaj povzdignil ton in me trdneje prijel. V šoku sem odprla oči in se zazrla v kristalno zelene. "Tako je že bolje." je rekel z nasmehom na obrazu. "Zdaj...kako ti je ime?" je vprašal in me spustil. "Bela" sem rekla. Nisem mu mislila povedati svojega celega imena pod nikakršnim pogojem. "Anabela!" se je zaslišalo izza vrat. Naslednjo sekundo so se odprla in znašla sem se v Adrianovem objemu. "Harry." je zakričal moški, ki me je prej v hiši opazil. Ko naju je Harry opazil, se mu je obraz vidno pomračil. "Tvoja punca?" je vprašal brata in pomignil name. Adrian je odkimal in me zaščitniško objel. Harryju so se oči takoj zasvetile in premaknil se je proti meni. "Potem te pa ne bo nič motilo, če si jo malo izposodim." "Ja pa bom imel." Harryju se je na obraz narisal bes in pomignil je drugima dvema moškima, naj prideta bližje.



"Styles si vzame kar hoče. To ti še predobro veš, zato ne ugovarjaj." je ta zarenčal. Druga dva moška sta prijela Adriana in ga tesno držala, med tem ko je ta kričal, brcal in vsakega posebej preklel. Harry se mi je približeval in se zapeljivo smejal. Hotela sem steči stran, steči domov stran od tega kraja, ampak me noge niso želele ubogati. Ničesar nisem mogla narediti, samo gledati kako se mi nevarnost približuje. Harry je stegnil roko proti moji in me potegnil v svoj objem. Trdno, a hkrati nežno me je držal v objemu. Z grozo sem opazovala, kako sta moška, ki sta držala Adriana, ga potisnila ob steno in ga udarila s kijem po glavi. "Ne!" krik se mi je razlegel po ustih in našel pot ven. Solze so mi zalile lica in glavo sem obrnila stran od prizora. "Pridi." Harry me je hotel povleči stran, ampak se nisem premaknila. Zavzdihnil je in me dvignil v naročje. Začel je hoditi proti cesti, kjer je imel parkiran avto. Nisem hotela oditi z njim, nisem hotela pustiti Adriana, nisem hotela da se me dotika, hotela sem zavrteti čas nazaj. Nebi smela oditi na njim iz hiše. In zdaj sem tu. Ujeta v rokah tujca, ki me želi ugrabiti, ki je neusmiljen, ki želi ubiti mojega brata, ki ga lahko da tudi je. "Spusti me!" sem se drla, brcala, tolkla, ampak nič ni pomagalo. "Prosim, spusti me!" Zaslišala sem vzdih iz njegovih ust in odpiranje avtomobilskih vrat. Postavil me je na sovoznikov sedež in zaprl vrata za seboj. Ko se je odmaknil, sem pogledala proti Adrianu in videla kako sta ga moško z nasmehi na obrazu opazovala. Z roko sem segla proti kljuki in jo potegnila v upanju, da ga še lahko rešim. Ampak vrata so bila zaklenjena. Histerično, močno, z vso jezo, ki sem jo imela, sem potegnila za kljuko, ampak se ni vdala. Harry se je prikazal na voznikovem sedežu in me opazoval. "Zakaj?" Pogled sem prestavila iz brata na Harryja. "Kaj hudiča sem ti naredila! Kaj ti je on naredil!" sem se drla nanj v solzah. "Ubil mi je sestro." je rekel in solza mu je spolzela po licu. Hitro si jo je obrisal in pogledal stran. "Lažeš! Adrian nikogar nikoli ni ubil!" sem se še naprej v solzah drla. Tokrat sem ga še udarjala po prsih z pestjo. Prijel je moja mala zapestja in jih močno držal. Glava mi je padla na njegove prsi. "Priveži se. Greva na toplo. Tam ti bom vse razložil."



Prispela sva v njegovo stanovanje. Usedla sem se na sedežno v njegovi dnevni sobi. Podal mi je še topel čaj in se usedel na prazen prostor na moji levi strani. Nastala je tišina, ki ni trajala dolgo. "Bil je petek zvečer v maju. Sestra je šla na večerni sprehod, kot vsak drugi dan, ampak takrat se ni več vrnila. Zjutraj sem jo odšel iskat in jo našel v vodnjaku. Tisti vodnjak je imela najrajši, namreč tam jo je vprašal njen prvi fant. Torej našel sem jo v vodnjaku...mrtvo. Nisem vedel da je bila to Amy, zato sem mislil oditi stran. Mislil sem, da so smeti ali kaj podobnega, ampak ko me je poklicala z slabotnim glasom, se mi je sesul svet. Takoj sem stekel nazaj in jo zagledal kako je ležala tam pod mano in izginjala. Nekako ji je uspelo sestaviti stavke skupaj. Namreč rekla je Adrian je morilec. Takoj sem vedel čigav morilec. Njen morilec. In rekla je še rada te imam bratec in to so bile njene zadnje besede preden je zapustila ta svet." je rekel na robu solz. Zdaj pa se mi je že malce zasmilil. Oh kaj pa govorim. "In zdaj misliš mene ubiti, da se boš maščeval njemu?" sem v strahu in solzah vprašala. Odkimal je in smrknil. "Ne mislim te ubiti. Samo nekaj časa boš tukaj, da mu bom dal vedeti da si mrtva. Ne želim te ubiti. Nisem morilec." Tokrat me je pogledal z solzami na licih. "Oh Harry." sem rekla in ga objela. Čakaj kaj sem naredila? Ne! Zakaj sem ga objela? Kaj mi je? In zakaj ga še vedno objemam! Spustila sem ga iz objema, ampak me je nazaj objel. "Harry..." sem začela ampak končala, ko sem slišala njegov jok. Pustila sem mu, da se zjoka na moji rami. Že mogoče da me je ugrabil, ampak ubil me ne bo. To mi je dal jasno vedeti. Kar naenkrat se je odmaknil in vstal. Sledila sem mu s pogledom. Odšel je do kamina in vzel fotografijo,ki je bila na njem. Prinesel jo je k meni, se usedel in mi jo podal. Ko sem jo bolj natančno pogledala sem ugotovila kdo je na njej. Pogledala sem Harryja in opazovala kako mu je solza stekla po licu. Hitro sem mu jo obrisala. Pogledala sem še drugo fotografijo, ki jo je imel v rokah in...šok. Na njej je bil Adrian z Amy. Solza mi je spolzela po licu, prav tako še ena. In še ena. Roka mi je dvignila glavo v Harryovo smer. Obrisal mi je solze in me stisnil k sebi. Hlipala sem v njegovo majico in se spominjala najinih lepih trenutkov z Adrianom. On ni morilec. Ne more biti. Ampak kaj je počel na tisti fotografiji? Kako je poznal Amy? In kakšno vlogo ima tu Harry?
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
https://33.media.tumblr.com/tumblr_m8ssr5LrfY1rpmxqto1_400.jpg
19. september 2014
next
19. september 2014
next
20. september 2014
Zbudila sem se v deževno jutro. Pogledala sem okoli sebe in poskušala ugotoviti kje sem. Takrat se mi je posvetilo. Harry me je ugrabil in me odpeljal v njegovo stanovanje. In nato se mi iz nenavadnega razloga izpovedal. V realnost me je vrnilo udarjanje posode v kuhinji. Kot miška sem stopala po mrzlih ploščicah in poskušala umiriti svoje dihanje. Zakaj me je tako strah? Nikoli me ni še bilo strah. Pokukala sem izza stene v kuhinjo in v njej zagledala Harryja kako kuha zajtrk. Že sem hotela oditi, ko me je ustavil globok glas. "Oh, si že pokonci?" Na peti sem se obrnila in ga pogledala. Imel je še zaspane oči in kodri so mu štrleli na vse strani. Na kratko sem mu pokimala in mu zaželela dobro jutro. Spet sem se želela obrniti in oditi, a me je zopet prehitel. "Palačinke?" Je rekel palačinke?" Takoj sem se obrnila in se zapodila vanj. Postavil jih je na mizo in se usedel zraven mene. "Ne govoriš veliko kaj?" je čez čas vprašal. "Govorim kot navita, razen ko koga spoznavam sem bolj pri tihih." sem priznala in zardela. Na kratko se je nasmehnil in ugrizni v naslednjo palačinko. Kmalu jih je zmanjkalo in sita sva se poknila na kavč. Vzela sem daljinec in prižgala televizijo. Ravno se je predvajal Spongebob, zato sem prestavila program. "Hej!" se je naenkrat oglasil Harry. Začudeno sem ga pogledala. "Kaj?" "Prestavi nazaj." je rekel in mi poskušal vzeti daljinec iz rok, a sem se izmuznila. "Risanko bi rad gledal? Saj nisi resen." sem rekla in zavila z očmi. Grdo me je pogledal in se pognal za menoj. "Daj mi daljinec!" je kričal medtem, ko me je lovil pocelem stanovanju. Stekla sem v sobo na koncu hodnika in zaloputnila vrata za seboj. Obrnila sem se in hlastala za zrakom. Madona je hiter. Zaslišala sem njegove težke korake na drugi strani vrat, zato sem stekla po sobi in se skrila za omaro. Naenkrat so se vrata s sunkoma odprla. Kolikor lahko sem potihoma dihala in bila čisto pri miru. "Anabela? Pridi ven kjer koli že si." je rekel in se počasi premikal po sobi. Ko je že bil čisto pri mojem skrivališču sem planila za njim proti vratom. Skoraj sem že bila zunaj, ko so se naenkrat zaprla. Šokirano sem pogledala nazaj in iskala Harryja v temi. "Harry?" sem prestrašeno vprašala. Začela sem iskati za stikalom, vendar ga nikakor nisem našla. Naenkrat sem se zaletela v nekaj velikega. Pogledala sem kvišku, a kar sem videla je bila samo tema. "Bu!" se je naenkrat zadrl. Vsa prestrašena sem kriknila in stekla na drugo stran sobe, vendar na mojo nesrečo, sem se spotaknila in telebnila po tleh. "Anabela? Si v redu?" je vprašal tokrat z prestrašenim glasom. Pokimala sem. "Anabela?" Točno saj me ne more videti. Z dlanjo sem se rahlo udarila po čelu. "V redu sem Harry. Prižgi že to prekleto luč." (se opravičujem izrazu) Naenkrat me je zajela močna svetloba. Hitro sem zaprla oči. Harry je planil v smeh in slišal se je samo velik pok, ko je padel v smehu po tleh. Pogledala sem ga in vprašala čemu toliko smeha. "Poglej se, saj si vendar cela roza." je rekel in v smehu pokazal name. Pogledala sem se in videla samo roza barvo na meni. Stela sem v kopalnico in se pogledala v ogledalo. "Harry!" sem se zadrla. Še vedno omotičen od smeha, je pricapljal vanjo. "Kaj je to?" "To, draga moja je barva." je rekel že bolj umirjeno. "Kaj hudiča pa dela barva na tleh, brez pokrova?" "Želel sem pobarvati sobo." je rekel. "Na roza?" Napadel me je napad smeha. Zavil je z očmi in odšel iz kopalnice.

"Harry imam problem." sem rekla in stopila v dnevno sobo ovita samo v brisačo. Ko me je zagledal, so mu oči skoraj iz jamic padle. "Za boga milega!" je rekel in skočil pokonci. Njegov pogled se je sprehajal od mojih mokrih las, do golih nog. "Harry!" sem ga zbudila iz sanjarjenja. "Kaj?" je vprašal očitno zmeden. "Potrebujem oblačila. Edina, ki sem jih imela so prekrita z roza barvo." sem rekla in zavila z očmi. Zahihital se je in se odpravil v kuhinjo. Začudeno sem gledala za njim in mu na koncu sledila. "Harry." "Povejte moja dama." "Potrebujem oblačila." "Zakaj že?" Njegov nasmeh se mu je razlegel po celem obrazu, da so se mu naredile jamice v licih. "Saj si lahko samo v brisači, nič ti ne manjka." je rekel, mi pomežiknil in odšel iz hiše. "Čakaj kaj?" Hitro sem stekla ven na njegov balkon. Ravno se je odpravljal v svoj avto. "Harry Styles, da mi prineseš nova oblačila! Resno mislim!" sem zakričala. Skrivnostno se je nasmehnil in se odpeljal. Z grozo sem se ulegla na njegovo posteljo in se pokrila z odejo. Kmalu sem utonila v globok spanec.





29. september 2014
next
29. september 2014
next-nova bralka
30. september 2014
Neeeeeeext nujnooooo
30. september 2014
Neeeexttt )
02. oktober 2014
next
02. oktober 2014
next-nova bralka
02. oktober 2014
Zbudilo me je odpiranje vhodnih vrat. No, vsaj nekdo jih je skušal odpreti. Čakaj. Nekdo poskuša udreti v stanovanje! V hipu sem bila na nogah vsa budna. Zavedla sem se, da sem oblečena. Kaj za... Harry je bil doma in me preoblekel. Videl me je nago! Oh groza. Zopet sem zaslišala tolčenje po vrati, kar me je vrnilo v realnost. Harry. Poklicati ga moram. Po tihem sem odšla do vhodnih vrat in pogledala v odprtino v njih na onkraj vrat. Moškega nisem poznala in zdel se mi je prekleto znan in izgledal ni nič kaj zadovoljno kaj šele prijazno. Hitro sem odšla do dnevne sobe, kjer sem našla njegov telefon na mizici. »Drek. Kaj pa naj zdaj naredim?« Pograbila sem ga in se pognala do kuhinje, kjer sem iz predala vzela nož. V tistem trenutku se je slišal top udarec, ki se je slišal kakor razbijanje vrat. Adrenalin v meni je naraščal z vsakim korakom, ki sem ga naredila do vhodnih vrat. Na vogalu sem se ustavila in pokukala izza stene. Namesto lepo pobarvanih belih vrat, je bila na sredini velika razpoka, v njej pa zabita sekira. V šoku sem gledala kako se je čez razpoko stegnila roka, našla pot do kljuke in jo počasi obrnila. Hitro sem se skrila za steno in po prstih odšla do Harryjeve spalnice. Zaklenila sem vrata in stekla na balkon. Razločno sem slišala korake, ki so se mi bližali. Hitro sem vtipkala številko policije in se skrila za steno na balkonu. Še sama ne vem kako, ampak sem zapahnila vrata na balkonu in bila tiho kot miška. »Dober dan. Kako vam lahko pomagamo?« se je slišalo iz telefona. »Halo, policija? Tu Anabela Brown in sem v smrtni nevarnosti.« Tako sem bila iz sebe, da nisem vedela kaj govorim. »V stanovanju je en moški z sekiro, ki me želi ubiti. Prosim pomagajte. Skrivam se na balkonu, on pa je pred vrati spalnice!« Ženska me je na vse pretege poskušala pomiriti, a vse kar sem zadnje dni doživela, ničesar na svetu ni kar bi me lahko pomirilo. Naenkrat se je steklo na balkonskih vratih razbilo in skozi se je prikazala sekira. Zakričala sem od šoka in strahu. Nato pa me je moški pogledal in potrebovala sem sekundo, da sem se ga spomnila. On je eden izmed tistih dveh moških, ki sta pretepla brata v ulici. Nič več nisem čutila straha. Samo še peklenski bes. Po njegovem obrazu se je razlegel zloben nasmeh. Moj bes je bil tako močan, da je nadomestil ves strah in vse druge občutke, ki sem jih še pred sekundo nazaj čutila. Zarenčala sem in se pognala vanj. V šoku se je umaknil in stekel v stanovanje. Bila sem tako jezna, da sem bila prepričana če ga dobim v roke, mu bom prerezala vrat. Takrat pa se je zaslišal strel in lahko sem razločno videla kako je padel po tleh. Izza vrat spalnice je prišel Harry. Ko me je zagledal si je vidno oddahnil. Stekla sem mu v objem in se ga oklenila okoli vratu. Bila sem na robu solz in nisem vedela, kaj naj naredim. »Anabela, pomiri se.« njegov mirni glas me je za malenkost pomiril, vendar ne veliko. Ko sem se odmaknila, da bi ga lahko pogledala v oči, sem opazila premikanje za njim. Očitno ga ni zaznal, saj je ostal miren, zato sem se nagnila naprej h njegovem ušesu. »Nisva še končala.« Očitno ni razumel namiga, saj me je vprašujoče pogledal. Zavila sem z očmi in pomignila za njegov hrbet. Pokimal mi je in me zaščitniško objel. Obrnila sva se in iskala za vsiljivcem. Opazila sem ga na svoji desni strani, a nisem ničesar naredila, da bi mu to pokazala. Na skrivaj sem zamenjala najini orožji, da sem sedaj jaz držala pištolo v rokah. Prvič imam v rokah pištolo. In vem kako jo uporabljati. No, vsaj v filmih ni izgledalo tako težko. Bliskovito sem se obrnila proti senci in namerila pištolo proti njej. Pred menoj je stal drugi moški iz ulice, s pištolo namerjeno v Harrya. »Torej, si se že pozabaval z njo?« je vprašal z zaničljivim glasom. Kaj? Harry je zmajal z glavo in ga pogledal z priprtimi očmi. »To se te prav nič ne tiče.« Kako je lahko tako miren? »Oh, pa še kako se me prijatelj. Najprej bi morala pripadati meni, nato tebi in nato še Liamu.« Pomignil je proti mrtvemu moškemu, ležeč za menoj. Harry je odkimal, moški pa je takrat mirno ustrelil.
Slišal se je Harryjev tihi krik bolečine. Pogledala sem proti njemu in ga opazila kako se drži za levo ramo, od kot je ulivala kri. Moški se mi je nevarno bližal, jaz pa nisem vedela kaj naj naredim. Grobo me je zgrabil za ramena in me potisnil k njemu. Začela sem se mu upirati, ko se je zaslišal strel. Njegove oči so postale gromozanske, usta pa izpustila vzdihljaj. Njegov prijem je popustil, ko se je naenkrat zgrudil po tleh. Na njegovi srajci je nastajal rdeč madež in takrat sem se zavedla kaj sem storila. »Ubila sem ga.« sem z grozo povedala. Pištola je padla po tleh, nato pa še jaz.
Ubila sem človeka. Harry je pokleknil k meni in me stisnil v objem. Šepetal mi je umirjene besede. Na roki sem čutila nekaj toplega in se spomnila njegove rame. »Pridi spraviti te morava v bolnišnico.«
Ko so oskrbeli Harryja, sva se domov peljala v smrtni tišini. Tako kot Harry ni imel namena spregovoriti, tako tudi jaz ne. Ubila sem človeka. Zdaj me bodo poslali v zapor do konca življenja. Oh, bog. Ne dopusti jim tega prosim. Premlada sem, da bi odšla v zapor. Ne morem tako preživeti življenja. »Pridi.« Zagledala sem Harrya, ki mi je podal roko. Sprejela sem jo in potegnil me je na noge. Bila sem cela omotična in nisem mogla stati na nogah, zato me je vzdignil v naročje. Odnesel me je v stanovanje in me posedel na sedežno. Sprehodil se je do omare iz katere je vzel žensko pidžamo in mi jo podal. Odšla sem v kopalnico in za seboj zaklenila vrata. Umila sem si zobe in odšla pod hitri tuš. Telo sem si obrisala z brisačo in obstala pred ogledalom. Nekaj časa sem gledala svoje poteze. Parkrat sem globoko vdihnila v poskusu, da se umirim. Ali je moj brat res mrtev?
Namenila sem se proti spalnici. Med potjo do tja sem še enkrat pregledala če je vse dobro zaprto in zaklenjeno. Nočem imeti zopet opravka z nenapovedanimi gosti. Vžgala sem luč v spalnici in zagledala Harrya ležati na moji strani postelje. Katera stran sploh je moja? Ker je Harry ležal na desni strani postelje, sem se ulegla na levo stran s hrbtom proti njemu. Naenkrat so me močne roke prijele za pas in me potegnile nazaj, da sem se zaletela v njegov močan prstni koš. Zakaj je to naredil? Obrnila sem se, da sem ga zdaj gledala v obraz. Smehljal se mi je. »Upam, da te ne moti.« je rekel in se mi še širše nasmehnil. »Koliko žensk je že ležalo tu?« To vprašanje je oba presenetilo. Zakaj sem to sploh vprašala? Kaj ti je? Zberi se vendar! »Prva si.« Ta odgovor me je še bolj presenetil, kakor vprašanje ki sem ga postavila. »Potem me ne moti.« Še bolj sem se privila k njemu in zaprla oči. »Lahko noč, Anabela.« Pobožal mi je lase in globoko vdihnil. »Lahko noč, Harry.«
Hlad, ki sem ga čutila na desni polovici telesa me je predramil. Bila je trda noč, toda brez Harryja. Prižgala sem nočno lučko, ki je nežno osvetlila sobo. Pogledala sem na uro, ki je kazala dve ponoči. Kaj Harry dela ob dveh ponoči in zakaj ni v postelji? Pogledala sem okoli sebe in na njegovi nočni omarici zaznala obris pištole. Pomaknila sem se bliže in jo vzela v roke. Po tihem sem stopala do dnevne sobe. Glede na včerajšnje okoliščine, bom vedno pripravljena na napad, sem ponosno pomislila, ko sem se spomnila kaj sem včeraj preživela. Harrya ni bilo v dnevni sobi. Tudi v kuhinji ga ni bilo. Slišala sem korake izpred vhodnih vrat in tihe glasove. Sprehodila sem se do njih in pokukala čez razpoko v vratih. Tole bo treba popraviti, sem si rekla. Na drugi strani je stal Harry in se pogovarjal po telefonu. V olajšanju sem izdihnila. Naenkrat je pogovor bil prekinjen in Harry se je odpravil po stopnicah navzdol. Hitro sem pograbila plašč in si ubula škornje in stekla za njim. Peš se je odpravil do ulice nedaleč stran. Sledila sem mu, še vedno s pištolo v rokah, vendar varno skrito v plašču. Ravno je začelo snežiti, ko sem zavila v temno ulico, kjer je bil Harry. Na levi strani sem se skrila za velik smetnjak in poskušala ujeti kakšno besedo. Ulica je bila ob tej uri prazna in tiha. Ne premikaj se. Bodi mirna. V redu boš, sem si prigovarjala. V pogovoru sem zaznala svoje ime. Takrat sem mu namenila več pozornosti, ampak morala sem priti bliže. Malo naprej so bile naložene škatle. Pokukala sem izza smetnjaka in potiho stekla do škatel. Stegnila sem roko, da bi se uprla na eno od njih. Ne dotikaj se jih, ker bodo drugače padle, buča neumna! Takoj sem umaknila roko in se posvetila moškima pred menoj. »Harry, Anabela je preveč videla. Prenevarno je. Treba jo je odstraniti.« Kri mi je zaledenela od strahu. Kako odstraniti?! Ubiti? »Ne!« Razločno se je slišal Harryjev krik, nato pa je mirno zopet spregovoril. »Mislim, ne jaz, ne ti, nihče je ne bo ubil. Z menoj bo ostala.« Ušel mi je izdih olajšanja. Harry se je postavil zame. »Ampak prenevarno je!« Pokukala sem izza škatel in se zagledala v postavnega moškega nasproti Harrya. »Torej bova pobegnila.« Tako mirno je to rekel, kot da to lahko dobesedno narediva! Takrat so se za menoj prevrnile škatle in oba moška sta pogledala proti meni. Zadel me je val strahu in zmrznila sem na mestu. Harry in jaz sva si gledala iz oči v oči in nobeden ni umaknil pogleda. »Pobegnila bova.« je nazadnje odločno spregovoril Harry. Moški je odločno prikimal. »Hudiča da bosta.« Takrat sem se obrnila in stekla iz ulice na cesto. »Anabela!« Harry je kričal moje ime ko se je pognal za menoj.





25. junij 2015
neeeeext
25. junij 2015
NEXT
25. junij 2015
NEXT
29. junij 2015
Next
23. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg