Forum
u14551
u14551
V življenju sem, po mojem mnenju, imela prav vse, kar si moški moje starosti lahko želi. Imel sem majhno stanovanje, ki pa je bilo samo moje, avto, ki je bil sicer že malo v letih, a me je vedno pripeljal na cilj in pa službo, ki je bila, kako pa drugače, slabo plačana in naporna, a vseeno toliko dobra, da bi le težko našel boljšo. Skratka, s svojim življenjem sem bil popolnoma zadovolenj, če odštejemo moje ljubezenske polomije. Vedno sem bil v vezi, vedno z nekom drugim in vedno je bil ta še slabši kot tisti prejšnji. Na čase se mi je zazdelo, da moram biti prav pod kakšni posebnim urokom, ki mi preprečuje, da bi našel kakšne spodobno žensko. Saj bi že obupal, a me je vedno nekaj premamilo, da sem poskusil znova. Ponavadi so bili to bližajoči prazniki, pri katerih me je bilo naravnost groza samote. Po zadnji vezi pa sem se odločil, da imam vsega dovolj in kupil psa.
Zgodba je izmišljena.

Nadaljujem?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

05. julij 2010
u14551
u14551
imel**
05. julij 2010
u8038
u8038
coool
kr naprej ;D
05. julij 2010
u21230
u21230
cool dj še
05. julij 2010
u14551
u14551
ok
05. julij 2010
u14551
u14551
Moj zadnji polom - Tjaša - je bila kapljica čez rob. Spoznal sem jo na neki zabavi. Bila je lepa kot slika in neumena kot noč. Če bi rekel, da je imela v glavi prepih, bi bržkone žalil inteligentnost prepiha. Nekaj dni preden sem jo pustil, sem ji pri večerji razlagal o nekem pripetljaju s policistom, ki me je pred časom ustavil in mu zraven povedala še vic o policajih, ki pravi, da ti hodijo v paru, ker zna en pisat in drugi brat. Tjaša me je nekaj časa gledala in potem z resnim obrazom vprašala, kako je mogoče, da zna pisat in ne brat. Pogledal sem jo izpod čela, odprl pa zaprl usta, odkimal z glavo in spremenil temo. Človek pač ne ve, kaj bi rekel. In da je bila mera polna, me je naslednji dan poklicala in razložila, da se mu zdi, da je to čisto nemogoče, da bi znal nekdo pisat in ne brat. Seveda je vse te teorije podprla z obširno "filozofsko razpravo" v njenem stilu. Dan kasneje sem ji jaz razložil, da za naju ne vidim prihodnosti in upal, da bo to dojela hitreje kot tisto šalo.
05. julij 2010
u14551
u14551
next?
05. julij 2010
u14551
u14551
nadaljujem jutri sory ... ker gremo u maribor
05. julij 2010
u14551
u14551
emm..nadaljeval bom kot ženska ker je to knjiga in se mi neljubi spreminjati use u moški spol .... se vidimo
05. julij 2010
u21619
u21619
next no...
05. julij 2010
u14551
u14551
spremeba načrta ne grem zraven u Maribor
05. julij 2010
u21619
u21619
tooo..
nextej
05. julij 2010
u14551
u14551
Nekaj dni kasneje sem za podnajemnika dobila majhnega prikupnega mešančka. Dolgo časa mi je bil Maks za psičke najlepše ime, zdaj pa mu tega nisem mogla narediti. Že v očeh je imel več znakov inteligence kot moj bivši. Tako je postal Bobi. Minilo je nekaj mesecev brez stresov ter zmenkov in človek bi se tega še navadil, če ne bi v akcijo stopila moja mama. Ta si je, kot menda vse prave mame na tem svetu, omislila vnučka, ne da bi se prej posvetovala z edino osebo pod soncem, ki ji lahko to omogoči. Tega v tistem času seveda nisem vedela, saj so se pritiski s strani moje mame vrstili že vso mojo odraslo dobo, vsaj kar se tiče življenjskega partnerja. Tako se človek navadi, postane imun. Zato ni bilo nič čudnega, da nisem videla znakov prihajajoče katastrofe. (nadaljeval bom kot ženska ker je to knjiga in se mi neljubi spreminjati use u moški spol )
05. julij 2010
u8038
u8038
cool
kr next..
Tjaša.. cool..xD
;D
05. julij 2010
u14551
u14551
"Ljubica, mogoče bi lahko prišla naslednji teden na kosilo, v soboto. Veš, sva z očkom za nedeljo načrtovala izlet na primorsko, pa bi kosilo lahko prestavili na soboto…" je rekla neko nedeljo po kosilu, ko sva pomivali posodo.
Imeli smo nekakšen dogovor, da vsako nedeljo pridem domov na kosilo. Včasih sem pomislila, da bi mi bilo lepše pri zobozdravniku, a sem zavoljo ljubega miru potrpela. Ponavadi se je začelo že pri juhi…
"Še vedno sama?! Saj ni nič čudnega, ko pa se oblačiš v črno tako kot kakšna sto let stara ženska …"
…se nadaljevalo pri glavni jedi…
"Mogoče bi pa lahko šla z mano k moji frizerki, ki bi ti popravila tole sračje gnezdo, ki mu ti in tista tvoja nesposobna frizerka pravita frizura, pa kakšno bolj modno oblekico, pa bi šlo…"
…doseglo vrhunec pri desertu…
"Tako nikoli ne boš ustvarila družine in jaz ne bom nikoli imela vnukov…"
…in se pomirilo pri pomivanju posode…
"Saj veš, da hočem le tisto, kar je zate najboljše!" kar je pomenilo, da hoče tisto kar ona misli, da je zame najboljše.
Tako je bilo vsako nedeljo in vsakič sproti sem že teden poprej iskala kak izgovor, da bi lahko izpustila to nesrečno kosilo, a sem vsak teden sproti pristala doma za mizo in poslušala nasvete, obtožbe in prošnje moje mame. Zdaj pa mi je izgovor ponudila mama kar sama. Takoj sem ga pograbila.
"Ah mami, saj je vseeno, če en teden spustimo…"
"Ne, ne. Še tako se premalo vidimo."
"Daj no mami! Saj se vidimo vsak teden! Pa še kuhati ti ne bo treba še zame!"
"Saj veš, da rada kuham. Prišla boš in pika!"
Skomignila sem z rameni. Bilo bi se popolnoma brezsmiselno prepirati z mojo mamo. Malo me je sicer čudilo, da sta moja dva načrtovala izlet na primorsko, a nisem ničesar rekla. Preden sem odšla, sem se šla poslovit tudi od očeta, ki je po svoji stari navadi prebavljal svoje nedeljsko kosilo na kavču pred televizijo. V najine pogovore se ni kaj dosti mešal, raje je bil pametno tiho.
05. julij 2010
u14551
u14551
"Oči, grem. Se vidimo v soboto!"
"V soboto? Zakaj pa v soboto?"
"A ne gresta v nedeljo z mami na primorsko?"
"Primorsko? Kakšno primorsko? "
"Saj je mami rekla…"
"Narobe si jo razumela. Jaz v nedeljo nikamor ne grem. Je košarka po televiziji."
No, to pa je bilo čudno. Hotela sem stopiti do kuhinje in o zadevi povprašati mamo, a sem se premislila. Ni se mi ljubilo zapletati v nov prepir, ki bi ga bržkone izzvala s svojim vrtanjem. Malo manj kot teden dni kasneje mi je bilo za to odločitev žal.
Začelo se je že navsezgodaj. Sredi noči me je zbudilo zvonjenje telefona. Odtavala sem do telefona, pri tem zbrcala nekaj čevljev v predsobi, s palcem na nogi preizkusila trdoto omare in po eni nogi odplesala nek indijanski ples za slab začetek dneva.
"Ljubica, da nisi morda pozabila?!"
"Pozabila?! Kaj? Kdaj?"
"Ja kosilo vendar!"
"A, ti si mami! Ne nisem pozabila! Zakaj me pa kličeš tako zgodaj?"
"Kako to misliš - zgodaj?! Saj je že sedem!"
Skoraj me je kap. Ob sedmih zjutraj me je zbudila, da me spomni na kosilo, ki bo šele ob enih.
"Sedem! Kaj ti pa je?! A se…"
"Sem mislila, da bi mi danes malo pomagala…"
"Pomagala?"
Več kot kratkih besed v obliki vprašanja tako zgodaj nisem premogla.
"Ja. Moja bivša sodelavka pride na kosilo. Včeraj sem jo srečala v mestu pa sem jo povabila."
To pa je bilo nekaj novega. Od takrat, ko sem se odselila, me mama še nikoli ni prosila za pomoč pri pripravi kosila. Večkrat, ko sem ji ponudila svojo pomoč, je celo odklonila in zato sem bila prepričana, da raje vidi, če se ji ne mešam v kuhinjo.
"Prav."
"Super! Čez pol ure te poberem pred blokom. Adijo!" in že je ni bilo.
Lahko bi mi bilo jasno, da se nekaj pripravlja, a sem v svoji dobrohotni naivnosti mislila, da mama v resnici potrebuje mojo pomoč. Malo me je čudila zgodnja ura, a sem si to razložila, da morava še po nakupih.
05. julij 2010
u14551
u14551
bom kr do konca napiso
05. julij 2010
u14551
u14551
Lahko bi mi bilo jasno, da se nekaj pripravlja, a sem v svoji dobrohotni naivnosti mislila, da mama v resnici potrebuje mojo pomoč. Malo me je čudila zgodnja ura, a sem si to razložila, da morava še po nakupih.
"Najprej morava k frizerju!" me je presenetila mama.
"Zbudila si me, da grem s tabo k frizerju!?"
"Skupaj greva! Tudi tebi ne bi škodilo, da bi se malo postrigla - jaz častim!"
Debelo sem jo pogledala in že v naslednjem trenutku odločno ugovarjala, a sem kasneje v frizerskem salonu popustila. Pri tem je imela veliko tudi frizerka, ki je nekajkrat poslala prav zaskrbljen pogled v moje lase in pri tem nekaj mrmrala, kar je izgledalo kot kak slabohoten urok. Menda so bili moji lasje močno potrebni nege in malce striženja, ne da bi kdo sploh govoril o tem, da bi bilo potrebno izoblikovati pričesko. Pod takimi pritiski sem seveda popustila, kar je mojo mamo strašansko razveselilo. Že takrat bi mi bilo lahko jasno, da se nekaj pripravlja. Ampak ne! Še vedno sem naivno mislila, da si mama želi preživeti več časa z mano tudi na tak način, da skupaj delava "ženske" stvari, zato se niti nisem več kaj dosti branila, ko me je mama peljala še h kozmetičarki. Na koncu sem se počutila, kot bi imela na obrazu beneško masko, a je bila mama videti tako srečna, da sem se vzdržala pripomb. Končno je prišlo na vrsto kuhanje - tisto, za kar sem na začetku mislila, da me mama potrebuje. V bližnji trgovini sva nakupili nekaj drobnarij, skočili k meni po Bobija, potem pa naravnost v mamino kuhinjo. Tako sem vsaj načrtovala. Pa sem se spet zmotila. V kuhinjo je šla samo mama.
"Ne moreš z novo pričesko delati v tej sopari! Povrhu vsega pa raje vidim, da se mi nihče ne mota pod nogami, ko kuham!"
Takrat pa se mi je posvetilo, da se v ozadju nekaj dogaja.
"Mami, kaj se dogaja?"
"Kaj? Nič!"
"Mami!"
"Res nič!"
"Ne govori mi, da ni nič! Zakaj sem danes obletela vse salone v mestu?"
"Ne pritožuj se! Zdaj vsaj izgledaš kot ženska in ne kot…"
"Mama! Ne spreminjaj teme! Kaj za vraga se dogaja?"
"Nič."
V tistem je v kuhinjo vstopil oče.
"Ja, kaj pa spet imata? Se dereta, da bodo sosedje še policijo poklicali! Marija, kakšna pa si?!"
Zadnji vzklik očeta je bil namenjen meni in mojemu novemu izgledu.
"Ti pleskajo stanovanje in si po nesreči padla v barvo?"
"Jože!"
Grd mamin pogled je prestrelil očeta.
"Mamo vprašaj! Že cel dan me vleče iz enega salona v drugega in to samo za eno kosilo, ker bo menda prišla njena sodelavka. Saj bi lahko ostala doma, če misliš, da v svoji navadni podobi nisem primerna za tvoje velecenjeno kolegico…"
"…in njenega sina!" je dodal oče.
"Jože!"
Če bi pogledi ubijali, bi v tistem trenutku očka obležal na tleh. Mama je v njegovo smer poslala pogled, ki bi leva pregnal v panični beg. Očku, ki je bil vajen že marsičesa hujšega, pa se je le privzdignil levi kotiček ust in preden se je obrnil, sem v njegovih očeh videla nagajivo iskrico. Počasi je zapusti prizorišče, ki je postalo zaradi njegovih zadnjih besed nevarno vojno območje.
"Sina?!"
Mama je molčala in gledala v lonec. Mislim, da se je okoli moje glave vila sopara. Čutila sem, kako v obraz postajam škrlatne barve, čeprav sem dvomila, da se to zaradi kilograma pudrov in barv sploh vidi. Bila sem besna kot ris.
"Mama, prosim te, reci mi, da ni res! Reci, da se je očka samo šalil in mi, zato ker me imaš rada in me toliko spoštuješ, nisi pripravila slepega zmenka z nekim čudakom, ki še vedno hodi naokoli s svojo mamico!"
Mama je bila še vedno tiho, samo še bolj intenzivno je nekaj brskala po loncu.
"Mami?!"
"Kakšen slepi zmenek neki! Povabila sem kolegico na kosilo in ta bo s seboj pripeljala sina, ki je slučajno pri njej na obisku. Tega sploh nisem načrtovala…"
"Ja, seveda! In jaz sem cirkuški medvedek! Kdo je to moško bitje, zaradi katerega izgledam kot novoletna jelka?"
"Sploh ni tako kot misliš…"
"Ja, najbrž je res slabše!"
"Mitja je eno leto starejši od tebe, ima dobro službo in avto…"
"…je debel kot prašič in ima prav take navade…"
"Nehaj no. Čisto prikupen mladenič je!"
"Samo neumen kot noč!"
"Inženir je!"
"Nekaj že mora biti narobe, če je še samski."
"Pol leta nazaj se je razšel s svojo dolgoletno prijateljico."
"Najbrž jo je varal!"
"Kdaj si pa postala tako cinična?"
"Po tistem, ko sem začela spoznavati moški svet!"
"Oprosti za tole!"
Mama me je končno pogledala v oči.
"Saj vem, žal ti je, a boš še kdaj poskusila…"
"Obljubim, da ne bom! Samo danes potrpi, boš videla, da sploh ni tako slab! Prav?"
"Če res obljubiš, da kaj takega ne boš več poskušala in da se na splošno ne boš več vmešavala v ta del mojega življenja, jaz obljubim, da bom popolna gostiteljica, ne obljubim pa, da mi bo tip všeč, niti tega ne, da ga bom hotela še kdaj v življenju videti! Zmenjeni?"
Mama je z nasmehom na obrazu prikimala. Kar malce prehitro je privolila. Prav radovedna sem bila, kakšen je ta fant, za katerega je moja mama pripravljena toliko žrtvovati. V resnici pa sem dvomila, da bo moja mama kdaj tako močna, da bo tako obljubo lahko držala. Moral pa je že biti nekaj posebnega, da je to sploh obljubila.
Do kosila sem delala družbo očku, ki je dopoldan preživljal na svojem kavču pred televizijo. Oba sva brez besed gledala v televizor. V resnici sploh nisem vedela, kaj se dogaja na ekranu. V mislih sem bila že pri kosilu. Poskušala sem si predstavljati kakšen naj bi bil ta sin. Pred oči so mi hodile slike mojih bivših z vsem njihovimi napakami na čelu. Kar streslo me je. Pomislila sem, da mogoče pa le ni tako slab, a sem misel takoj nato zavrgla, saj je navsezadnje moškega spola in boljši sploh ne mora biti. To bo najbrž zaradi genov. Pogledala sem očka. Saj ne, da ga nimam rada, ampak bil je tipičen predstavnik moškega spola. Največ časa je preživel pred televizorjem in od mame pričakoval, da mu bo stregla, medtem ko je bila njegova edina naloga, da mamo popolnoma ignorira. Kaj takega si zase zares nisem želela. Spominjal me je na Boštjana, mojega bivšega, ki mu še danes ni jasno, kako so lahko ženske dobile volilno pravico. Po njegovem so ženske nekaj, kar kupiš skupaj s kuhinjo in so dobre še za eno zadevo, h kateri jo pripraviš z besedami; "Prid' s'm, 'mam neki zate!".
Prav zanimalo me je, komu od mojih bivših bo ta moj slepi zmenek podoben in hkrati upala, da nobenemu. Bila sem vznemirjena zaradi pričakovanja, čeprav tega ne bi priznala za živo glavo. Držala sem se še vedno tako, kot da se mi je zgodila najhujša krivica na svetu. Končno je pozvonilo.Vstala sem in se napotila proti vratom. Mimo mene je prihitela mama, prijela za kljuko in me pogledala.
"Ne, drži se tako grdo in zravnaj se!"
Počutila sem se kot konj na razstavi in za trenutek me je prešinila zlobna ideja, da bi obiskovalcema najprej pokazala zobe za lažjo oceno moje kvalitete. Pa sem si, zavoljo miru v hiši, premislila. Mama je na stežaj odprla vrata in na obraz dala najširši nasmeh, kar sem jih videla pri njej.
"Metka!?" je rekla s tako presenečenim glasom, kot ju ne bi pričakovala.
"Kaj pa ti tukaj?"
Nič mi ni bilo več jasno.
"Vstopita vendar! Ti si pa gotovo Mitja! Tvoja mama mi je toliko povedala o tebi."
V predsobo je najprej starejša gospa, ki sem jo na videz poznala, saj sem bila včasih velikokrat pri mami v službi, za njo pa čudovito bitje moškega spola. Imel je kratko pristrižene temne lase in najbolj modre oči, kar sem jih videla. Svoje lepo oblikovano telo je imel oblečeno športno, a je na njem delovalo elegantno, kot bi najbrž tudi vse, kar bi dal nase. Bila sem tako presenečena nad tem, kar sem videla, da sem skoraj že pozabila, da je mama tako presenečeno pozdravila sodelavko, kot da je ne bi pričakovala.
"Bila sva v bližini, pa sem mislila, da bi se oglasila. Tako dolgo se že nisva videli!"
"Ja res je! Že kakšno leto!" se je gladko zlagala moja mama in v mojo smer poslala opozorilni pogled, ki je pomenil, naj molčim.
Kmalu se mi je posvetilo, da on o tem ve toliko, kot sem vedela sama pred današnjim dnem. Skoraj se mi je zasmilil. Zanimalo me je, kako bo mama razložila dejstvo, da ima že kuhano kosilo za svoja "nepovabljena" gosta.
"To je moja hči Suzana! Mojo sodelavko že poznaš?"
Prikimala sem in gospe podala roko.
"Joj, kako si zrasla, kar sem te nazadnje videla! To pa je moj sin Mitja."
Podala sem mu roko, ki mi jo je čvrsto stisnil. Kazalo je, da mu ni bilo prav nič sumljivega, saj mi je poklonil lep in iskren nasmeh. Prepričana sem bila, da bi izginil v trenutku, ko bi mu kdo povedal za prekanjeni načrt najinih mam.
"Ne boš verjela," je začela moja mama : "ampak, pred pol ure je klicala moja sestra in odpovedala kosilo, ki ga s Suzano pripravljava že celo dopoldne! Bi mi naredila uslugo in ostala na kosilu? Drugače bom morala kopico stvari zmetati v smeti. Daj reci, da ostaneta na kosilu!"
Nisem mogla verjeti! Komaj sem se zadrževala, da nisem s stežaj odprtimi usti zrla v mojo mamo. Nikoli ji ne bi pripisala takih laži. Sploh nisem vedela, da zna lagati. Počasi sem se začela zabavati ob drami, ki sta jo zrežirali.
"No, ne vem! Hotela sva v mesto na kosilo…" je obotavljajoče začela Metka.
"Odpade! Ne bosta zmetala kopice denarja za kosilo v mestu, ko imam pa jaz že skuhano kosilo!"
Gospa Metka je počasi vprašujoče pogledala svojega sina. Malo je manjkalo, pa bi zaploskala ob brezhibni predstavi. Zagotovo sta si zaslužili Oskarja. Mitju, ki se mu je na obrazu poznalo, da se mu niti sanja ne, kaj pripravljata ženski, ob takem napadu ni preostalo nič drugega, kot da se strinja. Prikimal je. Obe ženski, sta se vidno oddahnili, meni pa je šlo na smeh. Povabili sva goste naprej.
"Vidva kar podita v dnevno sobo, midve pa greva v kuhinjo, da malo poklepetava!"
Mitja sem predstavila očetu, nato pa sva sedla. Že v naslednjem trenutku je bila v sobi mama s pladnjem na katerem sta bila dva kozarca soka in piškoti.
"Mi je tvoja mama povedala, da nič ne piješ, pa sem kar sokove prinesla! Je v redu?"
"Seveda!"
"Naša tudi nič alkoholnega ne prenese!" je moja mama izgovorila naslednjo laž. Saj ne, da bi bile alkoholne pijače sestavni del mojega dneva, a sem sem ter tja spila kakšen viski ali pa kozarec vina.
"Jože, pridi malo v kuhinjo!"
Oče je nekaj zamrmral nato pa le vstal in odcapljal za mamo.
"To ni čista resnica," sem rekla.
"Kaj?"
Hotela sem mu povedati, da vse, kar je danes slišal od najinih mam, a sem se premislila.
"To, da čisto nič ne pijem."
"Tudi jaz sem ter tja spijem kakšno pivo in mama to prav dobro ve. Sploh ne vem, kaj ji je danes. Že cel dan je čudna. Najprej je hotela v ta konec mesta v trgovino, ki je natanko takšna, kot jo ima doma pred nosom, za vsako ceno je hotela, da jo peljem, kljub temu, da ima svoj avto in sem se moral voziti pol ure do nje, da sem jo lahko odpeljal sem in nazadnje je hotela še k vam na obisk, ker je bila "slučajno" tako blizu. Nekaj se dogaja in rad bi vedel, kaj ima za bregom…"
Njegov pogled je bil tako začudeno vprašujoč, da se nisem mogla več zadržati. Začela sem se smejati. Vse je kazalo, da je njegovi ta spletka šla le malce bolje kot moji. On vsaj ugotovil ni kaj se dogaja.
"Kaj? Kaj se smejiš?"
"Zdiš se mi prijazen fant, zato ti bom nekaj povedala, samo obljubi, da ne boš povedal mami! Navsezadnje se je prav pošteno potrudila!"
Mitja me je debelo pogledal, nato pa prikimal. Potiho sem šla k vratom in pogledala na hodnik. Nikogar ni bilo. Iz kuhinje so se slišali glasovi.
Sedla sem se nazaj k mojemu nič hudega slutečemu sotrpinu in mu razkrila ves pretkani načrt najinih mam. Povedala sem mu tudi za moje jutranje sprehajanje po salonih in tudi o tem, kako sem od očeta zvedela za načrt. Ko sem končala, me je Mitja najprej nekaj trenutkov nejeverno gledal, potem pa se je začel na ves glas smejati
"Psssst! Ne smejo vedeti, da sem ti vse povedala!"
"Zakaj pa ne?"
"Jaz mislim, da bi morala najinima spletkarskima mamicama dati eno dobro lekcijo. Kaj praviš?"
"Kaj imaš v mislih?"
"Pravzaprav ne vem, ampak počasi imam zadosti, da se ves čas vmešava v moje življenje."
"Vem, kaj misliš! Odkar sva se z Majo razšla, je pri nas doma kot v agenciji za iskanje partnerja! Skoraj vsakič, ko pridem na napovedan obisk, je kakšna ženska mojih let "slučajno" pri mami na kavici. Tokrat je bilo prvič, da me je nekam peljala na slepi zmenek!"
"To bo najbrž zaradi tega, ker tudi jaz ne bi smela ničesar vedeti o tem!"
Mitja se je udaril po čelu.
"Le kako se mi ni posvetilo?! Saj je bilo očitno!"
"Če te kaj tolaži, naj ti povem, da se mi kljub temu, da me je že ob sedmih odvlekla frizerju in kozmetičarki, ni zdelo nič sumljivega."
"Mislim, da imaš prav. Morava jima vrniti!"
"Ja, ampak kako?"
"Kaj praviš, da bi se poročila?"
Skoraj bi padla s kavča.
"Prosim?"
"Ne zares. Kaj če bi mama rekla, da je bilo to danes čista usoda in da se bova takoj poročila, ker take sreče ne smeva izpustiti iz rok!"
Nekaj časa sem ga nepremično gledala in razmišljala o mogočih reakcijah moje mama. Ideja mi je bila iz trenutka v trenutek bolj všeč.
"Mislim, da je to naravnost fantastična ideja!" sem počasi rekla in mu z zarotniškim obrazom namignila, naj pride bližje.
Čez dobro uro naju je moja mama poklicala h kosilu. Z Mitjo sva se prijela za roko, kar izkušenemu očesu moje mame seveda ni ušlo. To jo je tako vrglo s tira, da je komaj zjecljala povabilo na kosilo. Komaj sem obdržala resen izraz na obrazu. Mitji se ni godilo nič bolje.
Za mizo sva se usedla tesno skupaj in se poskušala kar se da zaljubljeno gledati. To je vrglo s tira še njegovo mamo, ki je čez mizo z odprtimi usti zrla v naju. Še oče je malo čudno gledal, a ga je bil po mojem mnenju tako sit ženske družbe, ki jo je hočeš nočeš moral prenašati celo uro in ni imel dovolj energije za to, da bi se ukvarjal še z nama.
"Vidim, da sta se ujela…" je počasi začela moja mama.
"Ja, fantastično punco imate gospa!" je rekel Mitja, me stisnil k sebi in mi na lice pritisnil poljubček..
Mami se je skoraj zaletelo. Kar predstavljala sem si, kaj se ji plete po glavi.
"Pravzaprav se nama zdi, da naju je skupaj pripeljala sama usodo!" je nemilostno nadaljeval Mitja.
"Kaj takega se človeku zgodi le enkrat v življenju, zato sva se odločila, da se bova poročila! Ne danes, ampak če se bo dalo že naslednji teden. Šla bova v Las Vegas in…"
Zaslišal se je žvenket razbitega krožnika.
"Je vse v redu?"
Mama je bila bleda kot stena. Prikimala je.
"Kakor sem rekel, usoda naju je združila in midva bova najino vezo naslednji teden potrdila pred matičarjem. Potem, ko bova prišla iz Las Vegasa, pa se bova uradno poročila tudi pri nas. Vse sva se že zmenila! Živela bova pri njej, ker ima zelo ugodno lokacijo, moje stanovanje bova prodala in kupila kakšno hišo, ki jo bova obnovila in se kasneje preselila vanjo."
"Mami, kaj ni to čudovito!"
Barva maminega obraza je z blede postajala čedalje bolj siva. Gospe Metki se ni godilo prav nič bolje. Še oče je z odprtimi usti zrl v naju.
"Se vama ne zdi, da je vse skupaj malce prehitro? Saj se niti ne poznata…"je tiho vprašala njegova mama.
"Ampak mami! To je usoda! Veš kako majhna verjetnost je bila, da se danes midva srečava. Če, recimo, ti ne bi šla sem v trgovino, če me ne bi vzela s sabo, če se ne bi spomnila, da tu živi tvoja sodelavka, če ne bi bilo nje doma in če ne bi bila Suzana ravno pri njej na obisku in še kar nekaj takih stvari je! To je usoda in temu se enostavno ne moreva upreti!"
Skoraj bi zaploskala. To je bila naravnost briljantna predstava mojega sozarotnika. Še sama bi mu skoraj verjela.
"Ampak to ni bila usoda!" je pohitela njegova mama in moja ji je prikimavala.
"Ne?" začudenje na njegovem obrazu je bilo videti zares pristno.
"Ne, sploh ne!" je hitela pritrjevati moja mama.
"Kaj pa govorita?"
Njegova mama je počasi začela razlagati, kako sta si z mojo mamo vse to izmislili.
"Suzana, saj veš to!" je pristavila moja mama.
"Potem pa je vse tako, kot sta hoteli! Kaj ni to čudovito!" se ni dal Mitja.
"Ampak to je prehitro in ni usoda in…" je hitela moja mama.
Takrat nisem zmogla več. Butnila sem v glasen krohot, ki se mu je trenutek zatem pridružil tudi Mitja, malo kasneje pa še oče, ki se mu je hitreje posvetilo, da je z najino predstavo nekaj narobe.
Nobeni od najinih mam v prvih trenutkih ni bilo nič jasno.
"Vidva sta se samo šalila?" je prva spregovorila moja mama.
Prikimala sem.
"To sploh ni bilo niti najmanj smešno!" je rekla Mitjeva mama.
Mitja se je zresnil.
"Se ti ne zdi? Meni se je zdelo veliko bolj smešno, kot pa tvoje neprestano vmešavanje v moje življenje in podtikanje raznih žensk! S tem ne mislim, Suzane. Ona je edina normalna od vseh tisti čudnih …"
"Pa je bilo potrebno toliko cirkusa? Saj bi mi lahko rekel…"
"In katere besede od "prosim mami, ne podtikaj mi deklet in ne vmešavaj se v moje ljubezensko življenje" pa nisi razumela, ko sva se o tem pogovarjala štirinajst dni nazaj?"
"Isto velja zate!" sem pristavila in pogledala mamo.
"Veš kaj, saj ti še nikoli nisem podtikala fantov! Razen danes…"
"Ja, razen danes! Se pa že leta vsako nedeljo vtikaš v moje življenje, obleko, frizuro, izgled…Mislim, da ni dela na meni, ki ga ti ne bi rada tekom nedeljskega kosila spremenila. In moram ti povedati, da sem tega že res pošteno sita. Sem takšna kot sem in če ti nisem všeč, pač ne bom več hodila sem."
"Po vsem kar sem naredila zate…"
"Marija bodi prosim tiho! Punca ima čisto prav! Vsako nedeljo poslušam, kako se spravljaš nanjo, vedno zaradi istih stvari in če vprašaš mene je prav dolgo zdržala. Jaz ne bi!" se je na mojo stran postavil oče in mami popolnoma zaprl usta.
Obrnila sem se k Mitju.
"Oprosti za tole!"
"Nič hudega. Popolnoma te razumem in prepričan sem, da najini mami tega ne bosta več storili! Kajne?" zadnji del stavka je poudaril in zgovorno pogledal svoji mami v oči.
"Ne, zagotovo ne!" je rekla njegova mama, medtem ko je moja še vedno kuhala mulo pri štedilniku.
"Daj no Mici," se je umešal oče: "Nikar ne glej tako grdo! Čisto prav ti je! Zdaj pa postrezi že s tistim kosilom, umiram od lakote."
Mama se je končno zganila. Nekaj časa je pri kosilu vladala mučna tišina, kmalu pa smo se spet vsi razgovorili. Po kosilu sva z mami pospravljali mizo, medtem ko so ostali šli v dnevno sobo.
"Oprosti, miška!"
In to je bilo vse. Za mojo mamo je bilo to veliko, zato sem ji bila toliko bolj hvaležna.
"Je že v redu!" sem rekla in jo objela.
Tistega dne smo do večera sedeli pri nas in klepetali. Imela sem se zelo lepo, povrhu vsega pa mi je bil Mitja z minute v minuto bolj všeč. Bila sem presrečna, ko me je prosil za telefonsko številko in zelo presenečena, ko me je že naslednji dan poklical. Tako sva postala par in mama mi še danes oponese, da sem bila takrat z njo tako groba, ko pa se je tako dobro izteklo.
A kdo bi si mislil, da bom na tak način spoznala edinega dobrega moškega na svetu?!
05. julij 2010
u14551
u14551
KONEC moja 2 zgodbahttp://www.igre123.com/forum/tema/ljubezen-iz-solske-klopi/5253/
05. julij 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg