Forum
Ojla!! Pisala bom zgodbo o vampirrjih (ja, tut ljubezen bo zraven). Ej, ne gre se mi za nexte, tko da bom kr začela.

Glavna oseba (js) je Victorija:




moja bff Kate:


05. marec 2012
S Kate sva sedeli v baru na pozni kavi in se pogovarjali o vsakdanjih rečeh. Šola, fantje, make-up, trgovine.... Stvari, ki so ponavadi glavna tema pogovorov deklet. Pa vendar je le Kate vedela za mojo skrivnost. Le ona je vedela, česa sem zmožna. Zato sva bili od nekdaj izjemno odkriti druga do druge. A vseeno je nad nama bdela moja skrivnost, s katero sem vedno vedela, kaj Kate misli. Ja, verjetno ste uganili. Berem misli. Zame je to nekaj samoumnevnega in vsakdanjega. Nekaj, česar ne morem nikdar zatreti, lahko pa utišam. Kot bi imela majhen daljinec brez tipke turn off. Ta moja sposobnost je bila na nek načiin prednost, vendar sem si včasih želela, da ne bi vedela toliko o drugih. Same skrivnosti, sovraštva in obup. Zato mi je bila Kate všeč. Njene misli so bile vselej tako jasne, čiste, svetle in vedre. Kot bi bila neprestano srečna. Ampak danes je bilo nekaj narobe. Njene misli so bile malce zamegljene, kot bi skušala nekaj prikriti. Želela sem jo povprašati o tem, ampak je čebljala kot navita o svojem novem fantu. Veter ji je kuštral rjave lase in obup v njenih očeh ji je dajal divji videz. Nekaj je bilo narobe, pa je to predobro skrila pred mano. Ah, mi bo že poovedala, če bo nujno. Torej sem joo pooslušala naprej in vsake toliko časa pripomnila, da se mi Jim - njen fant - zdi popoln kreten. Vsakič me je užaljeeno pogledala in nadaljevala s čebljanjem. Ko sva končno popili tisto kavo, sva se v njenem novem krvavo rdečem oplu odpravili proti študentskem domu. Zaključevali sva zadnji letnik Seasburške gimnazije in obema je kazalo dobro. Za nadaljni študij sem izbrala psihologijo, vendar se nekako nisem videla v nobenem izmed poklicev. Nisem bila prepričana, da si želim običajnega življenja. Saj vem, da se smešno sliši, ampak hotela sem nekaj razburljivejšega. Nekaj posebnega, specifičnega, inovativnega. S Kate sva končno prispeli do doma. Vse skupaj nas je bilo nekaj čez 100, ki smo prebivali v Seasburškem dijaškem domu. Razmere tu so bile nasploh čisto zadovoljive, še posebej za siroto brez sorodnikov, kot sem jaz.
Smuknila sem v sobo, ki sva si jo delili s Kate in se začela pripravljati na večerni zmenek z enim izmed cepcev iz nogometne ekipe. To je cena priljubljenosti. Na zmenke moraš hoditi s popolnimi bebci, ki pa so na žalost priljubljeni. Moj načrt je bil, da se poberem, čim bo mogoče kot že tolikokrat poprej. Kate je nemo sedela na kavču in me opazovala pri ličenju. Na hitro sem pokukala v njene misli. Obup je izginil brez sledu. Odlično )). Tako sem se boljše volje odpravila iz stanovanja in Kate zavpila nekaj napotkov, kako naj nahrani mojega debelega mucka Tommija.
05. marec 2012
Okej, zmenek jje bil živa groza. Igrala sem zabavno in prijazno dekle, v sebi pa umirala od dolgočasja in jeze nad mislimi tega predrzneža. Tokrat je pred mano v restavraciji sedel Noel, največji cepec, kar jih je šola kadarkoli sprejjeela. Govoril je popolne nesmisle, ter nakladal o svojih športnih uspehih, razmišljal je pa le o tem, kako bi me slekel. Ko je z mislimi prišel do tistega dela, ko naj bi jaz v strasti zakričala njegovo ime, sem se izgovorila, da moram na wc. Pobegnila sem pri zadnjih vratih gostilne, in se usedla v Katin avto. Rada mi ga posoja, vendar moram zato dati za bbencin. Takšni so najini dogovori. Vse si deliva in povsod sva enakovredni. Na poti v dom me je neprijetno zaščemelo v želodcu. Nekaj je bilo narobe. Pospešila sem. Parkirala sem najbližje vhodnih vrat, ter kar stekla v drugo nadstropjew, kjer sva imeli s Kate sobo.
"Kate!?" Sem zavpila, ko sem stopila v popolnoma zatemnjeno spalnico. Kate ni bilo nikjer. "Kate? Kje si?" Če bi šla ven, bi mi povedala, ali pa poslala sms. Pokukala sem v kopalnico in ostrmela.
Zvilo me je v želodcu, zameglilo se mi je pred očmi in mislila sem, da bom prvič v življenju omedlela.
05. marec 2012
Pred mano se je odpiral moreč prizor. Povsod jee bila kri. Škrlatno rdeča in še vedno sveža. Sredi vse te packarije je ležala Kate. Bleda kot še nikoli, z zaprtimi očmi in krvavim obrazom. Skozi kri na obrazu so si pot izborile solze. Katine roke so bile razširjene, da se je jasno videlo zareze na levem zapestju. Globoke zareze, skozi katere je prišla vsa ta kri. V desni roki je držala še zmeraj krvavo britvico. Stekla sem do Kate in poslušala, če diha, ji skušala zatipati srčni urip, vendar ga ni bilo. Mrtva je bila. Zvilo me je v želodcu in komaj sem naredila tistih nekaj korakov do školjke, kjer sem izbruhala današnjo večerjo. Potegnila sem telefon iz žepa, ter poklicala pomoč. Morda ji lahko pomagajo...
05. marec 2012
****************************************************************************************************************
............................................ČEZ MESEC DNI................................................
05. marec 2012
V času po Katini smrti nisem več spala. Nisem šla na njen pogreb. To bi bilo, kot da bi sprejela njeno smrt, kot da bi jo hotela pozabiti. Pa je nočem. Želim, da živi naprej, če že ne naa tem svetu, pa vsaj v mojem srcu. Postala sem nenvadno otopela. Ni mi bilo več mar za tiste debile v šoli. Brigalo me je, kaj si mislijo o meni, zato se nisem več obremenjevala s priljubljenostjo. Brez Kate itak ne bi bilo več zabavno. V tem depresivnem mesecu po Katinewm pogrebu, sem si zastavila ogromno vprašanj. Pa vselej ko sem odgovorila na enega, se je pojavilo novo, večje in bolj grozeče. Zato sem se nehala obremenjevati s tem. Potlačila sem globoko krivdo, ki me je mučila in se popolnoma prepustila šoli. Na silo sem razmišljala o vseh tistih stvareh, ki smo se jih učili, le zato, da ne bi slučajno pomislila na Kate. Težko se je bilo izogibati tej temi. Prejokala sem vse nočii, včasih pa sem kar pozabila, da je mrtva, stopila v stanovanje in se čudila, zakaj se ne oglasi na moje klice.
05. marec 2012
Kljub globokemu pretresu, ki sem ga doživela, nisem mogla prezreti sprememb, ki so se dogajale na mojem telesu. Lasje so mi začeli nenadzorovano hitro rasti, tako da so bili samo v tedno dni daljši za kar 10 centimetrov, moje oči so dobivale bolj izrazito modro barvo in mislim, da sem zrestla za kakšnih par cm. Pa vendar se mi je vse to zdelo nepomembno ob Katini smrti. Opazila sem še nekaj. Odkar je Kate umrla, veliko bolje nadzorujem svoj dar branja misli. Lahko ga popolnoma izklopim, lahko pa ga navijem do konca in preberem sleherno človeško misel. To mi je sicer všeč, vendar me rahlo straši.
Tistega popoldneva, ko sem se ravno vrnila s predavanj, se je moj maček začel čudno obnašati. Mijavkal je, praskal po oknu in renčal, dobesedno renčal v nekaj zunaj. Vzela sem ga v naročje in ga začela miriti, hkrati pa skušala prezreti boleče zbadanje v zobeh. Morda je čas, da obiščem zdravnika. Maček se kljub mojemu prizadevanju ni hotel umiriti. S šapo je zamahnil proti meni in me opraskal po licu. Zatulila sem od bolečine, ter ga spustila na tla. Stekla sem v kopalnico po krpo, koo sem ujela svoj odsev. Rana na licu, ki je globoko krvavela se je začela pred mojimi očmi celiti. postajala je vse ta
05. marec 2012
...postajala je vse tanjša in tanjša, dokler ni povsem izginila. Edini dokaz, da je bila na mojem licu rana, je bil krvav madež na brezhibno beli majici. Zdrznila sem se. Nemogoče. Tedaj sem v ogledalu zagledala postavo za sabo in na ves glas zakričala. Obrnila sem se in se zastrmela v temne oči ženske pred seboj. Bila je veličastna. Nadnaravno lepa in pošaastno mogočna. "Kdo si?" Sem v grozi vprašala. Bila je kot privid. Bleda in mila. Stopila je korak naprej in stegnila roko proti meni. Opotekla sem se nazaj, butnila ob stekleno omarico s kozmetiko in zadnje, kar sem slišala je bilo drobljenje stekla.
05. marec 2012
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Odprla sem oči in edino, kar sem videla je bil popolnoma bel strop. V nosnice mi je silil odvraten vonj po razkužilih, ki je sporočal, da sem v bolnišnici. Super. Narahlo sem pomigala s prsti na rokah in v trenutku se je nad mano prikazal obraz malce starejše ženske. Sijalaje od zadovoljstva in nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila njenim mislim. Kakor sem sklepala po njenem razmišljanju in obleki, je bila medicinska sestra, ki je skrrbela za mladino na šoli. Čakaj....kakšni šoli? Kaj nisem v bolnišnici? No, kakorkoli. Bila je vsa srečna, da sem končno odprla oči. "Dobro jutro, dragica! Kako se počutiš?" Njen glas je bil presenetljivo čist za starejšo gospo in imela je rahlo južnaški naglas. Tedaj sem se skoncentrirala na povedano. Kako es pučutim? Hm, newem...prekleto otopela sem. "V-vredu sem. K-kje pa sem?" Sem zajecljala in na hitro zazehala. Tesaj sem začutila rahel zbodljaj v glavi. Sestra se mi je nasmehnila (ponovno): "Če si malce omotična, je to zaradi zdravil proti bolečini. Ah...močno si se udarila v glavo, veš, saj sem rekla Amentiji, naj bo previdnejša pri pojavljanju! In dekle me sploh ne uboga. Aha, kje si...no, dobrodošla v šoli Dragon's eye. Kot ti je tudi že Amentija povedala..." Vrata so se s treskom odprla in noter je pristopical smešen mož majhne rasti. V očeh se mu je zrcalila jeza in zadrl se je na medicinsko sestro: "Kje je Amentija, Clarisse??!!" sestra, za katero sem zdaj vedela, da ji jee ime Clarisse se je umaknila korak nazaj in s spoštljivim glasom dejala: "Ureja papirje v zvezi z dijaškim domom. Poskrbela bo za njeno prtljago" S prstom je pokazala name, da sem zmedeno pogledala. Kakšne papirje...kdo je Amentija?? In kaj, za vraga počnem tu?? Pa moja prtljaga...čakaj, me želijo preseliti?? Ampak, ampak...saj ne smejo! Stara sem osemnajst let in sama odločam, kje bom živela! Tedaj so se možakove majhne prašičje oči ustavile na meni. Premeril je moj obraz in se mi vidno zadovoljen nasmehnil. "Pozdravljena, Victorija, Jaz sem Lucien Dekarterski. Ravnatelj šole za vampirje, Dragon's eye."
05. marec 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg