Forum
Za mnoge sem največja mora...
Za mnoge sem edino upanje...
Za mnoge sem le črna senca v kotu fotografije v časopisu...
Za mnoge sem le blodnja bogatih...
Za mnoge sem nekaj neulovljivega....
Vsi pa me poznajo pod enim imenom... SESTRA NOČI-zločinka.
03. februar 2014
Počasi se splazim po stopnicah. Imam srečo in nobena ne zaškripa. Skoraj sem že tam. Tema. Sama tema je okoli mene. Nekdo prihaja. Hitro se oprimem stebra in splezam do vrha. Starejši moški se sprehodi mimo, kot, da ni nič./ko izgine se hitro spustim in se zadrsam po ograji. Na dnu stopnišča je. Kipec dvoglave želve za keterega bi nekateri odšteli miljone. Pod njim opazim rdečo lučko. Varovalo. V ko vtaknem v torbo in ven potegnem edino stvar, ki je bila v njej. Vsestranski laser. Izklopi še tako zavarovano in zakodirano varovalo. Lučko usmerim na lučko na podstavku in ta se ugasne. Hitro zgrabim kipec in stečem do prvega okna. Ko ga poizkušam odpreti se vklopi alarem. Šment! Nimam druge izbire in kar z težko usnjeno torbo razbijem šipo in hitro skočim ven. Trdo pristanem na strehi. Seveda je tam že policija, ki meri vame. Poženem se čez streho in skočim na novo. Strel mi oplazi gleženj, a za bolečino bo še čas. Zavem se, da sem pritekla na rob strehe, pod katero je saj 100 metrov prostega pada v dereče valove. Obkoljena sem. Pod masko se mi začnejo nabirati potne kapljice. Policisti že plezajo na streho. Vsi imajo v rokah pištole in-glej no glej!- nad glavami pribrenči tudi helikopter. "Ne boj se." Mi prijazno reče eden in previdno iztegne roko "samo daj nam... nič ne bo hudega... gremo na policijsko postajo pa se pomenimo o tvojih dejanjih v preteklem letu"
Pogledam nazaj in torbo še bolj privijem k sebi "ne danes!" Zavpijem in skočim.
04. februar 2014
u163565
u163565
next
04. februar 2014
Zazvoni budilka. Ustati bo treba, si rečem in se s težavo zvlečem v kopalnico, kjer se za silo uredim in grem v kuhinjo, kjer je max že spekel jajca na oko. "Vidim, da je bila pestra noč" reče in med rokami vrti kipec želve z dvema glavama
"Pusti to!" Rečem in mu vzamem iz rok "sploh veš, koliko je vredno?"
Zavije z očmi in se usede na stol "enkrat te bodo dobili." Mi reče.
Usedem se zraven in načnem zajterk "pa ja!" Prhnem
"Kaj ti je bilo, da si se vrgla s strehe?" Me vpraša "lahko bi se ti kaj zgodilo."
"Max! Nisem več pet let stara punčka, ki bi jo moral starejši brat varovati" rečem in pospravim krožnik
"Nikoli te ne prehitim" reče in razočarano odloži vilice "resno. Nehaj, ker te bojo dobili!"
"Mene pa ja ne!" Rečem, ga vščipnem v lica in zgrabim torbo "direktor policije naj se kar obriše pod noskom" vzamem ključe avta "se vidiva po pouku" stečem po hodniku študentskega doma in se vržem na voznikov sedež najinega avta-ja, z bratom si deliva čisto vse. Na naslednji ulici me že čaka sydney. Vsa našminkana, v kratkem krilu in in še krajši majici.
"Joj!" Takoj vzklikme, ko prisede v avto "koliko časa si pa bedela?!" Iz torbe potegne odstranjevalec podočnjakov
"Nehaj!" Rečem in jo potisnem stran "z maxom sva gledala film" takrat mi pozvoni telefon. Vzamem ga im si k ustom nesem kavo, ki jo je prinesla sydney. Ko preberem sporočilo bi mi kmalu ušla na sprednje steklo. Sydney očitno ni opazila, saj je tipkala sporočilo svojemu fantu. Sporočilo je bilo od neznane številke in bile so samo štiri besede VEM! DA NISI MRTVA.
06. februar 2014
u163565
u163565
NEEEXT!!!
06. februar 2014
Zaprem garderobno omarico iz katere sem ravnokar vzela zvezke in poskušala preslišati sydney, ki blebeta, kako srčkan je novi dijak "syd, vem, da je čueno, ampak fantje me pač trenutno ne zanimajo!"
"ampak povem ti, če bi ga srečala bi mislila drugače!" Mi reče
"Tudi če bi! Veljam za največjo zgubo na šoli! Mislim, saj z bratom včasih komaj plačava vodo!" Ji rečem in zavijem v telovadnico k športu.
Sovražim šport. Vedno se moram držati nazaj, saj bi me sicer lahko odkrili. Nevem zakaj, ampak v mehiki smo zločinci bolj iskani kot drugod in zato nosimo tiste smešne stvari. Presenečeno ugotovim, da bomo imele punce združeno s fanti. Beda! To mi ni bilo nikoli všeč. Učitelj je s seboj prinesel dve sablji in sabljaški obleki. Sabljanje bo. Ne! Spet praske in podobne nepotrebne reči. Vem, da je pištola danes bolj priročna, ampak je ne moreš kar kupiti/v vsaki trgovini, no saj za dostopno ceno ne, sabljo pa lahko in tudi v mehiki ima malo policistov pištole, saj jih večina prisega na tradicijo.
"Nikol!" Me pokliče profesor "bi prišla gor, da in mi pomagala?"
Pogoltnem slino in klavrno vstanem s klopi. Za sabo slišim pritajen hehet punc. Učitelj mi poda obleko in sabljo. Kar se da nerodno jo primem in se postavim v napačni položaj. Vsi se smejijo, jaz pa sklonim glavo, saj mi je nerodno. To je sramota, si mislim, slovim kot nepremagliva, pa moram takole. "Nikol!" Mi reče prof. In me popravi. Še preden sploh zadane mojo sabljo jo spustim iz roke in si zakrijem glavo. "Usedi se." Se me naveliča.
Pogledam na mobilnik. Na njem je bilo sporočilo spet od neznane številke, oddahnem se. Stranka je. Piše: KIPEC PRINESI V DIABLO GATA.
19. marec 2014
klobuk si poveznem še bolj na obraz, ker gre mimo policija. saj imam masko, ampak bi me verjetno prepoznali. globoko vdihnem in stopim v diablo gata. z vseh strani letijo opazke kot so: "hej punči!" in "a si se izgubila na poti v vrtec?"
preslišim jih in se usedem k točilnemu pultu, kjer sedi fant približno moje starosti ves v črnem in masko čez obraz. "sestra noči?" vpraša, ne da bi me pogledal
"torpedo" rečem in primem torbo "koliko daš?"
"6 mio. za mojega šefa je to drobiž" reče in mi poda kolček "upam, da se zavedaš, da če je kipec ponarejen je bil to tvoj zadnji veliki rop."
"nisem neumna." mu rečem in mu podam torbo v kateri je.
hočem prijeti kovček z denarjem, a me ustavi. "kipec in ples z mano" mi reče
"resno?"
očitno je mislil resno, saj je vstal in si odpel ogrinjalo. izza pasa potegne lovski nož, ga odpre in vrže v bend na eni strani bara, s tem jim daje vedeti, naj igrajo "señora?"
nejevoljno primem njegovo roko in potegne me na plesišče, kjer sicer ni bilo nobenega. "sem vam že povedal, da imate lepe oči?" mi reče in me zavrti
sicer so moji lasje zelo svetli, ampak moje oči so na trenutke tako temne, da ne ločiš, kje je zenica "saj veste, da z laskanjem pri meni ne pridete daleč?" mu rečem in se hitro obrnem, da ga za trenutek vrže iz ravnotežja
"kaj, ko bi sodelovala?" me vpraša "skupaj bi lahko okradla celo angleško kraljico."
"delam sama. nikoli ne veš, komu lahko zaupaš." rečem in se ga trudim pohoditi, a ustrajno odmika noge izpod mojih "pa tudi kaj bo rekel tvoj jefe?"
"saj mu ni treba vedeti." mi reče "tudi, če bi šla v sobo nad barom."
ogorčena ga odrinem in grem proti izhodu. za vrat mi nastavi sabljo "misliš, da bi verjel, če bi mu rekel, da si ponovila poskus samomora?." mi šepne na uho
takrat mi prekipi. izza pasa potegnem sablji in jo naslonim na njegovo "Lucha contra mí si te atreves (boj se me, če si upaš)!"
sabljava se, dokler me ne porine v steno. "kaj pravite na to señora?"
"nisem še rekla zadnje!" z nogo se uprem ob steno in skočim čezenj, zgrabim rezilo in mu ga potisnem ob vrat. zdaj je on ob steni "da ne bi to izgledalo kot samomor" mu zabrusim, pobašem torbo in kljub ploskanju brez posebnih čustev odidem iz bara
19. april 2014
budilka! če je ne bom enkrat vrgla skozi okno... "max!" zavpijem "sobota je! ugasni budilko!" ni odgovora "max!" nič "MAX!" skočim na noge in pregledam stanovanje. ni ga! pogledam na parkirišče. avto je parkiran. na vhodnih vratih opazim praske in nered v predsobi. "Dios mío..." rečem in se sesedem na stol "ugrabili so ga."
primem telefon in hitro zavrtim številko policije
"halo?" se oglasi na drugi strani
"prijavila bi ugrabitev!" rečem
"kdo je tam?" sumljivo vpraša
"nikol lua"
"kdaj se je zgodilo?" vpraša
"danes zjutraj sem ugotovila, da ga ni." rečem
"ničesar se ne dotikajte. pridemo"
odložim slušalko. vrti se mi, a se hitro streznim. pohitim v svojo sobo in klobuk, masko, ogrinjalo, pas s sabljo in torbo vržem v trezor, ki je skrit za sliko v katerem hranim plen pred predajo.
zazvoni telefon. hitro ga zgrabim in se oglasim "hej nikol!" se oglasi Sydney "greva malo v comercio-šoping?"
"ne danes." rečem
"a imaš spet kakšen opravek? sita sem jih že! sprosti se, uživaj življenje, sprosi se!"
"kako naj se sporstim, če je max izginil?!" zavreščim v slušalko in odložim. nase hitro navlečem kavbojke in majico. pri vratih pozvoni. policija, končno!
29. april 2014
"señora." začne policist "naški nismo nobenih prstnih odtisov, razen vaših. ko izvemo kaj novega vas obvestimo." pospravi beležko in z očmi išče moje. hitro spustim pogled. prav te policist me je že večkrat lovil in prepričana sem, da je videl moje oči.
lažno zahlipam in se obrnem stran. z robom majice si otrem solzne oči "upam, da je sploh še živ!"
"ne bojte se." reče in stopi do slike, ki je v bistvu trezor "zanimiva slika." reče in povboža okvir.
ne odpri, samo ne odpri si mislim. z roko gre pod okvirjem in takrat ga zgrabim za rokav "obljubite, da ga boste našli!" z narejeno histerijo zavpijem.
želeni učinek je dosežen in si verjetno misli 'pa ta je locha!' in se odmakne od slike. kako bi mu lahko razložila to, da imam v trezorju 6 mio in kostum?
"takoj, ko kaj izvemo vas obvestimo." reče in gre do avta.
"fjuh!" zavzdihnem in se vržem na posteljo.
zvonec na vhodnih vratih. sydney je. s sabo ima vrečke iz katerih omamno diši po pecivu. "več kot očitno potrebuješ prijateljico." reče in me objame. "prinesla sem zajterk" na mizo iz vrečke zloži čokoladne rogljičke
"super!" rečem in se vržem na stol. takrat se šele zavem, da sem sestradana. sydney iz torbe potegne še časopis
"kaj je novega v svetu?" vprašam s polnimi usti
"sestra noči je spet napadla." zamomlja "ubila je najbogatejšega v mehiki in ga okradla."
ravno sem spila kakav, ki je končal na mizi "UBILA!?" nikoli nisem nikogar ubila, le okradla
"ja." reče syd in me pogleda "kaj pa to tebe tako zanima?"
"kar tako." rečem
skomigne in odloži časopis "si že srečala novega učenca?"
"pa smo spet tam!"
"tom mu je ime in je takoooo luštkan! črnolas je in te oči... tako svetle..."
kakav bi kmalu spet končal na mizi "svetle...?" nemogoče! torpedo ustreza temu opisu, ampak ne, ne. to gotovo ni on. "in ima brazgotino na ličnici?" previdno vprašam
"ne!" ogorčeno vzklikne "od kje ti to?"
oddahnem si. ni on.
13. maj 2014
next + nova bralka
13. maj 2014
skočim s strehe. pristanem kar se da tiho, da ne zbudim otrok. ko pogledam to kartonsko naselje se mi pred očmi odvrtijo prizori iz otroštva. z bratom sva siroti. on pravi, da se mame še spominja, očeta pa ne. dolga leta sva živela tukaj, v eni od kartonskih barak. to je najrevnejše področje v Mehiki. stresem z glavo. ne maram teh spominov. torbo vržem v središče vasice.
"ke?" zaslišim za sabo. počasi se obrnem. tam stoji fantek. ni starejši od petih let. oblečen je v rascapano spalno srajčko
prst pritisnem ob ustnice in mu pokažem, naj ne zbudi ostalih. nejeverno pokima.
splezam na streho in kar se da hitro se poženem čez streho in se obrnem šele na obzidju. ob fantku stoji še cela gruča otrok. ni bil tiho, a kdo bi mu zameril? v njihovo smer pošljem poljub in skočim z obzidja na tovornjak, ki ravno pelje pod njim. stisnem se ob streho in kar se da previdno splezam v prikolico, kjer mi nekdo potisne roko čez usta "nič ne bo hudega" slišim torpedov glas
"kaj pa ti tukaj?" ne vem zakaj, ampak sem jezna. me je zasledoval? "si me zasledoval?"
"ne" reče in si popravi masko "sem na... poslovni poti..."
"razumem" rečem in se sesedem ob steno prikolice "kje iztopiš?"
"pri naslednjem mestu" reče in si ob ogrinjalo drgne sabljo "ti?"
"si" rečem in pogledam ven
"ponudba iz lokala še vedno velja" mi reče in se skloni nadme
"señore." mu zaničljivo rečem "delam sama"
"ja, ampak tukaj je prijetno..." mi reče in se z obrazom približuje mojemu
skotalim se stran in pogledam ven "moja postaja!" zavpijem in skočim ven
14. maj 2014
če ne bi prejšnji večer pozabila odprtega okna bi ga razbila budilka. počasi vstanem in nase navlečem prvo, kar najdem v omari. lase si spnem v čop in grem do avta. na običajnem mestu najdem sydney
"kaj novega o maxu?" me vpraša
"ne." rečem in parkiram pred šolo. zraven mene parkira črn jaguar. "glej ga!" me strese sydney in mi pokaže fanta, ki stopi iz avta. ima črne lase spete v kratek čop. za trenutek se srečava z očmi. tako svetle so... a lica so čista, brez brazgotin. oddahnem si.

"nikole in erik." pokliče učotelj telovadbe in nama poda sabljaški obleki in sablji. erik se važno nasmehne in mi nameni zaničljiv pogled "boj se me klošarka."
takoj mi zbije sabljo iz rok in nalašč se spotaknm, da padem na tla. "saj sem rekel, da si pomilovanja vredna." reče "ti in ta tvoj brat, kako je ta človek zabit!"
prekipi mi. oprem se na roke in noge vržem čez glavo, da poberem sabljo "dva od treh." zavpijem profesorju "locha kontra mi se te atreves!" zavpijem
zasmeji se in udari po moji sablji. držim jo trdno in odbijem udarec. presenečeno razpre oči, ko spretno vrtim sabljo. panično me potisne ob steno. z nogo se opren ob njo in ga v loku preskočim in ga zbijem na tla. sabljo mu namerim na vrat "še enkrat?" ga slaadko vprašam
"no!" vzklikne in se prestrašeno pobere.
za mani zaslišim ploskanje. komaj se zadržim, da jim ne pošljem poljuba s tistim gibom roke, kot ga pošiljam žrtvam.

"ohlla!" zaslišim, ko grem na hodniku mimo novinca "sestra noči." zamomlja
"KE?!" presenečeno vzkliknem in se obrnem k njemu.
pomenjlivo se zasmeji in si s prstom obrie lice, da se pod pudrom pokaže brazgotina
"Torpedo?" sem presenečena
"tom." reče in me objame čez rame in se z mano nameni v biologijo "v prostem času pa si ti...?"
"nikol." rečem
22. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg