Forum
Osnutki samo zame!!!
Ne komentiraj drugače greš na block!!!!
26. julij 2017
Senca - Story | 2. del | Prvo srečanje
Kathrinne Darwin, 15. april, v norišnici
Kot vsako jutro me je zbudilo škripanje vozička, ki je peljal razne tablete. Kot po navadi ga je poganjala gospa Clocksley. Bila je dokaj prijazna gospa, ki je delala v tej kliniki.
»Dobro jutro, Katie! Kako se počutiš na svoj rojstni dan? Klicali so me tvoji starši! Pravijo, da te danes pridejo obiskat!« je veselo vzklikala ga. Clocksley.
»Moji starši?« sem začudeno vprašala. Že več kot pol leta jih nisem videla. Stavim, da sta se ločila.
»Mislim, da pride samo tvoja mama,« je odgovorila sestra Clocksley. Čudila se je mojemu začudenemu pogledu.
»To pa že niso 'starši'!« sem ji mrko rekla. Malo je mignila z rameni, vendar ni rekla več nobene. Z vozičkom je odšla proti naslednji sobi. Počasi sem le uspela vstati – še vedno me je neznosno bolelo vse.
»Prekleto, boli!« se nisem mogla zadržati. Uspela sem priti do omare in iz nje izvleči trenirko Nike. Oblekla sem si jo in vzela toaletno torbico ter šla na hodnik. Dokaj živahno je bilo na njem. Končno sem se prerinila do dvigala in pritisnila gumb s številko 3. Morala sem eno nadstropje niže. Nisem se mogla več držati, enostavno sem se mogla nasloniti. Ko sem prišla v 3. nadstropje sem zavila na levi hodnik. Čisto na koncu je bila kopalnica. V njej je bilo pet tuš kabin, na nasprotni strani pa pet stranišč. Bili so tudi trije umivalniki. Za enem je bilo neko dekle. Nisem se ozirala za njo, iz toaletne torbice sem potegnila zobno pasto in ščetko ter si oprala zobe. Lase sem si 'počesala' ampak so bili še vedno razmršeni. Vzela sem torbico in se odpravila iz kopalnice nazaj v tretje nadstropje. V sobi sem vzela tablete, ki bi baje pomagale pri bolečini ampak mislim, da proti takemu stvoru res ne pomaga nič. Spet sem se vlegla in poskušala zaspati. Na koncu mi je le uspelo. Spala sem vsaj eno uro in zbudila sem se takrat, ko je prišla moja mama. Na robu postelje je sedela in se mi nasmehnila, ko sem se zbudila.
»Kako se počutiš, Katie? Vse najboljše!« mi je prijazno voščila.
»Sta se že ločila?« Nisem se ozirala na njeno vprašanje veliko bolj me je zanimalo to. Zavzdihnila je.
»Ja… sva se… upam, da nisi preveč žalostna…« je jecljaje odgovorila.
»Zdaj imaš novega tipa?« To me je najbolj zanimalo, če si je našla novega. Tisto glede ločitve me ni prizadelo, saj sem nekako vedela, da je tako.
»Ne Katie, ne«
»Okej!« sem rekla.
»Se bolje počutiš? Pa vse najboljše še enkrat!« je veselo rekla.
»Hvala, hvala. Fajn sem« sem mrko odgovorila.
»So zdravniki kaj rekli glede tega kdaj prideš domov?« je nekoliko obupano vprašala.
»K komu domov?!« sem vzkliknila.
»Katie, poslušaj. Z obema boš imela stike, tako z mano kot z očetom. Mislim, da boš čez teden pri meni, čez vikend pa pri očetu. Ne skrbi, še vedno smo družina!« me je poskušala pomiriti. »Ti se samo pozdravi pa bo vse v redu!«
»Mama, to kar me od znotraj razjeda, s tem moram zdaj živeti. Sama vem, da grozno boli ampak glede tega ne morem nič storiti!« sem ji poskušala pojasnjevati.
»Ah Katherinne, vedno sem vedela, da si pogumna!« mi je mama rekla. Vedela sem, da mi bo vedno stala ob strani. Še nekaj časa sva se pogovarjali. Po uri klepetanja je mama morala iti domov.
»Naslednjič pridem v soboto, ob isti uri. Adijo, Kate, se vidiva!« se mi je pozdravila preden je odšla jaz sem ji samo pomahala in je odšla. V sobi sem ostala sama. Mimo je prišla ga. Clocksley z njenim svetovno znanim vozičkom.
»Katie, zamudila boš kosilo! Hitro v jedilnico!« je kriknila, ko je opazila, da še vedno sedim v sobi. Hitro sem švignila po hodniku do dvigala in čez nekaj trenutkov sem bila v pritličju. Najedla sem se dokaj hitro oziroma nisem bila pretirano lačna. Popoldne sem preživela sama v sobi. Zaradi bolečin sem veliko časa prespala. Ko sem se zbudila je bila ura pol devet. Večina v nadstropju je že spala. Samo jaz sem bila polna energije, če odštejemo bolečine. Odločila sem se, da se malo razgibam. Zato sem se sprehodila po hodniku. Na levi strani so imele sestre sobo, na desni strani pa so bile stopnice in dvigalo. Odločila sem se, da grem v levo. Ko sem prišla do konca sem se čudila, da je soba za sestre odprta in, da nikogar ni notri. Vstopila sem. Nato pa sem se čudila kaj počne v prostoru ogledalo. Stopila sem do njega. V njem sem najprej opazila samo sebe. Potem pa sem bolje pogledala. Nenadoma pa sem zagledala za sabo dekle čisto enako meni. Izgledala je le malo bolj 'prozorna'. Ko da bi bila duh. Sunkovito sem se obrnila, da bi videla, če res stoji kdo za mano. Nikogar ni bilo, ko pa sem se obrnila nazaj se mi je zmeglilo pred očmi. Padla sem v nezavest. Ampak nekaj sem slutila – da je to dekle bilo moja Senca.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Mnenja? Kritike? Teorije? Next? Vse pomaga
26. julij 2017
Hvala vsem!!! Po dolgem času je tu Next:
Čarobni gozd - 3. del
Evelin Blake
Naslednji dan sem se zbudila ob isti uri kot včeraj. Ob 6.45. Kot ponavadi sem se oblekla in odšla dol v kuhinjo. Danes je mama šla delat malo poznej.
"Dobro jutro, Evelin! Kako si?" me je prijazno pozdravila.
"Lepo sem. Tudi tebi dobro jutro! Kdaj greš danes delat?" sem jo odzdravila.
"Saj sem ti že včeraj povedala! Danes skuham kosilo, nato pa grem delat. Z očetom prideva okoli šestih," se je malce razburjeno, ker vse pozabim, drla name.
"Aha, ok! Jaz grem zdaj kar v šolo!" Že sem hotela oditi.
"Čakaj! Kaj pa zajtrk?" me je ustavila mama.
"Uups!" vsedla sem se in opečen kruh hitro zbasala v usta ter se z polnimi usti poslovila od mama. Pot v šolo je bila ista kot vsak dan
Tudi v šoli je potekalo vse normalno. Danes sem dobila celo štirko pri matematiki za en izjemno težek test! Med odmori so se vsi veselo in glasno pogovarjali jaz pa sem v kotu stalno ustvarjala. Danes sem risala lepo vrtnico. Ostali učenci so si med sabo šušljali, češ, da sem jaz 'nora' pa take bedarije. Ampak jaz, kot pametna punca, se nisem zmenila za to. Tudi učitelji so mislili, da z mano ni vse v redu. Čudno sem se počutila, ko so me vsi gledali.
06. avgust 2017
4. DEL
_Posvečen_harry potter 8_

Flora Farrel
Na večerjo sem šla okoli šestih zvečer. Pri naših gromozanskih vratih je stalo pet čuvajev, ki so samo stali tam čakali, da z neba pade nekaj in jim razbije glavo. V naši veliki sobani - izgledala je kot dvorana -, kjer smo večinoma jedli, je za mizo sedel oče. Ni bil ravno dobre volje. Ko sem se vsedla za dolgo mizo mi je postregla služkinja Anne.
"Hvala, Anne!" sem ji prijazno rekla, ko mi je prinesla krožnik za juho.
"Ni za kaj!" mi je rekla nazaj. Nasmejala sem se in pogledala k očetu. Nasmešek mi je hitro minil. Oče je gledala tako mračno niti zahvalil se ni, ko je Anne še njemu prinesla krožnik. Med večerjo sva bila oba tiho, brez kakršnega koli "dober teka". Odločila sem, da glede potovanja oz. reševanja, vprašam po sladici. Ko sem pojedla moj puding (sladica) je napočil trenutek.
"Oče, em, si premislil o tistem kar sem te spraševala?" sem počasi začela. Nobenega odgovora. "Oče?"
"Ja, sem," je temačno rekel.
"In?"
"Kaj in?"
"Povej mi sedaj, če lahko grem na potovanje oz. reševanje našega kraljestva ali ne?!" sem se skoraj zadrla.
"Ljubica, saj veš, da je to potovanje smrtno nevarno! Mogoče te ne bi več nikoli videl!" je ugovarjal oče.
"Vem ja vem. Ampak - kot sem ti že prej rekla - naj raje umre en človek, kot pa, da jih umre več kot sto! Jaz stojim za svoje ljudi, oče! In varovala jih bom za vselej! Ker sem Forestianka!" Želela sem, da mu bo končno jasno, da nisem več 'njegova mala punčka'.
"Hhhhhh..." Še vedno sem imela kanček upanja. Mogoče bo le privolil. "Ja, lahko greš."
"Jeeeeeeeeej!" Zelo sem se razveselila!!!
"Ampak moraš se zavedati, da moraš biti previdna na vsakem koraku in, da samo delaš tisto kar je tvoja naloga! Jutri ob zori lahko greš!" je pojasnjeval oče.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kaj se bo zgodilo na potovanju? Želiš posvečen Next? Kakšen Next? Bere še kdo sploh to zgodbo?
08. avgust 2017
Danes sem se zbudila zelo počasi. Se bom že navadila sem si mislila. Ozrla sem se skozi okno. Zunaj se je igral svetlolasi deček - Fabian. Bunkeljski deček, ki živi prek od nas.
"Zajtrk!" sem zaslišala mamin glas.
"Že grem!" sem zaklicala.
Oblekla sem belo srajco, sivo krilo in žabice. Stekla sem po stopnicah. Sedla sem na svoj stol in mama mi je prinesla zajtrk. Na kruh sem si ravno namazala maslo, ko je v kuhinjo prišel očka. "A nisi slišal, sem že klicala, da je zajtrk pripravljen!" je rekla mama.
"Ja ja," je rekel oče zaspano.
Sedel je in si v skledo nalil mleko in nato kosmiče.
"Danes ob desetih gremo še na Prečno Ulico," je rekla mama.
Vstala sem se zazrla v mamo - ona me je gledala kot bi padla z lune - in zakričala.
"Kaj pa je bilo to?!" je vprašal oče.
"Veselje!" sem mu odvrnila.
"No, od doma gremo ob 9.15," je rekla še mama.
"Oki" sem odvrnila in stekla v sobo. Pogledala sem na uro; kazala je 8.13. Še dobro uro pa gremo sem pomislila. Zagledala sem cel kup učbenikov, ki jih bom potrebovala na Bradavičarki. Porabila sem prvi učbenik, ki je stal na kupu. Cara Nikotin : Uroki za prvi letnik. Malo sem prelistala učbenik in listala in listala. Brezveze mi je bila, da nisem niti en od teh zanimivih urokov izvedla. Zato sem obrnila na stran 151 in zagledala napis: Perlatium Lebdiosa
Urok s, katerim lahko predmete začaramo, da lahko letijo. Pomembno je samo pravilno izgovarjati Lebdiosa. Pomembno je namreč dati poudarek na O (LebdiOsa).
Nekajkrat sem ponovila besede perlatium lebdiosa in nato potegnila mojo čarobno palico iz kupa knjig. Že sem želela zamahniti z njo in izreči čarobne besede pa je v sobo prišla mama.
Zakričala je: "Neeeeee!!!"
"Kaj je narobe?!" sem zmedeno vprašala.
"Doma ne smeš čarati! Saj še sploh nisi urodno študentka na Bradavičarki! Saj bo še čas za čaranje!" mi je odgovorila.
Malo razočarana sem odložila palico na posteljo in pogledala na uro kazala je 9.10.
14. avgust 2017
Next za nizi:
✰Naj serije in filmi✰
↳SERIJE↳
Nisem ravno ljubiteljica serij ampak včasih jih kljub temu pogledam. Ne sledim jim ravno TAKO zeloooo... . Moja naj serija je seveda Jaz sem Luna (Soy Luna) :

Govori o eni punci po imenu Luna, ki se iz Mehike preseli v Buenos Aires (Argentina). Tam spozna nove prijatelje in življenje se ji začne znova. V Jam & Rollerju (kavarna) trenira kotalkanje na stezi in ples na kotalkah. Dolgo časa je njen partner pri plesu Simon, z katerim sta prijatelja že od vrtca. Ko gredo tudi na prvenstvo v kotalkanju ji Simon zaupa, da ona njemu ni samo prijateljica. Luna je zaradi tega zelo zmedena sama pa ve, da do Simona čuti isto. Ko pridejo domov z prvenstva pa se pojavi Danjela, stara znanka od Simona. Med njima se začne nekaj plest in Luna ju vidi kako se poljubljata. Zaradi Danjele je Simon odločen, da sta z Luno samo prijatelja Luna pa ni istega mnenja. Medtem se Matteo in Ambar ločita - bila sta kralj in kraljica steze.
2 dni nazaj
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg