Forum
Zgodba bo govorila o dekletu, ki zna spreminjati obliko,
27. april 2012
27. april 2012
Bila sem le običajna najstnica. Do svojega trinajstega rojstnega dne. Med spanjem se mi je zdelo, da je nekaj hudo narobe. Da sem prekleta. Ko sem se zbudila, sem se napotila v kopalnico, da bi me vroča voda v kopeli lahko prebudila. Bežno sem pogledala v ogledalo, pogled umaknila, nato pa otrdelo spet pogledala v ogledalo. Moji lasje so bili drugačni. Namesto da bi bili dolgi do ramen in dolgočasno rjave barve, so bili eksotično roza in dolgi do pasu. Kriknila sem. Kako se je to zgodilo? "Ramoriel! Je vse v redu?" Sem slišala klicanje svoje mame. "Ja, mami, vse je ok, samo voda je bila prevroča!" Sem se zadrla nazaj in vedela sem, da mama samo zmaja z glavo in obupuje, kako neumno hčerko ima. Kot da ni že dovolj obupno moje ime Ramoriel, z okrajšavami Ram, Ori, Rama, Riela… Moj oče mi je dal to ime, nato pa nas je zapustil. Moj lastni oče. Še bolj natančno sem se želela pogledati v ogledalu. Razen las sem opazila, da so moje oči iz sive spremenile barvo v vpadljivo vijolično. Kaj naj storim? Sem premišljevala, ta čas pa si ogledala še druge spremembe. Nato sem opazila svoje prsi. Stavim, da mi bodo vsi modrci premajhni. Sem sklenila. Ko bi se vsaj naučila to obvladovati! Mogoče, samo mogoče… Moji lasje naj bodo kot prej. Sem ukazala v mislih. In se je zgodilo. Tako to gre, torej! Nazaj sem spremenila še oči in prsi, nato pa se šla preobleči. Kopel se mi ni zdela več tako mamljiva.
27. april 2012
next!!!
27. april 2012
27. april 2012
Ko sem prišla do šole(bil je petek), me je dohitela najboljša prijateljica Mia Monica. Opazila sem presenečenost na njenem obrazu. So se mi lasje spet spremenili? "Riela… Kdaj si tako zrasla?" Očitno tega nisem opazila. "Ne vem… Mogoče je zaradi tistih petk, ki si mi jih dala včeraj. Saj veš, kako visoke so." Mia je prikimala. Vedela sem, da če ne bom tega obvladovala, bo Mia kmalu opazila, da je nekaj narobe. Najprej sem se v garderobi preobula, nato pa odšla na stranišče. Tam ni bilo nikogar. Kot vsak petek, imamo zjutraj po prihodu na šolo še pol ure prosto. Pogledala sem se v ogledalo ter ukazala: Naj bom spet tako visoka kot prej, torej 152 centimetrov. Višina se mi je takoj popravila. Zmagoslavo sem prikimala, vesela, ker znam svoj dar obvladovati. Nato pa so se pojavile misli. Druge misli. Od koga sem dedovala ta dar? Je to sploh dar ali je mogoče prekletstvo? Je mogoče moj oče odšel zaradi tega? Ampak odločena, da o tem ne bom več premišljevala, sem iz glave nekje ob strani odprla majhen, nepomemben predalček, in te misli zaklenila globoko vanj. Presenečalo me je, da je bilo to učinkovito. Nato sem stresla z glavo ter se odpravila v učilnico 8. b razreda. Sedla sem poleg Mie ter si pripravila zvezke za matematiko. "Riela, nekaj je narobe. Povej mi, no." Me je prepričevala. Najraje bi ji vse povedala, ampak preprosto nisem morala. "Nič ni." Sem odvrnila. "Samo mami je bila spet slabe volje zjutraj, pa sem se pač nalezla." Nato sem prekinila pogovor. "Joj, stara, ti bi res mogla poklicat kako telefonsko za samopomoč. Tvoja mama zna bit res tečna." Je še zamrmrala Mia, tako tiho, da normalen človek tega ne bi več slišal. Ampak jaz zdaj nisem več normalen človek. Kajne?
27. april 2012
cool! next
27. april 2012
Kmalu se je pričela ura matematike. Ko je učiteljica prišla notri, smo vsi utihnili. Zavila sem z očmi ter zmajala z glavo. "Je kaj narobe, gospodična Ramoriel?" Je vprašala ter se z suhim glasom zasmejala. To je rada počela. Nadlegovala mene, namreč. "Ne, nič ni narobe, gospa Laiena." Sem odgovorila ter jo zagreto pogledala. "Razen to, da imamo noro učiteljico." Sem še dodala glasno in se privoščljivo nasmehnila. Učiteljica se je obrnila proti meni. "Tole te bo stalo tvojih zvezdic, Ramoriela. In da me v ponedeljek na mizi pričakajo listi, na katerih bo dvestokrat napisano, Nikoli, nikoli več ne bom zmerjala svoje učiteljice in menim, da je kar preveč dobra z mano." Suho sem se zasmejala. "Mislim, da to ni moje mnenje. Mislim, da bom raje dvestokrat napisala, Joj, kako neumno učiteljico imamo." In potem me je učiteljica grdo pogledala in rekla: "Če misliš to napisati, raje ne napiši nič." Vdala se je! Prvič! Nato smo uro nadaljevali normalno.
27. april 2012
27. april 2012
NExt!!
27. april 2012
next
27. april 2012
Kmalu pa je napočila tudi zadnja, peta ura. Ura angleščine, za katero smo pravkar izgubili profesorico, saj je umrla. Glede na to, da je bila stara 89 let(pri nas je tako, da ljudje delajo, do koder let hočejo), ni to nič nenormalnega. Naša povprečna starost je 80 let. Torej, pri začetku ure je v razred stopil profesor. Imel je temno črne lase do ramen in zelenkaste oči. Nekaj me je takoj prebudilo. Ta moški… ni imel svojega videza. Začutila sem, da ima tudi on nekakšen dar in da je nekako povezan z mojim. Zdelo se mi je, da se tudi on zna spreminjati. "Pozdravljeni, učenci." Je rekel z glasom, ki je bil podoben mojemu. Se da spremeniti tudi glas? "Moje ime je James Rhys." Mojemu očetu je bilo ime James. Moj priimek pa je Rhyl. Samo sprememba ene črke priimka. "Od zdaj naprej vas bom učil angleščino, vaš materin jezik." Mia je dvignila roko. Tipično zanjo. "Profesor Rhys, bi nam lahko povedali kaj več o sebi?" Je vprašala. "Moje rojstno mesto je prav tale čeden kraj. Pred trinajstimi leti, točno na 1. marec 1999, rojstni datum mojega najbližjega sorodnika…" Pa ga je prekinila Mia, ki je dvignila roko. "Toda profesor, to je rojstni dan moje najboljše prijateljice Ramoriel Rhyl." In je pokazala name. Zardela sem in opazila, da mi je eden od las začel barvati na eksotično roza in se začel daljšati. Vsi so ostrmeli. "Oprostite, samo majhna z-z-zadrega je." Sem rekla. Nazaj naj se spremenijo moji lasje! Sem pomislila in las se je nazaj spremenila. Oddahnila sem si. "Oprostite," sem rekla samozavestno. "Samo težko se obvladujem. Prosim, Mia, ne omenjaj me. Tega neumnega svojega rojstnega dneva sploh ne praznujem, ker je ta dan samo en boleč, žalosten spomin na dan pred trinajstimi leti, ko me je zapustil oče. To je bolečina, ki se je vi sploh ne predstavljate, kaj šele, da bi jo okusili na lastni koži." Utihnila sem in se razgledala po razredu, nato pa se potuhnila in potegnila kapuco čez popolnoma vse svoje lase, ki so se ob konicah že spet začeli barvati roza in rasti. Zavila sem z očmi in opazila, da profesor strmi v moje oči. Pogledala sem v okno in opazila, da so se tudi te začele barvati na vijolično. "Nič ni narobe." Sem rekla in odvrnila pogled. "Gospodična Ramoriel, prosim, da se po uri zglasite v moji pisarni." Prikimala sem in navadno smo začeli in končali z uro, kmalu.
27. april 2012
next
27. april 2012
neXT!!!!
27. april 2012
njno takoj!!!
27. april 2012
nujno*
27. april 2012
next
27. april 2012
Nato sem odšla v pisarno profesorja angleščine. Tam me je pričakal moški z enakimi eksotično roza lasmi, kakršni so bili moji pod kapuco. Oči so mu vijolično žarele, in nezadovoljno je srkal čaj. "Kakšna godlja." Je zamrmral. Ko pa me je zagledal, je vstal in rekel: "Ah, gospodična Ramoriel. Kar sedite in si ne delajte skrbi. Tak sem pogosto, kadar ponorim." Je dodal, ko sem strmela. "Je kaj narobe?" Je vprašal. "Ne…" Sem rekla. "Samo… Enaki so kot moji. Enako roza eksotične barve." In sem prijela kapuco in jo potegnila dol s svoje glave. Po očeh so se mi usuli eksotično roza prameni, ki so bili dolgi do pasu. "Ramoriel Rahela Ariel Rhyl, dolgo sem čakal, da bi te spoznal." Je rekel in se mi pogumno nasmehnil. Samo jaz in mama sva vedeli moje celotno pravo ime, ki mi ga je podaril oče. Ramoriel Rahela Ariel Rhyl. "Kako veste moje pravo ime? Zaradi njega sem čisto osramočena. Ramoriel Rahela Ariel? Kaj se je mojemu očetu sploh vilo po glavi?" Skoraj sem že kričala. "Vilo se mu je po glavi, da je njegova hči podedovala družinski dar in da jo mora zapustiti pri mami do trinajstega leta, kot je običaj pri vseh, ki od očeta podedujejo dar, sicer bi bili v nevarnosti. In da more hčerki dati tri imena, ker bi bil drugače učinek enak. Izbral si je pač tri imena najslavnejših in najlepših spreminjevalk oblike, kar jih je kdaj bilo." Srepo sem ga pogledala. "In kako veste za vse to? Saj ne morate biti on!" Sem se zadrla. "Kot sem rekel, je nevarnost mimo, zato sem se lahko vrnil. Ko dopolniš trinajst let, odrasteš in tisti starš, po katerem si dedoval dar, se lahko vrne. Praviš, da ne morem biti James Rhyl. Pa sem. Vprašaj me kaj o svojemu rojstvu." Premišljevala sem. "V kakšnem položaju je bila luna, ko sem se rodila?" Sem vprašala. Profesor se je nasmejal. "Enostavno. Bila je polna luna." Mi je odgovoril. To je bilo res. "Še ena stvar. Kaj je mama rekla, ko me je prvič držala v naročju?" Sem rekla. "Tudi to je lahko. 'Punčka je, James! Punčka! Moja mala punčica!'" Nasmehnil se je. Prikimala sem. "Kaj ve o tem mama?" Sem vprašala. "Vse. Ko sva začela razmerje, sem ji povedal. Dobro je sprejela. Povedal sem ji tudi, da se sposobnost podeduje po očetu na hčerko, in tudi to je dobro razumela. Kakor vem, je verjetno bila danes zjutraj na trnih. Kajne?" Prikimala sem. "Ve, da se bom vrnil." Je rekel. "Dobro. Samo… kako deluje ta sposobnost, če smem vprašati?" Moj oče se je nasmejal. "Z duhovnimi ukazi lahko spreminjamo telo, kakor koli želimo. Naša naravna barva las je ponavadi eksotično roza, kot jo imava midva. Do trinajstega leta se prava podoba ne pokaže. Tudi po trinajstem letu je ponavadi obdržimo, če si ne ustvarimo drugega življenja. Kadar smo v stresu, ponavadi pridobimo svoj pravi videz. Oh, in še to. Pri letu, ki ga določimo ob svojem trinajstem rojstnem letu, se nehamo starati. Jaz sem se odločil za sedemintrideset let. Zdaj te moram vprašati. Kaj si želiš ti?" Zavzdihnila sem. "Želim, da moje telo zamrzne v trenutku, ko bom dopolnila osemnajst let." Sem rekla. Očka je prikimal. "Večina deklic se odloči tako med sedemnajstim in dvaindvajsetim letom. Pametno si izbrala. Dokler te ne bo nekdo ubil, kar pa dvomim, da se bo zgodilo, boš lahko naredila več srednjih šol in več akademij ali faksov. To je dobro. Vse življenje se boš lahko izobraževala." Prikimala sem ter se nasmehnila. "Sedaj lahko greš. Se vidiva doma." Obrnila sem se ter že skušala oditi. "Ah, saj res." Je rekel oče in obrnila sem se. V roki je držal dva knjigi: eno z eksotično roza ovitkom in vpadljivo vijoličnim naslovom, in eno z eksotično roza ovitkom, vendar brez naslova. "Učbenik, ki je obvezno branje za ljudi tvoje vrste," mi je rekel ter mi vrgel prvo knjigo. Sunkovito sem premaknila roko in jo ujela še med letom. "In nenapolnljivi dnevnik, last vsakega spreminjevalca oblike. Od trinajstega leta naprej je vanj obvezno pisati." Vrgel mi je še tega. Bleščeče sem se nasmehnila in obe knjigi močno stisnila. "Pouk vsak dan ob šestih popoldne. Doma." Po tem, ko je to rekel, sem odšla.
27. april 2012
NExt!!
27. april 2012
next. najboljša zgodbica ever!
27. april 2012
next
27. april 2012
trenutno nimam na tem računalniku nadaljevanja, tako da naslednji del verjetno dobite čez kako uro, ko bom na računalniku, kjer imam vse shranjeno. do takrat pa vas prosim, da ste potrpežljivi!
27. april 2012
next
27. april 2012
next!
27. april 2012
se opravičujem ker tole ne spada sem ampak res prosm preberte si pa se prjavte.če boste naleteli na težave mi sm po zs rečte

Konec je downloanja serij, risank, filmov & tv šovo. Sedaj imaš vse na enem mestu. Samo klikni na gumb registracija in sledi navodilom https://teens-tv.slovenianforum.com/forum Na forumu prav tako ne manjka zabave, kelpeta & druženja.

hvala. xoxo

------------------
drgač pa nexxxxt, sm prebrala
27. april 2012
Next!!!
27. april 2012
Ko sem prišla domov, je bila mama v pretresljivem stanju. Sedela je na stolu, z rokami v naročju, in pričakujoče gledala proti vratom, kot bi nekoga čakala. Ko je v mojih rokah zagledala ti dve knjigi, se je razjezila. Vstala je, prišla k meni, mi jih iztrgala iz rok ter jih vrgla ob steno. "Kako si upaš! Ne! Tega daru ne boš prevzela! Ne! Ne dovolim ti!" Je kričala ter v roko vzela en pramen mojih las. Pocukala je zanj ter en las izpulila. "Ta dar mi je vzel moža!" Je ponovno zakričala. Grdo sem jo pogledala in potem sem začutila, da sem nekako… prosta! Svobodna! Zidovi okoli moje zavesti so izginili. Stopila sem ven iz telesa in zagledala svoje telo, kako je nehalo dihati in je bilo vzravnano bolj kot običajno. Oči sem imela široko odprte, vijolično so se bleščale. Roke so se ustoličile s telesom in obstale na mestu. Pogledala sem še mamo. Začudeno me je opazovala, skorajda prestrašeno. Stopila sem, z duhom, k knjigama, in jih pobrala. Zdaj je mama opazovala, kako sta se knjigi dvignili in ponesli do mene. Ko sem se vrnila v svoje telo, sem v rokah imela knjigi. "Vrnil se bo, mami." Sem rekla, nato pa odšla v svojo sobo. Legla sem na posteljo in odprla učbenik na prvi strani. Naslov me je presenetil:
27. april 2012
next
27. april 2012
METAMORFIZEM

Preobrnila sem stran.

ZGODOVINA METAMORFIZMA

Ko se je rodila prva Spreminjevalka oblike, se je štelo leto 13, vladali so Rimljani. Materi Metamorfizma, kot jo imenujemo zdaj, je bilo ime Ramoriel, v današnjih letih pa jo obravnavajo kot stvariteljico rodbine Rhyl, ki je najstarejša in najmogočnejša med vsemi rodbinami Spreminjevalcev oblike.
27. april 2012
Next!!!!
27. april 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg