Forum
Kako močno pripeka, si mislim. Res. Sonce sije z vso svojo energijo. Vetrič zapiha vsake toliko časa. Kar znosno je ob pihanju vetra. Mnogi izkoriščajo ta prekraseb dan za sprehod ali pa celo imajo v parku piknik. Nekateri se namakajo v bazenu, drugi - za moje pojme nori - pa tečejo po parku.
Na igralih uživajo otroci. Kričijo in se smejijo. Igrajo se igrico. Starši jih opazujejo v senci. Med seboj se pogovarjajo o različnih stvareh.
Sedim na beli klopci v parku. Barva se že lušči od lesa. Zopet jo bo treba pobeliti. V roki držim skicirko. Njene platnice so iz črnega usnja. V njej dokončujem risbo psa, ki sedi poleg svojih lastnikov. "Za umetnost si zelo nadarjena,"mi je rekel oče leto pred nesrečo v kateri je umrl. Pogrešam ga.
Sama sem. Mati je umrla takoj, ko sem se rodila. Oče me je vzgajal sam. Nisem hodila v osnovno šolo. Vsega me je naučil sam. Veliko vem. Jutri grem v prvi letnik srednje umetnostne šole. Za umetnost sem nadarjena.
Skicirko zaprem ter vstanem. Obrnem se, da bi odšla, ko se zaletim v postavo.
"Ufff," izdihnem ob udarcu teles. Padem na tla. Skicirka se v zraku odpre. Moji svetli lasje naredijo zaveso.Odprem oči. Z roko si popravin lase. Zagledam roko, ki je stegnjena proti meni. Sprejmem jo. Oseba me potegne na noge. Skloni se ter mi pobere skicirko. Poda mi jo.
"Hvala" rečem.
"Ni problema,"reče oseba. Pogledam jo. Fant, mogoče nekaj let starejši. Ima črno barvo las ter svetlo sivo barvo oči. Njegova polt je olivna. Telo je lepo grajena. Obrazne poteze so poudarjene.
Pogledam svoja oblačila. Črne pajkice so na koncu rahlo umazane, a črne majce s kratkimi rokavi nisem umazala. Še sreča.
"Oprosti, nisem te sploh opazila," se opravičujem. Zamahne z roko, češ saj ni nič.
"V redu je,"reče. Pokimam.
"Kako ti je ime?" me vpraša.
"Sydney. Pa tebi?"
"Me veseli, Sydney. Aaron,"odvrne.
"Me veseli,"čivknem. "Moram iti,"rečem. Odvihram mimo njega. Ne ozrem se nazaj, a njegov pogled čutim na sebi. Teža njegovega pogleda je težka. Najraje bi se obrnila. A se nisem. Hodila sem domov. Kjer živim sama. Med potjo razmišljam o tem nenavadnem srečanju.
06. oktober 2015
Next
06. oktober 2015
Kako je zoprno, me prešine medtem ko budilka vrešči. Prvi šolski dan, jej. V resnici je zdaj druga polovica prvega semstra. Prej me niso sprejeli. Morala se bom peklensko učiti, da bom predelala vso snov.
Ugasnem budilko. Vstanem se ter se počasi pretegnem. Stopim do bele omare, v kateri imam svoja oblačila. Ko jo žellim odpreti, mi prične telefon vibrirati. Takoj preneha. Sporočilo sem dobila. Stopim do njega in pogledam. Sabine. Moja teta. Poslala mi je sporočilo, ki se glasi: vso srečo v novi šoli! Zahvalim se ji ter pospravim telefon v torbo.
Vzamem oblačila ter se odpravim v kopalnico. Oblačila odložim na pralni stroj. Obrnem se proti ogledalu. Pogled mi vrača dekle svetlih valovitih las ter z zlato barvo oči. Iima svetlo polt ter obliko telesa peščene ure. Njene noge niso ne okrogle ne presuhe, ravno pravšnje. Njen raven trebuh povdari njene boke. Fantje bi uporabili besedico popolna.
Umijem si zobe. Oblečem si črne kavbojke, svetlo sivo majico z napisom v latinščini. Lase si pustim spuščene. Obujem si sandale.
Vzamem denar, torbo s potrebščinami ter skicirko. Odidem iz stanovanja ter za sabo zaklenem. Danes se bo k meni preselila teta, saj je postala moja skrbnica. Do takrat je sem prihajala samo ob vikendih.
Hodim po pločniku do avtobusne postaje. Med potjo se ustavim v pekarni, kjer si kupim maslen rogljiček. Avtobus pripelje z zamudo. Vsedem se k oknu. V roke vzamem masleni rogljiček, ter ga pričnem jesti. To je moj zajtrk. Med vožnjo sem razmišljala kakšna bo šola. Ali bodo tam prijetni učenci? Ali bo zabavno?
Avtobus ustavi nekaj minut pred šolo. Izstopim ter zopet pričnem hoditi. Kmalu uzrem prekrasno stavbo. Umetnostna srednja šola. Vkorakam vanjo. V njej mrgoli ljudi. Poiščem pisarno, ter stopim vanjo.
Zagledam žensko. Prelaga papirje. Ko me opazi jo spreleti nasmešek.
"O ti si nova tukaj," reče. "Sydney, ne?"vpraša. Pokimam.
Iz predala vzame moj urnik. "Izvoli tvoj urnik," reče.
"Hvala vam,"rečem.
"Ah, si v 1.b letniku. Zdajle bodo imeli..." razmišlja.
Pogledam na urnik. "Zgodovino umetnosti," preberem.
"Da,da,"no pojdi, da ne boš zamudila. Pokimam ter zapustim prostor. Učilnico za zgodovino umetnosti sem našla kar hitro. Stopim vanjo. Opazim moje sošolce kako se pogovarjajo, smejijo in kričijo. Ko me zagledajo utihnejo. Opazujejo me z zanimanjem. Točno tisti trenutek zazvoni. V učilnico stopi profesor. Vsi se posedejo.
"Nova si. Predstavi se svojim sošolcem," reče tako naglas, da ga vsi slišijo. Pokimam. Stopim pred tablo poleg profesorja.
"Sem Sydney Bright," rečem. Profesor zadovoljeno pokima. Pokaže mi na prosto mesto poleg dekleta.
"Tamle se usedi, gospodična Bright," mi ukaže. Pokimam ter se usedem poleg dekleta. Vsi me opazujejo. Tole niti podrazni ni prijetno. Profesor udari s palico po mizi, da dobi pozornost učencev. Komaj čakam na glasbeno umetnost nasledno uro. Tam vsaj ne bom imemla takšne pozornosti. Pa še inštrument igram. Prečno flavto.
^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^
Rabim 3 nexte da nadaljujem
07. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeext!
07. oktober 2015
Next
07. oktober 2015
u200309
u200309
next next next next
07. oktober 2015
Neeeeeext
07. oktober 2015
Komaj sem dočakala odmor za kosilo. Ne vem, a imam na hrbtu napisano: POZOR, NOVA UČENKA. NAMENITE JI KAR SE DA VELIKO POZORNOSTI? Zavdihnem, ko hodim do jedilnice. Pri glasbeni umetnosti, je bilo super, samo če me ne bi profesorica vključila v orkester.
Usedem se za prazno mizo. Iz torbe si vzamem žemljo. Z roko trgam košček za koščkom ter jih pojem. Razmišljam, o šoli. Kako drugače je, kot če bi se šolala doma. Skicirko položim na mizo in začnem risati skupino učencev.
"Zdravo,"slišim ženski glas. Hitro zaprem skicirko. Pogledam v smer glasu. Zagledam dekle, poleg katerega sedim pri zgodovini umetnosti.
"Hej,"rečem. Usede se poleg mene. Pogledam jo zdolgočaseno.
"Sem Olivia,"se predstavi. Ponudi mi roko.
"Sydney,"rečem. Sežem v njeno. Rokujeva se. Prijem popusti. Poleg Olivie se kar naenkrat usedeta še dva fanta.
"Max, Ian to je Sydney,"reče ter pogleda zdaj enega zdaj drugega.
"Ian,"reče fant s svetlimi lasmi in z rjavimi očmi. Pokimam. Potem takem je rjavo lasec in modro ok fant Max.
"Max,"reče. Pokimam.
"No ker se že poznamo, pa nam povej. Katera smer si si izbrala?"me izprašuje Olivia.
"Likovno področje, pa glasbeno," povem.
"Torej splošna umetnost," ugotovi Max.
"Pa vi?"vprašam.
"Olivia in jaz likovna umetnost, Max glasbena umetnost," pove Ian.
"Zanimivo,"rečem. Ozrem se naokoli. Zagledam njega. Fanta, ki sem ga včeraj srečala. V katerega sem se zaletela. Aaron. Sedi za mizo za Oliviinem hrbtom. Opazuje me. Ne sledim več pogovoru, ki ga je napletla Olivia. Z Aaronom si zreva v oči.
'Kaj počneš tukaj?' slišim Aaronov glas v svoji glavi. Debelo pogledam. Kaj počne njegov glas tukaj notri, v moji glavi. Stresem z glavo.
"Kaj pa je Sydney?"me vpraša Olivia.
"Ah nič, samo muha," se zlažem. Kaj pa naj rečem, da sem slišala Aaronov glas.
07. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeeext!!!!!
07. oktober 2015
Neeeeeeext
07. oktober 2015
Next
07. oktober 2015
"Kaj imaš naslednje na urniku?"me vpraša Olivia ko smo odhajali iz jedilnice.
"Likovna umetnost, nato pa imam ples,"povem.
"Škoda, jaz imam glasbeno umetnost. Bova skupaj vsaj pri plesu. Kakšen ples si si pa izbrala?"vpraša.
"Jazz balet,"čivknem.
"Vau, jaz imam hip hop. No se vidiva,"reče. Pomaha mi v slovo. Jaz samo malo povzdvignem roko. Obrnem se k vratom na katerih piše likovna učilnica. Zavzdihnem in stopim notri. Vsi učenci že sedijo. Edino prazno mesto je poleg Aarona. Ojoj. Hitreje pričnem dihati. Kaj če spet slišim njegov glas? Močno vdihnem, vzamem čopič in paleto ter se usedem na meato poleg njega. Platno je že na stojalu. Gledam naokoli, a se trudim da ne bi pogledala Aarona.
Opazujem učence, ki govorijo, krilijo z rokami in se smejijo.
"Kaj počneš tukaj?"slišim Aaronov glas. A tokrat ne v svoji glavi.
"Se ti ne bi zdelo čudno, da na prvi šolski dan te nekdo vpraša kaj delaš tukaj?"pikro rečem. "Izobražujem se, kaj pa drugega," čivknem.
Zavije z očmi. Še vedno ima zaskrbljen izraz.
Zazvoni ter prične se ura. Naslikati smo morali svoj najljubši spomin. Naslikala sem mojega očeta, ki me objema okoli ramen. Profesor me pohvali. Kmalu zazvoni, saj se med slikanjem sprostim. Pospravljam stvari. Opazim, da je Aaron že pospravil. Ko začne počasi korakati proti izhodi zopet zaslišim njegov glas.
'Ne bi smela biti tukaj.' mi pridiga.
Razjezim se.
'Ne pridigaj mi! In ven iz moje glave!' misli pošljem po isti poti. Ko bi jih vsaj slišal. Tik pred vrati se ustavi. Obrne se k meni in me presenečeno pogleda. Ali je slišal, kar sem rekla? Nemogoče. S presenečenim obrazom se obrne in zapusti učilnico.
07. oktober 2015
u199774
u199774
neeeext!!!!!
07. oktober 2015
Neeeeeeeeeeext
07. oktober 2015
Next
07. oktober 2015
Dva tedna sem že na umetnostni srednji šoli. Sabine se je že zdavnaj preselila k meni. Zasedla je očetovo spalnico. Ima čokoladno barvo las in temne rjave oči. Ima - ne boste verjeli - 28 let. Lahko pričakujem kakšno jutro moške pri zajtrku...
Šola mi je všeč. Rada imam skoraj vse predmete razen matematiko. Brrrrr, groza me je pa samo pomislim nanjo. Naslednji test pišemo iz geometrije. Za geometrijo pa sem tako nadarjena kakor za poznavanje avtomobilov. Pa naj vam povem, da avtomobile ločim samo po barvi.
Izvedela sem, da je Aaron najbolj zaželen tip na šoli. Frajer, če smo natančni. Vsakič pride zvmotorjem. Parkira pri svojih kolegih, se nasloni na svoj motor in se pusti gruči dijakov, da ga občudujejo. Ne padam na takšne tipe. A že ta dva tedna me neprikrito opazuje in občuduje. Ne vem, zakaj.
Stojim ob polici z živili v trgovini. Iščem špagete, mleko, jajca, zelenjavo, sadje, strgalo in začimbe. Stopim na blagajno. Blagajničarka se mi toplo nasmehne. Vrnem ji nasmeh ter pogledam ven. Tema. Sonce je zašlo in zdaj nebu vlada luna.
Plačam ter odidem iz trgovine. Nisem se še preveč oddaljila od trgovine, ko zaslišim korake. Obrnem se a ne vidim nikogar. Ne vem zakaj v temi vidim malo bolje kot ostali. Skomignem z rameni. Samo predstavljala sem si. Zopet začnem hoditi. Ko me kar naenkrat nekdo zgrabi in me potegne v slepo ulico. Tam ni nikogar, ki bi mi pomagal. Zajela sem sapo da bi zakričala a mi vsiljivec roko zaduši krik. Vsa panična ga gledam. Strah me popade.
Zavem se da v roki še vedno držim vrečko. Z vso močjo zamahnem z vrečko po tujčevem obrazu a jo prestreže. Kako? Začnem se upirati. Cviliti a ne pomaga.
"Pomiri se,"mi ulaže tih glas. Prepoznam ga. Otrpnem. Aaron.
_________________________________________________________________________________________
Rabim 4 nexte za nadaljevanje
08. oktober 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
08. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
08. oktober 2015
Bom kar nextala
÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷
"Boš kričala?"me vpraša. Malo pomislim nato pa pokimam. Zakaj pa ne. Zavzdihne. Nekaj časa še drži roko na mojih ustih, nato pa roko odmakne. Zadiham.
"Kaj želiš od mene?"vprašam vsa zaprepadena. Tresem se od strahu ter tudi malo od besa. Roke stiskam v pesti. Aaron se zasmeji. Kaj pa je tukaj smešno? Sploh nič, tukaj je resna stvar.
"Kaj želim od tebe?"v smehu vpraša. "Nič. Mogoče pojasnilo," razloži. Njemu nimam kaj pojasnjevati.
"In kaj ti moram pojasniti. Kakšno pojasnilo je sploh vredno tega, da zvlečeš človeka, v temi, vsga prestrašenega v kot ulice in ga zaslišuješ? To je bolano," rečem.
"Tole pojasnilo je zelo pomembno, ker se me tiče,"povdari.
"Nobena moja osebna stvar se te ne tiče!"mu jezikam v obraz. Spači se.
"Tale se me,"močno poudari. Bolj kot prejšnikrat.
"No veliki, pa mi povej kakšne težave imaš, da potrebuješ pojasnilo? Za zdravstvena vprašanja se obrni k zdravniku. A jaz vem, kaj je narobe s tabo. Odtrgalo se ti je. Zmešan si," mu govorim.
"Bi me sploh poslušala?"me pikro vpraša.
"Zakaj te pa bi?"ugovarjam.
Zavzdihne. "Prosim," me prosi.
Botrim ga s pogledom. Premišljujem. Bi temu cepcu dala možnost?
"Povej kar ti leži na duši,"zdolgočaseno rečem. "Bodi kratek. Doma me čakajo," mu ukažem. Hvaležno me pogleda ter pokima.
"Prav. Zakaj mi nisi povedala da si padli?"iztreli. Debelo pogledam. Kaj da sem?
09. oktober 2015
u199774
u199774
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!
10. oktober 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
10. oktober 2015
Next
11. oktober 2015
u199826
u199826
Ful hudo neeeeext
11. oktober 2015
u199774
u199774
PA KI JE NEXT!?!!!
26. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg