Forum
Spoznaj Annabelle.

Tisto sramežljivo, tiho in zadržano dekle, ki je nihče ne opazi.
Kar pa ljudje ne vedo, pa je, da Annabelle ni neka navadna punca.
Da ima veliko skrivnost, katere se še sama ne zaveda.

Ampak, do tiste usode noči, je njeno življenje preprosto; šola, mama, delo, spanje in ponovi. Njeno življenje je dolgočasno in Anna si želi nekakšne spremembe. A ko napoči trenutek resnice, je vse kar si želi to, da bi se življenje vrnilo na stare tire.

Čez mnoge spletke in pustolovščine jo vedno spremlja nevarnost in velika, starodavna skrivnost, zakopana globoko v njej.
Stvari se začnejo zapletati.
Nevarnost je v sencah.

In ko Annabelle spozna Lucas-a, se zave, da njeno življenje nikoli ne bo enako.

Kajti ona je Bitje Svetlobe.

On pa demon.

















Toreeeej,... kako se vam zdi? Naj nadaljujem??


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

07. december 2014
next
07. december 2014
Cнαρтεя σпε - Iт αll вeɢιɴѕ

»Hell is empty. All the devils are here.« -Shakespare
"Vse se začelo z nočno moro. No, vsaj mislim, da je bila nočna mora."

Največja gruča ljudi je bežala mimo mene. No, če sem natančna, so vsi tekli kot, da bi bili na teku za življenje. In niso bežali mimo mene.
Bežali so od mene.

Presenečeno sem se ozrla na ljudi okoli mene, ki se naredili velik krog, v katerem sem stala sama. Vsi so imeli grozljivo prestrašene izraze na njihovih zabrisanih obrazih.
Hotela sem stopiti bližje in vprašati, kaj se dogaja, a vsi njihovi pogledi so se nenadoma ustavili na meni in kar sem videla v njihovih očeh, me je prestrašilo.
Bali so se mene. Ko sem se zmedeno zavrtela v obratni smeri urinega kazalca, so začeli kričati. Kriki so mi segli čez kožo, čez meso, čez kosti in zarezali naravnost v srce.

Silna bolečina je eksplodirala v notranjosti mojih prsi in zakričala sem od osuplosti in muke. Roko sem položila na vrh mesta bolečine in poskusila vdihniti. Bolečina se je v tem času že razširila po celem telesu. Po rokah, čez meče in vse do prstov. Počutila sem se, kot da me stresla elektrika po celem telesu. Čutila sem, da gorim in spraševala sem se, če so se moja oblačila nekako vnela. A nato sem ugotovila, da gorim od znotraj.
Kot da bi mi začelo goreti srce, kjer je bila bolečina največja.
Srce, ali pa duša.

Nekaj dolgih, mučnih minut sem se hotela otresti ognja, hotela sem se premakniti, se politi z vodo, s čimerkoli. A ker se nisem mogla premakniti niti milimetra, sta moja volja in moč začeli popuščati. Na koncu, sem se vdala ognju in mu pustila, da me vzame.
Vse kar sem čutila je bila vročina.
Nisem čutila mokrih, solznih lic ali tal pod menoj.

Vse kar sem čutila za tistih nekaj sekund, je bila huda vročina in vse kar sem slišala, so bili smrtni kriki ljudi okoli mojega padlega telesa.

A nato, je vse utihnilo.
Kriki, ki so še vedno rahlo odmevali v mojih ušesih, so popolnoma potihnili v istem trenutku, kot da bi nekdo urezal z bičem. Oklevajoče sem odprla težke oči, katerih se sploh nisem spomnila, da sem zaprla. Vse kar sem videla je bilo črno-rdeče.
Počasi, a z novo vztrajnostjo in nekakšno močjo, sem vstala. Brez nekakšnih bolečin, ki sem jih pričakovala in brez oklevanja in negotovosti. Moje misli so bile jasne. In smrtonosne. Nekako sem se z neverjetno hitrostjo zavrtela, spet v obrati smeri urinega kazalca.
A tokrat, sem se zavrtela petkrat.

Na obrazu sem čutila nasmešek, ki se je večal, ko sem se ozrla po zbrani množici z krutimi, plenilskimi očmi.

'Vsi bodo umrli.' sem veselo pomislila.
Nato sem se močno zdrznila. Ni bilo možno, da bi to pomislila jaz. Kajne?
'Kaj?' sem se vprašala, popolnoma zmedena.

Sama v sebi sem zarenčala in zavpila: "Vsi bodo umrli!"
'Ne!' sem zavpila, tokrat sama v sebi.

'Utihni! Zdaj je konec linije angelov. Vdaj se in pojdi!' sem zavpila nase.
No, ne. Tega nisem zavpila jaz.
Ne res tista prava jaz.

Ko so 'njene' besede padle name kot tona opek, sem začela kričati in obupano klicati na pomoč. To nisem bila jaz. Nekdo je imel moje telo pod oblasti. Ta 'nekdo' je zdaj imel moje telo. In moje moči. Moje 'Pealil' moči.
Moči, ki lahko uničijo svet.

Začela sem vpiti še močneje in prestaviti moje telo, a ga nekako nisem mogla.
'Kako?!' zavpila nad vsiljivko.
Ignorirala me je in uporabila moje telo, da je naredila nekaj korakov v krogu. Začela se je kruto smejati ko je opazila skupinico majhnih otrokov, stisnjenih skupaj in objetih, da bi se zavarovali pred mojo krutostjo.
Njeno krutostjo.

'Pusti jih pri miru! Samo otroci so! Pusti jih!' na ves sem kričala nanjo, a moje besede niso imele učinka.
Hodila sem (je) naprej, brez ustavljanja in njene/moje oči so imele le en cilj; nemočne otroke.
'Ne!' sem zavpila nanjo, ko so naju moje noge pripeljale kamor je 'ona' želela.
Nemočna sem opazovala, kako so se nama vsi umikali iz poti in pustili prazen prostor za njimi.

Z visoko dvignjeno glavo je odkorakala do otrok in na moje presenečenje pokleknila pred majhnim fantkom z izbuljenimi, čudovito modrimi očmi in kratkimi, temno-rjavimi lasmi, ki so se lepo svetili pod velikimi lučmi na stropu. Iz množice otrok je nekako izstopal, saj je imel nekakšno posebno auro okoli njega, poleg tega pa mi je bil nekako zelo znan in takoj sem začutila neko posebno naklonjenost do njega.

'Če bi mu hotela hudega, bi verjetno stala in samo uporabila mojo moč zato, da bi ga še bolj prestrašila.. Zdaj pa čepi. To pomeni, da jim ne bo škodovala. Kajne?'
V mene se je naselilo upanje ob teh mislih.
'Mogoče ni mislila resno, ko je rekla, da bodo vsi umrli.'

Postala sem malo boljše volje in v mojo dušo se je naselil mir ter veliko olajšanje.
Ampak vso moje upanje se je razblinilo tisti trenutek, ko je položila mojo roko na fantovo majhno ramo.

Začela sem čutiti mojo moč, kako se porablja in izrablja za to, da vzame nedolžnemu otroku življenje. Upirala sem se in vpila, a nič ni pomagalo.
Fantek, ki ni mogel biti star več kot štiri leta, se je zrušil na tla, njegovo brez-življenjsko telo kakor lutka, negibno na mrzlem podu.

'Ne..' sem dahnila, nezmožna več kričati, kot poprej.
'NE!' sem zakričala v drugo, popolnoma otrpla in zamrznjena v mojem položaju.
Mojo dušo je prevzela neizmerljiva žalost, obup. Začela sem se tresti in se zvijati. Nenadoma je ves svet postal nekako jasnejši in hkrati bolj meglen. Ko so se moje oči razširile od presenečenja, sem opazovala mojo okolico z jasnejšimi mislimi.
Vse okoli mene se je nenadoma ustavilo. Svet je zamrznil.

'Tole ni resnično.' sem zašepetala.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Zbudim se s poskokom.

Po hrbtu in po čelu mi teče mrzel znoj, ko se rahlo dvignem tako, da imam moj zgornji zadnji del telesa pritisnjen ob steno, ki je prijetno mrzla.

Nekaj trenutkov samo globoko diham z zaprtimi očmi, ki spuščajo solze na plan, da se pomirim. Moja lica so popolnoma premočena ter solze še kar nekaj časa padajo na mojo pižamo.

"Ni bilo res, ni se zgodilo, ne bo se zgodilo.." si tiho prigovarjala, da se pomirim.

Ko si to ponovim še tretjič, končno odprem oči, ki v trenutku zagledajo svoj odsev v ogledalu, nasproti postelje.

Ko bolje pogledam moj odsev, mi roka samodejno poleti k ustom, da zaduši moj krik.

Moje oči se svetijo.

In so snežno bele barve.





07. december 2014
Si tiho prigovarjam* se opravičujem za napako
07. december 2014
u173906
u173906
next, waw ful dobr to je tak zakon next
07. december 2014
To je prfekcija! Da se mi takoj spraviš pisat next, jasn?!
NEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!
07. december 2014
AWHHHH, HUAALAA Ok, bom šla kr zdej prevedit drugo poglavje.. malo bo trajalo sam,... ok
07. december 2014
neeeext
07. december 2014
Gaaaaaaah nardila sm cover za use slo bralce.... upam, da vm bo ušeč!!!!!!!! Prosim, dajte mnenje





09. december 2014
Kliknite, bo ful boljš kvaliteta
09. december 2014
u173906
u173906
Next
09. december 2014
next
10. december 2014
Jutri dobite dooooooooooolgooo poglavje a vredu?? Dans nimam veliko časa.. bruuuh
10. december 2014
ok
10. december 2014
Pa malo tegale cupcake-a dobite
10. december 2014




10. december 2014
Cнαρтεя тшσ - ƝσямαƖ (ησт)

"Annabelle! Če najdem samo še eno umazano nogavico v moji omari, bo nekdo za to plačal!"

Zbudim se nenadoma in nepričakovano. Iz mojega grla prihajajo zvoki, ki bi jih spuščal kakšen grizli, nato pa se zavrtim na postelji tako, da ležim na trebuhu z glavo pritisnjeno v mojo toplo blazino.

Ugh, res nočem poslušati moje mame tako zgodaj.

"Annabelle! Ali si me slišala, nehvaležna- " začne glasno govoriti in ko slišim, da se začne glasnost njenega tona večati, ugotovim, da je prišla v mojo sobo. Nato pa nenadoma utihne.

Kljub mojemu zaspanemu stanju, se mi čelo nagrbanči iz zmede. Moje misli so še vedno rahlo meglene, a ugotovila sem, da je verjetno zapustila mojo sobo.

Globoko izdihnem zadržani dih, za katerega sploh nisem vedela, da sem ga držala. Na moj obraz se prilepi majhen, zadovoljen nasmešek.

Ampak ta nasmešek hitro zbledi, ko me preseneti neverjetno glasen zvok. Popolnoma zbujena padem komično iz tople postelje, ko se moje oči razširijo do največjega možnega obsega. Seveda, k temu padcu je spadal tudi visok krik in bolečina v komolcu.

Moji možgani začnejo počasi delovati in to uporabim za to, da pogledam po izvoru zvoka. Ko se moje oči ustavijo na postavi moje matere z enim zvočnikom v vsaki roki, sem pripravljena, da grem v napad.

Ko sem že spravila večino mojega telesa s tal, pa se je Regina (moja mama) precej zlobno nasmehnila. Moj načrt, da bi vzela odejo s postelje, jo zavila in jo nato vrgla na Regino, potem pa jo zvezala z lučkami, ki so visele nad majhnim ogledalcem v sobi je v trenutku postal neuresničljiv. Moje mame ni dobro izzivati. Nikoli.

Pri Regini Darkgore so obstajala pravila.

Prvo pravilo: Ubogaj. Vedno.

Drugo pravilo: Poslušaj. Vedno.

In nazadnje, tretje pravilo: Ne izzivaj. Nikoli.

Vse kar ona reče si moram zapomniti, da v prihodnosti ne naredim kakšne napake. Spomin na prejšnji teden je še svež; prav tako pa moje rane.

Bilo je precej neumno, res. Ko me je prišla iskat po pouku, me je opazila, kako se pogovarjam z nekem moškem, katerega imena se zdaj več ne spomnim. Spomnim se še, kako je prišel do mene in me povprašal po nahajanju neke punce - njegove hčerke. Prepoznala sem ime dekleta; sošolki sva in vedno po pouku ostane v šoli še nekaj časa zaradi dodatnih vaj, ki jih potrebuje, da lahko sledi pri pouku. Punca je precej vesela, malo bolj okrogla in vsi jo imajo radi. Vljudno sem mu povedala v kateri učilnici se je nahajala in ravno ko se poslovil, je do mene pridirjala mama. Njen obraz je bil popačen in vedela sem, kaj sledi.

"Pojdi v avto." je rekla z zadrgnjenim glasom.
Hitro sem prikimala in odhitela k maminim majhnim, rdečim Suzuki-jem.

Spomnim se straha, nato se spomnim njenega obraza in tišine v avtu, potem se še spomnim hiše in vstopa, po tem pa bolečine in krvi, nato pa,... nič.

Naslednji dan sem se zbudila v novih oblačilih in pekočo bolečino na komolcu, na zapestjih in pekočo bolečino na hrbtu.

Prelomila sem pravila; govorila sem z neznancem brez maminega dovoljenja, pozabila sem se opravičiti za mojo napako,...

In sedaj, ko strmim v njo z jezo, jo izzivam.

Ampak trenutno, mi je vseeno.
Naj me spet prebiča, naj me ubije, če hoče. Briga me.

'Ah! Lep začetek dneva!'

Ker ne neham strmeti vanjo z sovražnim pogledom, po nekaj trenutkih spremeni svoj izraz in zavzdihne. Nato brez besed odide iz moje sobe.

Nekaj trenutkov samo stojim in gledam za njo.

'To je to? Zmagala sem?' pomislim, upanje in veselje vidna na mojem obrazu.

Da ne izzivam več moje sreče, hitro vzamem oblačila, zložena do popolnosti na mojem starem, lesenem stolčku.

Oblečem stari pulover in rahlo strgane pajkice, nato pa skočim v staro kopalnico z stenami, s katerih se lušči zelena barva, kjer si umijem obraz in zobe.

Hitro se pogledam v umazano ogledalo. Namrščim se.

Nikoli nisem imela rada mojega obraza. Ali telesa. Je čudno oblikovano, poleg tega pa nimam veliko za pokazati, kot imajo nekatera dekleta. Moja koža je svetlejša kot mleko, ampak kljub bledosti, me sonce nikoli ne opeče ali obarva. In moj obraz, je grozen. Moja brada je po mojem mnenju predolga, moja usta in oči imajo preveliko razdaljo med njimi ter imam zelo majhne zobe. Mislim, vsi imajo lepo zmerno velike zobe, jaz imam pa te miniaturne kamenčke v mojih ustih.

Največji problem, pa so moje oči.
Imam čudne rjave oči; če pogledaš iz neke razdalje lahko vidiš moje oči kot zelo temno-rjave, ampak od blizu,... opaziš zlate kroge okoli črne zenice. In to me zelo straši.

Hitro vzamem glavnik in petkrat povlečem čez moje zelo dolge, rjave lase, da jih uredim.
Še zadnjič se pogledam v ogledalo in si naključno pogledam naravnost v oči. Prešine me spomin, kakor sanje, o snežno belih očeh v temi,...

Preden bi se lahko še bolj poglobila v to misel, stresem z glavo.

'Samo sanje so bile.'

-------------------------------------------------------------------------------------------------
GGAAAAAAAAAAAAAAAAHHHH TOLE NI CELO DRUGO POGLAVJE!!!! SE OPRAVIČUJEM, AMPAK NIMAM VEČ ČASA DANES!! Sem mislila da ga bom imela ampak...... Jup, jutri dobite ostanek (KI GA JE ŠE ZEEELOOOOOO VELIKO - tole ni bila niti tretjina) in mogoče še TRETJE POGLAVJE!

ČE,... dobim kakšen next
11. december 2014
POZOR: TOLE NI BILA NITI TRETJINA!
11. december 2014
neeeeeeeeeext
12. december 2014
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!
12. december 2014
NEEEEEEEEEEEEXT
03. januar 2015






NA WATTPADU!!!!

+ nov cover! <3
11. januar 2015
Waaau. Obožujem to zgodbo! Celo mal navdiha mi je dala, da nadaljujem svojo, ker si želim bit prav tak dobra pisateljica. Perič Ana sem, da bo naslednjo leto res najbolj prodajana knjiga na svetu. Al pa vsaj v Sloveniji no. Ka jo boš še naprej pisala tukaj al sam na Wattpadu? Bom na Wattpadu tud brala. *.*
NEXT
13. junij 2015
next-nova bralka
16. junij 2015
POMEMBNO OBVESTILO! KNJIGO SEM MALO SPREMENILA! Ampak za vaše boljše razumevanje, bom ponovno objavila drugo poglavje. Prvo poglavje bom pustila nespremenjeno, drugo poglavje pa je kritično in nujno potrebno obnovitve!!

Hvala za razumevanje
11. september 2015




11. september 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg