Forum
u158090
u158090
hello c; lily hereee.
yaaap, mam še eno novo zgodbico (spet haha), tokrat bom jo pa pisala z Loti (ѕмoĸe.∞ )
noo, upava da vam bo ušeeeč c:
sam probi oglaševat, pa te nabijem na saturn-.-
enjoy:*





1 | ᴄʀᴏssɪɴɢ ᴘᴀsᴛ

„Poglej se!“ Je kriknila, prav histerično se je zdelo.
„Prava razvalina si! Nič ni iz tebe!“ „In tudi nikoli ne bo,“ sem odvrnila ter puhnila dim skozi okno.
„Prav imaš! Zakaj sploh izgubljam čas s tabo?“
Lastna mama je kričala name. Mogoče sem se pred njo delala ne vem kako trdoživo, vendar ne kje globoko v meni so besede prišle do živega in rahlo me je zabolelo.
Mama. Moja mama.
„Kako lahko tako govoriš o meni?“ Sem mirno vprašala ter vrgla ogorek skozi okno, prav v ribnik, ki je bil pod mojim oknom na našem vrtu.
Ups.
„Še vprašaš?!“ Je zakričala in zaigrala sem rahlo presenečenost z dvigom obrvi ter jo pogledala in se ugriznila v ustnico, „ja?“
„Ti...“ imela je namen nekaj zakričati, a raje ni. Umirila se je ter začela globoko dihati.
„Skylar Angel Rian, ne bom te več prenašala,“ je mirno rekla ter me grdo pogledala.
„Spakiraj stvari. Vseeno mi je kam greš, vseeno mi je kako se boš znašla. Dovolj si stara!“
„Počakaj malo,“ vstala sem, da je moja majica obvisela na mojih ramenih, „me ženeš od doma?“
„Točno tako!“ Je dejala, kot da sploh ni pravkar tega izustila.
„Se zavedaš, da boš nagnala svojo lastno hčer od doma?!“ Sem kriknila, rahlo ogorčena.
Po eni strani mi je bilo vseeno. Že tako ali tako predolgo gnijem tukaj notri.
„Spakiraj, sem rekla. 18 let si stara, sploh te ne bi smelo biti več tukaj!“ Je kriknila, vidno razjarjena.
„Prav!“ Sem nenadoma zakričala, da sem še sama sebe presenetila.
„Vendar potem ne joči, da ti ni ostala več nobena hčer, ker je Sam tako ali tako odšla!“
Ne joči. Samo ne joči.
Sicer sem bila na robu tega, da bom jokala, a sem se nekako zadržala.
„Do večera te ne sme biti več tukaj,“ „Oooh, brez skrbi,“ sem sarkastično, rahlo nasmejano izustila, „že do kosila bom izginila,“

Še isto uro sem spakirala vsa najnujnejša in najljubša oblačila, vzela svoje najljubše knjige ter stvari, ki jih bom nujno potrebovala, kjer koli bom pač že pristala. Potem sem pograbila še mobitel in slušalke, in jih zbasala v žep svojih kavbojk.
Vzela sem svojo denarnico, ter pobrskala po njej.
Ostalo mi je točno 5 dolarjev, vendar lahko grem še na bankomat pa v banki lahko dvignem tisto, kar mi je ostalo na računu.
Če nisem vsega zapravila zadnjič.
Na hodniku sem si obula svoje teniske, v plastično vrečko pa sem zbasala še čevlje z vrtoglavo visoko peto ter ene balerinke ter vse skupaj zabasala v kovček.
Ostalo pa naj kar mama vrže stran, po mili volji.
Pograbila sem še jopico, ter jo obesila čez svoj kovček.
Niti poslovila se nisem. Verjetno me bo že danes zvečer klicarila, naj pridem nazaj domov, vendar...mogoče me niti ne bo več v Los Angelesu. Ali v Ameriki.
Čez misli mi je šinila sijajna ideja. Zdaj bi lahko šla tja, kamor sem si vedno želela, pa nisem smela.
Lahko bi...ampak raje ne. Mogoče pa nimam dovolj denarja.
Vendar poskusiti ni greh, mar ne?
Rahlo sem bila zbegana, ko sem tako hodila po ulici, zato sem si prižgala še eno svojo rožnato cigareto, da bi odgnala misli.
Na banko bom šla dvignit denar, spraznila bom svojo kartico na bankomatu, potem pa bomo videli, če bo dovolj. Saj letalske karte ne stanejo tako zelo veliko, da si jih jaz ne bi morala privoščiti, ali pač?

Na banki sem k sreči dobila dobrih 700 dolarjev, kar pa ni bilo tako malo, vendar nisem bila čisto prepričana, če bom lahko prišla na letalo s tem denarjem. Na kartici mi je ostalo pičlih 110, tako da sem imela zdaj na roki točno 815 dolarjev.
Vzela sem taksi, in že zanj sem porabila preveč, da me je pripeljal do LAX-a.

Pristopila sem do pulta.
„Želite?“ „Eno karto do Londona,“
„Direkten let?“ „Kakorkoli,“
„Ste sami?“ Pokimala sem.
„Enosmerna voznica ali-?“ „Enosmerna,“
Počutila sem se kot kak otrok, ker nisem že na začetku povedala, kaj hočem.
„Ekonomski razred, Premium ekonomski razred, poslovni ali prvi razred?“
Privzdignila sem obrvi. A to je tisto, pri katerem več plačaš, kajne?
„Ekonomski razred,“
„Imamo direktni let do Heathrow letališča, letalo pa bo odletelo čez približno pol ure, kar pomeni, da točno ob 13:00. Pristali boste ob 7:45 zjutraj in je direkten let,“
„Cena pa je?“
Prosila sem, da naj bo vsaj manj kot šesto.
„489 dolarjev,“ je odvrnila gospa za pultom.
Oh, hvala Bogu.
„Prav,“ iz denarnice sem potegnila svojo osebno izkaznico ter denar.

„Uživajte v letu, gospodična Rian,“ bežno sem se nasmehnila ter nato napotila dalje.
Čez kontrolo sem prišla zlahka, le ponovni pregled so morali narediti z kovčkom, ker sem imela parfum v eni izmed torbic.
„Dobrih 20 minut,“ sem dahnila in sploh nisem mogla verjeti.
Pravkar se odpravljam v London. Je to sploh mogoče?
31. december 2013
neeext
01. januar 2014
next
01. januar 2014
next
01. januar 2014
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!! *OOOOOOOOOOO*
01. januar 2014
u151961
u151961
Živjo še en next z moje strani:* Ni tak popolno kot od Lilly pa useeno c: Hope you like it<3





2 | ᴄʀᴏssɪɴɢ ᴘᴀsᴛ

»Ugh, izgini že!« sem zavpila mami, ki se je presenečeno zazrla vame.
»Nad mano ne dviguj glasa, mlada dama!« je kriknila nazaj in mi na pisalno mizo vrgla 'zlikana' oblačila. Vsak dan enako sranje. Zavila sem z očmi, jih pobrala in jih vrgla v omaro.
»Allison O'Neill! To dobim za trud, ki ga vložim, da ti tedensko zlikam oblačila?!« je zopet zavpila nad mano, ko je še vedno stala med vrati.
»Poglej jih. Samo poglej jih preden jih prineseš gor,« sem zamrmrala, ko sem zavohala znani vonj. Pila je. Spet je bila pijana. »Strezni se,« sem ji dodala, ko sem si v ušesa dala slušalke, da bi se odrezala od sveta.
Z vzdihom sem legla na posteljo in zaprla oči. Ko sem jih znova odprla, mame ni bilo več v sobi. Pospravila sem slušalke v nočno omarico in se zagledala v belo kuverto, ki je ležala poleg njih. Vzela sem jo in že stotič prebrala pismo, ki mi ga je poslal brat, ki sedaj živi na povsem drugem koncu sveta, odšel je ko je umrl oče. Ven sem vzela letalsko karto za London in nekaj časa nepremično zrla vanjo. Danes je let. Brat mi jo je poslal pred meseci, da bi se znebila mame in zaživela na novo. To je to. Pobegnila bom stran. Ne morem več prenašati svoje večino časa pijane mame in njenih ljubimcev. Konec je.
Izpod postelje sem vzela kovček in začela pakirati. Nazadnje sem vzela še list papirja in mami napisala na list naj me ne išče in nato sem se izmuznila skozi okno, z ravno dovolj velikim kovčkom. Poklicala sem taksi in med vožnjo do letališča odprla denarnico, da bi pregledala koliko denarja mi je še ostalo. Presenečena sem ugotovila, da imam le še okoli 700 evrov, večino sem zapravila v bližnjem klubu. S kartico nisem nikoli plačevala, raje sem plačevala z gotovino, denarja nikoli nisem imela preveč zato sploh še nisem odprla svojega računa in to je bil ves denar, ki ga imam. Plačala sem taksistu in se napotila v čakalnico.
Približno pol ure je trajalo da so napovedali moj let. Čez vse preglede sem prišla brez nevšečnosti in globoko sem zajela sapo, ko sem sedla na sedež v letalu. Počasi smo vzleteli, sedela sem pri oknu in zrla dol na moj rojstni kraj.
»Nasvidenje, Irska,« sem zašepetala, in si z lica obrisala drobno solzo.
Že res, da sem se sama odločila da pobegnem, a navsezadnje me na to državo veže toliko spominov od časa, ko je oče še živel. Vzela sem svoje slušalke in poslušala glasbo na telefonu. Moje misli so podivjale, ko sem razmišljala kar sem ravnokar storila. Pri sicer rosnih osemnajstih sem pobegnila od doma.
01. januar 2014
next
01. januar 2014
u157651
u157651
next
02. januar 2014
Neext
02. januar 2014
next
03. januar 2014
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeext :$$
03. januar 2014
u158090
u158090
Skylar Angel Rain

Vdihnila sem hladen zrak in veter me je požgečkal po nosu.
Anglija.
Vlekla sem svojo prtljago za sabo in se ustavila na pločniku. Samo taksi še rabim.
Imajo sploh tukaj taksije?
„Taksi!“ Je nekdo zaklical zraven mene in črn avto je ustavil malce najprej od mene. Vanj se je skobacal par in se odpeljal dalje.
Črni taksiji. Kul.
„Taksi!“
Pred mano je zapeljal isti črn avto, kot pred tistim parom. Svojo malo prtljago sem potisnila na zadnje sedeže ter se skobacala noter.
„Kam, gospodična?“ Je vprašal moški glas z grozno nerazločnim britanskim naglasom.
„Do najbližjega motela,“ sem hlastno odvrnila.
„Najbližjega? Katerega koli?“ „Katerega koli,“
„Pa naj bo,“ se je zarežal moški in speljal.

Bila sem hudo jezna.
Najbližji motel je bil dejansko par ulic navzgor in moškemu sem kljub skoraj nični porabi bencina morala plačati 5 funtov, ker se je vse skupaj štelo v tri kilometre.
Groza.
„Hvala,“ sem siknila ter se ustavila pred, no, ne tako novim, pa tudi grdim ne, hotelom.
Ali nisem rekla motelom?
Zavzdihnila sem.
Saj bi razumela, če bi bila Britanka, in bi me ameriški taksist narobe razumel, ne pa da se je zgodilo ravno obratno - saj oni govorijo, kot, da so dobili ponev med zobe!
Vstopila sem in zvonec na vratih se je uglašujoče oglasil.
„Pozdravljena,“ me je pozdravil receptor.
Bil je dokaj star, njegovi štrenasto rjavi lasje so se mešali s sivino in njegove oči so bile sivo modre barve. Na zašiljenem nosu so mu tičala očala z debelimi stekli.
„Rada bi...eno sobo prosim,“ sem dokaj nerazločno zamomljala, a očitno je starcu slušni aparat dokaj dobro delal.
„Za eno osebo? Eno sobno?“
„Da, prosim,“
„Kako dolgo?“
„Kako dolgo pa je možno?“
„Ja, v hotelu ste lahko kolikor dolgo želite gospodična,“
„Tudi en mesec?“
„Da,“
„Torej lahko najamem sobo za en mesec?“
„Saj sem rekel, da ja,“
„Prav. O nadaljnjem bivanju bi vas obvestila,“
„Prav. To bo petsto triinštirideset funtov z zajtrkom, kosilom in večerjo,“
V grlo se mi je naredila velika kepa podobna cmoku in zaletelo se mi je.
„K-koliko?“ Sem zajecljala.
„543, kaj me niste slišali?“
„Ampak,“
Nisem imela dovolj. 700 dolarjev je bilo 428 britanskih funtov in še zdaleč nisem imela dovolj denarja.
„Nimam dovolj,“ sem odvrnila.
„Koliko pa imate?“
„400,“ sem odvrnila. 28 funtov bom obdržala, ker jih bom vsekakor rabila za kaj drugega.
„Lahko vam dam eno malce manjšo sobo za 30 dni, za 250 ,“
„Oh, ja, seveda!“ Sem skoraj kriknila ter mu na pult potisnila 250 funtov.

Dobila sem sicer zelo malo sobico, vendar mi je zadostovala. Begalo me je, kaj bom naredila, ko bo poteklo 50 dni. Če ne bom ničesar porabila, bo mi ostalo manj kot 200 funtov in lahko se grme brezdomca.
Niti za let domov ne bi imela zadosti.

***
okej kr en bedn del, z fona pisem
13. januar 2014
next
13. januar 2014
u80842
u80842
Neeeeeext!!!
13. januar 2014
neeeeeexxxtttttt + sm nova bralka
13. januar 2014
neeeeeext
14. januar 2014
Neeeeeeeeeeeeeext
14. januar 2014
Neeeeeeeeeeeeeext
14. januar 2014
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeext
14. januar 2014
u157651
u157651
next
15. januar 2014
u155895
u155895
Neext
15. januar 2014
neeeeeeeext!
17. januar 2014
wma
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
22. marec 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg