Forum
mislim, da že naslov vse pove + današnji del je samo uvod.

Če bi mi bilo ime Rachel Jackson in bi imela triinštirideset let in dva najstniška otroka, bi sigurno rekla da se je vse začelo na dan, ko sem v našem stanovanju našla svojega strica. No, ampak ker nisem Rachel Jackson, nimam dveh najstniških otrok in sem stara šele sedemnajst let, zagotovo vem da se je vse skupaj začelo že davno prej. Natančneje: petega aprila leta 2008. Tistega dne se me je nekaj lotevalo, kar pomeni da sem šolo zapustila celi dve uri prej kot običajno. Ko sem se v mukah vlekla po širokih prašni ulici , ki vodi do naše hiše, me je nenadoma zajel nek čuden občutek. Saj veste, tiste vrste občutek, ko si prepričan da je nekaj narobe, vendar pa ne veš točno kaj. Ta občutek me je spremljal vse do doma, tam pa je prerasel v strah. Pred našo hišo so bili namreč parkirani trije policijski avtomobili. Luči so imeli vklopljene in njihova modra svetloba je metala nerealno senco na vse v bližini. Nenadoma se mi je zazdelo da lebdim. Naslednjih nekaj ur se ne spominjam povsem jasno. Vem samo, da so me policisti posedli zraven objokane mame in bledega brata in mi poskusili obzirno razložiti, da je moj oče mrtev. Da je bil umorjen.

Prišlo je dva tedna za tem. Pismo. Pismo v črni ovojnici z nenavadnim pečatom, naslovljeno name. V roke mi ga je stisnila mama, ko sem prišla iz šole. Še kar se spominjam njenega bledega ter utrujenega obraza in steklenih oči. Takrat sem mislila da je to zaradi očetove smrti, vendar sem to teorijo spremenila takoj, ko so mesec zatem v njenih pljučih našli rakove celice. S pismom sem stekla v svojo sobo, se vrgla na posteljo in si ga nekaj časa samo ogledovala. "Le kdo mi ga je poslal?" sem se spraševala "In zakaj?". Mislim, da sem ga odprla šele kako uro zatem. Na majhnem zlato obrobljenem koščku papirja je pisalo:
Artemis Hades Jackson, v sredo 22. 4. 2008 ob 18: 00 pridite v Royal's development bank na Statement avenue. Z vami bi se radi pogovorili glede vašega očeta.
S spoštovanjem,
Serena Belrich
Ja, bila sem presenečena. Zelo. Odrasli navadno niso klicali trinajstletnih hčerk svojih mrtvih uslužbencev na resne pogovore. Če je bilo kaj za razčistiti so kontaktirali njihove žene ali sorodnike. Kljub temu, da se mi je vse skupaj zdelo zelo sumljivo sem šla. In to že nekaj minut kasneje obžalovala.

Do ulice na kateri se je nahajala Royal's development bank sem prišla s podzemno, nato pa se sprehodila mimo razkošnih parcel, dragih skladišč in sedežev nekaterih svetovno znanih podjetij, vse do velikanske zgradbe z polkrožnimi steklenimi vrati in v baročnem slogu okrašeno steno. Ko sem vstopila se mi je zdelo, da sem se znašla v povsem drugem svetu. Vsi tisti ljudje z črnimi suknjiči in praznimi pogledi. Ženske v poslovnih kostimih, ki so se gibale kot tigrice in moški v temnih oblekah, ki se niso zdeli resnični. Previdno sem se napotila do recepcije, kjer sem visoki strogi gospe za pultom hitro razložila namen svojega obiska. Pokazala mi je sedež ob oknu in mi naročila naj počakam. In sem čakala, in čakala, in čakala. Čakala vse do pol sedmih, ko se je po stopnicah končno spustila elegantna ženska v zeleni oprijeti obleki. Pomignila mi je naj stopim za njo, jaz pa sem jo nekoliko prestrašeno ubogala. Nisem vedela kaj naj si mislim o vsem skupaj. Popeljala me je do pisarne nekoliko starinskega videza, kjer sem bila prisiljena sesti na nek neudoben stol in popiti skodelico neokusnega angleškega čaja. Šele potem je ženska končno izvolila razložiti zakaj sem tam. Povedala mi je, da stavba v kateri se nahajam ni banka in aa moj oče ni bil bankir, temveč je delal za Hiero."Hiera." mi je razložila. "Je mednarodna kriminalna organizacija, ki zaposluje predvsem morilce. Tvoj oče je bil eden izmed najboljših. Res škoda, da je bil ubit." Njen obraz ni razkril nobenih čustev, zaradi česar sem resnično dvomila da ji je žal. Prav tako kot sem dvomila o tistem kar je povedala. Ampak, na žalost je govorila resnico. "In kaj ima to zveze z mano?" sem vprašala ko sem se po prvem izpadu panike in nejevere kolikor toliko pomirila. "Tvoj oče je podpisal dvanajst letno pogodbo. Odslužil pa je samo tri leta." Njen glas je bil tako hladen da me je zmrazilo do kosti. "Droben tisk pravi, da mora ob primeru da podpisani umre pred pretekom pogodbe, njegovo delo opraviti nekdo drug." Nejeverno sem strmela vanjo, srce pa mi je močno bilo. "In vi hočete, da jaz..." "Seveda. Si edina iz vaše družine, ki jo je oče kolikor toliko izuril in ki že ima nekaj predznanja. Če ga ne bi imela bi morala šolanje opravljati celih pet let, tako pa lahko vse skupaj precej skrčimo"

Pri tej stvari je bilo seveda skrajno neverjetno več stvari. 1. To, da ima kriminalna organizacija sedež v banki. 2. To, da je bil moj oče poklicni morilec. 3. To, da je pogodba veljala tudi če je bil njen izvrševalec že mrtev. 3. To, da so hoteli da trinajstletno dekle dela zanje. In 4. To, da so mislili, da me lahko izurijo v manj kot petih letih. Mislim vsak idiot ve, da so morilci neke vrste super ljudje in seveda potrebujejo res veliko vaje in vsega tega sranja. Najbrž se je nekdo samo poigral z mano. O tem sem razmišljala, ko sem hodila proti domu. Če pogledam nazaj sem presenečena, da sem bila sploh sposobna razmišljati. Vse kar se je zgodilo... bilo je preprosto preveč zame.

Dva tedna kasneje sem dobila povabilo na nek internat, ki sem si ga seveda odšla ogledat z mamo. Že od vsega začetka sem vedela, da ta internat ni tisto za kar se izdaja. Z drugimi besedami: vedela sem da v njem trenirajo ljudi za morilce. Tam sem preživela eno dolgo leto, nato pa sem se čez poletne počitnice vrnila domov, po besedah mojih bližnjih: čisto spremenjena. Če bi oni vedeli... Mislim, da sem svojo prvo nalogo dobila, ko sem bila stara petnajst let. Seveda so mi veliko plačali, vendar ta denar ni bil nič v primerjavi s tem, da sem dejansko ubila človeka. Zdaj sem stara sedemnajst let, hodim na drago zasebno šolo in se pretvarjam, da sem običajna najstnica.
06. avgust 2012
u76594
u76594
next
07. avgust 2012
"Ti in Evan preprosto pašeta skupaj." Zamrmra Avery, medtem ko brskam po torbici za svojimi ključi. "Res, pojdi enkrat ven z njim. Zabavaj se malo, saj si vendar najstnica." Ne nisem. Ne zares, pomislim, rečem pa: "Že res. vendar nisem tiste vrste najstnica, ki pada na glasne zabave z veliko alkohola - in posledično tudi bruhanja - in na tipe z rdečo irokezo in preluknjanim nosom." Avery obupano zavzdihne in se očitno odloči, da sem izgubljen primer, saj pri priči zamenja temo. "Kje boš preživela poletne počitnice?"brezbrižno vpraša in nekaj tipka po telefonu. Po vsej verjetnosti je spet dobila kakšno povabilo na zabavo, in že potrjuje svojo udeležbo. Dvomim, da jo tisto kar imam povedati sploh zanima, vendar ji vseeno odgovorim. "Doma." "Doma?" Presenečeno dvigne glavo. "Zakaj bi nekdo z tako veliko premoženja kot ga imate vi celotne počitnice namesto na sončnih karibih ali v grčiji ali kjerkoli že, raje preživel doma?"Videti je šokirana in glede na to, da ji je telefon skoraj padel iz rok najbrž tudi je. "Zato, ker ima moja mama raka..." ob misli na to me stisne pri srcu "in se je moj brat odločil, da bo skupaj s svojimi prijatelji pobegnil v francijo. Nekdo pa mora skrbeti za račune, hišo in obiskovati mamo dokler je v bolnišnjici."Zavzdihnem. Oh uboga Artemis, brez kančka sočutja zamrmra Avery in me kot kakšnega psa potreplja po glavi. "No, jaz moram iti. Zmenjena sem z Jacobom. See you." Po zraku mi pošlje poljubček, v naslednjem trenutku pa že sedi v svojem rdečem avtomobilu in pritiska na pedalo za plin. "Prijateljica pa taka."zamrmram in si že šestič v tem dnevu zaželim, da bi bila nekdo drug. Nekdo, ki ne živi v strahu da ga bo neka kriminalna združba vsak čas poslala na teren. Nekdo, ki lahko uživa navadno najstniško življenje. Nekdo z zdravo mamo in očetom in z bratom, ki ni popoln idiot. In seveda nekdo, ki ima prave prijatelje, ki mu stojijo ob strani tako v slabem kot v dobrem. "Zame nekaj nemogočega." zavzdihnem, medtem ko odklepam vrata svojega stanovanja. Ja, končno mi je uspelo najti tisti nesrečni ključ.
V trenutku, ko odrinem težka lesena vrata vem, da je nekaj narobe. Najprej nisem čisto prepričana kaj, nato pa opazim da je knjiga, ki sem jo zjutraj pustila na nočni omarici premaknjena nekaj milimetrov v levo. In to sploh še ni vse. Tudi moji copati niso na mestu kjer sem jih odložila. In prav tako ne težka steklena vaza in očala in... Nekdo je bil v hiši, se zavem, v naslednjem trenutku pa pod v zgornjem nadstropju zaškripa. In ta nekdo je še v hiši, pomislim, srce pa mi začne hrupno razbijati. Kaj če sem ga kje polomila in me je Hestia prišla ubit? Kaj če me v zgornjem nadstropju čaka kakšen član triade ali pa mogoče morilec, ki ga je name poslal sorodnik ene izmed mojih žrtev? Ne, pomislim. To ni mogoče. Noben izurjen morilec ni tako nepreviden, da bi pustil da tla pod njegovimi stopali zaškripajo. Tole bo povsem navaden vlomilec. Previdno se odtihotapim v kuhinjo in iz stojala spretno snamem nož. Nato se počasi napotim po stopnicah navzgor in pri tem ne povzročim niti šuma. Ravno stopim na podest, ko iz mamine sobe zaslišim glas. "Halo, je kdo tu?"Olajšano zavzdihnem in nož previdno spustim na polico. "Kaj pa ti počneš tu?" Vprašam nekoliko bolj jezno kot bi bilo potrebno. Navsezadnje stric ni bil popolnoma nič kriv, za situacijo v kateri sem se znašla in še manj za mamino bolezen. Kljub temu pa sem ga na skrivnem krivila za moje uničeno življenje. Lahko bi me rešil. Lahko bi namesto mene prevzel delo pri Hestii. "Tvoja mama me je poklicala." Roger (tako je ime mojemu stricu) se nenadoma znajde pred mano in me zaskrbljeno premeri. "Kako se kaj držiš?" "In zato, ker te je moja mama poklicala si prepotoval iz Anglije v NY?" vprašam sumničavo in zožim oči. On to seveda opazi in zavzdihne. "Glej res mi je žal, da sem vas zapustil v tisti težki situaciji, vendar imam družino za katero moram poskrbeti. Poleg tega pa izgleda da vam gre kar dobro." Ko opazi moj pogled se hitro popravi. "Mislim finančno. Očitno je moj brat zaslužil dovolj, da boste preskrbljeni do smrti." "Brskal si po računih." opazim. On samo skomigne z rameni in se napoti mimo mene po stopnicah navzdol. "Kaj če bi se pogovorila ob skodelici čaja." "Raje kave" zamrmram in mu sledim.
07. avgust 2012
u103092
u103092
O bog, dej pišii naprej! E
12. avgust 2012
u103092
u103092
*En velik next!
12. avgust 2012
neeeeeeext
19. avgust 2012
evola, še en del po zelo dolgem času...

Medtem, ko stric pripravlja čaj zase in kavo zame, sedim za mizo in se sprašujem zakaj je tu. "Boš sladkor?"me vpraša. Odkimam. "Ti pa nisi ravno preveč zgovorna." se nasmeji. "Včasih nisi utihnila niti za sekundo." "No očitno se časi spreminjajo." rečem in prekrižam roke na prsih. Stric zaskrbljeno pokima in se mi nato skupaj z dvema skodelicama pridruži za mizo. "Torej, mi boš zdaj razjasnil namen tvojega obiska?"ga nejevoljno vprašam. Preden mi odgovori srkne požirek čaja in si s prtičkom popivna usta. V tem trenutku je videti kot pravi anglež. "V bistvu sem tu, da te odpeljem s sabo v Anglijo." Če ne bi bila izurjena za mirno ravnanje v napetih situacijah, bi zdajle po vsej verjetnosti že kričala, skakala po sobi in na ves glas protestirala. Zraven pa seveda še zlila skodelico kave stricu na glavo. "V anglijo?" vprašam ostro. "Ja, seveda. Tvoja mama mi je povedala, da nameravaš cele počitnice preživeti pri njej. Gotovo razumeš, da ji to ni niti najmanj všeč. Hoče, da bi ti in tvoj brat uživala. Zato me je poklicala in me prosila če te vzamem s seboj v Anglijo. Spoznala boš svojo sestrično in mojo ženo. Obe sta prav prijetni." Nekaj časa samo nejeverno strmim vanj, nato pa zmajem z glavo. "Kaj pa mama?" vprašam. "Poklicala je svojo sestro, ona ji bo delala družbo in skrbela zanjo, ko se bo vrnila domov. Poleg tega ni tako zelo bolna, da bi jo pobralo medtem, ko te ne bi bilo tu." Ostro ga pogledam, vstanem in začnem hoditi gor in dol po sobi. Pojma nimam kaj naj naredim. "Boš videla, da se boš imela fino. In če se slučajno ne boš, še kar lahko odletiš nazaj domov." Stric me je pričakujoče gledal in očitno je bilo, da si res želi, da grem z njim. "Najprej moram govoriti s svojo mamo." rečem, on pa pokima in je še celo tako prijazen, da mi poda telefon. Umaknem se v sosednjo sobo in hitro odtipkam številko maminega oddelka. Oglasi se medicinska sestra. "Lep pozdrav. Artemis Jackson pri telefonu. Bi lahko dobila Rachel Jackson?" Vljudno zdrdram in počakam, da se mama oglasi. "Živjo ljubica." njen glas je utrujen, vendar vesel. "Si se že srečala s Rogerjem?" "Ja."Nejevoljno zagodem. "Torej me res želiš poslati v Anglijo?" Mama zavzdihne. "V bistvu sem ti že rezervirala karto za jutri ob desetih zvečer. Letela bosta vso noč, pojutrišnjem pa bosta že v Londonu. Boš videla, to je tako čudovito mesto..." "Aha." zamrmram. "Pa je kdo sploh pomislil, da jaz mogoče nočem iti." moj glas je bil nenadoma oster. Mama ponovno zavzdihne. "Želim ti samo tisto kar je najbolje zate. Poleg tega pa še nikoli nisi bila v Londonu. Izkoristi priložnost, zabavaj se malo. Slišala sem, da je tvoja sestrična zelo prijetna in gotovo se bosta odlično razumeli." Kot, da sem se jaz sploh sposobna s kom odlično razumeti, pomislim. "V redu." rečem. "Šla bom. Ampak če mi ne bo všeč, se bom vrnila."
07. september 2012
neeeeeeext.!waaauu.ti res odlično pišeš.!
10. oktober 2012
u94098
u94098
nextttttttttttttttttttttttttttttttttt
10. oktober 2012
u76594
u76594
nexttttttt
10. oktober 2012
next
07. april 2013
nextttt
07. april 2013
u103092
u103092
Hej hoooj
Torej, začela sem z pisanjem novega ffja in bi bla izjemno vesela, če bo katera pogledala <3 Hvala če boš brala! http://www.igre123.com/forum/tema/tthe-rollercoaster-of-hate-and-love~one-direction-fanfict/53380/ :*
07. april 2013
u140555
u140555
next + nova bralka
07. avgust 2013
neeeeeeeeeeeeeexxt
07. avgust 2013
neeeeeeeeeeeeeeext
13. avgust 2013
u135507
u135507
neeeeeeeeeexT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
17. avgust 2013
Next+nova bralka
24. oktober 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg