Forum
Heej ;DD torej novi FF, ker mam rada pisanje haha . no, upam, da vam bo všeč, če ne pa sam rečte ;*3
-
Ko je tvoje srce strto, ko so tvoje misli nekje drugje, ko na temnem nebu plešejo beli ptiči… ko daš svoji domišljiji prednost. Ko si želiš izginiti iz tega sveta. Ko ne vidiš konca mavrice, ker je tvoj pogled preveč črn, da bi sploh lahko videl mavrico… se upaš podati na pot, na potovanje, ki lahko spremeni tvoje življenje? Si upaš oditi nekam, kamorkoli in poskusiti? Imaš neko točko, v kateri se srečata potencial in strah?
Ko se za temnimi oblaki prikažejo bela obzorja neskončnosti, ko tvoj obraz preplavi nasmešek, ko začneš živeti novo življenje… ko puder prekrije vse, kar nikomur ne sme biti znano. Ko imaš vse.
Pred tem, pred vsem pa seveda moraš imeti postavljen cilj, ki si ga pripravljen izpolniti, za katerega si pripravljen trpeti. Greš skozi pekel, da lahko prideš do nebes? Si pripravljen za to žrtvovati sebe? Si za to pripravljen prepotovati celino?
-
5 punc, vsaka iz drugačne države. 5 različnih imen. 5 različnih mest. 5 različnih karakterjev. 5 različnih obrazov. Pet odličnih glasov, vsak po svoje. Pet punc, ki so si različne po vsem.
Pet punc, štiri države, tri celine, dve različni zgodbi, ene sanje. Jim bo uspelo priti skupaj, se srečati in se potruditi, da prepričajo nekoga, da so dovolj dobre, če ne celo odlične?
Welcome to our paradise which is in hell, you're here now, you can't escape, even if you will. Stay. We have cookies.
Skylar-Anabelle
Sedela sem v svoji sobi in grizla svinčnik ter preučevala matematiko, oziroma snov, ki naj bi bila matematika. Naj se tile računi nekam zaletijo. Zakaj računi, če imamo note?
''Skylar! Pridi mi nekaj skuhaj, lačna sem!'' sem slišala glas moje sestre… ugh. Nekateri ljudje so res... ehm… nori ali lačni? Well, whatever. Stopila sem po stopnicah in stekla dol. Samo, da se čim hitreje rešim te male gnilobe.
''Zoe, te lahko prosim, da počakaš? Vsaj malo? Sekundo? Nekateri se moramo UČITI, SRCE!'' sem ji zavpila in se spravila v kuhinjo. Hitro sem nekaj zmetala skupaj in dala gret.
''Gospodična, vaše kosilo je tukaj. Sedaj pa prosim, da me več NE motiš, ker se moram učiti, če želim sploh kam iti oz. če želim uspeti v življenju.'' Z velikimi očmi me je pogledala. ''Mama je rekla tako.'' Sem ji pojasnila in se pobrala nazaj gor. Knjige so resda moja strast, ampak odvisno, katere knjige vzameš… matematični učbenik ni nič kaj zanimiv, no, mogoče je, če kaj razumeš. Kar pa je pri meni… španska vas, dejansko. Odprla sem učbenik in se poskušala skoncentrirati. ''Draga matematika, komaj čakam, da se te rešim, ker mi nič kaj ne pomagaš.'' Sem zasikala v učbenik in gledala neke teorije in slike. ''OK, za danes je dovolj.'' Sem si zamrmrala in se odpravila tuširat. Obljubim, da bom takrat, ko bom končala z matematiko, nehala odpirati učbenik za matematiko. Kakorkoli, matematiko sovražim in jo bom vedno sovražila.
-
''ROTIM TE, DA MI POMAGAŠ IZBRATI FILM, KER ČE NE BOM UMRLA OD DOLGČASA!'' sem hrepeneče rekla Zoe in jo pogledala. Nagajivo se mi je nasmehnila in odkimala. ''Zoe….'' Sem ji tiho rekla in jo spet pogledala z mojim puppy face-om. ''Na kaj ciljaš, če smem vprašati?'' malo sem pomislila. ''En teden ti bom kuhala tisto, kar si želiš…'' sem ji rekla in se ji vražje nasmehnila. ''Vse kar želim?'' prikimala sem. Vse. Totalno vse.'' ''ZMENJENO. Tukaj imaš, glej to. Povem ti, super film je, in veš, da se jaz spoznam na to.'' Dala mi je ovitek in izginila. Pogledala sem, kaj piše. The Hunger Games. Nekaj sem si zamomljala v brado in CD vtaknila v predvajalnik. Ta film sem gledala že neštetokrat, pa mi še vseeno ni dolgočasen. Eni pravijo Twilght, jaz pravim The Hunger Games.
-
''Mlada dama, za svojih 18 let si zelo… ne bom rekla neodgovorna, ampak recimo, da si zelo zasanjana… to je treba odpraviti, ker ni vedno dobro sanjati veš!'' pogledala sem jo z ledenim pogledom. ''Zakaj ne, mama?'' ''Ker lahko greš po ulici in se zaletiš v drevo…'' ''Na sredi ulice pa ja ne raste drevo.'' Zavzdihnila je. ''Ljubica, kolikokrat sva govorile o tem? Sprijazni se s tem, da mi nismo Hollywood. To tukaj, vse okoli nas je le pokrajina, ki se imenuje Tennessee. Nič drugega ni, in ni pametno, da boš tukaj začela sanjati in boš s tem nadaljevala, ker boš končala v bolnišnici zaradi depresije.'' Namrščila sem se. ''Ne verjameš vame, imam prav? Ne verjameš v nobeno besedo, ki ti povem, ne verjameš v nobeno pesem, ki meni pomeni veliko…'' ''Nikoli ti nisem rekla, da ne verjamem.'' ''Potem bi me pa mogla podpirati. Dobro vem, kaj je depresija. Dobro vem, kako to boli. In ti dobro veš, kako je, če imaš sanje in jih ne uresničiš. Želim nekaj narediti iz svojega življenja. Želim živeti. Zato mi prosim dovoli…'' ''NE! NE BOM TI DOVOLILA, DA ODIDEŠ, KER SI PREMLADA IN NESPOSOBNA! IN OČITNO JE TO TO, KAR SI ŽELELA SLIŠATI! SEDAJ PA POJDI V SVOJO SOBO IN NAJ TI NITI NA MISEL NE PRIDE, DA BI ODŠLA, KER IMAŠ DO NADALJNEGA PREPOVED ODHAJANJA IZVEN NAŠE POSESTI!'' ''AMEN!'' sem ji zakričala nazaj in šla v svojo sobo. Dol sem zaprla vrata in se vrgla na posteljo ter se zazrla v plakat Billieja Joeja Armstronga. ''Zakaj je ta planet tako krut? Uspejo lahko le tisti v Hollywoodu, imam prav? Tisti, ki so usposobljeni za to. Kaj pa tisti, ki imamo potencial, ampak nimamo podpore? Kaj pa tisti, ki cele noči prejokamo, da bi dobili nekaj? Kaj pa tisi, ki sanjamo o nečem, kaj nikoli ne bo? tisti smo pa v današnjem svetu samo psihopati, ne? Depresija nas daje. Želimo biti nekaj, kar nikoli ne bomo, imam prav? Sanjamo o nečem, kar je nam nedosegljivo. Ljubimo nekaj, kar nas nikoli ne bo ljubilo nazaj. Trudimo se za brezveze. Našo domišljijo prepuščamo prostemu toku in si izmišljamo pesmi ter melodijo… in sanjamo, da bomo nekoč nastopali na Madison Square Gardenu…. Yeah. Daydreams were and are dangerous. They made me think of something, what will never happen.''
-
26. april 2013
u128648
u128648
Neeext
26. april 2013
Neeext
26. april 2013
ofaaaak <333333 amazinggggg nextaaaaaaaaj
26. april 2013
neeeeeeeeeeeeeeeext
26. april 2013
u126497
u126497
neeeeeeeeeeeext + kuuul začetek :*
26. april 2013
u76594
u76594
nextttt
26. april 2013
u93092
u93092
Neeext
26. april 2013
u76047
u76047
Neeeeeeeeeeeeeeeeeexxxt!!!<33
26. april 2013
Neeext
26. april 2013
u119328
u119328
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
26. april 2013
u129782
u129782
neeeeeeeeeext <3 + o fak to je uno k si mi poslala haha
26. april 2013
u130737
u130737
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
26. april 2013
OMFG, hvala*w*
Next posvečam Nini (ona že ve, katera je). ;********
-
Charlotte-Nicolle
Ljubim te. 2 besedi in milijon težav. Boli me kurac. 3 besede in nič težav.
Strmela sem predse in imela rdeče oči. Srce se mi je paralo na koščke. Ko nekoga resnično ljubiš… a te on prizadene… takrat se ti nekaj v tebi zlomi. Z njim je vse perfektno, brez njega si nič. Želim si, da nikoli ne bi izrekla tistih dveh besed, še celo pa ne pred njim… ne bi jih izrekla pred nikomer, če bi vedela, da mi bodo prinesle toliko posledične bolečine.
Vse noči, ko sem ga čakala, da se vrne, je on sedel v baru in pil ter se poljubljal z drugimi puncami. Vse njegove besede so bile laž. Vsi njegovi poljubi ter objemi so bili brez pomena. Vse njegove tolažne besede so bile zanič. Nikoli mi ni zares stal na strani. Mi sploh kdo je? Sem sploh imela koga, da bi me tolažil? Ne. Ko te zapusti, vsa ta ljubezen izpuhti… delček tebe pa umre. No, pri meni je umrl kar cel DEL tega, ne le košček.
Naslonila sem se nazaj in premišljevala kaj bi. Naj dovolim, da me bolečina prevzame? Naj ji dovolim, da zmaga? Kdo sem jaz? Ne. Ne bom dovolila, da me bolečina premaga in ne bom dovolila mojemu butastemu bivšemu, da se bo iz tega smejal! Jaz sem Charlotte Nicolle Anderson in sem resnično zadnja oseba, ki bo kdajkoli obupala ali pa dovolila, da me kaj koli premaga! Verjamem vase in sposobna sem ga preboleti. Sposobna sem zaživeti novo življenje. Čeprav ne bo lahko…. Lahko je ignorirati osebo, ki jo poznaš tri mesce. Osebo, s katero si bil pa skupaj celo življenje, zadnje tri leta pa je bilo še kaj več kot samo prijateljstvo, pa ne bo lahko preboleti. Ampak jaz lahko.
''Charllote, bi prišla, prosim? Telefon zate je…'' sem slišala mamo iz hiše. Hitro sem šla in si obrisala solze. ''Kdo pa je?'' ''Teta Anastasia…'' ''DAJ MI TA TELEFON!'' sem ji tiho kriknila in ga pograbila, ker sem dobila idejo. Sedaj pa je treba biti prijazen, ker tako tete vedno rečejo da. ''Teta Ana, dolgo se že nismo slišali… kaj te je prijelo, da po DOLGEM času spet kličeš, če smem vedeti?'' iz druge strani sem slišala režanje. ''Oho, Charlie, smo pa nekaj zagnani danes, ne? Tako sem mislila poklicati, da te malo vprašam, kako si kaj…'' že v njenem glasu slišim, da ima nekaj pripravljeno zame. ''No, torej, če te zanima kako je z menoj, je že bilo boljše, trenutno sem kot riba na suhem, ne morem si pomagati.'' Sem ji rekla. Stara je 30 let, zelo me razume. Dejansko mi je kot rezervna mama. ''Ja, srček, kaj je pa bilo?'' stisnila sem zobe. ''Tim.'' Sem siknila in se zazrla skozi okno. ''Kaj ti je a ta butec naredil? Sem ti rekla, da se to med vama ne bo obneslo… no, sedaj pa vidiš, zakaj je včasih treba vseeno malo poslušati tvoje stare tete, prav?'' zavila sem z očmi in se zasmejala. ''Ja, teta Anastasia. Ampak v tvojem glasu slišim, da nisi klicala samo zaradi mene…. Nekaj mi želiš povedati.'' ''Aja, točno, ja, no… veš, pri vas v Quennslandu je vedno tako vroče, pa nič ni za početi, samo tisto kmetijo ki jo imate… vsako poletje si tam, vedno si vroče zagorela, jaz pa tukaj ždim, sama, bleda kot stena…'' ''MI ŽELIŠ POVEDATI, DA PRIDEŠ K NAM?'' začela se je smejati, nato se je pa zresnila. ''Ne, dejansko sem mislila, da bi ti prišla malo sem, v Yorkshire…'' zakričala sem. ''ANASTASIA, PA TI MENI BEREŠ MISLI! Z VESELJEM PRIDEM K TEBI, Z NAJVEČJIM VESELJEM!'' nato sem se spomnila ene stvari. ''Kaj pa mama? Me ona ne bo rabila?'' sem ji čemerno zamrmrala. ''Z mamo se moraš pa ti zmeniti… čeprav dobro poznam svojo sestro in mislim, da ti bo dovolila. Pojdi se zmeni z njo, nato me pa pokliči nazaj.'' Je rekla in odložila. Še nekaj časa sem zrla v telefon, kot slepi, ki po dolgem času spet vidi. Tekla sem po stopnicah, kot da bi mi šlo za življenje. ''MAMA! MAMA! MAMA!'' sem se drla, kot da bi videla duha. ''Reci, kaj je tako hudega?'' nasmešek se mi je raztegnil čez cel obraz. Mam a me dobre volje. To je dobro tudi zame. ''Teta Ana je klicala, saj veš. In no, vprašala me je, če bi poleti prišla k njej… samo še tebe moram vprašati.'' Pod mizo sem držala pesti, da bi rekla ja. Zavzdihnila je. ''Ja, kdo bo pa meni pomagal v hlevu in pri teh stvareh?'' zajavkala sem. '''Mama, 18 let sem stara in vse kar sem do zdaj videla je Avstralija.'' Nekaj si je zamrmrala. ''Glej, lahko greš, pod enim pogojem.'' Kot pes sem se hitro obrnila proti njej in jo poslušala. ''Glede na tvoje ocene in vse to… na primer, da lahko greš, ampak, če se boš držala teh pravil. Jasno?!'' oči so se mi začele svetiti in stekla sem do nje on jo objela. ''Hvala ti, tisočkrat hvala, ne bom nikoli pozabila.'' Sem ji rekla in stekla nazaj v svojo sobo in teti napisala SMS.
To: Ana
Yorkshire, here we come.Xx
Poslala sem ji ga, moj obraz je pa izgledal, kot obraz od otroka na božično jutro. Za trenutek sem pomislila. Nato je veselje v meni začelo naraščati. ''AAA OMG V ANGLIJO GREM! LEPE FANTE BOM VIDELA IN SE LAHKO MAŠČEVALA MOJEMU BIVŠEMU! MWAHAHAHAHAHAHHAH TO! HIGH FIVE ME!'' sem se začela dreti. ''CHARLIE, ČE SE BOŠ TAKO DRLA, NE GREŠ NIKAMOR!'' utihnila sem in se smejala, kot da bi bila zadeta. Ker jaz lahko. Jaz lahko. JAZ SEM JAZ IN JAZ LAHKO.
Čeprav… če prav pomislim, je do takrat, da bom lahko šla v Yorkshire še dober mesec… jaz pa moram zdržati do takrat še… upam, da mi bo uspelo, če ne, potem pa grem še ta vikend… ali pa bom mojemu gospodu lepotcu, Timu, dokazala nekaj, kar si ni nikoli predstavljal… da sem lahko močna tudi brez njega in da brez njega zmorem, čeprav bo težko, ker sta najini mami BFF.
-
1) Mnenje?
+hvala za vse nexte;*********
27. april 2013
u119328
u119328
hvala juice:**
1.super pišeš kar že veš
neeeeeeeeeeeeeext
27. april 2013
u76594
u76594
nextttttttt
27. april 2013
u129782
u129782
O FAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAK MOJE IME JE NOTR! TETA ANASTASIA HAHAAHH O FAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAK *-* *sej wem idiot sem,ime si kr tko notr dala-.-...*
27. april 2013
u128648
u128648
1) Mnenje? To je tk super,da bolj ne more bit
Neeext
27. april 2013
u93092
u93092
1. Ena beseda: PERFECTION
Neeext
27. april 2013
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
27. april 2013
fak<3 perfect;* nextajj
27. april 2013
1) že začetek mi je bil ušeč in joj.... To je popolno!!!!
Neeext
27. april 2013
u126497
u126497
1)Mnenje? ODLIČNO
neeeeeeeeeeeeeeeext!! <3
28. april 2013
u76047
u76047
Wiii, lovaaam<33
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxt!!!
30. april 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeext
01. maj 2013
u87504
u87504
next
01. maj 2013
Skylar-Maddison
''Srce moje zlato, veš, to, da si tukaj, kjer si, še ne pomeni nič…'' sem slišala spet enake besede. Zavila sem z očmi in si šla na drugo stran kuhinje po sok. ''Ja, prvo kot prvo; če tako govoriš z mano nisem srce in drugo kot drugo; vem, da še ne pomeni nič, nisem nora, da bi takoj verjela. Dejansko sploh ne vem zakaj sem tukaj… aja, zato, ker se je moja mama-ti-odločila, da se bomo preselili sem… resno? Ti si verjela, da bo tukaj boljše, ne pa jaz. Kvečjemu sanje imam, ki nikoli ne bodo izpolnjene, ker nihče ne verjame vame. No, sedaj pa moram iti, resnično se mi ne da prepirati, ker vem, da imam prav.'' Sem zaključila in šla ven, na ulico. Močno spomladansko sonce je pripekalo, ampak to ni nič novega, tukaj, v Los Angelesu. Vsega smo navajeni. Tudi tega, da je pozimi zelo sonce…. Ne bom nakladala. Bližal se je večer in usedla sem se na kamnito ograjo ob morju. Gledala sem sončni zahod in premišljevala o današnjem dnevu. Šola-katastrofa. Doma-hurikan. Nikjer več ne najdem miru. Očeta bi rabila. Rabila bi nekogar, ki bi me razumel, ne pa mame, ki želi biti nekaj, ampak ji nikoli ne bo uspelo.
Torej, ne vem kako naj se predstavim… če se sploh naj… whatever. Torej, sem Skylar Maddison Cremp. Živim v Los Angelesu z mamo. Oče se je ločil od nje, takrat, ko je spoznal, da se ji je malo… ehm… zmešalo? Ja, zmešalo. Sodišče pa je določilo, da moram biti pri njej, čeprav bi najraje bila pri njemu…. V šoli mi gre zelo slabo. Večinoma imam dvojke in trojke (C, D), ne želim se učiti, ker me ne zanima. Dolgočasno je. Edini predmet, kjer imama vse petice, je glasba. To je ena in edina stvar, ki me v življenju resnično zanima in me vedno bo zanimala. Zelo rada bi postala pevka ali pa igralka, ampak nikoli nimam šanse, da bi pokazala moje zmožnosti. Doma sama sebi pojem, nato pa pride mama in mi reče, da naj utihnem. Bla bla bla. No, stara sem 18 let in obiskujem tretji letnik v neki gimnaziji… sama se sprašujem, kako mi je sploh uspelo priti do tja, ker so moje ocene vedno bile obupne. To pač ni nekaj, za kaj živim. Moja droga je glasba… to je vse, kar zame resnično šteje. Prijatelji pridejo in grejo, glasba ostane… spomini se zbrišejo, najboljši videi in besedila pa ostanejo. Ljudje, ki so nekoč bili legende umrejo (primer: The Ramones), njihova glasba se pa vtisne vsem v spomin, tudi če jih več ni.
Tudi jaz bi rada bila ena izmed tistih, ki so se vpisali v zgodovino. Želim biti nekdo, po čem se bodo ljudje zgledovali. Ampak to je težko, če nihče ne verjame v tebe. Lahko si na prepustnici in obupaš, ali si pa izboriš pravico.
Ni tako zelo težko… no, je, ker pravica dandanes ne obstaja več. Obstaja samo še denar. In nekaterim je to dovolj za vse njihove potrebe.
--
''Gospodična Cremp, kaj že spet slučajno spite?! To pojasni vse vaše ocene! Kot razredničarka zahtevam, da po pouku ostanete tukaj, ker se imamo nekaj resnega za pogovoriti! Razumeš?!'' prikimala sem, ko se je pa obrnila sem zavila z očmi. Spet. Ostati. Po. Pouku.
*zvonec*
''Torej, gospodična Cremp, ne vem kaj ej narobe z vami, ampak se mi zdite zasanjani… ljubezen? Droge? Alkohol?'' začela sem se smejati in odkimala sem. ''Ne, preprosto ne zanima me to tukaj. Dolgčas mi je med poukom…'' ''Razen med glasbo, imam prav?'' navdušeno sem prikimala. ''Ja, med glasbo mi nikoli ni dolgčas, vedno imam nekaj za delati. Rada jo imam.'' Profesorica se je malo zazrla skozi okno. ''Torej je to edina stvar, ki te zanima?'' prikimala sem. Nekaj si je začela zapisovati in mrmrati sama sebi v brado, nato mi je pa dala en papir. ''To daj mami in ji reci, da naj pride sem, ker se morava pogovoriti.'' Izbuljila sem oči. ''Tako hudo je?'' začela se je smejati in odkimala je. ''Ne, ni hudo, samo, mogoče, bi bilo boljše, če bi šla na eno drugo šolo… kakšno glasbeno akademijo, ampak tvoja mama se mora strinjati s tem. Tako, da ji nesi to domov in mi jutri prinesi nazaj. Nujno je, in upam, da se to ti in tvoja mama zavedata. Razumeš?'' prikimala sem in kar neslo me je domov. Sicer sem že tako ali tako zamudila avtobus, tako da sem kar letela domov. Dobesedno letela.
''MAMA! MAMA! KJE SI?! NUJNO JE!'' sem se začela dreti, ko sem stopila v hišo. ''Zgoraj sem. Kaj je tako pomembnega?'' niti torbe nisem odvrgla, kar poneslo me je po stopnicah. ''Torej, to mi je danes učiteljica dala in rekla, da moraš jutri k njej da se nekaj pogovorita…'' ''Djeax, prosim te, dihaj. OK? Saj bom šla k njej… če ona misli, da je to najboljše zate…''
''SEVEDA! JA! TO! HVALA MAMI!'' wow, mislim da sem po nekaj mescih končno spet hvaležna mami… in učiteljici. OK, trga se mi.
Samo čakaj malo… kje pa je takšna šola? V Ameriki so, seveda, samo me sem ne bi sprejeli… o porka madona. Najbližja šola je v Yorkshire-u.
--
NUJNO PREBERI!!!!!!!!!!!!!
Torej, tale next je mogoče bolj tak tak... samo nisem preveč pri volji za to, in naj vam povem, da ne bo ravno neka tipična zgodbica, ki bo vsem všeč..
veliko bo prepirov in tega, pa veliko bo metala, rocka in punka ter teh stvari... porniško vzdušje bo.
Če ne marte tega, prosim ne berite, ker vam ne bo ušeč...
+laah napišete kaj več ko sam next?:*
02. maj 2013
porniško
neeeeeeeeeeeeeexr
juice sej že veš da pišeš fenomenalno *___________________________*
02. maj 2013
OMFG MOJA NAPAKA
UPORNIŠKO*
NE PORNIŠKO
02. maj 2013
porniško
02. maj 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg