Forum
Avto je odpeljal in pustil malo deklico na robniku. Tresoča od mraza, oblečena samo v tanko bombažno majico in kratke hlačke, se je usedla na tla in si objela kolena. Njeni svetli, skuštrani lasje, bledi kot regratov a luška, so poplesavali v vetru.
ѕpαĸα, če ɴe вoš тιнo, ѕe вovα vrɴιlα, sta ji zagrozila
Ni si želela, da bi se vrnila. To je zelo dobro vedela, ni pa vedela kako ji je ime in kej je doma. Mimo nje je šla družina; mama je na glavi nosila ruto in v naročju zibala dojenčka, oče pa je za roko držal malčka. Namenjeni so bili proti svojemu avtu. Deklica je strmela v oguljeno travo in preštevala marjetice.
Le kakšen občutek je, se je spraševala, ko te nekdo takole drži v naročju? Tako dolgo je že minilo, od kar jo je kdo ljubkoval! Kar stisnilo jo je pri srcu, ko jih je takole opazovala. Lahko je celo videla zlat sijaj, ki je obdajal družino- sij ljubezni. Temu siju ni zaupala; vodil je v bolečino. Ženska jo je opazila. Deklica je še tesneje objela svoja kolena, poskušala se je narediti karseda majhno, da je ne bi nihče opazil.
Pa ni delovalo. Ženska je nekaj rekla svojem u možu, mu podala otroka, potem se ji je približala in počepnila k njej. » Si se izgubila, dragica«?
вodι тιнo αlι pα ѕe вovα vrɴιlα .
Deklica je odkimala.
» Sta šla mamica in očka noter?« Ženska je nagubala čelo, obraz ji je rahlo pordel od jeze. Deklica ni vedela, ali naj pokima ali ne. Resda sta mamica in očka odšla, ampak tega je že davno. Deklica se je odločila, da ne bo povedala ničesar. Ženska je žarela v še temnejši škrlatni barvi. Deklica se je zdrznila; vznemirilo jo je. Prav so storili, da so jo pustili tukaj. Bila je spaka. Vse je spravljala v nesrečo. Položila je glavo na kolena. Če se bo pretvarjala da jo ni bo ženska odšla. To je včasih delovalo.
»Ubožica mala,« je zavzdihnila ženska in vstala. » Jamal, ali greš noter povedat upravniku, da je tukaj izgubljen otrok? Jaz bom ostala pri njej.«
» Ne skrbi. Prepričana sem da te tvoji že iščejo« Ženska se je usedla v travo.
Deklica je zadrgetala. Ni želela, da bi jo iskali- ne zdaj, ne kdaj pozneje.
» je že v redu. Res. Vem, da si prestrašena, ampak v trenutku boste spet vsi skupaj.«
Zaječala je in si položila roko na usta. Niti pomisliti ne smem, da bi zganjala hrup. zloвɴα ѕeм, zloвɴα.

Ali pišem naprej?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

26. junij 2013
Zbudila sem se iz stare nočne more, v kateri avto zaustavlja in motor obmolkne. Glavo sem imela pritisnjeno ob vzglavnik, spanec me je še vedno vlekel kot težko sidro in kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se zavedala kje sem. Ne, nisem na tistem postajališču, temveč v Koloradu s svojimi starši. Selitev. Vselitev.
»Kaj praviš!« Simon, tako kličem svojega očeta, je izstopil iz zmahanega starega forda, ki ga je kupil v Denverju, in dramatično zamahnil z roko proti hiši. Dolgi rjavi, že malo sivi lasje so mu ušli iz čopa, tako navdušeno je razkazoval naš novi dom. Špičasta streha, z lesenimi deskami obite stene in umazana okna- nič kaj obetavna ni videti. Predstavljala sem si, da bo vsak hip skozi okna pokukala družina Adams. Zravnala sem se in si pomela oči, da bi se otresla neprijetnega strahu, ki so ga sanje pustile za seboj.
»Ah dragi, čudovita je. Mislim da bo krasna. Samo poglej te polknice-po moje so originalne. Pa veranda!« Moje mame Sally ni potrla nobena stvar. Njene rjave oči so se zasvetile ob pričakovanju, ko je stekla po stopnicah.

Z njima sem živela že od svojega devetega leta in že zelo zgodaj sem dojela, da sta moja starša malo čez les.
Pozabimo za trenutek na hišo- gore v ozadju so osupljive. Vzpenjale so se v neverjetne višave proti jesenskemu nebu s posipom belina na vrhovih. Pozna popoldanska svetloba je oblivala skalna pobočja z oranžnim odtenkom. Opazovala sem vzpenjačo in čistine skorajda navpičnih smučišč.
To je najbrž High Rockies o katerem sem prebirala, ko sta moja starša oznanila, da se bomo iz Richmonda ob Temzi preselili v Kolorado.
V Londonu sem v šestih letih, odkar sta me Sally in Simon posvojila, že ustvarila svoje okolje; prebila sem skozi grozo in molk in premagala svojo sramežljivost do te mere, da sem se v krogu prijateljebv počutila priljubljeno. Pozabila sem na svoje čudaške občutke in sanjarjenjih o barvah. V otroštvu sem lahko videla človeško avro, s časoma pa sem se taga povsem odvadila. Če pa sem jo po naključju zaznala sem to zadržala zase. Postala sem skoraj normalna.
Sedaj pa me čaka nov začetek. Po vseh filmih o ameriških srednjih šolah me je moje novo šolsko okolje navdajalo s strahom. Pa saj so normalni najstniki? Če se izkaže, da so filmi resnični, se ne bom nikoli oživela.
26. junij 2013
» Je kdo doma?« Z verande se je zaslišalo trkanje in starejša gospa je prikorakala v hišo. Obtežena z loncem hrane je s peto spretno zaloputnila vrata za sabo.
»Tukaj ste. Sem vedela, da ste že prišli. Dobrodošli v Wrickenridgeu.«
Sally in Simon sta se nagajivo spogledala.
» Jaz sem May Hoffman, vaša soseda iz hiše čez cesto. Vi pa ste družina Bright iz Anglije.
Gospa Hoffman ni potrebovala sogovornikov. Njena živahnost me je plašila.
» Vajina hčerka vama pa ni prav nič podobna ,kajne? Sky. Ti si vpisana v enajsti letnik v srednji šoli?
»Tako je…gospa Hoffman« sem zamomljala.
» V tvojem letniku imam vnuka. Naročila mu bom naj malo popazi nate.«
V svoji najhujši nočni mori sem si predstavljala moško različico gospe Hoffman, ki me nadzira v šoli.
» No sedaj si pa odpočijte od poti, pa se vidimo, ko se boste malo odomačili« izginila je, še preden smo se ji lahko zahvalili.
Kmalu sem se odpravila spat , saj sem imela naslednji dan šolo.
Vsa prestrašena sem bila vesela Sallyjine ponudbe, da me pospremi v šolsko pisarno k vpisu. Sally je videla mojo zaskrbljenost, a se je obnašala, kot da bom najuspešnejša dijakinja, kar jih je svet kdaj videl. Prijela me je za roko. » Se boš že našla. Zapomni si, da si nekaj posebnega.«
Odrinili sva vrata v pisarno. Receptor je stal za pultom. » Ah, ti si pa najbrž nova učenka iz Anglije! Kar naprej. Nekaj obrazcev morate podpisati. Ime ti je Sky če se ne motim?«
Pokimala sem.
» No pospremil te bom v razred« je rekel gospod.
Sledila sem mu po hodniku.
»Sky- kako lepo ime.«
Nisem mu hotela povedati, da smo ga izbrali skupaj s starši pred komaj šestimi leti, ko sta me posvojila. Ko so me našli nisem vedela kako mi je ime in še dolga leta nisem spregovorila niti besedice. Socialna služba mi je dala ime Janet- samo Janet, kot se je norčeval eden mojih bivših sošolcev. Zaradi njega sem to ime zasovražila. Novo ime Sky pa naj bi oznanjalo nov začetek pri Brightovih; Janet je od takrat naprej moje srednje ime.
26. junij 2013
u139932
u139932
Super!!
Neeext!
Ps. A tista punčka v 1.delu si ti ane
26. junij 2013
Gospod je odprl vrata razreda. In v razredu oznanil moj prihod.
Učitelj je dvignil pogled iz svojega prenosnega računalnika. » Sky Bright« je rekel učitelj.
»Da«
» Lahko se usedeš kamor želiš« je še rekel učitelj.
Usedla sem se na edino prazno mesto zraven neke punce.
» Tina Monterey.« je rekla
» Sky Bright.« sem ji odgovorila
» Ja, to mi je že jasno.«
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Med odmorom sem bila hvaležna Tini, da me je spremljala. Večina mojih izjav jo je nasmejala- pa ne zato, ker sem bila zabavna ampak ker sem zvenela preangleško, kot je sama rekla. Skupaj s Tino sva odšli v jedilnico, kjer mi je razkazala nekaj skupin učencev. Po pouku sem se odpravila proti domu. Medtem, ko sem si utirala pot skozi množico dijakov, sem zagledala upornike, o katerih mi je v jedilnici pripovedovala Tina. To je bila skupina najbolj kul tipov na šoli. Pri belem dnevu na šolskem parkirišču so še posebej izstopali. Peterica fantov se je naslanjala na svoje motorje. Na čelu jim je pisalo, da radi zaidejo na kriva pota. Eden od peterice fantov mi je padel v oči. Bil je kar luštkan, vendar sem se zavedala, da nikoli ne bi mogel biti moj. Njegova samozavest je bila več kot očitna. Opazovala sem, kako se je zavihtel na motor, ga vžgal in se odpeljal. Kaj bi dala da bi lahko sedela z njim na motorju. Še bolje bi bilo, če bi lahko sama sedla za krmilo in se brezskrbno odpeljala. V primerjavi z mano so tile fantje prva liga. Čisto povprečna punca sem oni pa bogovi. To je realnost.

Ch♥c♥late -kko to misleš če sem tista punčka v 1. delu jst?
drugač pa huala za next..
26. junij 2013
res najboljša zgodbica kar sem jih kdajkol brala!..nujno next!!! neext!!
suuper zgodbica je!
26. junij 2013
u137743
u137743
neeexttt! najboljše zgobice pišeš ti!
26. junij 2013
huala..bom nextala zdele kuj
26. junij 2013
Naslednje dni sem tavala po šoli in se počasi uvajala na novosti. Med odmorom sem vprašala Tino, če gre z mano, da se vpišem na glasbeni krožek. Prikimala je in me pospremila do glasbene učilnice nato pa odšla in me pustila, da sem vstopila. Učilnica je bila zelo opremljena. Usedla sem se na rob mize in gledala v tla.
»Hey. Ti si pa najbrž Sky, ne?«
» Hmm..ali se poznava?«
»približno. Jaz sem Nelson. Zadnjič si spoznala mojo babico. Naročil ami je naj malo popazim nate. So vsi prijazni s tabo?
Uf, še dobro. Nelson ni bil čisto nič podoben svoji babici gospe Hoffman- pav simpatičen je bil.
» Ja vsi so zelo prijazni.«
Vrata so se s treskom zaprla in vsi v razredu smo videli, da je vstopil učitelj.
» gospe in gospodje,« je monotono začel. » božič se bliža z nezadržno hitrostjo in mi imamo veliko koncertov, zato se kar pripravite!«
Mene je učitelj določil, da bom igrala na klavirju. Ko mi je ravno pridigal je njegovo razlago prekinil eden od zamudnikov. Motorist, tisti ki mi je padel v oči, se je z rokami v žepih počasi privlekel v razred in njegovi dolgi koraki so požirali razdaljo proti okenski polici. Usedel se je zraven fanta s klarinetom. Za trenutek me je šokiralo, da uporniški motorist sodeluje v obšolskih dejavnostih; mislila bi, da je to pod njegovim nivojem. Mogoče se je pa prišel samo norčevat? Slonel je ob oknu, podobno kot na svojem motorju, z prekrižanimi nogami pri gležnjih in brezbrižnim izrazom na obrazu. Zdelo se je, kod da vse to pozna in ga nič več ne zanima. Takih ne najdeš na Richmondu. Ne samo, da je bil na pogled, kot fant s plakatov; oddajal je neko surovo energijo, tiho strast, podobno moči ujetega tigra, ki v svoji kletki nemirno koraka sem ter tja. Nisem mogla odmakniti pogleda. Še zdaleč nisem bila edina, ki je nekaj začutila. Vzdušje v učilnici se je popolnoma spremenilo.
» gospod Benedict, kako lepo od vas, da ste se nam pridružili,vendar ste dolžni opravičilo« je rekle gospod Keneally.
Fant je privzdignil obrv brez kančka slabe vesti. Prijel je bobnarski paličici in ju zasukal med prsti. » Opravičujem se za zamudo.«
Nekaj časa je učitelj še razlagal snov nato pa je poklical mene, da sem zaigrala nekaj na klavir, da je videl kako dobro igram. kmalu za tem je zvonilo za konec pouka. Po pouku me je Nelson ogovoril: » Sky, to je Yves.«
» Živjo, sky. Dobro igraš.« Yves se je nasmehnil in si popravil očala.
»Hvala.«
» Tale idiot tamle pa je moj brat Zed.« Z roko je pokazal proti motoristu.
» Ne teži mi, Yves,« je zagodrnjal Zed.
26. junij 2013
u38598
u38598
neeext!
26. junij 2013
neext + nova bralka+ ful dobr pišeš
26. junij 2013
» Se vidimo na naslednji vaji.« Yves je odvlekel Zeda iz učilnice.
» Ja, se vidimo.« sem zamrmrala in gledala za njima. » Najbrž komaj čakata.«
Tina je na vsak način želela vedeti kje živim, in me je zato povabila, da me s svojim avtom odpelje domov. Zvit izgovor, da bi spoznala moja starša.

» Danes sem pri glasbenem krožku spoznala Zeda in Yvesa Benedicta,« sem mirno rekla in poskušala pozabiti na strah, ko je Tina pritisnila na plin.
»Kakšen lepotec je ta Zed!« Zapeljivo je cmoknila z ustnicami in obvozila mačko, ki si je drznila prečkati cesto pred njenim vozilom.
» No, kar čeden fant je.«
» Na njem ni nič kar. Kakšen obraz in postava! Kaj bi si punca sploh še lahko želela?«
Nekoga ki bi jo opazil sem pomislila.
» Ampak obnaša se pa res obupno- vsem učiteljem gre na živce. Dva od šestih njegovih bratov sta mu bila precej podobna, ampak vsi pravijo, da je Zed najhujši.
»Jah no. Kaj hočemo. Sedem bratov je. Trije še vedno živijo doma v hiši na vrhu mesta, zraven postaje za vzpenjačo, starejši štirje pa v Denverju.
»Vzpenjača?«
» Ja njihov oče je med sezono upravnik na vzpenjači; mama je pa učiteljica smučanja. Benedictovi bratje so pravi carji na smučeh.
» Sedem bratov ,praviš?«
» Začetnice imen imajo razvrščene po abecednem redu: Trace,Uriel, Victor, Will, Xavier, Yves in Zed. Mogoče si jih starša tako lažje zapomnita.«
» Nenavadna imena.«
» malo čudaški so, a zelo prijetni.«

Ko sva s Tino vstopili v kuhinjo sta bila Sally in Simon zelo navdušena nad tem, da sem tako hitro domov pripeljala prijateljico. Nekaj časa smo govorili o nepomembnih stvareh nato pa se je Tina počasi odpravila domov.
26. junij 2013
next <33
26. junij 2013
u38598
u38598
neext
26. junij 2013
ujemali. Enkrat sem od daleč videla Yvesa med igro odbojke, z Zedom pa sva imela povsem drugačen urnik. Tina je enkrat videla Zeda- medtem ko sva z Nelsonom metala na koš. Sama ga nisem opazila- no pa saj nisem bila čisto obsedena z njim.
Še nekaj stvari sem slišala o njem. Zed in njegova družina so bili prva poslastica za opravljivce. Trije sinovi- Trace, Victor in najmlajši Zed- so bili znani po tem, da so z motorji divjali po mestu, se zapletali v gostilniške pretepe in za seboj puščali sledi zlomljenih ženskih src.
Nekoč po pouku sem Zeda srečala v trgovini. Na poti domov sem se ustavila v trgovini, da bi kupila mleko, in padla sem v nemilost gospe Hoffman. Medtem ko me je zasliševala o tem, kako mi gre v šoli, in to za vsak predmet posebej, me je za nameček zadolžila za prinašalko špecerije.
» Sky, dragica, en kozarec paradižnikove omake še rabim,« je rekla in pokazala na majhno rdečo stekleničko na najvišji polici.
»Aha.« Uprla sem roke v bok in pogledala navzgor. Polica je bila za obe previsoka.
» Zakaj so te hudimane police tako visoke?« je zapihala gospa Hoffman. » Ima me, da bi poklicala šefa.«
» Ne ,ne, saj ni treba.« Tega mučnega prizora si nisem želela. » Saj jo lahko dosežem.« Pogledala sem naokoli, če je kje kakšna zložljiva lestev in na drugem koncu zagledala Zeda.
Seveda ga je takoj opazila tudi gospa Hoffman. » O, poglej, poglej, ali ni to Benedictov fante- Xav- aa, ne Zed. Kakšna trapasta imena, če mene vprašaš.«
Prvič: nihče je ni vprašal za mnenje. In drugič: Nedvomno je imela tudi kakšno pripombo n amoj eime.
» Ali ga pokličeva sem?« Je vprašala.
To bi bilo pa prekrasno. ( oprostite gospod Visokorasli, čedni volkodlak, ali bi lahko pomagali angleški liliputanki do kozarca paradižnikove omake?)
Ne, ne zveni v redu, kaj?
» Saj ni treba; bom že jaz.« Splezala sem na najnižjo polico in se potegnila navzgor do srednje, stoječ na prstih. S prsti sem zagrabila najvišji kozarec- samo še malo in…
Noga mi je zdrsnila in pristala sem na riti, kozarec pa mi je zletel iz roke in se na ploščicah razbil. Takrat se je sumljivo zamajala še cela vrsta kozarcev in zdelo se je, da bo treščila na tla, a je po nekem čudežu le ostala na polici.
» Pišuka!«
Prišla je pomočnica in za seboj vlekla brisalo za tla in vedro na kolescih, kot da vleče kakšnega zavaljenega psa.
» Za tole ne bom plačala!« Je takoj oznanila gospa Hoffman.
Zed je takrat tiho pridrsal do nas in brez napora s police izmaknil drug kozarec omake ter ga položil v nakupovalni voziček gospe Hoffman.
Gospa Hoffman se mu je prijazno nasmehnila. Če bi vedela da se smehlja razvpitemu šolskemu divjaku…. » Oh, hvala ti, Zed. Saj si Zed, ne?
Pritrdilno je pokimal, mene pa ošinil s posmehom.
Švist-kar z zamahom trepalnic lahko onemogoči sovražnika.
» Kako so kaj tvoji starši,Zed, dragec.?«
Krasno! Gospa Hoffman si je našla novo žrtev za zasliševanje.
» Vredu so,« je rekel in po kratkem premisleku dodal, » gospa.«
Vau, ta Amerika je pa bizarna! Celo mestni frajerček je imel vcepljen malček vljudnosti- njegovi britanski somišljenki niti v sanjah ne bi nikomur rekli ''gospa''
Izkoristila sem priložnost in jo s kratkim pozdravom ucvrla stran. Nisem povsem prepričana, ampak zdelo se mi, da je Zed zamrmral nekaj takega kot ''izdajalka'', ko sem ga pustila samega z gospo Hoffman. No, bilo je moje malo maščevanje za moj sramotni padec na rit pred njegovimi očmi. Nisem prišla daleč, ko sem za sabo zaslišala zvok motorja. Pogledala sem čez ramo in zagledala Zeda, kako na svoji črni hondi manevrira po cesti in spretno vijuga med prometnimi tokovi. Očitno se je hitreje otresel gospe Hoffman, kot bi se je jaz. Ko me je zagledal, je upočasnil hitrost.
26. junij 2013
next
26. junij 2013
next
26. junij 2013
u137743
u137743
next!
26. junij 2013
še dodatek h mojmu nextu
https://www.igre123.com/forum/tema/muske-/57360/1

nč nbom jezn č boste glasval.. hvala
26. junij 2013
Neext. Ful dobr pišeš res. Nadaljuj hitro!
26. junij 2013
Nadaljevala sem pot in poskušala pozabiti na to, da se že temni in da me Zed še vedno spremlja. Sledil mi je vse do vhodnih vrat, nato pa odbrzel naprej.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Za vikend nisem imela načrtov..Tina in moja nova prijateljica Zoe sta bili zaposleni v trgovini, Nelson pa je šel na obisk k teti. Tako sem ostala sama in napotila sem se na sprehod v bližnji park. Sprehodila sem se mimo ribnika z racami, ki je pozimi služil, kot drsališče in hodila dokler se niso vrtni nasadi spremenili v arboretum gorskega drevja in grmičevja. Odpravila sem se po stezici do razgledne točke, ki sem jo videla označeno na zemljevidu ob vhodu v park. Razgledna točka je imela privlačen naziv »Mesto duhov«. Ko me je pot pripeljala na kamnito poličko, se je pred menoj odprl krasen razgled na celotno mesto. Mišice na nogah so me že pošteno bolele. Usedla sem se na klop in prekrižala noge. Ko bi vsaj kupila kokakolo in čokoladico, preden sem splezala na vrh.
Za menoj je počila vejica. Z razbijajočim srcem in glavo, polno duhov, sem se obrnila in zagledala- Zeda Benedicta, ki je stal na mestu, kjer pot zavije v gozd. Lase je imel razmršene.
» Super, samo še to sem potreboval danes,« je jezno rekle in se začel zadenjsko umikati.
Hm, izjava, ki si jo želi vsako dekle.
Vstala sem. » Saj jaz ravno odhajam.«
» Ne, ti kar ostani. Bom pozneje prišel nazaj.«
» Tako ali tako sem bila namenjena domov.«
Stal je kot vkopan in me samo gledal. Spreletel me je čuden občutek, kot da nekaj vleče iz mene, kot da proti sebi navija nevidno nit, napeto med nama. Zdrznila sem se in zaprla oči. Rzprto dlan sem iztegnila proti njemu. Začutila sem rahlo omotico. » Prosim te- ne delaj tega.«
» Kaj pa delam?«
» Ne glej me tako.« Škrlatno sem zardela. Zdaj bo najbrž mislil, da sem popolnoma nora. No, navsezadnje sem si domišljala neko nit med nama. Obrnila sem se na peti, mu prepustila klop in odkorakala v najbližjo stavbo. Ni se usedel, ampak mi je sledil.
» Kako te pa gledam?« je ponovil in spotoma brcnil stran odpadlo leseno desko. Cel prostor je zaječal; samo en piš močnega vetra- in prepričana sem bila , da se bo vse skupaj posedlo na naju.
» O tem nočem razpravljati.« Odkorakala sem naprej, napotila sem se proti praznemu okenskemu okvirju z razgledom na dolino. » Pozabi, da sem to rekla.«
»Hej, ti, pogovarjaj se z mano.« Sunkovito me je zgrabil za roko, nato pa prijem malce popustil. » Poglej…Hm….Saj si Sky, ne?« Ni bil povsem prepričan, kaj naj naredi in ozrl se je navzgor, kot da bo tam našel odgovor. » Nekaj ti moram povedat.«
Veter se je ujel pod napušč in pločevinasta streha je zaškripala. Nenadoma sem se zavedala, kako daleč stran od ljudi sva. Ker se je moral pogovarjati z mano je bil nejevolen a se je kjub temu. » Nekaj moraš vedeti.«
»Kaj pa.?«
» Ponoči bodi previdna. Sama ne hodi ven.!«
» O čem pa govoriš?«
» Prejšnjo noč sem videl….Saj je vseeno, kaj sem videl, smo pazi nase, prav?«
(Nič ni prav. Kako grozno se obnaša)
» prav imaš.«
( Kaj? Saj nisem tega rekla naglas?)
Zaklel je in besno brcnil v drevo.
Roke sem si prekrižala na prsih in se zgrabila. ( Jaz sem kriva za njegovo obnašanje. Nekaj sem storila-ne vem točno kaj, a z nečim sem ga ujezila.)
» Ne, pa nisi!« je ostro rekel. » To sploh nima nobene veze s tabo, razumeš?« Glas se mu je zmehčal. »Strašim te, kajne?«
Otrpnila sem.
» Pomiri se. Saj bom šel stran.« Odločno je odkorakal, izginjal med praznimi stavbami in preklinjal sam pri sebi.
Tole je bil pa prav fin klepet. In kako mi je lahko odgovoril na vprašanja, ki jih sploh nisem izrekla. Je
26. junij 2013
Je prebral moje misli?- Ne to ni mogoče!
26. junij 2013
neext
26. junij 2013
Prvi trije tedni so minili hitro in naslednji teden je športni dan. »nižji letniki gremo na rafting« mi je povedal Nelson.. » boš šla?«
Nagubala sem nos in razmišljala. » Rafting?«
»Sky, predstavljaj si deročo reko, zamisli si napihljiv čoln s prostorom za šest ali sedem ljudi. Vodič je na krmi zadaj, ostali pa z vesli sedimo ob stranicah in se ob tem ko padamo čez brzice, poskušamo obdržati na čolnu.«
» No ja, bom poskusila. Zveni zanimivo.«

Na dan raftinga je bilo vreme rahlo oblačno, gore so bile mrakobno sive in pihal je močan veter. Zrak je bil mrzel in padlo je celo nekaj kapljic dežja. Nadela sem si svojo najljubšo toplo majico s kapuco. Ko smo prispeli, nam je receptor v šoli za rafting razdelil čelade, nepremočljive čevlje in rešilne jopiče. Nato smo se vsi zbrali na bregu in poslušali napotke vodiča s strogim obrazom in dolgimi temnimi lasmi. » Super, za vodiča imamo gospoda Benedicta- Zedovega in Yvesovega očeta. On je res super,« je zašepetala Tina. » V vodi čisto raztura.« Nisem bila več pozorna na Tinine besede. Moja neučakanost, da bi se zapodila v brzice, je pošla, ko sem zagledala deročo reko. Pogledala sem Gospoda Benedicta, ki nam je razlagal nekaj pravil o raftingu. Nenadoma sem okoli njega začutila sij barve- bila je srebrnkasta. (ne že spet, sem se zgrozila, ko sem začutila znano omotico. Ljudi ne smem gledati v barvah- ne bom jih spet spustila vase.)
Gospod Benedict je pokazal proti zgornjemu delu reke, kjer sem za silo lahko razločila samo vrsto črtastih količkov. Trije rdeči kajaki so pridrveli čez brzice. Nemogoče je bilo razločiti, kdo je v katerem čolnu, ampak očitno so bili zelo spretni, obvladali so reko s skorajda baletnimi gibi ob katerih mi je srce kar skočilo v grlo. En veslač se je prebil na čelo trojice. Lahko je predvidel prihajajoč rečni vrtinec in menjavo tokov, še preden so se zgodili. Zed? Kdo pa drug, kot Zed.
Kot uročeni smo jih vsi opazovali. Nato pa je tišino prekinil gospod Benedict » moji sinovi« je rekel.
Gospod Benedict je začel razlagati sedežni red. » Reka je zaradi dežja ob koncu tedna narasla. Najmanjši in najlažji bo sedel tukaj na sredini, da vas ne bo prevrnilo.«
» Sky, mislim, da je to naloga zate« Je rekel Nelson in me potisnil do čolna.
» Eden od mojih sinov bo veslal spredaj, ti pa,«pokazal je na Nelsona, » Prav tako spredaj na nasprotni strani. Ostaneta samo še dve dekleti, ki bosta sedeli za njima zraven mene.« Pomignil je Tini in še drugi punci, naj stopita naprej. Obema je podal vesli; jaz sem bila edina brez ker sem sedela na sredini. Zed se nam je pridružil oblečen v kratke hlače in rešilni jopič. Posedli smo se na svoje sedeže v napihljivem čolnu. Jaz sem sedela na sredini med Zedom in Nelsonom. Zed se je prav nalašč izogibal mojemu pogledu- postala sem gospodična nevidna.
» Če bo divje se oprimi fantov« mi je naročil gospod Benedict.
Gospod Benedict je zdaj potisnil raft iz sidrišča. Držala sem se sedeža in poskušala zadrževati krike, ko se je raft zavrtel okoli skale. Z ogromnim pospeškom je čoln butnil k viški. Zakričala sem. Prijela sem Nelsona pod roko, Zeda na drugi strani pa nisem upala. Čoln je naenkrat butnil in padla sem na Nelsona. Ko sem počasi zlezla nazaj na sredino , me je Zed nenadoma zagrabil in me podrl na tla in z obrazom navzdol sem padla v vodo, ki je v čolnu segala do gležnjev. » Drži se me, drugače boš padla v vodo.« mi je zavpil na uho.
V trenutku ko, ko je raft poletel čez brzice sem izgubila oprijem in padla sem v vodo.. Mraz- deroča reka-kričanje-piščalke. Splavala sem na površje. Čoln je bil že deset metrov za menoj, medtem ko me je tok odnašal kot pero proti Kotlu.
''Miruj'' Neslišni ukaz je šinil skozi moje možgane- glas v glavi, ki je zvenel kot Zedov.
Nisem imela druge izbire, kot da sem se prepustila toku, da me odnese. Gospod Benedict je usmeril čoln proti meni in Zed me je potegnil iz vode. Vsa zasopla sem obležala na dnu čolna. Bila sem jezna na Zeda. Če ne bi planil name, ne bi padla v vodo. Končno smo prišli do kopnega kjer sem kar se da hitro izstopila iz čolna..Ovita v brisače sem opazovala kako se Zed in njegovo oče o nečem pogovarjata dokler ni Zed odvihral stran in se peš napotil proti gozdu.
Gospod Benedict se je povzpel na voznikov sedež v kombiju, kjer smo že sedeli vsi, da se odpeljemo domov. » Oprosti za tole Sky.« je rekel.
» Je že v redu, gospod Benedict. Ne vem, zakaj, ampak vaš sin se stalno spravlja name.« S pogledom sem pogledala Tino ,'' češ sem ti rekla''. » Od njega ne pričakujem opravičila. Samo na miru naj me pusti. Ne maram, da se ljudje brez razloga spravljajo name.«
» Če ti je kaj v tolažbo , ima Zed trenutno veliko skrbi, daj mu priložnost, da se poboljša.«
Tako je bil pogovor zaključen.
26. junij 2013
nextt <333333 fuul dobr pišeš
26. junij 2013
Zvečer sem razmišljala o današnjem dnevu. Sile delujejo vsemogočno, ampak v tem fantu je ogromno jeze. Zed je bil zame prevelik zalogaj. Pustila bom volkodlaku, naj kar kuha svojo jezo. Bila sem res vrhunski idiot, da sem v svoji glavi zaslišala Zedov glas, ko sem bila v nevarnosti. Najbolje bo, da se zberem in tole stvar z Zedom pustim pri miru.
Tako odločena sem naslednje jutro s Tino prečkala šolsko parkirišče in zagledala- Zedov namrgoden obraz. S fanti iz klape je stal zraven motorjev in opazoval učence, ki so vstopali v stavbo. Ko me je zagledal, me je najprej premeril od glave do pet, nato pa zaničljivo umaknil pogled.
»Ne zmeni se zanj,« je zamrmrala Tina, ki je opazila najino izmenjavo pogledov.
Kako le? Najraje bi šla tja in ga kar oklofutala, a kaj ko nisem ravno tip človeka, ki bi imel dovolj poguma za takšno sceno. Prepričana sem, da bi si na pol poti premislila. Držala bom obljubo in ga pustila pri miru.
( Daj no, naredi to mi je rekla moja jeza. Si punca ali miš? Miš. Vedno sem bila miš. No, samo tokrat ne.)
Na Zedu je bilo nekaj, kar je podžgalo mojo jezo. Bila je vžigalica, ki je podžgala mojo zažigalno vrvico in zaprasketala sem pred veliko eksplozijo.
» Oprosti mi za trenutek Tina.«
Še preden sem se zavedala kaj delam, sem se obrnila na peti in se napotila proti njemu. Vsi pogledi so bili uprti vame. Očitno so tudi drugi učenci opazili, da se nekaj dogaja.
» Ali mi lahko razložiš, v čem je tvoj problem?« Opa a sem res to rekla?
» Kaj pa ti je?« Zed je segel v žep in si nadel sončna očala, tako da sem namesto njegovih oči videla le svoj odsev. Ostali štirje fanti so se smejali mojemu napadu in čakali na Zedov odrezav odgovor.
» Včeraj bi skoraj utonila zaradi tebe, potem si pa še rekle, da sem sama kriva.«
Brez besed je strmel vame. To je bila najbrž neka strašilna taktika in bila je skoraj uspešna.
» Ti si bil odgovoren za to, kar se mi je zgodilo na raftu.«
» Jaz sem bil kriv?« Njegov glas je bil poln presenečenja, ker si ga je nekdo upal takole obtožiti.
» Jaz nimam pojma o raftingu- ti pa si cel strokovnjak- zdaj pa seštej plus ena pa boš videl kdo je kriv.«
» Kdo je pa tale razburjena damica, Zed?« je vprašal eden od njegovih prijateljev.
» Ah, ena,« je zamahnil z roko.
Tole je bilo pa že preveč » Jaz nisem ''Ena''. Ali vsaj ne ena naduta tečna driska z večvrednostnim kompleksom, kot si ti.«
(utihni,Sky,utihni) Mogoče pa hočem na tem parkirišču umreti.
Njegovi prijatelji so ob tej izjavi zatulili.
» Joj, Zed, kako te je zabila,« je rekel eden iz peterice.
» Ja tale punca je res nekaj posebnega.« Zed je skomignil in z glavo pomignil proti šoli. » No zdaj pa teci v šolo, miška«
Potresla sem ves ponos in s Tino sva odkorakali proti šoli.
hvala za nexte
26. junij 2013
neext..ful dobr pišeš!!
26. junij 2013
Hvala..jutri okoli 12h napisem nov next
26. junij 2013
Zadnji petek v septembru sva se s Tino peljali v šolo, ko mi je povedala še eno novico.
» Ali moramo res prav vsi igrati nogomet, fantje in punce?« sem jo vsa prestrašena vprašala.
» Ja vsi. Prvi ponedeljek v oktobru imamo na šoli tradicionalni športni dan in vsi morajo igrati nogomet.«
Nogometna katastrofa se mi je neizogibno bližala. Trener je izbral ravno mene za vodjo naše ekipe ker naj bi Angleži po naravi igrali dobro nogomet. Ampak ne jaz ga ne znam.
Tekma se je začela in sebe sem postavila v gol. Po prvem polčasu smo zaostajali že za devet golov.
Piščalka je zapiskala drugi polčas. Pretekla sem polovico igrišča do svojega gola, kjer me je ustavil Zed. » Kaj pa ti tukaj?« sem siknila. » Ali si me prišel zbadat, ker ne znam igrat? Lahko se kar obrneš, to mi je povedala že vsa moja ekipa.«
Pogledal me je. » Ne, Sky. Hotel sem ti reči, da si v tem polčasu na nasprotnem golu.«
Joj, zdaj se bom pa res zjokala. Zasukala sem se na petah in osramočeno odšla na drugo stran igrišča.
Tekma je postala klavnica. Nobene žoge mi ni uspelo ubraniti. Nato je Sheena spotikala Zeda in grozila mi je enajstmetrovka. S tribun sta naraščala zasmehovanje in smeh. Največji frajer na šoli proti štorasti Angležinji. Stala sem na sredini svojega poraženega gola, ki mu je grozila Zedova enajstmetrovka. Zazdelo se mi je , da se m v zedovih očeh zaznala usmiljenje. Saj sem si ga tudi trdo prislužila. Pazljivo je položil žogo v travo in me pogledal.
''Vrzi se v levo'' sem zaslišala glas v svoji glavi
Kaj za vraga je pa zdaj to? Ali se mi blede?
Brez kančka upanja, de bi ubranila Zedov strel, sem se odločila, da ubogam. Mogoče bom imela pa srečo in bom po skoku obležala ob vratnici. Zed je vzel zalet, brcnil žogo, jaz pa sem se z vsemi štirimi bočno pognala v levo.
Uuuf! Žoga me je z vso silo zadela v trebuh. V agoniji sem se zvila skupaj.
razleglo se je gromozansko navdušenje. Celo Zedova ekipa je zazijala.
Pred mojimi očmi se je pojavila roka.
» Si v redu?«
Zed.
» Ubranila sem strel.«
» Ja, sem videl.« Nasmehnil se je in me pobral.
» Si mi ti pomagal?«
» Zakaj bi pa to storil?« Obrnil se je in se spet spremenil v tistega nesramnega Zeda, ki sem ga spoznala prvič. Super.
'' Najlepša hvala. O vsemogočni.
Opogumljena od besa sem mu čisto nagonsko poslala misel po isti poti, s katere sem zaslišala njegov glas. Zed se je v hipu obrnil in me pogledal. Osupnila sem. Ali je možno, da je slišal to misel? To je bilo povsem….ne to ni mogoče.
27. junij 2013
u126382
u126382
neeeeeeeext!
27. junij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg