Forum
živjo
napisala vam bom zgodbo ki še ni dokončana samo tolk kot mam pač napisan.
vi plis preberte po pa uspot napište komentarje.te zgodbe vam pač ne bom tuki nadeljevala sam rada bi vedela kako se vam zdi da pišem
emmm...pa ne pričakujte nevem kakšne zgodbe ker jih imam 10 (let)

upam da vam bo ušeč, naslov je srečna zgodba:

Tistega dne

Bilo je nekega pomladnega dne ko se je vse to začelo. »Adijo Tinej!« sem zaklical in stekel po pločniku domov. Bilo je v sredo po pouku in Tinej je bil takrat moj najboljši prijatelj. Hodil sem po pločniku naprej in zagledal Mihca, to je bil moj brat. Hodil je v gimnazijo in bil je v internatu. »Kaj pa ti že doma?« sem ga vprašal. »Saj je komaj sreda!« Miha je obstal in gledal v tla, imel je solzne oči. Njegov žalosten obraz me je pogledal in videl sem. Jokal je. Pogledal me je in s svojimi ostrimi očmi kot, da sem njegova žrtev. Sicer me je vedno gledal tako, nisem pa razumel, da je jokal. Videl sem, da je hotel nekaj spraviti iz sebe. In potem … »Mami je umrla.« Pločnik se je zvrtel, še sonce je pobegnilo. A le jaz sem stal tam sam brez nikogar. Gledal sem Mihca in strah me je preletel čez lica. Nič nisem rekel počutil sem se osamljenega nikogar več ne bom imel le … nikogar in sebe. Stekel sem stran in torbo sem odvrgel na pločnik. Tekel sem in tekel kamorkoli samo stran. Stran od ljudi in stran od Hiš. »Počakaj!!!« sem slišal Mihca za seboj »Gašper!« nisem se zmenil za njegove klice. Takrat nikogar nisem potreboval še najman pa Mihca. Tekel sem hitreje kot vihar, hitreje kot leti sokol, hitreje kot ris in tiger skupaj, hitreje kot kar koli.(Tako se je vsaj meni zdelo). Ja, živel sem za hitrost, ničesar se nisem bal, niti tigra, niti leva, strahu pred živalmi, hitrostjo in višino se nisem bal. Bal pa sem se teme, kot, da je tam pošast, ki me lovi. A od tega dne dalje sem se bal tudi smrti. Ja vrnimo se nazaj. Torej tekel sem hitro kot so me nesle noge in, ko sem prišel v predmestje sem se ustavil in pogledal nazaj. Nikogar ni bilo tam, a tekel sem naprej. Kamorkoli samo ven. Ne vem pred čim sem bežal mogoče pred smrtjo, ali pa samo nekam na samo, kjer bom čisto sam. Ustavil sem se šele na travniku blizu mesta. Usedel sem se na travo in pogledal po stolpnicah, ki so se dvigale v zrak. Nekaj časa sem bil še miren potem pa so mi iz oči pricurjale solze. Jokal sem dolgo in bolečina me je zgrabila v srce. Tisti osamljen pekoči čudni in boleči občutek se mi je zajedel v srce. Zdaj naprej bom sam! In bogve kam me bodo poslali!? K očetu že ne grem. Kdo me bo objel, kdo tolažil in kje bo kdo,ki me bo imel rad? Še dolgo sem sedel v travi in jokal mirno in tiho, potem pa sem se odpravil nazaj. Lahko bi ostal tu še celo življenje, če bi
hotel, a nekaj me je vleklo nazaj. In šel sem ne vem zakaj, vedel sem pač, da se moram soočiti z vsemi težavami in tudi s to.

upam da vam je blo ušeč
11. junij 2013
AJA PA SLIKE DAM POL ČE HOČTE
11. junij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg