Forum
zdaj bom napisal zgodbico

boste brali?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

06. november 2011
V petek popoldne je škrat Kuzma razgrnil zaveso iz bršljana, ki je zastirala vhod v njegovo duplino, zamežikal v sonce in na široko zazehal. Potem si je s krempljasto roko počesal razkuzmano grivo in rekel sam sebi:
»Gremo, Kuzma!«
Stopil je na plano, se pretegnil, ozrl se je proti studencu in zagodrnjal:
»Umijem se lahko tudi jutri, ne? Saj me nihče ne vidi.«
In je odcepetal skozi goščavo.
Škrat Kuzma je bil ves rjavkasto zelenkaste barve, tako da se je komajda ločil od gozdnih tal, in to mu je bilo prav, ker je bil samotarske narave in ga je spravilo v slabo voljo, če so ga gozdni znanci kar naprej ogovarjali z »o, Kuzma!« in »kam pa kam, Kuzma?« in »kako je kaj, Kuzma?« – on sam pa na takšne vzklike ni vedel, kaj bi odgovoril.
Pa se je danes kljub Kuzmovi varovalni barvi našel nekdo, ki ga je opazil. To je bila sraka.
»Glej ga, Kuzmo!« je zavreščala in prifrfotala bliže.
»Le zakaj bi me bilo treba gledati,« se je nejevoljno vprašal škrat in cepetal dalje. Pa sraka ni odnehala:
»Kam pa kam, Kuzma?«
Kuzma se je ustavil in nataknjeno rekel:
»Ti, sraka. Ali bi bila, prosim, tiho in šla po svojih potih?«
»Ježešna, kako si siten, Kuzma,« je užaljeno rekla sraka, »saj že grem, že grem!«
Kuzma je odšel dalje in tudi sraka je šla, kakor je rekla, vendar še malo ne po svojih potih, ampak po Kuzmovih. Na skrivaj je še naprej sledila škratu. Na vsak način je hotela zvedeti, prav zanalašč, kam je Kuzma namenjen.
Kuzma je hodil in hodil. Da bi mu pot hitreje minevala, si je poskusil zabrundati škratjo pesmico, ki mu jo je bila pred tristo leti prepevala njegova pestunja – pa je kmalu zamahnil z roko in utihnil, kajti že približno petstotič se je zavedel, da nima posluha. In tako je molče korakal naprej, sraka pa, ki ga je skrivaj opazovala, se je privoščljivo hihitala.
Končno je Kuzma prišel na cilj, se pravi v park na robu mesta, kjer je bil zraven brezovega gozdička skrit, miren kotiček, porasel z najrazličnejšimi gobami. In tukaj so Kuzmo že čakali zbrani škratje, vsak na svoji gobi. Pet jih je bilo: tiskarski, radijski, kuhinjski, zidarski in frizerski.
»No, živijo,« je pozdravil Kuzma in sedel na najbližjo gobo.
»Živijo, Kuzma, samo tebe smo še čakali.«
Kuzma je mračno pogledal okoli sebe in vprašal:
»Kje so pa drugi? Kje je šiviljski škrat? In zakaj nista prišla slikarski in rezbarski? Pa bančni?«
»Kaj ne veš?« se je začudil kuhinjski škrat.
»Ne, ne vem – kaj pa naj bi vedel?« je zagodrnjal Kuzma.
»Škratovske ošpice razsajajo,« je povedal zidarski škrat, »midva s frizerskim sva jih že prebolela.«
Kuzma se je še bolj namrščil:
»Seveda, mene nihče ne obvesti o ničemer.«
»Predaleč stanuješ,« je pripomnil radijski, »zdaj pa zadosti o tem. Kmalu bo mrak. Začnimo torej s poročilom. Frizerski škrat, ti si po abecedi prvi na vrsti, poročaj nam torej, kaj si počel v septembru!«
Frizerski škrat se je udobneje namestil na rdeči mušnici, si popravil belo haljico in se ozrl okoli sebe.
»Ne da bi se hvalil,« je začel, »saj veste, kako sem skromen ...«
Zidarski škrat ga je nestrpno prekinil:
»Ne govori o sebi, ampak o svojem delu, prosim. Hvališ se lahko potem, ko bomo slišali poročila vseh škratov.«
»Uh, saj se ne hvalim. Ampak poslušajte, pa me boste potem hvalili vsi. Torej, med lak za lase sem primešal lepilo! In potem so imele vse ženske popolnoma zlepljene lase, pomislite, lasje se sploh niso več dali razčesati!«
Vsi škratje so zaploskali in od navdušenja nad samim seboj je zaploskal še frizerski škrat.
»In vse ženske, ki so imele lakirane pričeske, so se morale dati ostriči na balin in si kupiti lasulje!«
Škratje so veselo kimali in hvalili frizerskega škrata. Sraka pa, ki je skrivaj prisluškovala na brezi, se je kar naježila. Zdaj je bil na vrsti gozdni škrat, naš Kuzma.
»Nekaterim je lahko,« je začel, »imajo ugodna delovna mesta in še zdravi so. V gozdu pa je škratovščine malo težje uganjati. In razen tega imam revmatizem in se težko gibljem.«
Vmešal se je frizerski škrat, ki je še zmeraj sijal od ponosa:
»Zakaj pa ne nosiš dolgih spodnjih hlač?«
»Zato,« je jezno odsekal Kuzma, »in razen tega jih nosim, pa nič ne pomaga.«
»K stvari, Kuzma,« ga je opomnil radijski škrat, »čas teče!«
»Že prav,« je zagodrnjal Kuzma, »hotel sem samo povedati, zakaj se nisem mogel tako izkazati, kot se je frizerski škrat. Torej: pomešal sem jajca iz petih različnih ptičjih gnezd.«
»Dobro, Kuzma,« je zaklical zidarski škrat, sraka pa je pozelenela od jeze. Zdaj je vedela, kdo je kriv, da so bili njeni mladiči čisto drugačni, čisto nemogoči, čisto za nikamor! Zdaj je vedela, zakaj so se med seboj do krvi stepli in zakaj jo je največji mladič, mlad krokar, kavsnil po glavi in ji izpulil gosenico! O, ti Kuzma, le čakaj!
»Malenkost, ni vredno besede, ampak kakor sem že rekel, imam revmatizem in ne morem več toliko postoriti kot včasih.«
Škratje so razumevajoče pokimali in radijski je dejal:
»Mislim, da bo kar v redu, Kuzma. Tvoja septembrska škratovščina je čisto zadovoljiva, res!«
Zdaj se je na svojem gobanu izprsil kuhinjski škrat z belim naškrobljenim predpasnikom in z belo čepico na glavi.
»Ali lahko kar začnem? Prav. Poslušajte. Kot veste, delam v hotelski kuhinji. Vse olje, kar ga je bilo v kuhinji, sem izlil in natočil v steklenice ricinusovega olja – posledica: vsi hotelski gostje so dobili sračko. Tako, to bi bilo vse, upam, da ste zadovoljni.«
In kuhinjski škrat je med splošnim odobravanjem ostalih prijazno in zadovoljno kimal na vse strani. Res, zelo so bili zadovoljni z njegovo škratovščino!
Ploskanje se je poleglo, radijski škrat se je odkašljal, si popravil drobceni mikrofonček, ki mu je gledal iz žepa žametne suknjice, vstal je, zavil oči in rekel:
»Če nič drugega, je menda dovolj, da sem zamešal magnetofonske trakove, ne?«
»Kako pa je to bilo?« je zanimalo ostale.
»Takole,« je povzel radijski škrat. »Napovedovalec je napovedal: Dragi poslušalci, na sporedu je oddaja z naslovom: ›Kako najokusneje pripravimo gobje jedi‹. In ker sem zamenjal magnetofonski trak, se je oglasila takoj nato pogrebna koračnica. Napovedovalec se je moral opravičiti in je bil od zadrege v obraz rdeč kot pesa. Vam to zadostuje?«
»Popolnoma! Dobro opravljeno!« so zaklicali škratje.
»Zdaj bi pa res rad slišal, s čim se lahko pohvali tiskarski škrat,« je dobre volje menil radijski, prekrižal roke in s priprtimi očmi opazoval tiskarskega. Tiskarski škrat je malo živčno začel:
»Kot običajno sem se tudi septembra najprej pomudil pri časopisu. Zamenjal sem dva naslova s povsem različno vsebino, tako da se je naslov sestavka, ki je opisoval obisk znanega državnika v našem mestu, glasil: ›Vlomilec znova na delu‹, članek, ki je poročal o vlomilcu, pa je nosil naslov: ›Dobrodošel gost v našem mestu‹. To je vse, kar imam povedati,« je končal in se rahlo priklonil. Vsi so tiskarskega škrata že prej zelo cenili, pa tudi danes so ga nagradili s ploskanjem.
Zadnji je spregovoril zidarski škrat. Ta je bil nekoliko okoren in je govoril bolj počasi.
»Naredil sem, da so delavci v novo hišo po pomoti vzidali okna z napačne strani, tako da se odpirajo in zapirajo od zunaj namesto od znotraj.«
»Kljuka je torej na zunanji strani hiše?« je zanimalo frizerskega škrata. Zidarski se je nasmehnil in pritrdil.
»No, to je prav zanimivo,« je prijazno dejal tiskarski škrat, »česa takega ne bi bil pričakoval od tebe.«
Zidarski škrat je skromno pobesil oči:
»Saj mogoče res nisem tak butelj, kot nekateri mislijo.«
Malo je pomolčal in malce plaho dodal:
»To je vse. Nič drugega se nisem mogel spomniti.«
Zaploskali so tudi zidarskemu škratu.
In zdaj se je začel družabni večer. Pritekle so škratice in palčice z vrčki deteljnega piva, goseničnega likerja in makovega vina. Prinesle so pladnje z narezki iz polžjega mesa, z repnimi rezinami in solatno torto, sklede kompota iz bukovega listja, divje grašice in kopriv. To je bila pojedina! Škratice so bile nekatere prav čedne, oblečene v krilca iz travnatih bilk in mišjih kožuščkov, palčice pa so bile oblečene še lepše, v pisane cunjice z belimi predpasnički iz slakovih cvetov. Pa so rajali in se veselili. Poskočna palčica z živozelenimi lasmi je priplesala do Kuzme in ga poskušala zavrteti v plesu.
»Pusti me no,« je godrnjal Kuzma, »revmatizem imam.«
Palčica pa ni odnehala, smejala se je, opletala z zelenimi kuštri in vpila:
»Prava reč, revmatizem! Sicer pa ne vem, kaj je to, ampak mene nič ne moti, odloži revmatizem na gobo in zapleši z mano!«
Kuzmi se je mrki obraz malo razjasnil, s palčico sta se prijela za roke in se zavrtela in nihče ni več mislil na revmatizem.
Ko je vzšel mesec, so vsi utihnili. Prišel je čas, ko je bilo treba podeliti nagrado za septembrske škratovščine, in da ne bi bilo prepira in zavisti, so se, kot običajno, odločili za žrebanje. Tiskarski škrat je utrgal šest travnih bilk. Pet jih je skrajšal, eno pa je pustil daljšo. Dal jih je frizerskemu škratu, da jih je dobro pomešal med seboj. Frizerski škrat pa jih je izročil najmlajši palčici, ki je imela zaradi svoje mladosti še popolnoma sive lase. Potem so škratje drug drugemu zavezali oči in žrebanje se je začelo. Vsak je iz rok sivolase palčice povlekel eno travno bilko.
Odvezali so si oči.
»Kdo ima najdaljšo bilko?« so vpili vsevprek in primerjali bilke med seboj – in glej, kdo je imel najdaljšo? – Kuzma! Gozdni škrat Kuzma!
Nagrada je bila šopek čarovnih rdečih jagod, ki si jih lahko jedel kar naprej, pa jih ni nikoli zmanjkalo, saj so kar naprej dozorevale nove – in šopek je bil potemtakem zmeraj poln okusnih jagod.
Kuzma je bil neznansko vesel, čisto je pozabil na svoj revmatizem, vsakomur je ponudil, naj si privošči jagod od njegovega čudežnega šopka. Potem si je vtaknil šopek v gumbnico in rajanje se je nadaljevalo vse do polnoči.
Sraka je lačna in srdita čepela na brezovi veji. Požirala je sline in kovala maščevanje. Le čakaj, Kuzma, o le čakaj!
Kmalu po polnoči se je vesela družbica razšla z mnogimi pozdravi in z mahanjem rok. Kuzma se je s šopkom jagod zadovoljno odpravil proti domu, malce je bil negotov v nogah, malce se mu je vrtelo, pa kaj bi to! Še zapel si je, čeprav je vedel, da nima posluha. Pa kaj potem, si je mislil, glavno je, da imam veselje do posluha – hik! in pa vzrok za pet – hik! petje!
Sraka je neslišno letela za njim, preveč pa se mu ni upala približati, čeprav je ves čas prežala, kako bi mu ukradla dragoceni šopek. In tako je Kuzma nemoteno prišel do svoje dupline. Razgrnil je bršljanovo zaveso, se splazil noter in v hipu zasmrčal. Sraka je malo pomislila, potem pa se je odpravila k veverici in jo prebudila.
»Kaj, kje, na pomoč – a, ti si, sraka,« je rekla veverica, »kakšen način je pa to, da me takole zbudiš?«
»Pst, poslušaj,« je zašepetala sraka, »nekaj sem zvedela.«
»Prava reč! In zato si me prebudila? Kaj pa naj bi takega zvedela ...«
»Na primer to, kdo je odnesel tvojo zalogo lešnikov!«
Veverica je bila v hipu čisto budna, našpičila je uhlje, da bi bolje slišala, in sraka ji je vse povedala. Veverici so se zasvetile oči od maščevalnosti. Rekla je:
»Tako torej. Greva k ježu!«
Šli sta k ježu, ki se je sprehajal v mesečini. Vse sta mu povedali. Jež je kimal in kimal in pripomnil nekaj o škratji zalegi. In potem so se vsi trije odplazili h Kuzmovi votlini. Slišali so, kako brezskrbno Kuzma smrči, in to jih je še bolj spodbodlo.
Spogledali so se in si še enkrat prikimali. Veverica je previdno razgrnila bršljan in smuknila v škratovo spalnico. Na mehkih šapicah se je priplazila k ležišču.
»Hrrr, grrrk!« je strašno glasno zasmrčal Kuzma in veverica je vsa preplašena odskočila. Kuzma se je obrnil na drugo stran in spet zasmrčal.
»Zdaj pa hitro,« si je rekla veverica, stegnila je šapico, otipala zavihek Kuzmovega suknjiča in zavohala sladki jagodni vonj. Že je držala šopek, previdno ga je potegnila iz gumbnice, smuk, in je bila zunaj.
»Imaš?« je šepnila sraka.
»Imam. Brž odtod!«
Danilo se je že, ko so popraskali po vratih medvedovega brloga. Medved je bil že zbujen in si je ravnokar umival zobe.
»Dobro jutro, medved!« so zaklicali sraka, veverica in jež, »prišli smo zajtrkovat k tebi.«
»Kaj, k meni ste prišli zajtrkovat? Saj še sam ne vem, kje bom staknil zajtrk zase!«
»Zajtrk smo prinesli s seboj,« je rekla veverica, »dovolj bo zate in za nas. Poglej, rdeče jagode!«
Medved je pomilovalno pogledal šopek jagod in se zasmejal.
»Prav lepe jagode, prav lepe, pa kaj bi z njimi? Premalo jih je.«
»Čakaj, to niso navadne jagode,« se je vmešal jež. In so medvedu povedali zgodbo o Kuzmi in jagodovem šopku od začetka do konca. Sedli so pred medvedovo duplino na mehko travo in se lotili jagod. In res, čim hitreje so smukali jagode, tem hitreje so na šopku dozorevale nove. Vsi štirje so se do sitega najedli. Potem so se zleknili na sonce in so bili imenitne volje.
Škrat Kuzma se je prebudil bolj pozno. Žejen je bil in glava ga je bolela in komaj je čakal, da bi se osvežil in pokrepčal s hladnimi, dišečimi jagodami – ampak kje pa so?!
»Kje so moje jagode,« je zatulil Kuzma in skočil pokonci. Preiskal je vso duplino. Jagod ni! Šel je ven in preiskal vso goščavo okoli dupline. Jagod ni! Pretresel je svojo obleko, obrnil žepe – jagod ni!
»Jagod ni!« je skoraj zajokal Kuzma in začel obupano tavati po gozdu. Držal se je za glavo in zdihoval.
Pa ga je pot zanesla mimo medvedove dupline. Pred vhodom so se na travi valjali medved, sraka, veverica in jež. Kuzma je že hotel mimo, pa se je premislil. Obstal je in vprašal:
»Vi, tamle! Ali ... ali je kdo videl šopek jagod?«
Oni štirje so se spogledali in si pomežiknili. In zdaj je medved izza hrbta privlekel šopek čudežnih jagod in ga pomolil Kuzmi pod nos.
»Ali takihle jagod? je nedolžno vprašal. Kuzma je poskočil in hotel hlastniti po jagodah, pa jih je medved še pravi čas odmaknil in zagodrnjal:
»Hopla, Kuzma, to so naše jagode!«
»To so moje jagode! Ukradli ste mi jih!«
»Krasti je grdo,« je pripomnila veverica čisto mirno, »zmeraj pravim, kako grdo je naredil tisti, ki mi je ukradel lešnike.« Kuzmi je vzelo sapo. Sraka je rekla:
»Res, grdo je krasti. Posebno, če kdo ukrade ptičja jajca in jih podtakne v tuja gnezda, to se mi zdi še posebno grdo.« Kuzma je zardel čez in čez. Potem je izdavil:
»Ampak to ... to je navadna ... navadna lopovščina!«
»Lopovščine so neprijetne,« se je oglasil jež, »meni je nekdo, pomisli, z ilovico zazidal vhod v votlino, da nisem mogel noter. Res, jaz sem tudi proti lopovščinam.«
Kuzma je bolj in bolj zardeval. Potem pa je v navalu jeze hotel planiti nad veverico pa še nad srako. Pa sta se obe brž skrili za medvedov hrbet. Medved se je zakrohotal, da je kar odmevalo, in zaklical:
»Kaj hočeš, Kuzma, smo si pač privoščili majhno škratovščino!«
Kuzma je od jeze tako pozelenel kot lasje njegove sinočnje plesalke – in molče odšel. Če se bosta z zelenolaso palčico še kdaj srečala, bosta gotovo lep par. Ampak kaj bosta jedla, tega pa ne vem.
Rdečih jagod najbrž ne.
06. november 2011
u90711
u90711
11. maj 2012
u90711
u90711
kaka otročja
11. maj 2012
vem
12. julij 2012
moj brat jo je gor dal
12. julij 2012
sory
12. julij 2012
u90711
u90711
uredo sej ni kaj
12. julij 2012
17. julij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg