Forum
pisala bom kot samantha.

ko sem bila stara 6 let sem stala pred plesno šolo. oklepala sem se mamine roke. bilo me je zelo strah, zato mi je mama rekla: "nič se neboj, nadarjena si in jaz to vem."
še vedno ni strah izpuhtel a mi je bilo pri srcu lažje.
vstopili sva v šolo. hodnik je bil svetlo vijoličen in krasili so ga krasni vzorci. po stenah so vise slike plesalk, ki so večinoma v rokah držale pokale ali imele za vratom medalje.
prišli sva do sebe za avdicijo. plesna šola elizabeth je bila najboljših šol za ples. plesti so učili z vsemi možnimi rekviziti in še veliko drugega. zato so organizirali avdicije, ker so vanjo smela le dekleta z talentom.
stopila sem na oder. tam je bila neka vzvišena gospa, ki je boljščala vame.
"kdo si ti?" je vprašala z zelo strogim glasom
"samantha buld" se zamomljala
"ali si že kdaj plesala?"
"da, doma."
"in kaj si plesala?"
"nevem točno"
"ga. saj niste resni, ta vendar nemre biti plesalka." je posmehljivo rekla moji mami
"sončece, pokaži kaj znaš." mi je rekla zelo prijazna punca. sklepala sem, da je učiteljica
prižgala je radio in nisem se mogla ustaviti, kar plesala sem in plesala
"zadovoljivo." je rekla stroga gospa in odšla

čez kakšne 2 tedna je prišlo k meni domov pismo. bila sem sprejeta!
bila sem tako vesela in kar nisem mogla nehati skakati od sreče
takrat si še nisem mislila, koliko me bo to stalo.

bi bral?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

04. februar 2013
s starši sem se peljala z zelo pomembnega nastopa. bila je zelo slaba cesta in drselo je. očka je govoril, naj se ne bojim in da bo vse v redu.
peljali smo se po mostu nad reko in avtu je zdrsnilo. hitro sem se odpela, a bilo je prepozno. skupaj s mamo in očkom sem padala proti reki. padli smo vanjo in splavla sem iz avta, kolikor hitro sem mogla. a ker nista bila starša tako gibčna in vitka sta ostala ujeta v avtu in umrla. od hudih naporov sem omedlela in naplavilo me je na rečni breg.
zbudila sem se šele v bolnišnici. na ustih sem imela kisikovo masko in v žilo mi je tekla infuzija.
sestro, ki je prišla mimo, sem vprašala, kje sta mama in očka, pa je le sedla na mojo posteljo. me prijela za roko in tiho rekla: "tvoja starša sta...umrla. utonila sta. imela si zelo veliko srečo, da si preživela."
"koliko časa sem že v nezavesti?" sem jo vprašala.
"tri dni."
ko je sestra odšla je v sobo vstopiloa teta rose. rose je očkova sestra.
"kake se počutiš?" me je vprašala
"v redu."
"od zdaj naprej boš živela pri meni. hodila boš na drugo šolo. glede šole elizabeth..."
"končala sem z njo!" sem se pognala iz postelje "nočem več tja! zaradi nje sta mama in očka umrla! če nebi šla na nastop, ki je bil tako nujn, bi bila še živa!"
"samantha...vem, da si jezna in pretresena..."
"nočem več tja!"
"takole se zmeniva, če si premisliš, ti bo še vedno odprla vrata in te sprejela."
"to se nebo zgodilo!"
05. februar 2013
čez kak dan sva lahko odšli. peljali sva se kakšno uro in prišli do rumene hiše. bila je velika in imela je razkošen vrt z bazenom.
vstopila sem noter in videla, kako moderno je vse. rose me je peljala v mojo sobo. v njej je bila ogromna postelja, nekaj omar in glasbeni stolp. imela sem kopalnico z kadjo, tušom in masažno banjo.
imela sem ogromno garderobno omaro v katero sem prišla skozi vrata delavne sobe. ta je bila opremljena z omarami, vitrino in pisalno mizo. v nej je bil tudi računalnik in tv.
rose mi je iz mojega bivšega doma prinesla moje stvari in mi jih-v ogromni potovalki-položila na tla.
"ko se boš razpakirala, pridi dol. skuhala nama bom kaj." je rekla in odšla.
vse sem pospravila in šla raziskovat hišo. bila je ogromna.

naslednji dan me je zbudila zelo zgodaj.
"prvi dan u novi šoli, ustani!" je rekla in odgrnila zavese balkona in vame je posijalo sonce
"daj no! še pet minut?" sem zamomljala in si na glavo naslonila blazino
"ustani! veliko moraš nadoknaditi"
"pa saj sem na netu našla podatke, da imajo popolnoma isti učni program kot mi!"
"to že, kaj pa družba?"
vstala sem in šla pod prho
ko sem pojedla zajterk, sem ugotovila, da me zunaj čaka popolnoma nov jaguar. jaguar!
in to kakšen! črn, čisto črn!
06. februar 2013
sedeže je imel svetlo sive. pa tudi navigacijo.
sedla sem vanj in se odpeljala. na navigacijo sem vpisala ime šole in pripeljala me je do tja. kot je vse kazalo, me je rose že vpisala. prkirala sem na najbližjem mestu. mimo mene se je zapeljal temno moder kabriolet, v njem so sedele 3 punce. vse sem poznala, alexsis-vodja in največja važička- in petra in lisa-njeni 'sužnji'.
"ponce, poglejta kdo je tukaj" je rekla alexis "gospodična 'nadarjena sem in to vem'" obe sta se prisiljeno nasmejali
"živjo alexis" sem rekla "kako v plesni šoli?"
"super, od kar ni več tebe" vse so se zasmejale in se odpeljale. tudi one so hodile v šolo elizabeth, vendar, da imata petra in lisa malo talenta, alexis pa je prišla nanjo le, ker je imela bogato družino in je izkoristila to.
ko sem vstopila v šolo sem videla, da je vse pusto in sivo. skupine deklet so se zbirale po hodniku in si nekaj šepetale, ko sem prišla mimo. neki fantje so se obrnili za mano in nekaj rekli, a jih nisem poslušala. našla sem svojo omarico in odvrtela kombinacijo. v njej je bil že moj urnik.
zaprla sem vrata in videla, da je za njimi stal zelo čeden fant.
"ti si pa nova" je rekel "živjo, jaz sem christopher" nisem mu odgovorila in odšla naprej po hodniku "ti pa si?" je še naprej ustrajal
"samantha. in ja, nova sem."
"a si se preselila?" je še naprej skakljal za mano. nisem mu odgovorila in sklepal je, da to pomeni 'ja' "cool, jaz tudi. iz kje si?"
"iz los andgelesa. zakaj mi slediš? a tu ni kazni, če zamudiš na uro?"
"fino. jaz sem iz new yorka. ja, je kaznivo, a mislim, da greva k isti uri. kaj imaš najprej?" je še naprej vrtal
"zgodovino"
"super! jaz tudi. kaže, da sva si precej podobna. mimogrede, lepe oči imaš"
"saj jih še videl nisi! če me osvajaš, nebo vžgalo."
07. februar 2013
sedla sem v najbližjo klop. pa je christopher stopil do mene in rekel: "a vidiš, da sva si usojena, tukaj sedim jaz. brez skrbi, saj sedim sam."
"kje je kakšna prazna klop?" sem vprašala
"nak, neboš je našla, ali pri meni ali pri alexis" je rekel in se namuznil
"ok. raje pri tebi."

"kdo pa misliš, da si?!" je med malico alexis udarila po moji mizi
"samantha boold, zakaj?" sem ji odgovorila kolikor mirno sem lahko
"kdo misliš, da si, če osvajaš MOJEGA fanta?"
"christopher je tvoj fant? oprosti, ker sem mi je vsepovsod sledil"
"kaj? ti si mu sledila! saj ni nor, da bi se družil s tabo. in mimogrede, sediš za našo mizo. kajne dami?" petra in lisa sta pokimali
šla sem stran, ne ker sem se je bala, daleč od tega, ker se mi je gabilo sedeti za njihovo mizo. iskala sem prosto klop ali mizo pa je nisem našla. čim sem šla mimo kakšne mize, so na prazne stole položili torbe. nakoncu sem obupala in sedla kar na zelenico.
"hej! samantha! pridi k nam!" me je poklical znani glas "nebodi tako sramežljiva!" me je vspodbujal christopher.
"kaj vidiš v njej!?" ga je nadrla alexis, ki je zrasla-tako rečeno-iz tal. "kaj ima ona, česar jaz nimam?!"
"pomiri se. če sem prijazen z njo, še nepomeni, da mi je bolj všeč, kot ti."
"le glej, da je res tako." zasukala se je na petah in odšla
"copata" sem zamomljala in se premaknila stran
"a veš, da sediš na mojem mestu?" je rekla neka punca, ko sem ravno jedla malico
"oh, oprosti, nisem vedela..."
"ne, saj je cool. ponavadi jem sama. jaz sem janifer. ti?"
"samantha" sem rekla in sprejela njeno roko
"kaj imaš naslednjo uro?" me je vprašala
"šport. potem pa konec."
"jaz tudi! zdaj imamo gimnastico."
"vem, saj imamo s mojo staro šolo do potankosti isti program. ti gre gimnastika?"
"niti ne. tabi?"
"nevem kaj naj rečem, pomoje ne."
"ali kaj treniraš? jaz igram kitaro."
"super, jaz pa pl...nič" se hitro ustavim
"si hotela reči ples? to je meni tako cool!"
"saj ne! a imaš prevoz? do doma?" sem hito zamenjala tamo
"v bistvu ne, na avtobus grem."
"potem te lahko peljem jaz! kje stanuješ?"
povedala mi je in ugotovila sem, da sva sosedi.
"a je pri tebi kdo doma?" me je vprašala
"ne, teta rose je ves čas v službi. bi prišla k meni?"
"jasno!"
spet je k meni stopil christopher in me na silo odpeljal stran
"kaj ti je? če se boš družila z odpadnico boš še sama postala odpadnica. saj tega nočeš, ne?" me je vprašal in v panju prijel za roke
"zakaj? edina razen tebe, sploh govori z mano?"
"a veš, kako revni so pri njej? saj si nemorejo privoščiti še modnih znamk!"
"pa kaj? znamke so drage pa še brezveze so"
"neobnašaj se tako, ker te bo družba izključila."
"popravek, nebo me, me je že."
07. februar 2013
"kaj!?" je janifer zajecljala, ko je stala pred mojim avtom "Jaguarja imaš? pa kako? če imate toliko denarja, zakaj te je družba izključila?"
"usedei se in se odpeljiva. nevem, verjetno nisem njihov tip punce" sem skomignila z rameni in potrepljala sopotnikov sedež
ko sva se peljali mi je zazvonil telefon. stegnila sem se nazaj, da bi ga vzela iz torbe pa je prej nehal zvoniti. obrnila sem se naprej in se delala, kot, da ni bilo nič. pa se je janifer stegnila in mi ga dala.
"pokliči tistega, ki te je klical." je rekla
pogledala sem na zaslon in videla, da je številka neznana. pa mi spet zazvoni. tokrat sem se pravočasno oglasila. "halo?"
"a ti nisem rekla, da pusti christopherja pri meru!?" se je nekdo zadru z druge strani
"zdravo alexis. daj reci mu, naj me neha zasledovati. dovolj ga imam. aja pa mimogrede, kupi si kremo za octranjevanje mozoljev, polno čelo jih imaš"
"kaj!?" je alexis skoraj znorela na drugi strani slušalke
"ja, tudi ti se imej lepo. adijo" sem mirno zaključila in odložila
"vav...kako si lahko taka do nje? mislim, občudujem te, ker je mene strah govoriti z njo" je rekla janifer.
"pred tvojo hišo sva. prideš k meni ob štirih?" sem rekla, ko sem ustavila
"zmenjeno. hvala še enkrat za prevoz."
ustavila sem na domačem dvorišču in šla v sobo. kmalu mi je spet zazvonil telefon. "ja alexis, kaj hočeš?" sem naveličano rekla
"ni alexis, jaz sem, christopher. alexis sem pred dobrimi petimi minutami pustil. a lahko pridem k tebi?" je zatečnaril
"pa saj neveš, kje živim. in od kod si dobil mojo telefonsko številko?"
"slišal se te, ko si govorila z janifer. in glede številke, dala mi jo je alexis ko sem jo pustil, češ, da te bom lahko klicaril"
nehote sem se zasmejala, verjetno je to vzel kot: 'ja'. "ob štirih pridem" je še rekel in preden sem lahko protestirala je odložil
v sobo je glavo pomolila rose. "kako je bilo v šoli?" je vprašala
"a ne delaš?" sem bila presenečena
"danes imam nočno, od štirih naprej. nehote sem slišala, da k tebi pride fant. pojdita v disko" je rekla
"disko? saj pride še moja prijateljica.
"pa pojdite vsi!" je veselo rekla "rada plešeš"
08. februar 2013
nič nisem rekla, samo zavzdihnila, a ona je razumela namig. usedla se je na mojo posteljo in mi rekla: "samantha, nisi kriva, če je avto ravno na ta dan zdrsnil s ceste. lahko bi se zgodilo kadar koli. nekrivi zato plesa."
"ja pa ga!" sem vzkliknila "ja pa ga! če se nebi vpisala in če mi nebi ta nastop toliko pomenil, bi bila še živa! ja, bila bi, ker ta dan zagotovo nebi šli od doma!"
"pustila te bom samo." je rekla, vstala in zaprla vrata. jaz pa sem zakopala obraz v blazino in se zjokala.
nevem, kako dolgo sem jokala, ker sem potem zaspala. ko sem se zbudila, je pri vratih moje sobe že stala janifer.
"hoj! tvoja teta mi je šodprala in rekla, da greva u disko." je rekla veselo.
"a christopherja še ni?" sem jo vprašala
"ne, ni ga še."mi je odgovorila in zmajala z glavo.
"super! pojdiva, pa hitro, preden se prikaže!" sem vzkliknila in skočila po konci. hitro sem si oblekla temno vijolično tuniko in črne pajkice, ter obula bele salonarje.
"pa zakaj bežiš pred njim?" me je začudeno pogledala "najbolj zaželen fant na šoli je, ti se ga pa izogibaš."
"negre mi v glavo, kako me lahko osvaja, pa me pozna komaj 1 dan" sem hitro rekla in se spustila po stopnicah. janifer mi je sledila
hitro sva sedli v avto in se odpeljali. nažalost sem ugotovila, da nama sledi in povspešila. "veš, jaz bi dala vse, da bi me saj pogledal." mi je rekla
"potem ti ga pa predam" sem rekla "tvoj je, daj si duška"
zavila sem na parkirišče. "zdaj pa takole: jaz neplešem in prosim, da me nesiliš na plesišče." sem ji rekla
vstopili sva. na plesišču se je neki 'frajer', ki je tekmoval z neko punco.
"ha! sewm vedel, da si nesposobna!" je vzkliknil, ko je padla "dame in gospodje, ali si še kdo upa izvati leonarda? kje je kakšen pogumnež? dajmo, javite se, čene bom sam izbral" nihče se ni javil in je pokazal na nekega fanta "ti! pomiri se z leonardom!"
stopil je na pod inse začel tresti, ko mu je spodrsnilo, je na njegovi glavi razbil steklenico. začel se mu je smejati in pluvati vanj. nisem mogla več gledati. kar odkorakala sem tja.
janifer me je hotela ustaviti, a ji ni uspelo-ko si kaj zastavim, to naredim, taka pač sem.
"o moj bog!" sem zaničlivo prhnila "kakšen amater!"
"kako si upaš to reči velikemu leonardu?"
"od kdaj pa leonardo davingi pleše?" sem ga zbadljivo vprašala
"a se upaš pomioriti z njim?" me je vprašal
"jasno! ampak, če zmagam, boš ta trenutek nehal izzivati ljudi na ples s tabo!"
"če zmagam jaz, mi boš polizala rit!"
"samantha ne!" je vsklikniloa janifer
nisem je poslušala, samo DJ-u sem zaklicala : "akcija!"
plesala sem kot še nikoli. on je samo stal in bulil. ko sem se ustavila in rekla: "Pokaži kaj znaš, važič" kot kaže sem zadela v polno, savrtel se je in končal v špagi.
"kaj praviš na to, pogumnica?" nič nisem rekla, samo začela sem. kar pozijal je, ko sem nogo dvignila do nosu. zavrtela sem se tako močno, da je že občutil zmagoslavje, a sem ga presenetila, ko sem na koncu obstala v lastovki. hotel je ponoviti, a se mu je zvretlo in je padel.
množica je ponorela. do mene je stekla janifer in me stisnila k sebi. šle sva po sok. natakar nama ga je dal zastonj, ker sem ga premagala. šla sem na WC ko sem v kotu zagledala christopherja in alexis."kako si mogel dovoliti, da ti je všla? plan je bil, da jo osvojiš in zlomiš srce! kaj od tega nerazumeš?" ga je nadirala alexis
08. februar 2013
"ne plešeš?" me je celo pot nadlegovala jenifer "kaj pa je bilo potem tisto na plesišču?"
"ja, janifer, kar je bilo je bilo in nebo se ponovilo" sem ji celo pot odgovarjala
"zakaj neplešeš? morala bi hoditi na elizabeth..." razgrnila je rdeče blago pred bikom
v hipu sem vstavila avto, da so zavore kar zaškripale "a lahko nehaš!? hodila sem na to šolo in plesala sem! imela sem družino! imela sem vse! a misliš, da bi sedela v tem avtu tukaj s tabo, če se nebi mama in očka ubila!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!?"
"sam...nisem vedela...to..." je ostala brez besed
"tako je! nisi vedela, ničesar neveš o meni! ne o mojem življenju!"
"pa kaj? prijateljici sva. in alexis pravi, da mora tako tudi ostati čene se ji bo izjalovil plan. ups!"
"za alexis delaš?!" sem zarohnela
"ja, ne"
"vn iz avta! vn!!!!!!!!!" napodila sem jo
"sem, ni to kar misliš...."
"vem, kaj je, vem. in nekliči me sem!" sem zarohnela in se odpeljala

"kdo je to?" sem spraševala rose, ki je sedela za mizo v kuhinji in srebala kavico z neko gospo, ki se mi je zdela še kako znana
"samantha!" je vzkliknila gospa "o moj bog! kako si zrasla od kar si se izpisala" ugotovila sem, kdo je.
"dan lola." lola je bila moja nekdanja trenerka
"lola ti ima nekaj za povedat. pustila vaju bom sami" je rekla rose in odšla
"nazaj moraš" je rekla lola
"kam?" sem jo ogorčeno vprašala
"na elizabeth. zdaj si dovolj stara in lahko greš tja v internat."
"ni govora! zavedno sem zaključila z plesom"
"poslušaj me, če neboš šla, bomo pogoreli na tekmovanju. ker vse učenke in učenci govorijo, da mora alexis in ona ni sposobna. prosim. samo do konca šolskega leta." me je prosila
"kaj bom imela od tega?" sem jo s prezirom vprašala
"alexis bo pogorela" jackpod!
"prav. ampak, nebom v sobi z nobeno njeno pajdašinjo"
14. februar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg