Forum
Ogenj je plapotal v peči. Bilo je mirno, prijetno vzdušje. Po bitki s Južnim Klanom se je vse umirilo. V rokah sem držala malo Daisy in ji pripovedovala zgodbe o njenih prednikiv. Da, o vampirjih. Pred davnimi časi, so na tem ozemlju živeli pravi vampirji. Sedaj, jih več stoletij ni, ostali pa smo potomci. Smo ljudje z nadnaravnimi sposobnostmi vampirjev, če se vznemirimo. Naj vam predstavim naš klan, Severni Klan. Klan prebiva v meji med naravnim svetom (ljudje) in med nadnaravnim (vampirji in podobna bitja). Te meje se ne vidi, prav tako našega naselja, ki ga vidimo le polvampirji. Na prestopno leto, 29.2. torej vsaka štiri leta, pa se vidi prehod v Klan Polvampirjev, kamor lahko vstopajo tudi naravni smrtniki. Dovolj o tem, naj vam predstavim še Klane. Severni (to smo mi), Južni, Zahodni in Vzhodni. Ravnokar smo opravili vojno s Južnim in postavili ravnovesje. ''Doma sem!'' Daisy sem spustila iz rok, da je lahko stekla Johnu v naročje. ''Vrnil si se!'' sem zaklicala in ga objela. Da, to je bil John, polvampirski popotnik, ki potuje po našem svetu, da bi našel smaragdno ogrlico, ki je pripadala predniku Alukardu. Za njo, se bojujemo vsi klani, saj ima magično moč. ''Ali jo imaš?'' sem ga vprašala. John je žalostno odkimal. ''V tem snegu že ne, morali bomo počakati do pomladi. Zasledil pa sem nekaj hujšega. Zahodni Klan spet načrtuje pokol za nas. Videl sem njihovega vohuna.'' Z rokami sem si prikrila usta. ''Kaj?!'' Vedela sem kaj to pomeni. Naš Klan je zajela bolezen. Po bitki z Južnim Klanom, se je stanje naše moči precej poslabšalo. ''Treba bo povedati Charlesu!''

5 NEXTOV DA NADALJUJEM
03. november 2013
next, ful dobrr
03. november 2013
next <3
03. november 2013
next
03. november 2013
u124372
u124372
next.. hitro... prosim deljhitro nemorem čakat hiter hop hop
03. november 2013
Charles je, kako naj rečem, vodnik in upravnik celotnega Severnega Klana. On sprejema odločitve, napoveduje bitke itd.Kličemo ga Severnik, saj je glavni na severu. Daisy sem odložila v posteljico in z Johnom stekla do Charlesa, ki živi 5km severno od moje hiše. Velja, da imamo potomci vampirjev še eno lastnost - hitrost. Potrkala sem na vrata, stare hiše, ki že od daleč spominja na nekaj grozljivega. Potrkala sem še enkrat. Nič. ''Charles?'' sem zaklicala. Nič. Johna sem pogledala s tistim 'nekajjenarobe' pogledam. On je stresel vrata, Charles bi to čul, pa če bi še tako globoko spal. Nič. Prijela sem za kljuko, vrata so bila odklenjena. Torej sva vstopila v hiško. Vse je bilo temno, tiho. Slišala sva tiho ječanje. ''Kaj je to?'' sem zašepetala Johna, ta pa je samo skomignil z rameni. Potihem sva sledila ječanju. In kaj sva uzrla? ''JOHN!'' sem kriknila. Prizor mi je vzel sapo. Z Johnom sva ugledala ubogega smrtnika, torej človeka, ki ves sivkasto bel nepremično leži na tleh. ''Ali je možno da bi Charles..'' sem začela, a sva slišala tresk vrat za sabo. ''Kaj vidva tukaj počneta?!!'' Zagledala sva Charlesa. ''Jaz, midva, no...'' se je poskušal John izvozlati iz neprijetnega stanja. ''Vidva kaj? Se pritihotapita v stanovanje brez dovoljenja? Šnofljata po tem, kar se ne sme?'' Zbrala sem pogum in Charlesa pogledala v oči. ''Severnik, kaj to vse pomeni? Ljudje nebi smeli biti na našem ozemlju!'' Charles je zavzdnihnil. ''Prav imaš! Vendar njihova tehnologija bliskovito napreduje. Izgleda, kot da je tale tukaj znanstvenik. Nisem imel izbire. Če bi ljudje udrli v naš svet, bi nas lahko vsi pobili. Kar sem naredil je bilo dobro za vse nas. Bolj moramo paziti na njih. Še posebej zdaj, ko bo kmalu 29.2... Kaj pa vidva počneta tukaj?'' spet je dobil jezen glas. ''Prišla sva vam povedati, da Zahodni Klan načrtuje pokol.'' je rekel John. ''Od kot pa ti veš vse to? Kaj nisem jaz tisti, ki vse ve prvi? Je to izmišljotina?'' je sumljivo vprašal Charles. ''Ne, ni'', je dajal John, ''videl sem njihovega vohuna na našem ozemlju. Zagrozil sem mu s smrtjo, če ne izda zakaj se potika tu okoli. Iz njega sem iztisnil, da je le povedal, da postavlja točke in da načrtujejo pokol. Potem sem ga na mestu ubil.'' ''Dobro delo.'' ga je pohvalil Charles. ''Pa veš kdaj bo to?'' je še rekel. John je zardel: ''Žal ne.'' ''Torej moramo biti pripravljeni vsak čas. Karata, te lahko zaposlim, da prevzameš delo mlajših bojevnikov? Njihova zdajšnja učiteljica, mi bo pomagala pri obranbnih načrtih. John, vzemi ekipo in pojdite do meje Severnega Klana. Pa hvala ker sta prišla. Odidita zdaj prosim.'' Pokimala sva, in odšla iz hiše. ''Severnik?'' sem se še obrnila. ''Da?'' ''Kaj pa smaragdna ogrlica? Še vedno ne vemo da katerem delu je. Možno je, da je na Zahodnem. In če jo dobijo, nas bodo zmleli v prah!'' Charles se je zamislil. ''Katara, ti in Sebastian sta med najbolj previdnimi polvampirji. Dajem vama odlok, da se morata pritihotapiti na Zahodni Klan. Tam se zamaskirajta, izvedita čimveč o tem, kdaj načrtujejo napad. Lahko pogledata tudi za ogrlico. Važno pa je, da vemo točno kdaj bo pokol. Dajem ti prstana, enega daj Sebastianu. Kadar bo zasvetil zeleno, takrat so sovražniki blizu in bosta lahko pripravljena. Vso srečo.'' Zaloputnil je vrata in z Johnom sva odšla vsak na svojo pot. Moram poiskati Sebastiana.

5 NEXTOV DA NADALJUJEM
03. november 2013
next hitr!!
03. november 2013
u28319
u28319
Prosm ne oglašuj na moji temi nooo-,-
http://www.igre123.com/forum/tema/when-the-dreams-are-over-ft.-harry-styles/62736/ Vračam, berte(:
03. november 2013
next
03. november 2013
next
03. november 2013
NEXT TAKOJ! najboljša zgodba ko sm jo brala! ful dobra ideja,res! < 33
03. november 2013
nekšt <3
03. november 2013
next
03. november 2013
''Hej!'' sem pozdravila Sebastiana, ko je odprl vrata svoje kolibe. ''Hej!'' sem pozdravil. ''Kaj pa ti tukaj? Danes nisem pričakoval obiskov, moral bi malo pospraviti..'' Zasmejala sem se. ''Ah, saj nisem prišla tebi. Mislim dobesedno. Prišla sem pote.'' ''Pome? Zakaj?'' je bil začuden. ''Saj veš, baje Zahodniki načrtujejo pokol na nas. Charles nama je naročil, da grema na njihovo ozemlje in izvema kaj več o tem, podrobnosti..'' ''Si resna? Ali hoče da naju ubijejo?! Veljajo za najbolj krute polvampirje, jaz nebi tvegal.'' Pogledala sem ga v oči. ''Sebastian, naju je izbral. Zaupa v naju! Poleg tega nama je dal prstana, ki se svetita,ko so Zahodniki v bližini. Daj, nemorem iti sama!'' Seb je prhnil. ''In ti misliš, da se bova kar tako priplazila tja, ne da bi kdorkoli začutil da sva v bližini? Pa sploh veš koliko stražajev imajo? Živa duša nemore preko njih!'' Sedaj sem se zamislila tudi jaz. Mogoče ima prav, zakaj bi rinila v smrt? sem se vprašala. Ampak ne! Nemorem biti tako strahopetna, ukaz moram izpolniti. ''Veš kaj?'' sem končno rekla. ''Raje umrem kot bojevnica, kot najbolj prestrašena polvampirka. Sebastian, midva sva med najboljšimi. Lahko bi naredila ekipo, vzela bi še Erico in Petra! Zakaj ne poskusimo? Tukaj gre za nas, Severni Klan, Sebastian. Če ne izvemo kdaj nas bodo napadli, se lahko to zgodi kadarkoli. Reci da si za?'' Gledala sem kako se Sebastianom obraz spreminja. Še vedno neprepričano je dahnil: ''Poskusiti ni greh.'' Objela sem ga. ''Glavo gor, Seb!'' sem se zasmejala. ''Samo nekaj je..Katara, kako boš prepričala Erico in Petra?'' je sumničavo vprašal prijatelj. ''Haha, se šališ? Ta dvojčka sta za akcijo, saj veš. Onadva bosta gotovo šla.
In res. Sedaj sedimo jaz, Sebastian, Erica in Peter v vozu, ki nas pelje do meje. Od tam bomo šli peš, saj je voz preveč opazen. Pomislila sem kako bomo mlatili Zahodnike, če nas bodo na vohunjenju opazili. Haha, Charles jih bo tako... Potem sem se šele pravzaprav zavedala, da smo sami štirje. Spreletel me je srh. Kaj če ne bomo zmogli?

5 NEXTOV DA NADALJUJEM + hvala vsem ki berete
03. november 2013
next
03. november 2013
next
03. november 2013
Lara :))*
Lara :))*
neext
03. november 2013
nextt <3
03. november 2013
nextiiii
03. november 2013
eto jih je že
03. november 2013
Čez vikende bom dala več nextov, čez tedn ma manj ker mam ful dela z šolo itd

------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Meja. Prispeli smo do meje. Sončni žarki so jo toplo greli, ozrli smo se po našem ozemlju. Naše ozemlje je lepo, sončno, čeprav je zima. Gledala sem to lepoto in si predstavljala kaj bi bilo če bi bilo vse to uničeno... ''Gremo!'' sem zaklicala ekipi. Tudi oni so si vzeli počitek in občudovali Severni Klan. Vetrič je blago pihljal. Voz smo pustili za drevesom in se postavili pred mejo. Še nikoli nisem bila tu. Nikoli nisem še šla čez mejo, nisem bila pripravljena... John je prvi vstopil. In je kar izginil. Za njim sta šla dvojčka, na vrsti sem bila jaz. In sem vstopila. Bilo je kot bi padla v trans, globok spanec. Zbudila sem se na popolno drugačnem svetu. Zahodni del. Tu je bilo toplo, skorajda vroče. Odpela sem si jakno in jo dala v torbo. ''Halo?'' sem zaklicala, ko sem spoznala da sem sredi gozdička čisto sama. ''Katara, tukaj si!'' me je zagledala Erica. ''Tiho!' 'je zašepetal John. ''Zahodniki preučujejo vsako gibanje. Nate, vzemite te zapestnice.'' ''Zakaj?'' sem vprašala. ''Zmanšujejo dihanje, oziroma pritisk. Tako Zahodniki ne zaznajo, da smo sploh tukaj.'' je povedal John. ''Res ne?'' je vprašala Erica. ''No, naj nebi. Vendar samo, če se tudi sami trudimo. Če smo tihi, previdni, počasi stopamo. Prepričan sem, da ne bo težav.'' Zvenel je malce prestrašeno. Ubožec. ''Amm, torej kam moramo iti?'' sem vprašala. Peter je vzel kompas in zemljevid. ''30km JZ od tu moramo. Tam imajo Zahodniki svoj Center.'' je povedal. ''30 km? Peš? To je osem ur neprestanega hoda!'' je zaklicala Erica. ''Pšššt! Previdno. Uspelo nam bo.'' se je podvizal Sebastian.
Torej smo hodili. Vsi smo bili lačni, utrujeni, žejni, bližala se je noč. Ker pa smo vendarle polvampirji, smo ob noči dobili še več energije, da smo lahko nadaljevali pot. Peter je vmes polovil nekaj divjadi, tako da smo lahko kosili. ''Kdaj bomo tam?'' Petra je postala nestrpna. Prikazalo se je jutro, žarki so obdajali deželo, ki nam ni bila znana. ''Smo prav prišli?'' sem vprašala Petra. ''Zagotovo.'' je prikimal, ''čez pol urce bi morali ugledati naselje. Tam moramo biti previdni. Nevarnost je na vsakem koraku.'' Hmm, me zanima če bomo preživeli, sem pomislila. Naredili smo nekaj korakov, potem pa se vsedli na deblo, ki je ležalo sredi gozda. ''Družba! Tam se nekaj sveti!'' je zakričala Erica. V travi (na Zahodnem Klanu ni zime) se je prav zares nekaj lesketalo!! Hmm...

5 NEXTOV
03. november 2013
next
03. november 2013
nextii <3
03. november 2013
nextt
03. november 2013
next čimprej<3
03. november 2013
''Ali je to mogoče...'' sem šepnila. ''Ali je to mogoče!!'' je ponovil Peter. ''Smaragdna ogrlica je! Zagotovo!'' Erica se je približala predmetu, ki se je zelenkasto bleščal v sončni svetlobi. Potem je na mestu stala in gledala v tla. ''Kaj je tam? Ali je ogrlica?'' sem jo vprašala. Erica se je obrnila proti nam. ''Ne.. Navaden košček zelenega stekla je!'' žalostno je zavzdihnila. ''Presneto.. Vzemimo si počitek, prav?'' je predlagal Sebastian. ''Mja, jaz sem vsekakor za!'' pritrdim. Vsedli smo se na hlod, ki je ležal ob gozdni potki. ''Torej.. kmalu bomo tam, ne? In kaj bomo potem?'' sem vprašala, saj nisem imela pojma kam naj gremo. ''Poglej,'' je rekel Peter in mi pokazal zemljevid, ki je kazal stavbo Zahodnika(glavnega na Zahodnem Klanu). Na njem so bili vrisani zahodni polvampirji, ki so se premikali! '' Uau! Tu lahko vidimo kje kdo hodi? Mega!'' je vzkliknila Erica. ''Natanko tako!'' se je nasmehnil Peter. ''Če bomo imeli srečo, bomo lahko neopazno z zapestnico šli tja, slišali kdaj napadejo in hitro in varno odšli na sever.'' Ideja se je zdela preprosta in smiselna. Torej smo se odpravili naprej. Čez dobrih petnajst minut smo videli mesto, ki se je razprostiralo po ozemlju. Sonce je pripekalo, česar mi, severni polvampirji nismo bili vajeni. Hitro se nam je znižala moč. ''Sonce je premočno! Omagali bomo!'' sem potarnala. ''Da, morda bi morali iti, ko se znoči. Do takrat si poiščimo senco... bolj za nas.'' se je strinjal Sebastian. Počakali smo da se je stemnilo. Iz za grmovja smo odšli na plano. Na mestnem trgu se je trlo Zahodnikov, a nihče nas ni začutil. Previdno smo stopali do Glavne Stavbe. Zagledali smo Zahodnika. To je bil mož, oblečen v rdečo-črno haljo in dolgimi črnimi lasmi. Oči so se mu rdeče bleščale. ''Bljak'' je pripomnila Erica. ''Torej dragi Zahodniki! Napad na Severnike načrtujemo 29.2! Takrat bodo preveč zaposleni z vdorom ljudi, da bi pomislili na nas! To bo čez točno 48 ur. Pripravite svoje polvampirske sposobnosti na boj! Pokažite zobe!'' smo zaslišali kar je Zahodnik velel svojemu ljudstvu. ''Kaj, ta tepec misli da je? Že tako imamo dovolj dela z ljudmi! Takoj moramo h Severniku!'' sem zašepetala ekipi, ti so nemo prikimali. Hoteli smo se odplaziti iz Stavbe, ko je Zahodnik rekel: ''Počakajte Zahodniki, začutil sem gibanje neznanega bitja na levi strani.. Mislim da je bitij več! Ne vidim nikogar, toda moj čut nikdar ne zataji!'' ...
03. november 2013
next ful dobr <3333
03. november 2013
next
03. november 2013
u86697
u86697
next
04. november 2013
Otrpnila sem. So nas začutili? Zahodnik se nam je približeval. Tik pred menoj se je ustavil in gledal okoli. Nato je stegnil roko, kot bi hotel nekoga udariti. Z ekipo smo zadrževali dih. Zahodnik je še enkrat premiril sumljivi del. ''Se opravičujem, možje. Tokrat je muha zmedla moje misli.'' Oddahnila sem si. Slišala sem, kako si je tudi Sebastian oddahnil. Prav srčkan je ko je živčen.. Z njim, Erico in z Petrom smo se odpravili iz prostorov na plano. Zunaj je bila že temna noč, natančneje, bilo je okoli enajste ure. ''Kako sem se vštrašila.. Dejansko sem mislila, da bo po nas!'' je hitela razlagati Erica. Nasmehnila sem se in z kotičkom očesa sem opazila Sebastiana, kako me opazuje. Ko sem ga pogledala se je obrnil stran. ''Torej.. predlagam da bi počakali do zore da se odpočijemo, potem krenemo na sever. Se strinjamo?'' je predlagal. Vsi smo pokimali in šli do gozda. Tam smo si poiskali primeren kotiček in si pripravili spalne vreče iz nevidnega materiala.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Prebudilo nas je ptičje petje. Vstali smo, in se pripravili na pot. Med potjo smo prepevali, počeli vse, kar počnejo navadni ljudje. Bili smo že blizu meje. Nato pa sem se spomnila. ''Kaj pa smaragdna ogrlica?'' Erica me je pogledala. ''Saj res! Kaj če je kje tukaj, mi pa jo bomo spregledali?'' Peter je prhnil. Nimamo časa. Imamo še približno 27ur, da pridemo domov. Charlesu moramo sporočiti, za napad. Pa še pripraviti se moramo na ljudi, morda bodo našli vhod. Torej smo se podvizali. Naenkrat pa mi je nekaj močno padlo na glavo. Kaj je to? Pogledala sem navzgor. Na veji drevesa sem videla srako, ki se reži. Ah, vrgla mi je kakšen lešnik, mogoče želod. ''Katara! O, moj bog! Poglej kaj ti je vrgla!'' je dahnila Erica. Pogledala sem na tla. ''Smaragdna ogrlica!! To ne more biti res, uau!'' Kar nisem mogla verjeti. ''Se zavedate, kakšno moč imamo sedaj?!'' je bil presenečen Sebastian, potem se je nasmejal s svojim angelskim nasmehom, prav dobro so se mu videli njegovi beli polvampirski zobje, ahh. Peter pa ni pokazal takšnega navdušenja. Še naprej je nergal: ''Daj, pohitimo! Imamo še slabe tri ure hoda!'' ''Prav imaš, pohitimo.'' se je strinjala Erica. In smo res. Potem, pa sem se spomnila da se lahko z ogrlico teleportiraš. ''Primite me za roke!'' sem rekla. ''Zakaj?'' je vprašal Peter. ''Boste videli!'' sem skomignila in prijeli smo se za roke. Odprla sem obesek ogrlice in pomislila na Severni Klan, na dom! In bili smo za mejo, na severni strani. ''Uau! Mega!'' je zaklicala Erica. ''Prihranili smo tri ure!'' se je strinjal Peter. Sedaj smo šli k Severniku, da bi mu povedali, kar smo izvedeli.
''Saj ne morem verjeti!'' je dahnil, ko je videl, kaj smo našli. ''Ogrlica!'' Pogledal je vsakega izmed nas in nam čestital. Povedali smo mu, tudi kdaj Zahodniki napadejo. ''Imamo ogrlico, tako da bomo lahko zadelali prehod ljudi. Nekdo bo moral tam stražiti!'' pogledal je mene. ''Katara? Boš ti pazila tam?'' Zavzdihnila sem. ''Prav.'' Od nekdaj sem si želela sodelovati v boju. Ah kaj, ko pa sem jih imela le šestnajst. Na vrata je potrkal John. ''Nazaj ste!'' se je razveselil. ''Seveda bratec, in našli smo ogrlico!'' sem mu vsa srečna poročala. Bil je navdušen. Nato je Charles sklical zbor severnikov in jim poročal vse o jutrišnem dnevu. Potem smo delali načrte in se odpravili spat.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~naslednji dan~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Torej, danes smo 29.2. Ravnokar sem vstala in se odpravljam proti prehodu med človeškim in polvampirskim svetom. Imam mešane občutke...

PAR NEXTOV
04. november 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg