Forum
Pač, normalen dan. Množica je norela. Motorji so brneli, gume cvilile. Zvok zraka, ki se zabija v čelado. Glas komentatorja. Zavoj, še eden. Po notranji strani. Semafor pravi zadnji krog. Še en zavoj. Gas. Adrenalin. ČLOVEK NA PROGI!!!!
Ustavim motor in skoraj padem. "Marx, kaj hudiča?!" zavpijem nad bratom, ko si snamem čelado.
Zareži se in si popravi tisti butasti pramen las, ki mu neprestano beži izpod kape. "Etor želi, da je motor v odličnem stanju, za jutrišnjo dirko. In če želimo, da je ta pogoj izpolnjen, bi bilo dobro, če bi bila mašina dejansko v delavnici."
Zavijem z očmi "Samo prepričati sem se želela, da je vozen," poženem motor in si nazaj nadanem čelado.
"Dara, misliš, da sploh še kdo verjame tem izgovorom?" me vpraša.
"Ne vem, o čem govoriš," rečem in zapeljem v garažo. K sreči je ekipa že odšla domov. Motor ustavim na njegovem stojalu in splezam z njega. V roke vzamem orodje in se lotim zavor.
"Greva domov?" vpraša Marx, ki sloni pri vratih in me opazuje. "Pozno je še. Ali bi šla še en krog?"
"Sklopka je šla," zamomljam in začnem brskati po škatlah za rezervni del.
"Zakaj se ne prijaviš v žensko ligo?" me vpraša, pa ga ignoriram.
"Naročiti bo treba nove," rečem in iz škatle vzamem zadnjo.
"Če hočeš dirkati, greš lahko! Ni ti treba biti mehanik vse življenje!" nadaljuje.
Poženem motor, da vidim, če vse normalno teče. Ugasnem ga in dam ključe na njihovo mesto "Greva domov?" Nisem v delovnih hlačah, saj sem bila na motorju, in zato se mi ni treba preoblačiti, Marx pa je že preoblečen.
"Izogibaš se vprašanju," mi reče, ko zapustiva progo in se ustaviva pri avtu. Ko hočem sesti na voznikov sedež, se zasmeji.
"Kaj?" ga vprašam.
"Vzeli so ti izpit, draga sestrica," se privoščljivo zareži.
Zavzdihnem in mu vržem ključe. "Greva domov, zbita sem," rečem in se vržem na sovoznikov sedež.
"Kdo pa ne bi bil po stotih krogih?" se zasmeji in spelje.
Iz predala vzamem slušalke in si jih namestim v ušesa. Hvala bogu, da mi jutri ni treba v šolo. Še opazim ne, kdaj me zmanjka.

"Dame in gospodje, dobrodošli na kvalifikacijski tekmi za letošnji Moto-speed pokal!" vpije komentator, med tem ko se dirkači pripravljajo v svojih boksih. "Samo še deset minut so začetka!"
Etor si živčno popravi lase in nas pogleda. Mene, Marxa, Daniella in Sallona. Mi smo stalna ekipa, ostalih osem mladičev, ki se smukajo po boksih sploh ne opazimo, saj samo opravljajo stvari, ki jih mi štirje ne bi mogli. "Je motor pripravljen?"
"Je," reče Daniell in me pogleda. Samo pokimam.
"Pa rezervni?" nadaljuje Etor.
"Vse je pripravljeno," mu rečem in ga primem za ramena. "Ti samo dirkaj. Naj ti adrenalin steče po žilah in preglasi množico..." ker me gleda z dvignjenimi obrvmi, se odkašljam. "Saj veš... poezija sprošča..."
Etor se nasmehne, mi potisne kapo na obraz in spleza na motor. Ko zapelje iz boka, mi Marx zapiči komolec med rebra "Poezija?"
Mahnem ga po rami in grem k Sallonu-vodji ekipe-pred zaslone. "Bo prišel čez kvalifikacije?" vprašam. Lani je manjkalo čisto, čisto malo.
"Če bo šlo vse po načrtih," reče in se nasmehne. "Res je treniral in zelo veliko mu pomeni. Njegova zadnja priložnost. neumno pravilo, da lahko poskusiš samo dvakrat, če ne prideš čez kvalifikacije. Saj veš, študentje nimajo vsak dan priložnosti," pogleda me "ti že veš."

Sredi tekme Etor pade. Pač pade. Ne zleti s proge. Spusti gas in pade. Nekako mu je uspelo priti do boksa in pade. Ko mu snamemo čelado, je v nezavesti. "Srce," reče Sallon.
"Se da popraviti? Lahko pride zdravnik in..." začne Marx.
"Rabili bi čas, ki ga pa nimamo," reče Sallon.
"Ampak bi lahko še dirkal?" vprašam.
"Etor se je zadržal v boksu; to bo težko nadoknaditi!" vpije komentator.
"Lahko bi, ampak ne zdajle," reče Daniell.
Ne razmišljam. Zgrabim njegovo čelado in splezam na motor. Dres imamo tako ali tako vsi isti. Vključim motor in speljem.
25. april 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg