Forum
okej... no probala bom napisat eno grozlivko...ubistvu so povod za tole moje sanje...jah kaj nej mam zabavne sanje. Okej na začetku lih nau nevem kok scary.. če sploh bo xD
bom js kr začela:

Iztopila sem iz avtobusa, ki me je pripeljal v Logatec. Na začetku sploh nisem vedela kaj počnem tam...so to le sanje? Ne niso. Hotela sem poiskati pomembo osebo v mojem življenju, a kaj ko sploh nisem vedela kam naprej. Niti nisem vedela kje sem, niti nisem vedela kje sem. Iz nahrbtnika sam vzela zemlejvid mesta (imela sem ga že od prej, ko smo šli z družino enkrat v Logatec) in ugotovila sem, da sem blizo nakupovalnega centra. Odhitela sem tja. Presenečena sem bila, o sem zagledala kako velik je v resnici center. Sem res v Logatcu? Nedaleč je stala ženska z majhnim psom. Odšla sem do nje in jo vprašala kje sem. "Ali je s tabo vse vredu?" me je začudeno pogledala. "Am, niti ne. Res nevem kje sem. Saj je to Logatec?" sem ji povedala. Ženska se je nesramno zasmejala, pokimala in odšla. No vsaj vem, da sem res v Logatcu. Zagledal sem majhno kavarno. Iz nje je zadišalo po sladki kavi in odšla sem tja. Ko sem vstopila, sem na široko odprla usta. Lahko bi mi še kakšna muha priletela, sem se spomnila maminega pregovora. To sploh ni bla kavarna, to je bil hotel...in to zelo velik... drag pa tudi. Vsi so bili elegantno oblečeni, smokingi, lepe obleke vse naokoli. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem stala tam oblečene v kavbojke in rdečko kratko majico. Kaj se tukaj dogaja? Vse se zdi drugače kakor je v resnici! Radovenost nima meja, pravim. Razgledala sem se po hotelu. Prišla sem do zelo dolgega hodnika. Napotila sem se po njem in postajalo je vse bolj temno...

No da vidmo... a nadaljojm?..aja pa probala bom čim slvnično pisat..ker prfkosa prav da morm mau cadt ^^ no kukr bom pač lahko
15. januar 2011
ne veste kaj bom kr nadaljevala..ker se mi druzga ne da...

"Bu!" je nekdo zakričal za mano, in jasno, jaz sem zakričala. "Kaj ti ni jasn?" sem zakričala in se obrnila. Pred mano je stala majhna punčka. Ok... a to naj bi bilo strašno... "Haha, ampak ustrašila si se pa vseeno." Pa kaj, kdo se pa nebi, če bi mu kdo zakričal na ves glas za tvojim hrbtom... "Am, jah no, veš to je bil moj refleks." sem ji rekla..res se mi ni dalo obadat z majhno punčko. "Aha...ampak useeno, pazi se!" je rekla z nekako temačnim glasom in ko je to izrekla je bilo na hodniku še bolj temno. "Prosim?" sem jo pogledala, kot da je nora. "Rečem lahko samo...pazi se." in izginila je izpred mojimi očmi. Zdaj sem pa res kriknila. Pa kaj je z mano...a se mi blede?? Ne sej ni blo res, a ne? Sej je sam hitr stekla? Ne..kar koli sm si dopovedovala, vedno je pršlo do tega punčka je izginila. Spremenila se je v nič.
Odšla sm nazaj..še vedno sem use videla temnejše kot prej... Kaj je mislila s tem, pazi se?...res ne vem...temu rečem lahko sam WTF??????
15. januar 2011
nextt (((: mi lajki (rly I do)
15. januar 2011
Zapustila sem hotel. Nisem vedla kam, sam hodila sem...zemljevid sem nekje pustila, ups, se pač zgodi. Zmerjaj ko sem živčna nodim naokrog, ne morem biti pri miru. Znašla sem se ob bifeju( to je biu res bife), ki je imel razgled na...smučišče...od kdaj je v Logatcu res ogromn smučišče, kakor kakšen v Avstriji al pa Franciji?? "Eva!" sem zaslišala znan glas. Obrnila sem se in tam je stala moja družina. "Kaj pa vi delate tukaj?" sem jih uprašala. "Jah, kaj delamo? Smučat smo pršli." je rekla moja sestra Ana. "Aha...kdaj ste pa prišli?" "Pred 10 minutami." sej je oglasil ati. "Aja, a name ste pa kar pozabil? Sej veste, da obožujm smučanje." kukr da ne obstajam... "Ah ne, sej mamo tut tvoje smučke." je rekla mami in mi jih dala. "Hvala, ne rabim! Mislim, da da dans ne bo nč s smučanjem." sem bila jezna in stekla stran. Ustavila sem se šele na sredini nekega hriba. Imela sem razgled nad celim smučiščem. "Oh, pa sem te le ujela." je zasopihala moja sestra. "Kaj pa delaš tukej? Pojdi rajši smučat, mene pa pusti primiru." sem ji zabrusila. "Ah, dej nehi. Sploh ni blo tko kukr ti mislš. K smo opazl da te ni, pa k smo vidl da unga zemlevida ni...smo se pač odločil da gremo za tabo. Kaj smo pa mi vedl, kaj si nameravala. Pa spomnl smo se da je tuki smučišče, pa smo smučke še sabu uzel." mi je razložila. "Aja, no prav." Ni e mi dalo nazaj, zato sem se usedla na tla, valda je bil sneg. Ana se mi je pridružila in gledale sva dogajanje na smučišču. Čez čas je prišla še družina z prizadetim fantom. Smilil se mi je, a kako naj mu pač pomagam. Naenkrat je bila povsod tišina. "Am... zakaj je takšna tišina?" sem vprašala Ano. "Nevem, nekaj se dogaja na tisti progi." je pokazala na progo, na katei je bilo največ ljudi in naenkrat sem zagledala kakor nekakšna kosmata bela vrata (vrata so ležala na tleh, kt bi bila pot v notranjost). Vrata so se počasi odprla in ven je skočil....

next?
15. januar 2011
next
15. januar 2011
je skočil ogromn stvor. Kosmat, velik 4 metre. Imel je 8 dva metra dolgih, debelih (ne 2 metra ampak za pajka je meu) in kosmate noge. Na sredini svoga okroglega trupa je imel velika usta, tako veika da bi z lahkoto z enim ugrizom pojedel človeka. Nad usti pa je imel dva za glavo veliki, črni očesi. Na smučišču je zavladal vik in krik. Jaz sem bila preveč v šoku, da kaj tazga sploh obstaja, da bi kaj spravila iz ust. Tud Ana je imela samo na široko odprte oči. A iz moje desne sem zaslišala fantov krik, tako nenavaden in čuden, da se je slišalo vse do tega stvora. In takrat nas je pajek zagledal...
16. januar 2011
xDDD kuuul ((: next ! nujn xP
16. januar 2011
pajek je skočil nazaj v luknjo in kmalu so se malo pred nami pojavila vrata. "Tečmo!" sem zavpila in vsi smo se pognali po klancu navzgor. Tekla sem za staršema prizadetega fanta, sestra je tekla za mano, fant pa poleg mene. Slišala sem kako je stvor zarjevelo za nami. Nenadoma se je na tleh prikazalo polno vrat. Vrata sem preskakovala kakor hitro sem mogla, poleg tega pa pazila, da se ne spotaknem, saj je značilno, da sem en navaden štor. Medtem ko sem jaz pazila, pa fant ni in spotaknil se je ob kosmato-bele vrata ter padel, kakor je bil dolg in širok. Ustavila sem se "Pridi hitro, če ne je z nama konec." sem ga potegnila na noge in spet sva tekla. Zdelo se mi je da je pot vedno bolj in bolj strma. Zdaj je bil na tleh že led. Starša sta padla in pristala ravno v pajkovih ustih. Fant je žalostno zaječal..ali pa zakričal...kaj ti jaz vem, zdej se je šlo tud za moje življenje. Sestre nisem slišala niti videla nikjer. Mislim, da sem ostala edina, še vedno sem tekla, pot je bila že skoraj navpična, čakala sem kdaj mi zdrsne, a tega ni bilo. Namesto tega pa so se tla spremenile v tekoče stopnice, ki so vodile naravnost do pajka. Tekla sem naprej in pajek je imel očitno dovolj ter se pognal nad mano. "Ne! Pejt stran.." in obdala me je tema.

next?
16. januar 2011
next next
16. januar 2011
Zaslišala sem hihitanje... čaki...nisem umrla? Kaj je zdaj to? Oči useeno nisem mogla odpret. Povsod tema. Še vedno to hihitanje...use glasnejše postaja... hotela sem se zadreti, naj kdorkoli že to dela, naj neha...pa iz mojih ust nič ni pršlo ven. A zdej sem še nema...zakaj pa nism mogla postat še gluha. Čaki...kje slpoh sem? Z največjim trudom kar sm ga mela, sem hotla odpret oči, ni šlo. A mam zavezane oči pa nč ne vidm. Ok...tud to si lahk razlagam. Čak nazadne se spomin teka po klancu in potlej temo...me je pajk res požru. Hotela sem zakričat..tud to nisem mogla..kaj a zdej mam še ruto v ustih al kaj. Joj...sam tole hihitanje mi gre že pošteno na žiuce. Najrajš bi nekam stekla. Ok...zadne čase neki tečem..pa še tečt ne maram. Ah seveda, tud premikat se ne morem. Jasno, cela sem zvezana. Ok...ne pretiravam..kaj pa če je...nezavest al pa koma...kaj če so ble to sam ene sanje in zdej se bom zbudla. Nej me kdo uščipne al pa kej. Ne..ne dovol mam tega. Pa kdo se sploh tko hihita..k en 5/6 letn otrok. Kaj je to...
Nevem kok časa je mini, k sem se spet zavedala..mislm usaj v mislih. Al kjer koli sem. Čaki če sem umrla..a tako je zdej življenje po smrti. Sem misnla, da bom lepo spala naprej, al pa kaj da se bom kot neki druzga vrnla v svet. Čak mrbit pa bom..kaj bom spet dojenček..ne rastlina..če se že ne morem premikat, govort pa gledat...
No pa sem spet..zaspala..kr koli...zgubla zavest... mah nimam pojma. Še enkrat sem probala odpret uči. Jej, končo. Use je bilo belo. Potem so že stvari dobivale barvo. Bila sem na pojstli, ampak ni bla moja. Kako sm se pa znašla zdej tuki? "Hihi" sem zaslišala zraven mene. Pogledala sem in zagledala tisto malo deklico, ki je nevem kdaj nazaj, kar izpuhtela v zraku. Sedela je na stolu zraven postelje na sebi pa je imela Hello Kitty črno oblekco. "A ti se tako neumno režiš." sem ji zabrusila. "Sem ti rekla, da pazi." se je zasmejala. "O hvala, res si mi pomagala. Sej nisem niti vedela, da kej tazga sploh obstaja." sem ji rekla in pogledal v stop "Kje sploh sem?" "Ah..ne skrbi, pri mojmu bratrancu si." je rekla in ustala. "Počakaj! Pri kom, od kod se je uzel tisti pajek, kje je sestra pa družina." sem jo ustavila. Zahihitala se je spet, jaz pa sem zavila z očmi "Brez skrbi uredu so usi. Glavno je, da imamo tebe." in spet je izginila...
16. januar 2011
next
16. januar 2011
O ne, spet je izginila. To ni dobr, nazdanje se je prikazal ogromen pajek. Usedla sem se in pogledala skozi okno. Kje sploh sem? Videla sem velike stvore, ne samo velike pajke, tud kače, kuščarje, žuželke, celo zmaje. Kaj sem prav vidla zmaje... t res obstaja. Skočila sem iz postelje in se pognal k oknu. Bila sem nekje visoko. Tla so bila usaj 50 metrov daleč. Ampak useeno sem lahko prepoznala ogromne pse, z velkimi čekani in rdečimi, svetlečimi očmi, mačke, ki so skakale vsaj 5 metov v višino če ne več. Najlepši in pa najgroznejši pa so bili sveda zmaji. Eden je bil res drugačen od ostalih. Drugi so bili zeleni in rjavi, ta pa je bil rdeče barve. Imel je močnejša krila, daljši rep in kot da je zazanal, da ga opazujem, se je tudi on obrnil k meni. Gledala sva se iz oči v oči. Res je bil lep. Imel je velika usta z ostrimi zobmi, ki so se nagibala, kot da bi se smehljal. Zdelo se mi je da se po cele ure gledava. Razgled mi je prekril pajek. Tako naglo, da sem se odmaknila od okna in skoraj prevrnila čez pojstlo. To je bil ta. Pajek, ki me je "pojedel". Gledal me je s tistimi črnimi očmi, kot da bi bila njegova večerja. "Pejt stran! Sem ti rekla." sem zakričala, nisem pa vedela če me sploh sliši. "Mislim da te ne sliši." sem zaslišala znan moški glas. Obrnila sem se in zastal mi je dih. Pred mano je stal...

next?
16. januar 2011
next
16. januar 2011
aja..pa zdej sm v podzemju pa use je bol skalnat pa rjavkast..
16. januar 2011
aja pa tole učitn lih nau nevem grozlivka...ampak ja kkšna bol pustolovščna xD
16. januar 2011



evo predstavlite si da je 4 metre visok pa ful ogromn
16. januar 2011



tole je pa zmajčk
16. januar 2011
http://www.istockphoto.com/file_thumbview_approve/9314502/2/istockphoto_9314502-cute-little-girl-having-fun.jpg
to je ta punčka
16. januar 2011



ne tale bo
16. januar 2011
on. Tista oseba, za katero sem pršla v Logatec. In zdej je stal pred mano, nevem kje pod zemljo.Rjavolasi sosošolec, ki mi gre že nekaj časa po glavi in noče it ven. Ampak zdaj me ni skrebelo, kako sem urejena, kaj sploh dela tuki, ampak sem se mu brez razmišleka približala, ga povlekla za modro jopco, da sta se najina obraza skoraj dotikala in se zadrla "Alen! Kje je moja sestra? Pa fant, pa starši?" "Hej hej, počasi." mi je reku, ampak se ni branil mojega prijema. "Lej, z njimi je use uredu. Fant in njegova starša so doma, za tvojo družino pa nevem. Mislim, da so še vedno v Logatcu." "Ampak, kako? Pajek nas je pojedel. Kako lahko to vrjamm, da je z njimi use uredu." sem ga uprašala, z eno roko sem ga še vedno držala, z drugo pa sem pokazala na pajka, ki naju je radovedno opazoval. "Ah, kje Rodny vas že nebi pojedel. Sej je vegetarjanc." se je zasmejal. Kaj, mi je šlo po glavi, ta..ta pošast ima ime. Alen pa je nadaljeval "Lej, za zdaj mki morš verjet, da je z usemi use uredu. Čez čas boš pa to tut sama vidla." in me pogledal svojimi temno rjavimi očmi. Spustila sem ga in mu pokazala hrbet. Res je, verjela sem mu, čeprav nevem, če bi smela. Rekel je nekaj v nekem čudnem jeziku in v tem trenutku je pajek odšel. Približala sem se spet k oknu in zavzdihnila. Spet sem zagledala rdečega zmaja, ki je lahek kot pero letel naokoli. "Ampak, kaj sploh delam tuki? Kaj pa družina, misliš, da me ne bojo nič pogrešal?" Začutila sem ga za mano "Tuki si z razlogom. Ne bi, kar tako poslal pajka pote."se je spet zasmejal. Wow, a je to res on. V šoli ga redko vidm, da se smeje. Nisem ga hotla prekint pa je nadaljevou "Za družino pa ne skrbet. Tuki čas hitreje mineva, kot pa vzgoraj. Če tuki mine 1 dan, je zgori minila 1 minuta in tvoji družini je mami rekla, da boš za par dni pr ns. Kar mamo na voljo do 3-4 mesce, še več." Zgroženo sm ga pogledala v odsev "Kaj? Kar pustila me je v Logatcu, z enimi, ki jih sploh ne pozna." "No no, mene pa že poznaš." se je nasmehnil. "Ja js že, sam moji te ne poznajo, kaj šele tvoje družine." spet sem se osredotočila na zmaja. Kako je bil lep, v očeh sem videla isti odsev, kot v Alenovih. "Mami jim je rekla, da hočš tam ostat za par dni na smučanju in da ti ne bi blo treba v Ljubljano in nazaj, se ji je mami 'ponudla'. Povedala je, da sva sošolca in da ti pr nas ne bo nč hudega." "Ok, dobr. Kaj pa Ana, pa vsi ostali k so vidl pajka?" sem hotla vedet. "EH, tem smo zbrisal spomin. Rabil smo sam tebe." Obrnila sem se k njemu "Ampak zakaj? Zakaj jaz?" Alen je odhajal in pri vratih se je še enkrat ustavi in me pogledal "Ker si ti izbranka. Ker nam boš ti pomagala zavzet svet." je odšel in me pustil samo. Jaz pa sem imela še na miljone vprašanj, na katere bom odgovore dobila sama. Zavzdihnila sem, pogledala še enkrat skozi okno. Srečala sem se z zmajevim pogledom in se razkomotila na postelji. Mrbit bo res najbolše, da zaspim nazaj.
18. januar 2011
neext! ((:
18. januar 2011
Zbudil me je zvok, ki je bil slišat, kot da bi se nekdo odkašlevou, preden hoče neki pomembnga povedat. Trikrat je zakašlou in to vedno glasnej. »Kaj je?« sem zarenčala in se obrnila na drugo stran. »Oprostite mi, gospodična. Jaz sem Tom, vaš novi služabnik.« je rekel nekdo moški z angleškim naglasom. Nezaupljivo sem ga pogledala. Zraven postelje je stal fant z nekoliko krajšimi rjavimi lasmi in čokoladnimi očmi, ampak ne tako temnimi kot Alenovimi, bolj so bile podobne mojim. Imel je okoli 25 let in nosil je črni smoking, kot ga imajo služabniki v kakšnih angleških filmih. Zabrusila sem mu » Verjetno si mislu stražar.« »Ne, vendar pa imate prav. Z vami moram biti skoraj povsod.« je pripomnil. Super sem si mislila, ustala sem in se pretegnila ter pogledala skoz okno. Še vedno isti prizor…vsepovsod ogromne pošasti. »Želiš še kaj?« sem ga vprašala. »Da, gospodična Eveline(Evelajn…se prebere xD)..« hotel je še nekaj rečt pa sem ga prekinila »Čakej, moje ime ni Eveline. Eva sem.« »Oprostite mi Eveline. Toda to je vaš novi naziv, kateri se bo uveljavil v javnosti in družbi.« mi je razložil Tom. Zasmejala sem se »Kdo si je pa to zmislu? Alen?« Prikimal je »Če ste mislili Andrew-a potem, da. « Pomislila sem 'Čakej, moji glavni osebi v moji knjigi je ime Eveline in niti pomislila nisem, da bi ponazarjala mene…in glavni fant je Andrew.' Pogledala sem Toma » Kdaj se je spomnil tega imena?« »Za vas smo izvedeli pred pol leta, vendar najprej nismo vedeli kako vam je ime. Pred dvema mesecema pa se je Andrew preimenoval iz Antoine-a v Andrew-a, vas pa predstavil kot Eveline.« mi je povedal. Pred dvema mescema sem jaz začela pisat mojo zgodbo in to v šoli. Sem zgubila list in ga je Alen našel ter prebral? »Hvala« sem se zahvalila in pogledala skozi okno »Nekaj si hotel rečt.« »A seveda, vabljeni ste na večerjo in…« prekinila sem ga z ne hvala a je Tom nadaljeval »Udeležba je obvezna. Predstavili vas bodo ostali družini in morate se urediti.« To je sicer rekel z mirnim glasom, a v očeh sem opazila, da ni tako, če ni celo, da sem mu šla na živce.»Ok, šla bom pod dvema pogojema.« sem se obrnila k njemu.« »Karkoli hočete.« se je strinjal. Dala sem mu pogoje »Prvič, ne kliči me gospodična in zraven Eveline, klič me Eva. In drugič, kadarkoli boš z mano, ne boš uporablal uradnega odnosa in ne boš skrival, kako se res počutiš, tut če boš jezen al pa žalosten.« Tom se je nasmehnil in pokimal »Prav, Eva.« Vrnila sem mu nasmešek in rekla »No to je že bolš.« Tom je odšel k vratom in preden je šel je rekel »Zdaj pa vas…te bom pustil, da se v miru preoblečeš.« »Ampak sej nimam nobene obleke.« sem, zaklicala za njim, on pa je samo pokazal na vrata zraven postelje. Ok…tega prej ni blo. »Hvala« sem se zasmejala. Mislim, da je 'Andrew' naredu velko napako, ko je izbral Toma za mojega služabnika. Pa ne zard tega, da bi se zalubla v Toma, čeprou priznam da je luškan in to da me je Alen ugrabil(ja pršla sem do zaklučka da me je ugrabu…), ampak zato, ker bi Toma celo prpravla do tega, da mi pomaga zbežat iz tega groznga kraja.
22. januar 2011
neexxtt
22. januar 2011
Zavzihnila sem. Pa sem spet ostala sama. Pogledala sem proti vratom. Kako je možn, da jih prej že nisem videla? Bila so rdeča in imela so kljuko iz čistega zlata. Položila sem roko na kljuko in se umirila. Počasi sem odprla... soba je bila večja od moje 'spalnice' in notri...polno oblek... Obleke, plesne obleke, majce, jopce, puloverji, hlače, krila, čevlji...od superg do špičakov, pasovi, šali, kape, rute...use. Vse je bilo pisano od rdeče, do črne, do modre, do zelene, rumene...usee. Stekla sem do superg. Najrajš nosm superge..kaj pa druzga.. in ja All star, Vans, Nike, Adidas, DC, Puma... nato sem zletela do jopc... med njimi sem zagledala moje...ta rjava pa rdeča pa črna. Zasmejala sem se pogledala zraven... majice...valda tut te mam zlo rada...oh use so ble lušne...še dobr da ma nekdo v tej graščini? kjerkoli sm že, dobr okus... nobene Hello Kitty..jes(sori usem Hello Kitty fenom). Našla sm mojo zeleno in rdečo majco, pa majco z naramnicami, ki jo imam za žuriranje. Obrnila sem se in se zagledala v obleke...poletne, pa take usakdanje, formalne... stopila sem do njim. Prešinila sem jih s pogledom in se ustavla na rdeči (kaj pa druzga). Oh kako je bla lepa...(bom dala sliko xD). Pogledala sem še enkrat naokrog in zraven ogledala našla še ena vrata. Tam je bila ogromna kopalnica z tušem in veliko kadjo..kot jacuzzi... velik umivalnik..vc..in polno majhnih omarc in brisač. Tut brisače so ble rdeče. In šla sem se zrihtat...
22. januar 2011
neext (: ful dobr *_* :3
22. januar 2011


31. januar 2011
evo tole je moja oblekca
31. januar 2011
V svoji novi prelepi obleki sem odšla iz "omare" in na moje presenečenje se je tudi spalnica spremenila. Queen-size, rdeča postelja z zavesami, zraven postelje mizica z rdečo lavo lučjo. Okno je bil še večji, skoraj tako velik kot stena sama. Na strani, kjer je bila moja omara, je bilo še polhno polic z knjigami. Pred posteljo je bila lepa preproga v obliki vrtnice.Na njej steklena mizica (opa, tole so pa narobe naredil, če sem znana že kot štor, bi raje dal navadno, ne pa steklene). Okoli nje pa zofa in naslonjač. Mikavno, ni kej...nekdo v tej družini ima res dober okus...ali pač berejo moje misli in želje...
31. januar 2011
next (:
01. februar 2011
Potrkalo je na vratih. "Naprej." sem zaklicala in v sobo je prišel Tom. "Živjo, prišel sem te...wow." Nasmehnila sem se mu "Kaj?" "Res ti paše." je rekel in na licu se mu je naredila rdečica. "Hvala" za zahvalo sem se zavrtela. Kaj naj vidi če mi paše iz vseh strani. "Kaj si hotel reči?" Tom se je zbral "Khm, seveda. Spodaj te vsi že čakajo.Pridi, morava iti." Pokimala sem mu. Prvič sem bila izven moje sobe( sem ne sodi omara in kopalnica xD). Znašla sva se na dolgem hodniku. Na stenah so v držalih stale bakle. Po nekaj minutah tišine, se je oglasil Tom "Hm... veš poznam veliko punc, skoraj vse se napolno mažejo..." Privzdignila sem obrv "In kaj hočeš s tem reči?" Tom se je nasmehnil "S tem hočem reči, da poznam zeloo malo punc, ki se ne ličijo, pa vseeno zgledajo lepotice." "Oh, hočeš reči, da se moram več ličit?" sem ga vprašala sarkastično. Tom se je zasmejal, jako smešno ja "Ne, povedat hočem to, da mi je všeč, da se ne mažeš. Tako zgledaš bolj naravna in lepša. Imam primer punce, ki se napolno maže, in na njej vidiš samo puder. Pa saj jo boš kmalu spoznala." Tudi ne mislim se mazat... za nobenga, pa če bom mogla še na nevem kok svečanih večer ali karkoli podobnega." sem mu zabrusila, kaj pa nej če še sama ne maram ličil. Tom je prikimal. "Tako je tudi prav." Ustavila sva se pri ogromozanskih vratah. Škoda, da še ta niso bela pa kosmata... "A se je samo men zdel, al sva hitr pršla do sem. Kje sploh sva." Tom je prijel za kljuko "Ti si v 8 nastropju, jedilnica, pred katero stojiva zdaj, pa je v 4. Obstajajo bližnice... zdaj pa bodi čimbolj spoštljiva in prikupna kakor se da." in odprl je vrata. Hotla sem mu nasprotovati, a pred mano je se je prikazala množica ljudi in gromozanski prostor. Mislim, da so mi usta zaskočila (bolj sem bila presenečena nad prostorom, kot pa kaj drugega), saj me je Tom dregnil v rebra. Zbrala sem se in preletela množico. Našla sem Alena, zraven njega je stal njegov dvojček, čeprav si nista nič podobna in ga tud nekak ne poznam. Sam vem da obstaja xD Poleg njiju sta verjetno stala starša. Zagledala sem tudi malo deklico, ki se mi je prikupno nasmehnila. Vrnila sem ji nasmeh. Drugih pa tako ali tako nisem poznala. "A bo tako vsako večerjo." sem zašepetala Tomu, tako potiho, da sem mislila, da me ni slišal. Amapk Tom mi je vseeno pokimal in oh ja mislm, da me je zadela groza...
01. februar 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg