Forum
u214313
u214313
Vlakci smrti. Vedno so bili tako zanimivi in skrivnostni. Najprej zgleda zabavno, potem si želiš premislit in na koncu, ko pogledaš nazaj se nasmehneš in se zaveš, da si se zabaval. No, ali pa ne in samo bruhaš. Samo na vlakcu smrti se počutiš tako, kajne? In potem se zaveš, da tudi življenje v tebi prebudi takšne občutke. Torej le vlakci smrti in življenje ti dajo to neverjetno potovanje napolnjeno s čustvi. Ampak ko pridemo do Melisse, je še ena stvar, ki ji povzroči take občutke. ali naj raje rečem nekdo?












1. Poglavje - In My Head
------------------------------------------------------------------------------------------------------
Vedno sem oboževala zabaviščne parke. Vlakce smrti, če smo natančni. Vzponi in padci so mi govorili, da se koncu vse konča. Tudi življenje. In glede tega ne moremo storiti nič. Ko je konec, je konec. Ampak je ena razlika. Na vlakec lahko greš znova in znova, v življenju pa imaš le eno priložnost.
Ampak moje življenje ni bilo kot vlakec smrti. Bilo je precej dolgočasno. Nobenih vzponov in spustov, vsaj ne tistih nepredvidljivih. z depresijo sem se ubadala že skoraj štiri mesece. Vedno sem bila tisti 'veseli otrok', zdaj pa nisem več veliko govorila in moja mami je to opazila. Poslala me je k terapevtu. Vendar je po nekaj časa terapevt rekel, da sem preveč zapletena in ne more delati z mano. Vem, kako lahko terapevt to reče? A niso to tisti ljudje ki nikoli ne obupajo? Ampak potem mi je postalo vseeno. Vsako jutro sem odšla v šolo, prišla domov, se zaklenila v sobo ter čakala na naslednje jutro.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Thoughts?
28. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
Next
28. avgust 2016
u214313
u214313
wow res hvala za tolk hitr odziu







2.Poglavje -
----------------------------------------------------------------------------------------------------
Pogledala sem skozi okno. Razgled je bil lep, a me je ta lepota iz nekega razloga zabolela. Skozi okroglo okno moje podstrešne sobe se je videla lepa pokrajina, neokrnjena, divja. Zdelo se mi je, da lahko le jaz opazim to njeno lepoto. Vsi drugi so hiteli, hodili mimo in se niti enkrat ozrli ven, ker so je bili navajeni. Mogoče me je zato bolelo. Ker je bila kot jaz. Nihče ni opazil, kako trpim in me bolečina razjeda od znotraj, vsi so le opazili, da je ''nekaj narobe z mano''. Valovi so butali ob nižje pečine, na katerih je stala naša hiša. Nebo je bilo sivo črno, morje pa temno modro. Na levi strani se je raztezal zaliv, v katerem je bil en sam samcat čoln ter se pozibaval v valovih in vetru. Pečina na drugi strani zaliva je bila prazna in pusta, poraščena s travo, a vendar se mi je vse to zdelo čudovito. Nekaj mi je govorilo, da ne spadam sem, po drugi strani pa se mi je zdelo, da je to popoln kraj zame.
Vstala sem z oblazinjene klopi, ki je stala pod oknom ter med vrati zagledala mamo, ki se je naslanjala na podboj.
''Tako mirna si bila videti.'' mi je rekla ter se rahlo nasmehnila.
Nisem ji odgovorila, zato je nadaljevala.
''Boš prišla jest?''
Pokimala sem ji in čakala, da odide, a ona se je še naprej zasanjano smehljala. Zato sem s hitrimi koraki odšla na lesen podest in dol po stopnicah.







Med večerjo smo bili tiho, potem pa je Jason, moj dve leti mlajši brat spregovoril.
Govoril je mami. ''Misliš, da bo oči jutri prišel, saj veš, ker...'' S pogledom me je ošinil.
Mama je sklonila glavo ter skomignila z rameni. Videla sem, kako ji je v juho kapnila solza. Vstala sem od mize ter odvihrala gor. Prav dobro sem vedela o čem je govoril Jason, čeprav se je trudil, da bi to prikril. Seveda, da ne bo prišel, saj še nikoli od kar je šel, ni! Zakaj bi se zdaj trudil s svojim prihodom? Usedla sem se nazaj na svojo klop in opazovala obrise valov v temi.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Tale je mau krajši, naslednjič bo verjetno kej dalšega. Pa tud zanimivo vem, da ni nekej ampak se bo hmal začel dogajat.

Bla bi vesela še kkšne nove bralke, tokrat bo meja še zmeri 3je nexti. Pa ne bi se branila kkšnega mnenja, ni treba da o zgodbi, lahk tud če vam uredu pišem pa kaj nj popravm
29. avgust 2016
Next
29. avgust 2016
u214313
u214313
hvala + naslov tega poglavja je Waves
29. avgust 2016
Bi bila ful vesela mal daljših postov. Drugače sem pa zelo presenečena, predvsem nad uvodom. Res, ne bi pričakovala takega začetka.
Next
29. avgust 2016
u212968
u212968
Next
29. avgust 2016
u216066
u216066
Full dober start =) Next
29. avgust 2016
Next
30. avgust 2016
Next
30. avgust 2016
Nextttt
31. avgust 2016
Next. It's great! Love it!
06. september 2016
u214313
u214313
hvala usem res:*






3. Poglavje -
----------------------------------------------------------------------------------------------------
Zbudila sem se in odprla oči, vendar sem jih hitro zaprla nazaj, saj mi je naravnost v glavo sijalo slepeče sonce. Usedla sem se ter si pomela oči. S tal sem pobrala knjigo, ki mi je verjetno ponoči padla iz postelje. Potem pa sem se spomnila, kateri dan je danes in jutro se mi ni več zdelo tako lepo kot pred nekaj trenutki.
Potiho sem odšla dol po stopnicah in upala, da mami in Jason še nista budna. Imela sem srečo. Kuhinja in dnevna soba sta bili prazni.
Naenkrat pa se je oglasil zvonec. Močno sem se zdrznila ter na tla sklatila skledo, v kateri je ostalo še nekaj večerje. Potiho sem zaklela in začela pobirati stvari po tleh.
Naenkrat je pridrvela mami, še vsa zaspana.
''Melissa! Pusti zdaj to, a ne bi šla odpret?'' Hotela sem it odpret, kot mi je naročila, vendar je šla že sama, zato sem se spet lotila čiščenja.
''Poštar je bil,'' je rekla ko se je čez kakšno minuto vrnila. ''Na, tole je zate.'' je rekla ter mi pomolila pismo. Presenečena sem bila, ko sem videla lepo zavito pisavo na ovojnici. Že sem stopila na prvo stopnico, ko me je ustavila.
''Počakaj! Izvoli, še dva sta.'' je rekla, s pogledom še vedno nalepljena na ostalo pošto.

Ko sem prišla v sobo, sem se usedla na posteljo ter odprla prvo pismo. Pisemski papir je lepo dišal. Bil je nežno rožnate barve. Pisalo je:

'Melissa!
Vse najboljše za tvoj 17. rojstni dan. Upam, da se imaš lepo. Kupi si kaj lepega.
Babi'

Priloženih je bilo 20 funtov. Nasmehnila sem se sama pri sebi. Upala sem, da bomo šli kmalu v London, da jo bom lahko obiskala. Odprla sem naslednjega.

'Missi!
Vse naj naj! Kako je, ko si star 17? To ni kar tako, ane? Ne morem verjet da bom jaz 17 šele avgusta. Upam, da se imaš lepo. Pa pridi kaj naokrog
Lana'

Lana je bila moja sestrična. Tudi njo sem pogrešala in že kakšno leto se nisva videli.
S tresočimi rokami sem prijela zadnje pismo, čeprav sem vedela, čigavo je. Počasi sem prebrala:

'Melissa,
Želim ti vse najboljše za tvoj rojstni dan. Hotel sem priti, a mi ni zneslo. Pridem drugo leto, obljubim.
Oči'

Ujeta med žalostjo in jezo sem odprla omaro ter z vrhnje police potegnila škatlo za čevlje. Pismo sem vrgla vanjo, poleg ostalih. Vsako leto se od njega dobila enako pismo. Že od mojega četrtrga leta dalje. Do kakšnega desetega leta sem še imela nekaj kančka upanja, a potem je kmalu splahnel. Nikoli več si nisem dvigala pričakovanj.
Odločila sem se, da grem malo ven, na zrak. Da si sčistim misli in se pomirim. Večino dneva sem preživela ob obali ter strmela v morje. Valovi so se neprestano premikali, vendar se ni nič dogajalo. Veste, pri valovih mi je všeč ta stvar, da ni pomembno, kolikorkrat bodo odšli, vedno pridejo nazaj. No, pri mojem očiju ni bilo tako. Odšel je in se nikoli vrnil. Zapustil je mene ter Jasona in pa seveda mamo.
Vstala sem in se odpravila po cesti proti mestu. Sonce je že zahajalo. Postala sem lačna, a sem hkrati imela občutek, da bom bruhala. Prišla sem do prve avtobusne postaje. Usedla sem se na klop. Nikjer ni bilo nikogar, nebo je bilo rdeče oranžno, ko sem pogledala proti soncu, ki je zašlo, sem videla temne obrise prvih hiš in za njimi mesto. Če sem pogledala nazaj, sem našo hišo komaj še videla. Bila je kar daleč. Ponavadi smo šli v mesto z avtom, danes pa sem čisto izgubila občutek za čas. Sploh nisem vedela, da sem že toliko prehodila.
Mimo je pripeljal avtobus. No, ubistvu se je ustavil pred mano. Voznik je odprl vrata ter se zazrl vame. Jaz sem nemo strmela nazaj.
''Greš gor?'' me je vprašal.
Sprva sem hotela odkimati, potem pa sem pomslila. Zakaj a ne, saj vendar že cel dan brezciljno tavam okrog. Zakaj ne bi še malo?
Vstala sem in brez besed stopila gor. Iz žepa sem potegnila drobiž, vendar me je voznik ustavil, ter rekel, da so zvečer in ponoči vožnje zastonj. Šele zdaj sem se zavedla, da se še nikoli nisem peljala z avtobusom v našem mestu. Povsod sem šla peš, z longboardom ali me je peljala mami.
Odšla sem bolj na zadnji konec. Nikjer ni bilo niti enega potnika več. Samo jaz in voznik. V ušesa sem si porinila slušalke in dala glasbo zelo naglas. Nisem več mogla niti hotla razmišljati o ničemer več. Nikoli. 'Lahko umrem, prosim?' sem pomislila. Potem pa mi je tih mali glasek v meni rekel 'Ne gvori tako, da ti ne bo žal.' Zavila sem z očmi in se zazrla skozi okno, čeprav se ni videlo skoraj ničesar več. Vem, čudno, prepiram se sama s sabo in potem sama seb zavijam z očmi in si nasprotujem. Ja, to počem. In nemorem si pomagat. Mogoče mi celo to malce pomaga pri vsem skupaj. Prepiram se sama s sabo, ne rečem stvari, ki jih bi pozneje obžalovala in nikogar ne prizadenem. Mogoče je bolje tako, kot pa če bi se prepirala z drugimi.
Pesmi je bilo konec in med ppremorom sem zaslišala še nek glas, ki ni bil voznikov.
''Kje ti ustavim, fant?''
''Tam, kjer gre dol ona.'' je odgovoril in začutila sem njegov pogled na meni.
Ozrla sem se in zagledala svetlolasega fanta, srednje visokega, z izrazitimi modrimi očmi. Fant, kakršen me nikoli nebi pogledal, pa če bi mu plačal. Vsaj tako je bilo v šoli. Ampak ne vem, če je bil ta fant z naše šole. Prepričana sem bila, da sem ga že nekje videla, to ja, vendar nisem vedela, kam bi a dala. Z ničemer ga nisem mogla povezati.
Nekaj časa sva se gledala, potem pa sem umaknila pogled nazaj proti oknu. Kdo je ta fant? In zakaj me je tako gledal?
Ko smo se že petič pejali mimo centra, sem se odločila, da obupam in grem dol. Naj on zmaga. Ja, tako je, še vedn je sedel nekaj sedežov pred mano ter me zamišljeno opazoval.
Ko sem stopila na pločnik, je tudi on vstal in se odpravil proti vratom. S hitrimi koraki sem se odpravila proti mcdonaldsu, da bi se ga otresla. A on mi je sledil z nekaj razdalje.
Ko sem vstopila, je bilo tam mogoče kakšnih pet ali šest ljudi, vglavnem, bilo je skoraj prazno. Naročila sem si kapučino, pomfri in sladoled ter se odpravila k mizi v kotu. Pogledala sem na uro nad blagajno. Bila je že enajst.
Zdaj je vstopil tudi blondinec z busa ter se ozrl naokrog. Ko me je zagledal, se je nasmehnil in potem odše do pulta. Naročil je kavo, potem pa je prisedel k meni.
''Živjo.'' se mi je veselo nasmehnil, kot da bi bila v kraljestvu samorogov, se družila s petrom panom in jedla mavrice.
''Hej.'' sem odgovorila čisto zamorjeno.
''Kaj počneš sama tako pozno zunaj sredi strašnega mesta?''
''Am, se mi zdi, da malo pretiravaš. Edina strašna stvar v tem mestu je, da imamo le eno šolo in tako nimaš nikakršne možnosti, da se prepišeš, ker ti gredo sošolci preprosto zelo na žicvce.''
''Še vedno nisem dobil odgovora.'' se je spet nasmehnil.
Povedala sem mu vse o očiju in rojstnem dnevu in tem, in potem sva se še kar nekaj časa pogovarjala o čisto drugih stvareh. Razveselil me je in spomnil na čase, ko sem še iela kakšnega prijatelja. Povedal mi je, da je prišel sem šele včeraj, zato sem si misel, da mi je znan, izbila iz glave.
Potem pa je rekel, da bo šel. Vstal je, mi smuknil dva pomfrija in ju namočil v sladoled. Obrnil se je in odšel. Še nekaj časa sem zaprepadeno strmela za njim, potem pa sem ga hotela it iskat, a me noge niso ubogale. Se je spomnil...? Ne, ni mogoče. Vendar... Ja, lahko bi bil on. Z lahkoto. Vedela sem, kdo je ta tip. Bil je moj najboljši prijatelj.




15. september 2016
u193768
u193768
Neext
15. september 2016
to je fantastično neeext Next
15. september 2016
Next
18. september 2016
u212968
u212968
Next
18. september 2016
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
Next
23. september 2016
u216066
u216066
O bog. Next!
24. september 2016
Next
24. september 2016
Nextttt
24. september 2016
u214313
u214313
Next nujno
01. oktober 2016
u214313
u214313
sori na napačno temo sm tole komentirala hotla sm napisat da bo Next hmau
01. oktober 2016
u214313
u214313
BTW ljudje jst se bom probably zbrisala, tko da če pridem nazaj, bom mogoče naprej pisala sam nevem še
adijo za zdj
01. oktober 2016
ne zakaj?
01. oktober 2016
okay ziujo ljudje z strawberrymilk. sva ble dobre prjatlce, jz pa mam neki izkušn s pisanjem tko da me je prosila, če lah jst pišem naprej. itak, da bom, tko da zgodbica se bo nadaljevala, kdaj mi bo tud ona pomagala, pa upam da vam bo usec.
DA PISEM NAPREJ RABM:
a) okej nextou je ze dost
b) kaj bi rade da se zgodi? Kaj mislete, da bo?
Hvalaa
06. oktober 2016
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
✡ƁσσкAɗɗιcтєɗ✡
Next,nwm dobra prjatla
06. oktober 2016
okay hvala ti:*
06. oktober 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg