Hej, hej!

Končno moja prva zgodbica! Upam, da vam bo všeč. Objavljala bom redno - 2, 3 krat na teden.


PROLOG

Damask, Sirija, 2011

»Dani 'adhhab!« odrinila sem jo. »Pojdi stran!« Hitro sem si popravila naglavno ruto in ošvrknila Deniz, ki je še vedno prosila naj jo nesem. Za šestletnico je bila drobna in ljudje bi jo lahko zmečkali v nepregledni gneči. Zazrla sem se preko ceste; mama nama je že besno mahala in kričala naj pohitiva. Njen glas se je nekako razgubil med množico. Doma bo spet pela šiba, sem pomislila, medtem, ko sem vlekla sestro za sabo. Še predobro sem poznala njen zvok in sledi, ki so počasi izginjale. Spomnim se še dneva, ko me je prvič natepla. Bilo je predlani, malo po tem, ko je šel brat Abdu v vojsko. Takrat sem se naskrivaj dobivala z fantom iz soseske, Ayhanom. Vsak dan sem se izmuznila iz hiše, vedno z drugim izgovorom. Verjela mi je, dokler mi ni enkrat sledila. Kako me je pretepla, kako sem jokala. Vsega še še živo spomnim, tudi tega, da en mesec nisem smela iz hiše. Ayhana nisem več videla.. Mama nadzoruje vsak moj korak; njen načrt je, da me bo poročila v dobro družino. Vem, da se tako samo tolaži, ker ni Abduja. Tudi jaz ga pogrešam. Pa očeta. Njega še najbolj. Kako bi si želela, da bi bil zdaj tu. Iz misli me je prebudil grob prijem. Mama me je vlekla po ulici. Nisem več mogla… lastne misli so me dušile. Vse modrice, ki sem jih imela po telesu. Vse prejokane noči, ko sem si želela le osebo, ki bi me stisnila v objem in me poljubila. Ne morem več. Vidim, da je Deniz pri mami. Izvijem se iz prijema in stečem čez cesto. Z kotičkom očesa še opazim mamo, ki se obrača. Potem pa le pok, v mojih mislih.

___________________________________________________________________________________________

Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...
Se beremo!
23. julij 2018
~Lily~
~Lily~
Next
23. julij 2018
Začetek deluje super, všeč mi je, da se dogaja v Siriji. Neki drugačnega, pohvalno

Next!
23. julij 2018
Hvala kklara in ~Lily~ za nexta in komentar!
Še kakšen Next?
24. julij 2018
Eyelet
Eyelet
Zanimivo :')
Next
24. julij 2018
Super je, ker je zgodba nekaj izvirnega in nismo navajeni okolja, v katerega si ga postavila. Tale 'eksotična' lokacija da res poseben čar zgodbi.

Next!
24. julij 2018
Hvala za vse nexte in lepe komentarje!
Evo, novi del!



1. poglavje

London, UK, maj 2018

»Sem Ana Habuk. In trenutno si z pudrom prekrivam brazgotino« Alice se je zasmejala. »Smisel za humor sicer imaš, a ne vem, če bo to dovolj.« Alice je moja prijateljica od kar sem prišla v London. Spomnim se, ko sva se zaleteli na podzemni, od takrat sva nerazdružljivi. »Moraš biti očarljiva in hkrati odločna. Samo tako boš dobila službo.« Odložila sem čopič. »Za službo v gledališču ne rabim biti pretirano očarljiva. Kaj pa to njih briga. Verjetno jih bo zanimalo, če imam svoje stanovanje in koliko ljudi mi sledi na Instagramu. Gledali bodo mojo postavo in se obregnili ob dejstvo, da nisem rojena otočanka.« Alice je zavila z očmi. »Zakaj moraš biti vedno tako črnogleda? Arabkinje ste lepe in morala bi biti ponosna na svoje korenine.« Prhnila sem. »Nisem črnogleda. Škoda le, da vsi ne razmišljajo kot ti.« Obula sem si salonarje in pograbila torbico. Še enkrat sem preverila, če imam osebno in življenjepis. »Vso srečo« je zaklicala za mano Alice, ko sem bila že v dvigalu. To je že peti razpis za službo, sem pomislila, medtem, ko se je dvigalo spuščalo v prtljičje. Pri 25 mi še vedno ni uspelo najti službe. Na ulici je bilo še vedno vidno nekaj smeti, ki jih od sobote niso uspeli pospraviti. Seveda sobota. Dan, ko je svet obstal in strmel v grad Windstor, kjer je Princ Harry za svojo ženo vzel priseljenko afriških korenin. Kakšna ljubezen. Sama sem proti monarhiji. Saj so tudi oni samo ljudje, kot mi. Zakaj bi morali biti nekaj več? Od daleč opazim znano streho. Mislim, kaj bom sploh počela v gledališču? Upam, da bom uporabna vsaj kot maskerka. Zdrznem se. Čeprav je maj, je še vedno malo mrzlo. Nasproti mi prihajata postavi: ženska zavita v ruto drži otroka za roko. Za hip se ustavim. Mami? Deniz? Zahlipam, kot mali otrok. Pojavi odideta naprej, brez, da bi se zmenili zame. Hitro si pobrišem solzo, ki mi spolzi preko lica. Zdaj ni čas za to, pomislim. Če sem zdržala tako dolgo, bom še naprej. Pred vrati gledališča malo postanem. Tega o monarhiji raje ne bom povedala, če nočem postati smetarka, pomislim. Z rahlo tremo potisnem težka vrata.

_______________________________________________________________________________
Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!
26. julij 2018
~Lily~
~Lily~
Next
26. julij 2018
Next
26. julij 2018
Hvala ~Lily~ in Kat♡Somerhalder, še kakšen Next?
26. julij 2018
Next
27. julij 2018
Hvala za vse nexte!
Novi del!



2. Poglavje

»Ni šlo tako slabo, razen, da sem večino časa samo stala na odru« Alice mi je podala vilice. »Ok, ampak saj si jih očarala ne?« Zavzdihnila sem. Trudila sem se odpreti škatlo z rezanci, ki jih je Alice prinesla iz kitajske restavracije. »Ne vem. Njihovi obrazi …Mislim, saj veš kakšni so igralci – nikoli zares ne veš kaj občutijo.« Alice je prikimala. »In kaj boš zdaj?« je vprašala. Končno sem odprla škatlo. »Čakala bom. Druga mi itak ne preostane. Ta teden mi bodo sporočili kako in kaj.« Mislim, da je bil čas, da malo preobrnem temo. »In kako gre tebi?« Alice je zavzdihnila. »Ah v službi je kaos, kot vedno. Drugače pa Mike še vedno hoče, da se preselim k njemu.« Mike je Alicin fant že od nekdaj. Njuna zveza ni bila nikoli preveč resna, če odštejemo redke sobote, ko sta se dobivala v pubu zraven bloka. Vedno se je končalo isto - Alice se je napol pijana pozno vračala. Ko sem jo vedno nekako spravila iz kopalnice do kavča je jamrala, da bo pustila Mika. No, ni se še zgodilo. Vedno me je prosila, da grem zraven. Nikoli nisem šla. To preprosto ni zame. Res je, da bi lahko srečala 'tistega pravega' kot rada pravi Alice, ampak tako nizko pa že nisem padla, da se bom ob sobotah zvečer pijana in vsa strta vračala domov in bom v tem času odvisna od svoje cimre. No, te sobote so nekako izpuhtele takoj, ko je Mike dobil resno službo. In zdaj je Alice zaposlena s tem, da ga odganja od ideje, da bi zaživela skupaj. Hvala bogu, saj bi jo res pogrešala. Ampak po eni strani vedno znova premišljam. Mogoče je pri 25 že čas, da si poiščem fanta, dobim službo in se odselim. Mogoče.

_______________________________________________________________________________________

Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!
30. julij 2018
Next
31. julij 2018
Hvala kklara, še kakšen Next?
06. avgust 2018
Next
06. avgust 2018
Next ^^
06. avgust 2018
Hvala za vse nexte!
Evo, novi del!

Ne spomnim se ravno kako se je sploh začelo. V misli se mi vedno znova prikrade star in zamajan avtobus svobode željnih ljudi, ki so se odpovedali svoji veri, družini in domu v zameno za 'novo' življenje. Pridružila sem se skrivni organizaciji, ki je vsako leto ljudi na skrivaj pretihotapila v London. Spominjam se ženske, ki je sedela zraven mene, bila je le malo starejša. Črni, gosti lasje so ji prekrivali obraz poln brazgotin in bolečine. V naročju je držala otroka, starega okoli leto. Jokala je. Njene solze so padale na čelo spečega otroka. Spomnim se smrtne tišine. Biti smo morali tiho, da ne bi zbudili pozornosti. Če bi nas ujeli, se ne bi dobro končalo. Potovali smo več tednov. Umazani in shirani. To je bila cena 'novega' življenja. Vse svoje prihranke sem porabila zato in verjetno nisem bila edina. Preostanka se ne spomnim. Nihče iz avtobusa se ne. V redke obroke so nam podtaknili nekakšen ZIP s katerim smo počasi izgubljali spomin. Preprosto niso hoteli, da bi jih kdo od nas razkrinkal. V mesto ob Temzi sem tako prišla brez identitete, prestrašena in izčrpana. Dolgo sem iskala stanovanje, a sem ga dobila šele po nenavadnem srečanju na podzemni železnici z Alice. Postala je moja rešiteljica, rešilna bilka v ogromnem mestu. Postali sva nerazdružljivi. Spomini so se z leti počasi vračali. Alice je postala moja družina majhno stanovanje v bloku pa moj dom. Naučila sem se živeti v sedanjosti in čeprav je kruto sem preteklost preprosto potisnila iz mojega življenja.
_____________________________________
Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!
11. avgust 2018
jaz imam kritiko! mislim da je zgodba prevec vsakdanja
11. avgust 2018
Next
11. avgust 2018
Hvala Kat♡Somerhalder za Next! Patricia najaca hvala tudi tebi za iskreno kritiko. Mislim, da me bo vsakdo, ki redno piše in objavlja zgodbe razumel, da je težko sestaviti zgodbo, ki bo zanimiva, napeta in, ki jo bodo bralci dobro sprejeli. Obljubim ti, da bo v nadaljevanju zapletov še veliko. Upoštevaj pa tudi, da je zgodba na začetku in, da začetek pač more biti v smislu predstavljanja, da se liki torej predstavijo itd. Ne morem že na začetku zgodbe stvari že tako zaplesti, da še sama ne bom vedela kako in kaj. Res pa ti obljubim, da bo v nadaljevanju veliko vsega.

Še kakšen Next?
12. avgust 2018
Opa, pozabila prebrat!

Malce daljših nextov se ne bi branila (knjižni molji pa to) Drugače pa Next!
12. avgust 2018
Next!
13. avgust 2018
Next
13. avgust 2018
royal garden... kdo bo pa to kopal?
13. avgust 2018
Pobegli puran, bom poskusila hvala kklara in dark_one za Next! Francelj ugl. veliko bo še kopanja, kdo pa bo pa naj bo še skrivnost

Še kakšen Next?
14. avgust 2018
Next
18. avgust 2018
Hvala Patricia najaca, novi del bo prišel jutri!
21. avgust 2018
Evo, novi del!



4. Poglavje

»Cause, I'm in love with the shape of you!« Odmevalo je po vseh hodnikih. Uf, Alice kaj spet počneš, sem pomislila. Ko sem se otovorjena z vrečkami končno prebila do vrat in stokrat potrkala, a je glasba zadušila vso mojo prizadevanje sem bila že prepričana, da je Alice povabila vso svojo bližnjo in daljno družbo na zabavo v stanovanje, ki je že drugače tako ali tako premajhno, če pa vanjo stlačimo še ljudi, ki drugače ne znajo preživeti sobotnega večera, kup prigrizkov, alkohola in cigaret ter dostavljavca pic nastane razdejanje, ki ga čistiš še cel mesec. Poleg tega pa moraš odgovarjati še za glasno glasbo, ki večinoma zmoti vse sosede. Bila sem jezna. Če ne bo nehala se bom še odselila. Jezno sem brcnila v vrata, »ALICE!!« Presenečena sem bila, ko so se vrata narahlo odprla. Zadel me vonj po pečenem piščancu in vanilja svečkah, ki sem jih prejšnji teden kupila za 1£. Odrinila sem vrata in iskala sem pare, ki se poljubljajo v kotu in ljudi, ki se nalivajo v kuhinji. Alice je med tem stišala glasbo. »Kaj ti pa je? Da kar tako vdreš?« Bila sem presenečena. Miza je bila lepo pogrnjena, na njej pa elegantni krožniki in steklenica rdečega vina. »Alice.. Kaj se dogaja?« pogledala sem jo. Nasmehnila se je. »No, novice imam. Pogovoriti se morava.« Pomagala mi je raztovoriti vrečke. Nato sva sedli. Na mizi pred mano je bila kuverta. Naslovljena je bila name, a je bila že odprta. »Alice, kaj je to?« imela sem občutek, da je šele začetek presenečenj. Prav sem imela. Alice je kar žarela. »O, Ana. Tako sem vesela zate. Nisem se mogla upreti in sem jo odprla. Hitro poglej!« Odprla sem odprla kuverto in razprla beli list. Počasi sem brala…. Ana Habuk… Avdicija… Odločnost… Zrelost za službo… Igralka, ali pomočnica….. Sprejeta… List mi je padel na tla. Alice me je prijela za roko. » V ponedeljek greš na sestanek v gledališče. Sprejeta si!« Pogledala sem jo.. Sprejeta? SPREJETA!? Skočila sem pokonci. »Alice službo imam!« Objela sem jo. Bila sem tako srečna. Kdor čaka dočaka, sem pomislila. »No, na to je treba nazdraviti!« Nalila mi je malo vina. Dvignila sem kozarec. Pomignila sem ji naj si tudi ona nalije, a je odkimala. To ni običajna Alice. Ona je vedno spila, ko je bilo ponujeno. »Alice?«zaskrbljeno sem jo pogledala. Ona pa se je samo smejala. »Veš, z Mikom sva se zadnje čase precej zbližala. Pravi, da se ne rabiva še takoj vseliti skupaj, da morava stanovanje prej urediti. No, časi se počasi spreminjajo. Nisva več samo naivna najstnika. Mislim, da sva postala resen par.« vzdihnila je. Spustila sem kozarec. »Pa ti ja ni prepovedal piti alkohola?« zasmejala se je… »On ne.« Zdaj je postajalo že čudno, »Kako to misliš, on ne?« Pogledala me je, »Oh Ana… Noseča sem.«. »No.. No..Noseča?« glas mi je zastal v grlu. Bila sem tako presenečena. Alice so se orosile oči. »Ja, tudi sama nisem mogla verjeti. Niti Mike. Rok imam komaj januarja.« Zdaj sem tudi jaz začela jokati. »Oh, ne skrbi Ana, saj bom za zdaj še živela s tabo«. Objela me je »Ni to«, sem hlipajoče dejala, »samo tako srečna sem.« Zasmejali sva se. Ampak res: moja najboljša prijateljica pričakuje otroka in dobila sem službo. A je lahko življenje še lepše? »O sranje!!!« Alice je skočila pokonci. »Kaj?« Prestrašila sem se. »PIŠČANEC!« hitro je stekla v kuhinjo. Oddahnila sem si. Dobra stara Alice.

_____________________________________________________________________________________________

Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!
29. avgust 2018
Eyelet
Eyelet
Next
29. avgust 2018
Next
29. avgust 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg