Forum
S solzami besa v očeh sem opazovala deročo reko pod sabo. Zajela sem sapo in pogledala trzalico v svoji tresoči roki. Še trenutek prej sem bila odločena, da jo bom zalučala metre in metre daleč v deročo reko, a zdaj?
»Alessia?«
Osuplo sem skrčila dlan in trzalico tako spravila na varno. Ta znan glas…
“are you…?” Prišel je.
Neznano čustvo je živčno spolzelo skozi moje telo. Ne vem, ali je bilo to olajšanje ali razočaranje. Zaprla sem oči in vztrepetala. Pripravljena sem bila, da se obrnem nazaj. Nazaj k njemu. Nazaj k problemom. Odprla sem usta in stavek je prišel sam od sebe. Stavek, ki je bil vedno na konicah mojega jezika, kadar me je kdo potreboval. Stavek, ki je dajal upanje, čeprav ga morda ni bilo več:
“I’m here.”

------------------------------------
Alessia je najbrž edini človek na planetu, ki pred zadnjimi poletnimi počitnicami ni imel pojma, kdo je Luke Hemmings. Ob omembi banda 5sos, se ji srčni utrip ni povečal in ob njihovih skladbah ni začela prepevati in skakati naokrog ….. dokler se ni odpravila v San Francisco. Njena sanjska lokacija. Mesec dni brezskrbnih počitnic se nekega popoldneva nenadzorovano spremeni v mesec neverjetnih spominov s človekom z blond lasmi in modrimi očmi. Srečnica. 'The lucky one'. A res?
Vsak dan s solzami v očeh prešteva preostanek njenih počitnic in na koncu pride. Pride konec. Pride njen odhod domov. V teh 4 tednih je postala človek, ki ve veliko več o 5sos, kot marsikatera fanica. Ampak ali je bil en mesec dovolj, da njena zveza ne propade? Je bilo dovolj spominov, ki ju bodo držali skupaj v najhujših časih?
Luke ima svoje obveznosti z bandom in je v rokah svojega menedžerja, Alessia pa je popolnoma sama na drugem koncu sveta, vendar morda še ni vse izgubljeno…

------------------------------------
Pišem novo zgodbico, če bo dovolj zanimanja, nadaljujem...bi katera brala??
P.S.: Naredila sem naslovnico, ki je med mojimi slikami #checkout
21. junij 2016
u208800
u208800
Next!!! Nujno!!
21. junij 2016
Next, lep začetek(:
21. junij 2016
u143259
u143259
Neeeeext
Ful mi je ze zacetek usec
21. junij 2016
omg tak zlo zanimiu začetk,
sploh prvi del

neexxtt!!
21. junij 2016
Next
21. junij 2016
Nextt
Usec zacetek
21. junij 2016
Next
21. junij 2016
Neeext!!
21. junij 2016
u193093
u193093
madona. komaj je začetek pa si me spravla na konec z živci
nnnnnnnnnneeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxtttttttttt
21. junij 2016
Next
21. junij 2016
Next
Začela si super
21. junij 2016
u196293
u196293
Next
21. junij 2016
Nextttttt
22. junij 2016
Nextt*-* super je c:
22. junij 2016
Next
22. junij 2016
u145668
u145668
Next*-*
22. junij 2016
Next , hvala da si mi poslala link
22. junij 2016
neext!
22. junij 2016
Neeeeeeeeext, odličen začetek!
22. junij 2016
Next
22. junij 2016
neeext
22. junij 2016
u193768
u193768
Neeext
22. junij 2016
Next
22. junij 2016
u211706
u211706
Neext
22. junij 2016
Nextt, ful dobro si začela pa ce bos se kdaj pisala kej napis na zs bom sigurno prebrala<33
22. junij 2016
neeext
22. junij 2016
Neeeext
22. junij 2016
waw Next
22. junij 2016
1.del
*I can still taste you*
Stala sem na vrhu nebotičnika in zrla v vsakdanjo San Francisco noč, kjer so bile ulice večno polne hitečih ljudi. Pogledala sem na uro. Pol desetih. Zavzdihnila sem. Pozna bom. Obrnila sem se stran od razgleda in pohitela proti izhodu. Vstopila sem v dvigalo, ki je bil ena od mnogih stvari, ki jih nisem želela pozabiti.
V ogledalu pred sabo sem zagledala svoj odsev. Še zadnjič v tem poletju, sem pomislila, in pogled spustila na zloščena tla. Dvigalo je neslišno prispelo v pritličje in pri recepciji me je že čakal kovček, ki ga je dan prej tu pustila teta. Prijazen receptor mi je pokimal in mi ga predal v zameno za ključ.
Ali ve, kako se počutim? Vsakodnevno vidi ljudi, navdušene ljudi, ki prihajajo, in ljudi, ki tako kot jaz nocoj, raztreščeno, otožno in zamišljeno, zapuščajo hotel. Pa ne samo hotel. Zapuščajo San Francisco.
Še zadnjič sem se mu nasmehnila in zopet preverila uro. V dveh urah imam let na prestopno mesto, kjer ponoči tudi prespim, še prej pa me čaka opravek. Najprej sva bila zmenjena kar tu…na vrhu nebotičnika, a je bilo vse skupaj preveč tvegano, kljub temu da sva nemalokrat prav 30 nadstropij višje iskala svoj mir drug ob drugem. Ampak morala sva tja. V najin skrit kotiček. Še zadnjič….
“Nocoj odhajamo….” Njegove besede so obvisele v zraku med nama. Pogledala sem prostor okrog naju. Škatle, tovornjaki in midva.
“Tudi jaz….” sem odgovorila in imela sem občutek, da bo najina ljubezen v trenutku splahnela, če premočno brcnem v škatlo pod sabo. Neka čudna tišina je tokrat vladala v skladišču in zvok mojega brcajočega čevlja, me je le malo pomirjal. V nekem groznem trenutku sem ugotovila, da me je resnično strah.
Obrnil se je proti meni in srečala sem se s temi sinjimi očmi, ki so mi nagajale v spanju zadnjih nekaj dni. Stopil je bližje in se zavihtel na škatlo zraven mene. Pogledal je napis na škatli.
»Vložene paprike. Great.« se je nasmehnil in se ob mojem resnem pogledu zresnil.
»Hotel sem reči, da sem lačen, ampak….« pogledal je svoje roke in zopet mene, »tega ne moreš ravno reči, ko sediš na škatlah sveže vloženih paprikah, kajne?« Skoraj roteče me je pogledal in nasmehnila sem se preprosto zato, ker se je tako zelo trudil olajšati situacijo. Kupila bi mu vse vložene paprike na svetu, če bi lahko ostala z njim še nekaj dni….
Poskušala sem si vtisniti v spomin vse najmanjše podrobnosti. Muhasto barvo las, rahlo zaskrbljeno čelo in oči pod njim, ki so strmele vame tako otožno kot še nikoli, navihane obrvi, ki so lahko v trenutku poskočile in spremenile situacijo, prikupen nos in tanke rožnate ustnice, ki jih je tudi tokrat poudarjal črn obroček na spodnji ustnici. Omamljena od njegove prisotnosti sem se sklonila bližje in mu padla v objem. Nisem več nadzorovala situacije. Bolj kot vse sem si želela ostati.
»Tako zelo se trudim….da bi se nehal zaljubljati vate, ampak….mi ne uspeva najbolje,« mi je nenadoma z zlomljenim glasom začel šepetati na uho. Obupano sem si poskušala zapomniti njegov vonj in občutek njegovega telesa ob meni, ko sem končno zaslišala besede, ki sem si jih vedno želela.
» Ljubim te. In želim, da ostaneš. Tvoja teta je izven mesta in z bendom smo prestavili naše obveznosti. V San Franciscu lahko ostanem še en teden….« moje veselje nad temi besedami, se ne da opisati. Želela sem…samo narediti nekaj, da pokažem svoje veselje, a…..nekaj v tem ni bilo prav. Nekaj se ni ujemalo. In vedela sem kaj.
Luke je rekel točno to, kar sem si želela, to pa se v realnem življenju ne dogaja. Kot bi mu narekovala, kaj naj reče, kaj naj naredi….počasi me je nekaj začelo vleči iz te popolne slike in začutila sem, kako smo začeli zavijati in se spuščati. Zaslišala sem zvok ženske, ki je dejal, da si moramo zapeti pasove. Še preden sem odprla oči, sem vedela, kje sem. Doma sem. Letalo je pristalo.
Občutek nemoči, ki te zajame, ko ugotoviš, da so popolne sanje ušle izpod nadzora in da ja…so bile vse le sanje s takih izidom, kot si si sam želel, je neznosen. Izpod vek se mi je prikotalila majhna solzica. Še vedno sem lahko občutila njegove ustnice na svojih, njegovo dlan, ki seže po moji, kot bi bilo še včeraj. Še bolj pa me je prizadelo to, da so bile moje sanje tako zelo podobne resničnosti, da je kar bolelo. Vse, razen nekaj malenkosti. Nekaj malenkosti, katerih ne bom nikoli nikomur priznala.
Ko sem prejela kovček, sem odšla proti stranišču, kjer sem se osvežila in v žepu jakne pobrskala za svojim mobitelom. Odprla sem imenik. Nekomu MORAM povedati, kaj vse se je zgodilo v San Franciscu, sem olajšano pomislila. Misel na pogovor me je za trenutek osvobodil morečih misli. Ampak….KOMU? Lari? Taji? Če nisem povedala niti gostoljubni, a vedno zaposleni teti, pri kateri sem preživela ta mesec….nikomur ne morem povedati, sem z grenkobo pomislila. Pritisnila sem gumb pod Lukovim lažnim imenom in poslala sporočilo, da smo pristali. Telefon me je nič hudega sluteč opomnil, da se nahajava v različnih državah, kilometre in kilometre narazen, a sem sms seveda vseeno poslala. Mobitel sem pospravila nazaj v žep jakne in se pripravila na soočenje z domačimi. Zamižala sem, ko je mrzla voda oblila moj obraz. Nekako tako je moč čutiti realnost, ki pritisne, ko je popolnosti konec. Odprla sem oči, se pogledala v ogledalo in si s konico papirnatega robčka popravila razmazani make-up. Sprejela sem del najtežje odločitve do sedaj. Zadnjih 14 dni bo treba pozabiti. Za svet teh najinih 14 dni ni obstajalo. Papirnati robček sem vrgla v koš za smeti in si nadela lažen nasmeh, preden sem zapustila stranišče. Nekaj mi je bilo jasno. Nihče mi ne bi verjel.
------------------------------------------------
Hello, hello!
Vem, da je mal dolg, ampak je zelo pomemben del za zgodbo in če boste spremljale, boste kmalu ugotovile zakaj
Hvala vsem, ki berete! <3
Kako se vam zdi? Nextam?
P.S.: med mojimi slikami je slikca za ta del
23. junij 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg