Forum
Hojla!
Spet sem tu jaz, že z tretjo zgodbo tule na igrah, ampak sem eno zgodbico ne dolgo časa nazaj zbrisala. Res mi je žal ampak je bila taka polomija, da sem jo mogla izbrisati.
Sedaj pišem zgodbico Večno zaljubljena in tale bo sedaj objavljena. Link od moje druge zgodbe:
https://www.igre123.com/forum/tema/vecno-zaljubljena/194255/

Torej ja, vas že naprej opozorim, da ne bom nextov objavljala tako pogosto. Tale zgodbica sploh še ni bila predvidena za tako hitro objavo, ampak me je Cora Malfoy prepričala. .
Zahvaljujem se ti tudi za prelepo naslovnico. Hvala pa tudi WolfQueen258, ki me je vsak dan(no skoraj vsak dan ) spraševala, kdaj bo prišla zgodbica.

Želim si tudi, da bi bilo čim več bralcev, da bi prebirali mojo zgodbo in jo spremljali. Meni res veliko pomeni, če poveste svoje mnenje, naj bo pozitivno ali negativno. Mnenja druge vrste, so še bolj priporočljiva, ker samo tako lahko izboljšam to zgodbo. Drugače pa se mi splh n gre zato, da bi blo ne vem koliko bralcev.

Ampak dovolj duhovičenja. Začnimo kar s prologom.
********************************************************************************

PROLOG
»Pusti me pri miru, ti ,ti..« ni vedela kaj bi rekla, »Hudobnež!«
»Seveda punčka, takoj, ko poveš, zakaj si tako skrivnostna. Kje torej živiš?« se je zarežal zamaskiran fant.»PUSTI ME!!!!!!!!!!!!!!!« je zavreščala in njen glas je odmeval po celem šolskem dvorišču, čeprav sta bila cel kilometer od šole.
Njegov izraz na obrazu se je spremenil. Ni več bil posmehljiv in nesramen, temveč jezen in ubijalski. Odpeljal jo je do najbližjega drevesa in jo privezal nanj.
»Izdala si me ti mala gnusoba. Upam, da te nikoli ne najdejo.« in je odšel. Takrat se je začela njena neverjetna pustolovščina. Na nepredvidljivem kraju, ob še najmanj predvidljivem času.
*********************************************************************************
Kako se vam zdi???
Potrebujem vsaj 7 nextov ( pravljično število )
16. september 2017
Eleanor Lee
Eleanor Lee
me veseli da sem te koncno prepricala
prolog je zanimiv in mislim da bo to dobra zgodba c: neext
16. september 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Next!
jej zgodba je objavljena!!!! o tej Siroti si mi razlagala kar nekaj časa nazaj (natančneje 6. avgusta ) to vem, ker si me takrat prepričala, da objavim svoj ff o HP . in zdaj si še sama sebe prepričala, da objaviš *_*
Prolog je ful zakon!!!!
neeeeeeeeeeeeeeext
16. september 2017
Next
16. september 2017
Next zgleda ful zanimiv
16. september 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Next!
Pa dobro,no!
Vsi se spomnite tako dobre ideje za story sam jst ne
16. september 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
No,recimo da imam v glavi eno (slabšo) idejo
16. september 2017
Hvala vsem petim
16. september 2017
Next!!!!
17. september 2017
neext
17. september 2017
Next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
17. september 2017
Hvala vseem osmim. Jutri verjetno dobite Next
17. september 2017
Hej punce!
Vem , sem vam obljubila Next jutri, ampak vam ga dam zdajle!
Upam, da vam bo všeč!
********************************************************************************
Bil je trinajsti tistega meseca, ko se je oblačno jutro prelivalo v čudovit deževen dopoldan. Vsi ljudje so hiteli po svojih opravkih. Prav lep dan. Neka punca je zamujala na delo, že en drug mladenič v šolo. Na cesti se je našel tudi šolski avtobus, ki je hupal vsakemu, ki se mu je postavil na pot. Na drugi strani mesta je poštar že hitel preko vasice, kjer je delil pošto. Za hip ga je zamotil pes lastnikov neke rumene hiše, s hišno številko 21, a je že hitel naprej. Spet tam, v zdravstvenem domu, v veliki beli hiši, s pretirano veliko okni, in polno bakterij v prostorih, so otroci jokali po svojih mamicah. Na velikem, zelenem hribu pa je stala bela cerkev v kateri je bilo res premalo ljudi za tako veliko stavbo. Bila je namreč maša.

Če odhitimo še na dvorišče ene izmed hiš, smo lahko videli, kako se mama poslavlja od otrok, ki niso bili kaj pretirano veseli, da morajo v šolo, a so se kljub temu nekako veselili svojih sošolcev.
»Saj ne bo več dolgo, samo še malo potrpite pa bo konec,« jim je prigovarjala mama in vsakemu za slovo pritisnila poljub na lice. Skupaj so se peš odpravili v šolo. Na poti, ob vodnjaku so srečali prepevajočo se deklico, z slušalkami v ušesih. Odšli so naprej, na lepo urejenem, z rožami in vso možno zelenjavo poraščenem vrtu hiše s številko 17 so pozdravili svojo babico, starejšo gospo, ki je imela svoje lase rjave kot v mladosti -namreč si je barvala lase- in z nekaj gubicami na čelu. Pozdravila jih je z navdušenjem in v mislih je bila ponosna na svoje vnuke, ki so tako pridno hodili v šolo.

Pomislila je na svoje otroštvo.

Kar kmalu naprej so se srečali z dečkom, rjavih oči, las in polti. Vprašal jih je, če se jim lahko pridruži in seveda so mu vsi pritrdili.

Kuharice so pripravljale kosila in zajtrke, hitele so, kot, da jim gori za petami in kot nore hodile sem ter tja po kuhinji in iskale različne sestavine ali pripomočke. Neka druga kuharica je brisala in prala posodo, nekaj pa dala kar v pomivalni stroj. V vsej naglici ji je iz rok padel krožnik in je pobirala in pometala črepinje. Še ta nadloga. Še zadnja kuharica pa je kuhala kavo, pekla piškote in pripravljala različno sadje. Tu so res lahko bili srečni, da so imeli kuharice.
*********************************************************************************
Okey, vem, da je tale Next dolgočasen, obljubim, da naslednji ne bodo.
Preveč opisovanja?
Mnnja, teorije... zmeraj dobrodošle...
Next?
17. september 2017
Zdej grem pa košarko gledat
17. september 2017
Next !❤
17. september 2017
Eleanor Lee
Eleanor Lee
Next!
18. september 2017
Next!!!
18. september 2017
Sophie Hyles
Sophie Hyles
Next!
18. september 2017
Next Next
18. september 2017
Hvala. Še kdo?
18. september 2017
Next!!!!!! Nujno! Sorry, res nevem kaj je blo z mojim prejšnim nextom Fuuuuul je zanimivo, neeeeeeexxxxxxxxxxxtttttt
23. september 2017
Zelo lepo in zanimivo napisano.Še pridem.Lep pozdrav in kmalu pricakujem nadaljevanje zgodbe. Next
24. september 2017
Hvala vseem. verjetno bo Next jutr ce mi ga bo uspelo dokončati.
24. september 2017
Tale jutr pa nekam dolgo traja.Next
08. oktober 2017
Haha ja jutr pa res dobite
08. oktober 2017
Hojla!
Kako ste? Mi smo ravno začeli z ocenjevanjem, in moram reči, da je bil štart kar dober. In ja tukaj je obljubljen Next! Vem, da je dolgo trajalo, samo nimam več toliko časa kot lani. Upam, da ne zamerite.
Next pa posvečam WolfQueen258
********************************************************************************

Po cesti se je peljal avto. Črn avto. V njem je sedela tričlanska družina. Oče za volanom, mama in odzadaj teden star dojenček. Neusmiljeno je jokal. Dogajala se mu je največja krivica. To, kar se ne bi smelo zgoditi nikomur, pa se je vendarle dogajalo.

»Pohodi plin, dragi, ne moram je več prenašati,« je rekla ženska srednjih let, sivih oči in črnih las.
»Seveda,« moški, ravno včeraj je naštel petdeset let v svojem življenju. Ljubil je svojo ženo. Zanjo bi naredil res vse. In tudi to bo. Pomagal ji bo ubiti nedolžnega, majhnega dojenčka, ki je njegov otrok. In tudi njen. A noče ga imeti. Vedno si je želela fantka. Zato je ta punčka bila obdolžena nedolžne smrti. Krute smrti.
Po sivi cesti sta pripeljala do široke reke. Avto se je ustavil. Iz njega je iztopila zamaskirana ženska in v rokah je držala majhen klobčič. Mimoidoči bi lahko mislil, da v roki nese kruh, ali mačko, zato je to bila odlična krinka. Spustila jo je v vodo z prav nič drugačnim izrazom na obrazu. Ni se ji zatožilo po njej, niti trohice ljubezni ni bilo v njej. Vrnila se je nazaj v avto.
»Greva,« je zamrmrala.

Odpeljala sta do njune hiše pograbila stvari, ki sta jih napakirala in se odpeljala daleč stran. Če bi deklič slučajno preživel, nebi mogli poiskati staršev v tem kraju. Morali bi iti okoli sveta. V Novo Zelandijo.
Sedela je ob reki. Bila je lačna, seveda, sirotišnica pač ni nudila vsega, kar je bilo mogoče. A bilo je bolje, kot živeti sam v hiški na drevesu. Nedvomno. Pogled je preusmerila v reko. Bila je umazana. Po njej so plule različne steklenice, plastične vrečke, kosi lesa, paketek bonbonov… A nekaj jo je pritegnilo. Izgledalo je kot štruca kruha, le, da se je premikalo. Pohitela je do vode in vzela to čudo iz vode. Bila je dojenčica! Rešiti jo moram, je pomislila. Ni vredno, da umre, čeprav življenje z ostalimi sirotami ni zanimivo in z rožicami poslano.
»Odnesla jo bom tja,« je rekla na glas.
*****************************************************************************
Okey, kako se vam zdi?
Hvala vsem ki berete....
Next?
09. oktober 2017
Eleanor Lee
Eleanor Lee
Next
09. oktober 2017
neext
09. oktober 2017
Neeeeeeext itaq da je fuuuul dobro
P.S. tnx za posvečenega
09. oktober 2017
Next
11. oktober 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg