Forum
u45603
u45603
No js sm se udločla pisat eno zgodbico k sm jo prebrala pa mi je ful ušeč tko mau romantična pa strašliva je.
aja pa ta zgodbica ni moja je od nemške pisateljice Isabel Abedi.

A boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

15. avgust 2012
u45603
u45603
No pa bom začela
Prvo poglavje:
****************************************************************************************************************
Sovražim ga, sovražim, sovražim! V to
hišo me vleče s sabo kot nekaj, kar zbašeš
v kovček, ker nimaš izbire. Kot nujno
zlo, okoren dežnik. Saj me ne potrebuje,
ampak v napoto mu pa bom. Na to se
lahko zanese.
Eliza, 3. julija 1975

Kat je med prepevanjem zavila z regionalne ceste na ozek izvoz, in v tistem trenutku se je Noi odprl prvi pogled na vasico. Ležala je kot na dlani, ugnezdena med bledorumenimi žitnimi polji in sočnimi zelenimi travniki, ovita v skoraj sanjsko tišino. Čeprav je bilo nebo modro in brez sapice, je skozi zrak vel vonj po dežju. Na bližnjem nepokošenem travniku se ni zganila niti bilka.
Noa se je še leta spominjala tega prvega razgleda, nenavadne mešanice pričakovanja in odpora, ki jo je preplavila, in tistega, kar se je zgodilo v naslednjih sekundah. Palačinkinega žalostnega mijavkanja, praskanja njenih pristriženih krempeljcev, ko se je skušala rešiti iz svoje ječe v transportni košari, in Gilbertovega predirljivega krika, ki je kot nož presekal Katino prepevanje. Toda bilo je že prepozno. Kat je pohodila zavoro, a zaman. Pred njimi je na cesti obležala srna s steklenimi, strtimi očmi. In takrat je Noa prekinila petinpolurni trmast molk.
>>Kat, sranje! Kat, ubila si jo!>Moramo jo spraviti s ceste,>Pokopati bi jo bilo treba,>Revici bi se spodobilo izkazati poslednjo čast.
15. avgust 2012
u45603
u45603
Prvo poglavje:
****************************************************************************************************************
Sovražim ga, sovražim, sovražim! V to
hišo me vleče s sabo kot nekaj, kar zbašeš
v kovček, ker nimaš izbire. Kot nujno
zlo, okoren dežnik. Saj me ne potrebuje,
ampak v napoto mu pa bom. Na to se
lahko zanese.
Eliza, 3. julija 1975

Kat je med prepevanjem zavila z regionalne ceste na ozek izvoz, in v tistem trenutku se je Noi odprl prvi pogled na vasico. Ležala je kot na dlani, ugnezdena med bledorumenimi žitnimi polji in sočnimi zelenimi travniki, ovita v skoraj sanjsko tišino. Čeprav je bilo nebo modro in brez sapice, je skozi zrak vel vonj po dežju. Na bližnjem nepokošenem travniku se ni zganila niti bilka.
Noa se je še leta spominjala tega prvega razgleda, nenavadne mešanice pričakovanja in odpora, ki jo je preplavila, in tistega, kar se je zgodilo v naslednjih sekundah. Palačinkinega žalostnega mijavkanja, praskanja njenih pristriženih krempeljcev, ko se je skušala rešiti iz svoje ječe v transportni košari, in Gilbertovega predirljivega krika, ki je kot nož presekal Katino prepevanje. Toda bilo je že prepozno. Kat je pohodila zavoro, a zaman. Pred njimi je na cesti obležala srna s steklenimi, strtimi očmi. In takrat je Noa prekinila petinpolurni trmast molk.
>>Kat, sranje! Kat, ubila si jo!>Moramo jo spraviti s ceste,
15. avgust 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg