Forum
No js bom s prjatlco The Suffer Show napisala še eno zgodbico. Bo grozljivka. Bove probale da bo čim bolj grozna pa,da bove pisale čim bolj slovnično. Šlo se bo o dveh prjatlcah k hodta v šolo v kateri se dogajajo čudne stvari.
Upajmo da vam bo ušeč nextale pa bove ko dobive tri nexte.
31. december 2011
next next next.... so ze 3-je
31. december 2011
next... =)))))
31. december 2011
next!so že trije!
31. december 2011
30.december 2011
Šola je prazna...sameva že kakšen teden. Medtem,ko se učenci zabavajo na snegu, lenarijo v posteljah ali družijo s prijatelji se šola utaplja v tišini. Celo čistilke so nekam odšle. Prazni hodniki,ki so ponavadi prenapolnjeni s kričanjem in drenjanjem učencev vodijo skozi popolno tišino. Novo leto je naravnost pred vrati in zunaj že pokajo prve rakete,ki razsvetljujejo večerno nebo. Nenadoma tišino prekine divje škripanje in tuljenje iz lesenih omaric,ki prekrivajo stene glavnega zgornjega hodnika. Iz kleti ze znova zasliši močno butanje iz kotlovnice.V knjižnici postane nemir. Grozno kričanje in stokanje se razleze med knjižnimi policami in knjige se zmečejo na tla in po zraku začnejo leteti raztrgani koščki papirja. Skozi okna začne prodirati tema noči in po šoli se začnejo svetlikati bele smehajoče se oči. Na tisoče oči. Po notranjosti lesenih omaric začne škripati praskanje. Učenci,ki so v omaricah pustili kakšen kos oblačila ga zagotovo ne bodo videli več. V glasbeni učilnici v najvišjem nadstropju šole se je po tabli za krede razvilo grozno škripanje krempljev in nastale so grozne praske. Ropotanje se je zaključilo šele po tretji uri zjutraj in nihče ni niti posumil, da se je v šoli kaj dogajalo. Vse do torka,ko so se počitnice končale.
31. december 2011
nexttttttttttttttttttt... že uvod je zakkkkkoonnnnnnn
31. december 2011
''Tiffany, Tiffany!'' ... Počasi sem odprla oči. Pred mano je stala Leah s prekrižanimi rokami. ''Spet si zaspala!''. Hitro sem skočila iz postelje in odhitela v kopalnico med tem, ko me je Leah oštevala. Čez 15 minut smo že tekle proti šoli, da ne bi zamudile. Na srečo smo prišle pravočasno.Ko smo vstopile v šolo se je zaslišal glasen krik. Mimo naju je privihrala knjižničarka. Bila je čisto zgrožena in rdeča. Odšla je naravnost proti zbornici. ''Kaj ne mogoče!'' so se slišali ogorčeni glasovi učiteljev. V naslednjih par sekundah so že vsi učiteljni vključno z ravnateljico odhiteli proti knjižnici. Z Leah sva jim radovedno sledili. Ko so se vsi zbasali v knjižni prostor, sva previdno vstopili še midve z Leah.Opazili sva da nisva bili edini, ki sva sledili učiteljem. V knjižnic je bilo že veliko nagrmadenih radovednih učencev.
31. december 2011
Next bo ko dobive usej dva nexta...Pa srečno novo leto usm!!
31. december 2011
nexttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt nexttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt nexttttttttttttttttttttttttttttttttttt to so 3 je
31. december 2011
neeeext neeext neeeeext to so že 3 je haha
31. december 2011
Iz knjižnice smo odšli k omaricam. Vsi smo bili tiho. Leah je zraven mene odprla svojo omarico. Na širko je odprla oči in izpustila presenečen krik. Roko je vtaknila v omarico in ven potegnila kose blaga, ki naj bi bili prej športna oprema. Vrata od omarice so bila spraskana in njen poster od All time low je bi raztrgan na 2 dela. Hitro sem odprla svojo omarico. Prizor je bil približno isti. Moja športna oprema je bila raztrgana na veliko kosov. Da o copatih sploh ne govorim. Učenec za učencom so ven iz omaric jemali raztrgane kose oblačil in nekateri celo zvezke, ki so jih tam postili čez novo letne počitnice.Ko sem v svojem razredu čakala na učitelja, sem razmišljala kdo bi lahko storil kaj takega in zakaj. Pogledla sem po razredu. Učenci so si med sabo razburjeno šepetali. Ne dvomno, da o sceni, ki so jo videli v knjižnjici in o škodi, ki jo je napravil neznanec. Šepetanje je po nehalo, ko se je po učilnici razlegel glas. Bila je učiteljica matematike. Po šolskem radiju nas je obvestila, da se dobimo v telovadnici čez 5 minut.
31. december 2011
next
31. december 2011
Aja sori ljudje The SufferShow je prekmal poslala umes je še moj next...torej najprej preberete mojga pol pa še njenga prejšnga.
moj next:
Vsi obrazi so bili osupli. Med vsemi je bila najbolj zgrožena knjižničarka. V obraz je bila zelo rdeča(kot,da bi ji majhna šolska knjižnica v neki majhni vaški šoli pomenila celo življenje). Ampak ni bila edina z rdečim obrazom.Ravnateljičina lica so kaj kmalu začela proizvajati rdečo barvo. In kaj je bil razlog? Knjičnica je bila v strašnem neredu. Knjige so bile razmetane po tleh in po celem kletnem hodniku (knjižnica je bila v kleti). Raztrgani listi papirja z črnim tiskom iz knjig so ležali v vsakem kotičku. S Tiffany sva se poskušali zriniti še bolj naprej v knjižnico ampak nisva prišli prav daleč. V majhno knjižnico se je zagotovo stlačilo že pol šole pa še celotna zbornica in hišnik. "Wooow!!" sva s Tiffany naenkrat osupnili,ko sva zagledali praske po steni. Nekaj knjižnih polic je bilo celo prevrnjenih. Tiffany se je zrinila k svojemu razredu jaz pa k svojemu. "Kaj se je zgodilo?" sem vprašala sošolke iz devetega razreda. Vse so skomignile z rameni in izrazile svoje mišlenje kdo je to naredil.
31. december 2011
sory k oglašujem
če kero zanime lahk preberete
https://www.igre123.com/forum/tema/moje-zivljenje-ni-resnicna-zgodba/26964/
drgac pa nextttttttttttttttttttttttttt
31. december 2011
ja ups :Đ
31. december 2011
next!!
31. december 2011
Po stopnicah se je razlegalo glasno govorjenje učiteljev, ki so učence od petega razreda naprej vodili do majhne šolske telovadnice. Videla sem Tiffany s svojim razredom in njihovo razredničarko.Po stopnicah se je gneča zelo počasi manjšala in devetarji smo kot vedno zadnji smeli v telovadnico. Nekaj učencev je že sprejemalo srepe poglede učiteljev,ki so jim bili namenjeni. Moj razred se je posedel na tla telovadnice skupaj z drugimi razredi. Vsedla sem se zraven Tiffany. "Kaj veš kaj se dogaja?" me vpraša. Skomignem z rameni in odkimam. Smilili so se mi učenci,ki so bili ponavadi krivi za vse. Če bodo krivi tudi za to zmešnjavo jim trda prede. Na odru so se zaslišali topotajoči čevlji z visoko peto. To je bila ravnateljica,ki se je postavila ravno na sredino odra in začela svoj govor. Z besnim a umirjenim glasom so iz njenih ust začele padati prve besede: "Dragi učenci! Mislim,da vsi dobro veste kakšno je stanje na šoli in NE dvomim,da nekateri od vas tudi vedo kako se je to zgodilo. Brez ovinkarjenja vam lahko povem,da škode ni malo in,da bo krivec hudo kaznovan. Upam,da bo krivec svoje dejanje priznal drugače ga bomo morali otkriti sami. In verjemite,če krivca najdemo mi bo kazen še hujša. Dejanja vam ni treba priznati tukaj...vendar krivca ali pa mogoče krivce pričakujem v svoj kabinet!".

Ravnateljičin govor je postajal čedalje glasnejši in ko je izrekla "kabinet" se je glas nenadoma umiril in zaslišal se je še zadnji stavek: "Lep dan vam želim še naprej in lahko greste v razred.". Učenci so ostali tiho. "Le kako lahko krivca pričakuje v svoj kabinet po tej grožnji!?" potihem vprašam Tiffany...
31. december 2011
zdej je d best k je noč...,. nexttttttttt
31. december 2011
še dva nexta!!!
Happy new year ppl!!!!!!!!!!!!!
01. januar 2012
next!!
01. januar 2012
še en next
01. januar 2012
nextiii plissssssssssss
01. januar 2012
Isti dan ob štirih sem bila zmenjena z Leah na šolskem igrišču. Kot po navadi sem zamudila. Leah me tokrat ni okarala, kar je bilo nekaj novega. Tiho smo sedle na gugalnico. Ker me je tišina motila sem hotela načeti pogovor o današnjih dogodkih ampak me je Leha prehitela : ''Kdo bi lahko to naredil?!'' je dejala na pol glasno s praznim pogledom. Nisem ji odgovorila, saj nisem imela odgovora. Nekaj časa sva se še pogovarjali o nenavadnih dogodkih potem pa sva raje zamenjali temo. Govorili sva o vsakdanjih stvareh, ko naju je prekinilo glasno, srhljivo škripanje. Kot bi nekdo s nohti prskal po tabli. Z Leah smo obe na enkrat obrnile oči v šolo, iz katere je prihajalo škripanje. Vstala sem in naredila nekaj korakov proti šoli. Leah mi je sledila in tako smo skupaj odšle proti šoli. Škripanje ni ponehalo. Ko smo prišle dovolj blizu šolski steni, je Leah opazila odprto šolsko okno. Skupaj smo se odločile, da gremo pogledat kaj se dogaja in tako smo splezale skozi odprto okno v šolo...
01. januar 2012
En next?
01. januar 2012
nextttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
01. januar 2012
Tiffany mi je najprej pomagala splezati skozi okno,nato pa sem še jaz potegnila njo. Nerodno je stopila na okensko polico in padla v prvi razred poleg mene. "Auuč!" je potožila jaz pa sem ji morala pomagati,da se je spet pobrala na noge. Pouka je bilo konec in v šoli ni bilo žive duše. Čistilke,ki bi morale čistiti po šoli so izginile neznano kam. Škripanje se je razlegalo po hodnikih in Tiffany me je vprašajoče pogledala. Odkimala sem ji,saj res nisem vedela kaj se dogaja. Naredila sem nekaj korakov iz razreda in Tiff mi je sledila.Škripanje je postajalo neznosno, nato pa je spet potihnilo. Počasi sva začeli hoditi mimo majhnih klopc z obešalniki in ostalih vrat razredov in učiteljskih kabinetov. Prišli sva do stopnišča,ki je vodilo navzdol v knjižnico in navzgor v drugo nadstropje. Raje sva odšli v zgornje nadstropje,kjer je škripnje postalo glasnejše. Šli sva po glavnem hodniku,kjer se je razlegal hrup. Bile so omarice. Visoke lesene omarice,ki so se razpotegovale vzdolž hodnika so oddajale grozljiv zvok,ki je spominjal na praskanje. Tiffany je naredila nekaj korakov naprej,jaz pa sem poskušavala odkriti iz katere omarice prihaja zvok. Hodili sva po hodniku in se ustavili pri eni izmed sredinskih omaric. Zvok je postal zelo glasen in,ko sva se ustavili je hitro umolknil. Zaslišalo se je gromko renčanje in s Tiff sva naredili nekaj korakov nazaj. Nekaj je bilo v omarici. "Čigava omarica je to?" je vprašala Tiff. Potihem sem začela šteti neoštevilčene omarice in zaključila s tem,da je omarica od moje sošolke. Ko sem to hotela povedati Tiff me je prekinilo butanje v vrata omarice. Obe sva začeli kričati in teči nazaj proti stopnišču.
01. januar 2012
2 nexta
01. januar 2012
u61520
u61520
10000 next
01. januar 2012
next next next next next next next next next next next next






s tem mislim love the story
01. januar 2012
Obe sva bili prestrašeni na smrt. Tekli sva nazaj v prvi razred, kjer sva prišle notri skozi odprto okno. Ko sva pritekli na cilj, sva bili zadihani in zmatrani.''Mislim, da še nikoli v svojem življenju nisem tako hitro tekla.'' je pripomnila Leah. Šipko sem se ji nasmehnila, potem pa sem stopila k oknu. Bilo je zaprto. ''Kako je to možno?'' sem pomislila. Probala sem ga odpret, ampak se je kljuka na oknu zataknila. ''Leah, pomagaj!'' sem na pol panično zacvilila. Leah ni bilo treba dvakrat reči. Takoj je bila pri meni in tako smo skupaj trudile odpreti okno, ki ni popustilo. ''O ne!'' je tiho rekla Leah in gledala kljuko v svojih rokah. ''Kar odtrgala se je!'' je že nekoliko panično dejala. Bum,bum. Slišali so se težki koraki, ki so se čez dalje bolj približevali vratom. Z Leah smo nekaj časa prestrašene gledala v vrata potem pa smo se hitro skrile v omaro, ki je bila v kotu učilnice. Bum,bum. Koraki so bili čez dalje biližji. V omari je bilo temno. Lahko sem slišala kako mi je razbijalo srce. Še nikoli v življenju nisem bila tako prestrašena. Mislim, da lahko isto trdim za Leah. Bum,bum. Neznanec je bil že čisto pred vrati. V tistem trenutku sem z roko oplazila nekaj mehkega. Trznila sem in komaj sem zdržala da nisem zakričala. Potem sem pogledala še enkrat. Bil je plišast medved. Bil je brez glave. Pogledala sem okoli sebe. Z Leah smo sedele v kupu plišastih igrač brez glav. Takrat sem se zavedala, da se vrata od učilnice odpirajo. Vstopila je neznana postava. Z Leah sva videli samo veliko senco. Postava je stopila naravnost pred omaro. Počasi je segla po kljuki in škripajoča vrata omare so se počasi odprla.Obe sva bili prestrašeni na smrt. Tekli sva nazaj v prvi razred, kjer sva prišle notri skozi odprto okno. Ko sva pritekli na cilj, sva bili zadihani in zmatrani.''Mislim, da še nikoli v svojem življenju nisem tako hitro tekla.'' je pripomnila Leah. Šipko sem se ji nasmehnila, potem pa sem stopila k oknu. Bilo je zaprto. ''Kako je to možno?'' sem pomislila. Probala sem ga odpret, ampak se je kljuka na oknu zataknila. ''Leah, pomagaj!'' sem na pol panično zacvilila. Leah ni bilo treba dvakrat reči. Takoj je bila pri meni in tako smo skupaj trudile odpreti okno, ki ni popustilo. ''O ne!'' je tiho rekla Leah in gledala kljuko v svojih rokah. ''Kar odtrgala se je!'' je že nekoliko panično dejala. Bum,bum. Slišali so se težki koraki, ki so se čez dalje bolj približevali vratom. Z Leah smo nekaj časa prestrašene gledala v vrata potem pa smo se hitro skrile v omaro, ki je bila v kotu učilnice. Bum,bum. Koraki so bili čez dalje biližji. V omari je bilo temno. Lahko sem slišala kako mi je razbijalo srce. Še nikoli v življenju nisem bila tako prestrašena. Mislim, da lahko isto trdim za Leah. Bum,bum. Neznanec je bil že čisto pred vrati. V tistem trenutku sem z roko oplazila nekaj mehkega. Trznila sem in komaj sem zdržala da nisem zakričala. Potem sem pogledala še enkrat. Bil je plišast medved. Bil je brez glave. Pogledala sem okoli sebe. Z Leah smo sedele v kupu plišastih igrač brez glav. Takrat sem se zavedala, da se vrata od učilnice odpirajo. Vstopila je neznana postava. Z Leah sva videli samo veliko senco. Postava je stopila naravnost pred omaro. Počasi je segla po kljuki in škripajoča vrata omare so se počasi odprla.
01. januar 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg