Forum
okej...to je moja prva zgodba na tem profilu in naj vas opozorim, da neznam prveč dobr pisat. prov tako, zgodbo sem začela pisat na morju ko je bla ura okol 2 zjutri, pa na trajektu ker nisem mela kej bolsga za delat. Za naslov se nisem spomlna nč pamtnga zato sem samo dala zanj prvi stavk v zgodbi. Prosim ne biz jezni zarad napak sem jih zadnjo uro popravljala sam sm vrjetno se kako spustila. No ker sm profi neznam delat začetkov in da novte kej posumil TO JE ZAČETEK. Glede izgleda pa značaja glavnih dveh likov, se boste mogl sami odločit in jih sproti zasledit v zgodbi. +Ker sta nasprotenga spola ju nebom dala skupi (ker nimam pojma o ljubezni pa teh zadevah). Da se oddolžim za predolg predgovor bo začetek kr dolg.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
"Spokaj! Sama se lahko rešim!"
"Ja pa kaj še! Še pri worldhooku nisi naredila niti 1. iziva pa se bos rešila iz tega?!"

Worldhook je igra kjer dobiš 4 izzive, vsak je težji od drugega. Za igro je odgovorna neka tolpa, ki pa te seveda pripravi podpisati pogodbo, kjer za vse posledice odgovarjaš sam (tudi če umreš). Ko sem jo igrala, sem za prvi izziv dobila zmajevo jajce. Bil je 'preprostejši' iziv, vse kar sem morala natediti je: se splaziti v zmajevo jamo, niti slučajno zbuditi zmaja, uzeti njegovo jajce in se splaziti ven. Rekla bi, da se je pri 2 delu zalomilo. Zmaji so bili in vedno bodo zame zlobni obsedenci s zlatom. Če se njihovega zlata samo dotaknes, je malo možnosti, da ostanes živ. Nakopičijo si ga na tone in vse kar delajo je da spijo v njem in vanj ležejo svoja jajca. Ko sem se takrat plazila v jamo sem po nesreči povzročila manjši plaz zlatih kovancev in prebudila zmaja. Na srečo sem prišla iz jame s samo opeklino na levici. Iziva seveda nisem opravila.Prisežem da ce nebi bilo tako visoke nagrade in mojega predragega prijatelja, se na to neumno igro nikoli ne bi prijavila. Seveda je gospodu važnemu uspelo narediti prva 2 iziva.

Zdaj pa sem obtičala v tej godlji, obrnjena z glavo navzodl in z mojim mečom na tleh.

Prekrižam roki:"Ne! Pojdi stran! Popolnoma sposobna sem se rešiti iz tega!"
"Tudi prav!" V znak predaje dvigne obe roki ob glavo z dlanmi obrnjenimi proti meni. Zacne se ritensko umikati se vedno v tej neumni poziciji. Ustavi se nekaj metrov od mene, spustil roki in se vsede na travo.
"Nemorem verjeti! Ali me res moraš gledati?" Če bo res sedel tam, obljubim da mu podarim zlomljen nos!
"Ja, točno tukaj te bom gledal in čakal da priznaš svojo nesposobnost, da te lahko rešim."
"NIKOLI!" zavpijem.
Hitro dvignem trup do prevelikih ovijalk, ki me grabijo za noge in z vso močjo udarim po njih. Ovijalkam sicer ni nič a se vseeno povesijo za kake 3 centimetre. Uf, nisem si mislila da bo sploh kakšna reakcija ampak tole je boljše kakor sem si mislila. Še dvakrat ponovim potezo. Zdaj sem bistveno bližje tal, še malo pa bom dosegla meč. Pogledam proti mestu kjer sedi.
"Kako ti je to uspelo?" Presenečo izusti ko vidi da ga gledam.
"Meh, šla sem na vse ali nič! Poleg tega pa ni ničesar kar bi me ustavilo!"
"Razen tone stvari?," se vrne v svojo normalno, posmehljivo osebnost.
"Aaaa, že razumem nič od tega ni napisano v bukli traparij kajne?" Rečem posmehljivo.
"1. Reče se knjiga in 2. Ne ni."
"Vav, odkrila sem nezano potezo proti ubijalski zavesi!"
"Ne bodi taka važicka, ubijalska zavesa je uverščena pod kategorijo 2, zato je ni vredno raziskovati. Torej..."
"Torej...?"
"Si pripravljena da se predaš usodi in mi pustiš da te rešim?"
"NE! Niti slučajno! Zato me nehaj motiti in pusti da opravim svoje!"
"Prav," posmehljivo odvrne.
Dovolj! Nočem da me ima za nesposobno tak bedak! Spet začenjam udrihati po ovijalkah. Bila bi bližje tal, če me nebi zamotil! Do zdaj me je neumna roža dvignila že za kakšnih 6 cm! Vec kot pol prejšnega napredka. Ko je udarim že 4. sem že dovolj blizu tal, izstegnem desnico in zagrabim meč. Zaniham se v levo in z eno potezo presekam ovijalke na desni strani. Z drugo potezo jih prerežem se na levi in se zavrtim v zraku.
Pristanem, a je še vedno nekaj Ovijalk na mojih nogah. Zbrcam jih s sebe. Z mečem v desnici stečem proti neumni roži in ji odsekam glavo. Res me je razjezila! Najprej se zahrbtno dvigne izpod tal ko nisem pozorna, nato se iz mene dela norca in za povrh da možnost, da se mi Ambrose posmehuje!
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Next?
16. julij 2015
Alex! Sam se enkrat probi rect da ne znas pisat! Se zejbavas, ful dobr zacetek. NEXT!(tvoja zvesta bralka lex)
16. julij 2015
Ne znam! Ti fuk dobr pisat pa vsaj zgodbice znas zacet! Ampak ce pravs da znam se novm prerekala s tabk
16. julij 2015
*ful
16. julij 2015
*pises
*s tabo
na mobitelu sm sori
16. julij 2015
slovnica pa taka
16. julij 2015
Hehe rajš bom počakala da dobkm še kak next ker si ti moja prjatlca in nevem če si sam prjazna al ne
17. julij 2015
u196009
u196009
Ful dobra zgodba, RES! Zato morš NUJNO nadaljevat, ker me res zanima kaj se bo zgodil naprej, ker je res se mi zdi neki posebnega.
NEEEXT x'd
20. julij 2015
ooooo hvala bom jutr nextala <3
20. julij 2015
u196009
u196009
Yaay!
20. julij 2015
OK. Next je posvečen Lexi123 pa these_days ker sta moja prva bralca (duh)
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
"HA! Kaj boš pa rekel na to!? Poplnoma sama sem se rešila! Vidiš, da te ne potrbujem, sama lahko skrbim zase!"
"Kategorija 2," je vse kar reče z posmehljivim nasmehom.
"Ah, daj no! Kdo je sploh prebral tisto buklo traparij! Nihče se ne briga za kategorije in levle." Mu jezno odgovorim.
V tistem pridejo po poti neki fantje. Verjetno so iz kaksne tolpe, sam imajo vsi na rokah tatuje levje glave. Ko hodijo mimo, eden zagleda mrtvo ubijalsko zaveso in reče z najbolj posmehljivim glasom kar ga premore:"ubijalska zavesa?Kako neumen pa moraš biti, da padeš v njeno past. Ha! Kakor da sploh nebi prebral glavne knjige!" Še nekaj časa se tako smejijo, nato pa se odpravijo naprej po poti. Gledala sem ves ta scenarij in v meni se je zacel nabirati sram, ze dolgo nisem bila tako ponižana. Ambrose odpre usta go mu ostro rečem:"utihni". Usta zapre a na obrazu se mu piše zmaga.
"Samo, da veš. Še vedno ne bom prebrala neumne bukle traparij."
"Prav, samo, da veš, vedno bom s tabo, da te rešim iz tvojih napak."
"Ogabno." Začne se smejati, jaz pa ga narahlo butnem v ramo. Vem, da je bedak in gospod važni. Ampak je moj edini prijatelj in poznam ga ze od otroštva, zato sem vesela, da sva sla meč iskati skupaj.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
next?
P.S.: A je vredu do zdej? A bi radi da se kej zgodi al naj pišem zgodbico po osnovi, ki je nastala ob 2 zjutri? (men je čudna ampak ok)
21. julij 2015
u196009
u196009
Wuuhuu.. full fajn.. pa naj bo zgodbica po osnovi, ker me res zanima kaj je nastal ob 2 zjutri! x'd drgač pa: NIKOLI VEČ ne reči da je zgodba čudna, ker NI!
En velik NEEEEXT
21. julij 2015
Eh, jst itak nism zadovolna z 80% tega kar nrdim, pa naj bo ribica, zgodbica, video al pa kej naprej. Še tist k mi je najprej ušeč, če večkrat pogledam mi ratuje mn ampak ok
22. julij 2015
u196009
u196009
Haha... to sva si pa drgač iste ... Jst tut zdle na wordu pišem eno zgodbo pa nwm no... nisem najbolj zadovoljna z njo...
22. julij 2015
Next. Ful zanimiva zgodbica, piši po osnovi. Sam ful bi blo fajn če bi bli nexti daljši(zanima me kaj se bo zgodil...) =)
26. julij 2015
sej bodo, samo sem pisala kokr oba in je bil to konec njenga dela. Pa bedna bom in bom nextala šele v četrtek >=)
27. julij 2015
u196009
u196009
Js sm pa takrat na morju pa ne bom mogla prebrat
27. julij 2015
Fak no pejte raj kj bl pametnga delqt
27. julij 2015
Resno! Kje tocno si dobiv zamisu, da me ne delamo nc pamtnga, k probamo pisat zgodbice in s tem razvijamo svojo domislijo in besedni zaklad. Ti pa sedis pred racunalnikom(ali telefonom/tablco) in pises hudobne komentarje na teme. Ce bi bla na tvojm mestu bi se enkeat pogledala pomen pamentega dela v slovarju, ker to prov zagotov ni to.
27. julij 2015
Ej gospod lajl, nočm bit nesramna, samo zakaj težiš po zgodbicah naj kej bolj pamtnga delamo, ker s tem samo dokazuješ, da nimaš sam nč boljšga za delat. In Lexie ma prov glede slovarja.
27. julij 2015
next
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hodiva naprej po poti. Kane je prva, jaz sem za njo. Pred sabo vrti tisti njen meč in se pretvarja, da zabada nevidne nasprotine. Ves cas se smeji. Po pravici povedano izgleda prav butasto. Začnem se ji smejati ko se obrne in mi nameni enega njenih najgrših pogledov. "Pa kaj je? Vadim!" "Kaj ko bi nehala s to tvojo 'vadbo' in raje gledala pot? Da neboš spet prisatala v kakšni pasti." "Oh daj mir! Popolnona sem osredotočena na pot!" "Seveda si," ji posmehljivo rečem. Nadaljujeva hojo po poti. Nehala je z mahanjem meča po zraku in začela normalno hoditi pred mano. Nevem točno zakaj ampak blazno ima rada ta meč. Niti nov ali kaj dober ni. Pravzaprav je star, prestar za uporabo če me vprašaš. Je popolnoma črne barve in polovica ročaja manjka. Vendar Kane pravi, da ga ne zamenja, dokler se ne zlomi. No pa saj jo razumem, meč ji je dal njen oče, zato je nekaj posebnega. Stisne me v želodcu, ko pomislim na njenega očeta. Še zdaj se spomnim Kane kako je jokala še dolgo po njegovi smrti. Bilo je proti koncu vojne v Gaseru. S Kane nama je uredil prevoz iz države, sam pa se je podal na bojišče. Minilo je že kar nekaj casa od takrat in s Kane sva prepotovala že veliko dežele.
Naenkrat treščim v Kane, ki se je sredi poti preprosto ustavila. Resno gleda v grmovje in zasepeta:"Zajec." Oba sva počasi izvleka količke izza rokavov. Kane je svojega močno zalučala proti grmovju jaz pa svojega malo naprej. Moj kolićek je zadel zajca, njen pa ga je oplazil po hrbtu.
"Zadela sem!" Je s ponosom zavpila.
"Pravzaprav sem ga zadel jaz," sem ji odvrnil. "Lažeš! Jaz sem tista ki je zadela!" "Aja? Prav poglejva oznake na količkih!" Sem ji zabrusil. Odšla sva s poti proti mrtvemu zajcu. Prijel sem kolicek, ki ni tičal v živali in poiskal črko K. "Ha! Sem ti rekel! Moja ga je zadela!" Sem zmagovalno oznanil.” Kano je pocasi izvlekla moj količek iz mrtvega zajca. "Ja ampak ga je zadela v nabolsi del zajca! Hvala uničil si nama večerjo!" Je jezno rekla. "Hej! Zaradi mene sploh imava večerjo!" Sem ji jezno zabrusil. "Ja prav imaš, oprosti."
"Čakaj si mi priznala prav!?"
"Ja sem. "
"Vov! Kaj si naredila s Kane ti vsiljivka!"ji rečem. Začne se smejati nato pa pogleda zajca. "Veš ubistvu sem vesela da ga nisem ubila jaz," počasi reče. "Ja saj vem, kaj ko bi mu priredila pogreb po večerji?" Obraz se ji razsvetli in se mi nasmehne:"zveni super." Kane poškusa zanetiti ogenj, jaz pa pocasi začnem odirati zajca. S hrbtom sem obrnjen proti njej, da ji ni potrebno gledati kaj počnem. Kane je imela vedno rada živali, zdaj ko daleč naokoli ni nobenega počivališča nimava izbire kot da jih naloviva sama. Vem, da je Kane zdajle v njenem depresivnem stanju ker je tudi sama nekoč imela zajca. Zajca odrem in ga nabodem na palico. Položim ga nad ogenj, ki ga je zanetila. Ko je meso pečeno ga pojeva-vsega. Začneva nabirati kosti in jih odneseva v luknjo nekaj metrov od najinega tabora, ki sva jo izskopala prej. S seboj vzameva improvizirano baklo, ker je postalo že precej bolj temno. Kosti zmečeva v luknjo in jo zasujeva. Kane v zemljo napise 'naključen zajec' nato pa začneva obred. Kane je že prej nabrala nekaj rož. Položi jih na grob in reče:" Ubogi naključni zajec, ni niti videl količka, ki je letel proti njemu. Do tedaj je najverjetneje živel življenje, kjer je samo jedel, spal in hodil na stranišče. Prišel je njegov čas, amapk je prišel zelo prekmalu." Sam stopin naprej in rečem:"Vsi nekoč umremo. Živali, rastline in ljudje. Nekateri umrejo prej in bolj nasilne smrti kakor drugi. Ampak dragii naključni zajec, če te kaj pomiri, bova tudi midva z Kane nekoč umrla, tako ali drugače in pravici bo zadoščeno, saj bova mrtva tudi midva ,tvoja morilca." Priklonim se grobu in se ritensko umaknem. Kane se obrne proti meni. Joka. Nato pa reče :"To je bilo tako lepo!!! Kje si slisal to?!" "Am...izmislil sem si..." " Vav! Mas pa res temne misli." Nasmehnem se ji. Obriše si solze in me udari v roko. "Vredu! Preveč žalosti je tukaj! Greva spat! Jutri je pomemben dan!" "Kakšen pa?" Jo vprašam. Ne spomnim se, da bi bil kakšen praznik. " se spomniš? rekel si da skozi ta gozd, traja priblizno 14 noči hoje. Danes je 14 noč!"
"Štela si?" "Ti nisi!? TO! Boljša sem vsaj v nečemu!" Zasmejim se. Zlezeva v splani vreci, ob ognju. "Lahko noč krastača." Zaslišim iz njene spalne vreče. "Lahko noč kača." Ji odvrnem.
*Kane*
Samo še malo! Samo še nekaj ovinkov po poti, da prideva ven iz tega neumnega gozda. Ne glede na to kako rada imam naravo, moram priznati, da sem močno naveličana tega gozda. 14 dni! 2 tedna neprestane sence, vlage, šumov... prav vesela sem da bova prišla iz njega in bolje, da se dolgo nebom videla nobenega gozda.
Prehodiva še teh nekaj ovinkov in zagledam najbolj obupen prizorn, kar si jih lahko zamislite. Pogled na jaso je obupen! Namesto bleščecega sonca dežuje! In to močno! Neba se niti ne vidi, zaradi oblakov. "NE!" zavpijem na vse grlo.
"Hja, igleda, da sva obtičala v gozdu še za vsaj za en dan, če ne vec.
"Ne! Ne sprejmem tega! Moralo bi biti sončno in posuto z rožicami, na pa ta neumna nevihta!" "Pravzaprav nisva mogla vedeti kakšno vreme bo. Drevje je tu tako gosto da zadrži tako večino svetlobe kakor dežja."
"Ampak hotela sem videti sonce!"
"Morala boš se malo počakati."
"Kaj pa če nočem!?"
"Na vreme ne vpliva kar ti hočeš."
30. julij 2015
Next! Ful je dobra zgodbica =)
31. julij 2015
next
31. julij 2015
u196009
u196009
neeext :'D
03. avgust 2015
Fuul dobra zgodbica, pa ful lepo profilko maš.
Next? Ja itak!
03. avgust 2015
Oo hvala. Sej bom jutr nextala, sam problem je da je nasledn next vse kar se mam napisan... meh si bom ze neki zmislna
03. avgust 2015
Sit! Res mi je ful zal, ker nism nextala samo ze res dolgg nism pisala zgodbice pa sm pozabla. Res mi je zal!! Samo mal sm zmedena, ker sm zmedena oseba. Pol nextam oblubm! Prva stvar, ki jo nrdim na racunalniku.
06. avgust 2015
OK!Eko next
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tako jezna in razočarana že dolgo nisem bila. Mislim! V tistem neumnem gozdu sem se potikala dva tedna! In ko pridem iz njega niti ne vidim neba!? Ambrose se vsede pod drevo in sname nahrbtnik. Sama samo vržem nahrbtnik v njegovo smer. Slečem si plašč, snamem si pas z orožjem, zaščite na rokavih, nože si potegnem iz čevljev in si snamem tudi meč. Vse zalučam proti Ambrosu. V vsakem primeru grem iz gozda! Tudi če samo za nekaj minut! Samo v srajici in krilu stečem iz gozda naravnost v dež. Tečem nekaj metrov nato pa se ustavim. Zaprem oči in obraz nastavim dežju. Zaslišim kako mi Ambrose nekaj govori a ga ignoriram. Pravzaprav tudi dež ni tako slab! Po dolgem času imam spet mokre lase. Ne mislim kakor ,da vseh 14 dni nebi skrbela za osebno higieno.Pravzaprav je bil le nekaj metrov od poti potok. Nisem si umivala las, saj bi tako povečala možnosti, da zbolim. V tem svetu si nemoreš več privoščiti biti bolan. Ha, kaj ni smešno, da razmišljam o tem ko se ravno namakam v dežju in tako hitro višam možnosti da zbolim? Sklonim glavo in odprem oči. Spet začnem teči. Vidim Ambrosa na robu gozda,kako si sname opremo v kateri je. Teče proti meni. Usatvim se in ga počakam. Ko pride do mene je že ves zadihan. Sem res temla tako daleč? Kar naenkrat me zgrabi za boke in si me zaluča čez ramo. "Kaj pa mislis da počneš!spusti me!"
"Niti slučajno! In rešujem tvojo bedno rit, ki je brezglavo oddirjala v nevihto!"
"Pa kaj! Samo iz gozda sem hotela!"
"Me prav malo briga! Nazaj greva!" Začne me nositi nazaj proti gozdu.
"Ne! Če nemorem uživati v soncu, me pusti uživati v dežju!"
"Z veseljem bi te, če bi bil to samo dež."
"Kako to misliš?" V trenutku, ko to izrečem nekaj metrov stran udari strela.
"Vredu! Spusti me, razmem tvoje bistvo! Spusti me da hitreje prideva v gozd!"
"Bos šla v gozd?"
"Ja!'
"Priseži!"
"Prav prisežem!"
Spusti me na tla in me povleče za roko. Skupaj tečeva vse do gozda. Ko prideva v zavetje se se sedeva na tla. Iz nahrbtnika izvlečem naključno krilo in srajco Potegnem ju čez mokra oblčila, ki si jih nato spretno slečem pod novimi. Enako stori Ambrose. Nadanem si plašč ostalo opremo pa pustim na tleh. Hočem se uleči na tla, ko Ambrose istreli: "Ne vleži se!"
"Zakaj?"
"Mokre lase imas."
"In?"
"Če se bos ulegla se bodo umazali, nato si jih boš morala umiti in še bolj povečala možnosti, da zboliš." "Saj je vseeno, zbolela bova oba, pa če nama je to prav ali ne."
"No nočem biti manj bolana oseba, ki bi potem morala skrbeti zame" "Ooo na to pa nisem pomislila, mogoče se bom vseeno ulegla na tla."
"Utihni," odreže in pogovor je končan.
Šele zdaj se zavem svoje lastne neumnosti. Pravkar sem tvegala najina življenja samo zato, ker sem želela iz gozda. Hkrati sem sem verjetno poskrbela, da bova oba zbolela. Požrem svoj ponos in potiho rečem :" hvala. Res sem bila neumna."
Pogleda me z odprtimi očmi im reče:"Pa kaj je s teboj? Najprej mi včeraj priznaš zmago, danes pa priznaš svojo napako? Čezdalje bolj se oddaljuješ od pomena svojega imena. Si prepicana da si Kane in ne kakšen spreminjevalec oblike?"
Zasmejem se in mu rečem:"Ne veseli se, to delam ker si pravkar dokazal pomen svojega imena gospodič nesmrtni."
Nasmehne se nato pa reče:"Ves zdaj ko tvoji lasje niso tako umazani in mokri so prav lepe barve." "Res?"
"Jap, nevem če lahko sploh iz česa dobis takšen odtenek modre."
"Očitno lahko! Iz mojih mokrih las. Za koliko misliš da bi lahko prodala tole barvo?"
Zasmeji se.
"Hej imam idejo!" Kar iz lepega istrelim. "Kaj ko bi lase zavila v mojo mokro srajco! Tako bi bila umazana le srajca, ne pa moji lasje!"
"Ne, raje si jih zavi v tole." Proti meni zaluča eno svojih srajc.
"Niti slučajno! Kaj je narobe z mojim predlogom?!"
"No kot prvo, bi se počutila obupno z mokro majico na glavi, kot drugo pa bi le podaljšala sušenje las in spet zvišala možnosti, da zboliš."
"Sovražim, ko imaš prav."
"Vedno imam prav."
"Ne pretiravaj." Vzamem srajco in vanjo zavijem svoje lase. Pripraviva si tabor in se uleževa v spalni vreči. Danes nebova lovila. Za lov porabis veliko energije in zavlece se lahko na nekaj ur. Jutri morava biti spocita, saj imava namen prečkati celotno polje, ki se vleče kakšnih 150 km vse do prvega počivalisca, kjer kupiva nekaj hrane, nato pa se odpraviva v nekaj kilometrov oddaljeno vas. Na vse to (razen dežja) sva računala in že po poti nabrala nekaj sadežev. Pojeva jih v tišini nato pa se odpraviva spat.
--------------------------------------------------------------------------------------------------
In to je vse kar mam napisan. Še enkrat oprstite ker nisem nextala.
06. avgust 2015
Next! Ful zanimiv.
06. avgust 2015
Super next! Komi cakam naslednji del!
16. avgust 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg