Forum
u217471
u217471
Spet to razmočeno listje, sem razmišljala in s svojimi črnimi allstarkami brcala rdečkaste kose, pomešane z vodo. Vsak jesenski dan znova. Medtem ko se vračam iz šole pod pisanimi drevesi, mi piha v obraz prijetni hlad in čutim svobodo, in sem srečna. Vendar nekaj mi kvari življenje. To, da vem, da se vsak dan znova vračam v hišo, kjer izgubim vse, kar me vsaj malo osrečuje. A vsak dan znova se vračam iz šole. Vsak jesenski dan.
31. oktober 2016
zoe6056
zoe6056
Next
31. oktober 2016
u217471
u217471
Zavzdihnila sem. Spet se prepuščam sanjam ter dovolim, da prevladujejo nad mojim življenjem. Preveč zasanjana sem. Doma mi ni prav nič hudega. Samo izgubim svobodo. Za stenami se počtim utesnjeno, pa naj bo prostor še tako velik. Klavstrofobičen občutek, ki se ga bom morala navaditi. Zazrla sem se naprej v cesto. Pot bo še dolga, a vseeno prekratka.
Medtem ko sem gledala nekam naprej, je mimo mene pridrvel starejši avtomobil. Gost oblak izpušnih plinov se mi je zakadil v obraz. Zakašljala sem in se sklonila. V sklonjenem položaju sem se lažje izkašljala in vame je spet pihnil tisti veter, ki prinaša svobodo. Vstala sem in zaprla oči ter pustila vetru, da mi razmrši temne lase. Vendar je kmalu nastalo brezvetrje in poneslo me je nazaj v realnost. Zavzdihnila sem. Nehaj sanjariti, sem si tiho, a rahlo jezno rekla ter stresla z glavo.
Čeprav sem bila že na pol poti, sem se ustavila. Namesto da gledam v tla in razmišljam o dežju, kar mi sploh ni podobno, se bom raje prepustila glasbi. Iz torbe sem potegnila MP3 predvajalnik in slušalke. Veliko ljudi govori, kako je poslušanje glasbe med hojo po cesti nevarno. Vseeno mi je. Zaprla sem žep torbe in jo natančneje pogledala. Nosila sem jo na ramenu, kajti to ni navadna šolska torba. S srebrnimi šivi na indigo podlagi bi bila všeč tudi kakšni navijačici ali podobni avši.
Stresla sem z glavo, da so se mi sivkaste slušalke skoraj snele iz ušes. Znova sem si jih popravila ter prižgala glasbo. Vedela sem, kam moram iti, zato sem se popolnoma prepustila glasbi.
Iz melodije me je zbudil šele padec na trda tla. Slušalke so se mi iztaknile iz ušes. Slišala sem grob glas, ki se je drl name.
»Kaj se vendar greš, krava! Na cesti si! Iztakni si te slušalke iz ušes! Tukaj smo tudi drugi ljudje, ki moramo paziti na take nesposobneže, kot si ti!« me je žalil. Kri mi je privrela v glavo. Saj vendar nisem nesposobna! Njegove pripombe sploh nimajo nikakršnega smisla. Človek v jezi izjavi marsikaj, četudi to sploh nima smisla. Telo sem imela razbolelo zaradi trdega padca. Vdihnila sem, da bi se pomirila. MP3 predvajalnik in slušalke sem pospravila v torbo ter vstala. Mirno sem ga pogledala ter mu dejala: »Moja zasanjanost zagotovo ni vaš problem, spoštovani gospod.«
Očitno je bil moj odziv zanj precej nepričakovan. Verjetno je mislil, da se bom zdrla nanj kot običajna najstnica. Moj izraz na obrazu je bil posmehljiv.
»Koliko si stara?« je že jezno vprašal. Zakaj bi mu morala pa to povedati? To je moj osebni podatek. Kri mi je zopet privrela v glavo. Globoko sem vdihnila. Kaj naj odgovorim?
31. oktober 2016
u215961
u215961
Next
31. oktober 2016
zoe6056
zoe6056
Next
31. oktober 2016
u217471
u217471
Spet sem se znašla v neugodnem položaju, ko mi misli zamrznejo. »Trinajst,« sem hitro odgovorila. Saj je to še kar držalo. Stara sem dvanajst. Prejšnji mesec sem bila. Nejevoljno sem zaprla oči in stresla z glavo. Danes se zelo nenavadno obnašam. Dotaknila sem se torbe, da bi videla, ali je tam. Strah me je bilo že, da mi je ob trdem padcu kam padla. Res si ne bi želela ves popoldan čistiti luž, pomešanih z blatom in koščki mokrega listja. Odpravila sem se naprej, proti domu. Ljudje s problemi se pogosto vmešavajo v druge ljudi, na primer naključne mimoidoče. Saj nisem jaz kriva, da ni pazil na otroke, ki se sprehajajo po cesti.
Mnogokrat mi namreč rečejo 'otrok', čeprav to sovražim. Vendar zato lahko to kdaj uporabim tudi v svoj prid. Kakor na primer zdaj. Nemočen, mlad otrok vendar ne more paziti na take grobijane. Kajne?
Moje vedenje se marsikomu zdi nepravično. Na primer to, kako se zgovarjam na otroka. Tisti, ki to mislijo, so popolnoma nepravični. Najprej mi rečejo otrok, ko pa to uporabljam kakor neke vrste izgovor, pa so jezni. Kam so šli vsi pametni ljudje, sem si rekla in zavzdihnila.
Pogled sem usmerila naprej. Bližam se hiši.
01. november 2016
zoe6056
zoe6056
Next
01. november 2016
u217471
u217471
še kakšen Next? nadaljevanje imam že spisano, ampak...
01. november 2016
u215961
u215961
Next
01. november 2016
Next
01. november 2016
u217471
u217471
Globoko sem vdihnila, da bi si razbistrila možgane in enkrat premagala strah pred zaprtimi prostori. Pa saj to ni ravno strah. Neprijeten občutek, kot da si zvezan. Ustavila sem se in zaprla oči. Ni pomagalo. Najbrž se nikoli ne bom znebila tega strahu.
Še nekaj korakov, sem pomislila. Obstala sem na mestu in se še bolj zavila v mehek siv šal. Veter je zopet zapihal in mi razmršil lase. Le da tokrat to ni bila samo sapica, temveč pravi veter. Z roko sem se spet počesala. Rokavi jakne so se zmečkali, da mi je veter do kosti premrazil kožo. Vendar sem obstala v tistem trenutku kakor kip in želela sem, da mi veter odnese vso slabost nekam v daljavo. Nekam v daljavo…
Čez nekaj minut me je začelo že prav pošteno zebsti in stopila sem do našega bloka. Po navadi govorim hiša, ker si res želim živeti v hiši. Vendar živimo v bloku. Iz žepa torbe sem potegnila ključe. Pozorno sem si jih ogledala. Ključ, ki odklepa vhodna vrata in ključ, ki odklepa vrata našega stanovanja. Med njima je visel še obesek, ki ga je naredila moja pokojna sestra. Saj je zares lep. Rožnat trak, na katerem so izvezene srebrne zvezde in sešit s srebrnimi šivi. Močno sem ga stisnila v pest in ga prislonila k sebi. Po licu mi je spolzela solza. Nathalijine smrti še nisem prebolela. Morda se zaprtih prostorov bojim, ker je tudi sama umrla v zaprtem prostoru.
Ko se spomnim nanjo, mi postane res hudo. Kadar zaprem oči, vidim njeno podobo. Njene črne lase, kako jih mrši veter. Kako je lepa v svojem rdečem plašču. Vedno je imela okus. Jaz pa se nikoli nisem znala preveč dobro oblačiti. A bila sem srečna v njeni družbi.
Nathalie je bila dve leti starejša od mene. Skupaj sva se smejali. Preoblačili sva se druga v drugo. Takrat sem bila tudi jaz družabno dekle. Skupaj sva hodili na petje in plesali. Dokler… v hiši, kjer smo prej živeli, sva vadili za pomembno pesno točko. Bili sva vsi vzhičeni in navdušeni. Hotela je narediti težko vajo, ki je jaz nisem znala. Na vajah smo bili vedno v oblazinjenem in zaščitenem prostoru. Doma ni bilo takih pogojev. V glavi mi še zdaj odzvanjajo zadnji glasovi…
»Ne naredi tega, Nathalie!« sem kričala.
»Kaj se mi pa mar lahko zgodi, no,« mi je v smehu odgovorila.
»Rekla sem, ne naredi! Nevarno je!« sem kričala z vso močjo, da bi jo le posvarila.
»Ne bodi no taka reva, Iryne,« se je še zmeraj smejala ter se vrgla v stranski premet, da bi začela. Vendar na preprogi, kjer je bila, se je naredila guba in spotaknila se je obnjo in izgubila prijem.
»Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa,« je kričala, medtem ko je letela po zraku. Pred mano se je vse prikazalo v počasnem posnetku. Padla je… padla je na tla. Stekla sem k njej in jokala. Poklicala sem reševalce… a je bilo prepozno. Umrla je.
01. november 2016
zoe6056
zoe6056
Next...ojoj...
glavni 'junakinji', ki opisuje zgodbo, je torej ime Iryne?
01. november 2016
u217471
u217471
ja
01. november 2016
u215961
u215961
Next
01. november 2016
Next
01. november 2016
u217471
u217471
Od tistega dne sovražim ples.
Zakaj razmišljam o tem? To me vedno podre na tla. V prenesenem pomenu. Seveda se ne mečem dobesedno po tleh. Ampak vsi veste, kaj mislim.
Medtem ko sem odklepala vrata, je obesek poplesaval v vetru. Spomnila sem se na ples in jezno vrgla ključe na tla. Zavzdihnila sem. Preveč puščam drugim ljudem in stvarem, da me kontrolirajo. Moč imajo nad menoj.
Sklonila sem se in pobrala ključe. Odklenila sem do konca ter šla do stopnic. V nogah sem čutila čudno bolečino, ki je zunaj nisem. Najbrž zaradi mraza. Obleči bi morala debelejše hlače.
Kmalu sem prišla v drugo nadstropje. Odklenila sem stanovanje in vstopila. Pa smo doma.
Kadar pridem domov, sem po navadi sama. Tudi danes ni bilo nič drugače. Torbo in ključe sem vrgla po tleh. Kakšne bedarije vendar počenjam, sem se okarala in se rahlo udarila po glavi. Nejevoljno sem stresla z lasmi in slekla jakno ter jo obesila na obešalnik. Nato sem sedla in sezula črne allstarke. Spet sem jih preveč zategnila, sem pomislila.
Noge so me komaj držale po hoji po stopnicah in sem izmučeno legla na tla. Temno rjavi lasje so se kot pahljača razprostrli po vseh straneh okoli moje glave. V glavi se mi je vrtelo. Čez nekaj minut je bilo bolje in čutila nisem nikakršne slabosti več. Hitro sem vstala in otresla prah iz črne majice ter temno modrih kavbojk. Kaj se vendar mečem po tleh, sem se okarala. Danes sem pa res čudna.
Prijela sem torbo in jo skupaj s ključi odnesla v sobo. Imam svojo sobo in prav tako moja sestra. Ja, imam sestro. Nathalie ni več… imam pa še eno sestro Catherine. Stara je 11, mesec mlajša od mene. Zelo prijazna je... vendar ni Nathalie. Imava ločeni sobi. Naše stanovanje ni preveč veliko. Mama ima tudi svojo spalnico. Oče pa… mama in oče sta se ločila, ko sem bila stara sedem let. O tem nerada govorim.
Moja soba je majhna. Pohištvo je temno rjavo, a ne tako temno kot moji lasje. Odtenki se prelivajo od popolnoma svetlih, pa do temnejših. Nimam celega bogastva, temveč samo pisalno mizo in pograd, pod njim pa omaro in tri obešalnike, na katere obešam jope in torbo. In seveda okno in moje lepe modre zavese. Cath, kakor kličem sestro, ima podobno sobo. Mama tudi, razen tega, da ima ona malo večjo sobo in zato tudi navadno posteljo, ne ravno pograda.
Torbo sem obesila na obešalnik in iz nje vzela beležnico. Kaj imamo tokrat za domačo nalogo? Ob pogledu na to sem zavzdihnila. Slovenščina, matematika, angleščina in geografija. Pa mi recite, da šesti razred ni naporen. Odprla sem delovni zvezek za slovenščino. Števniki. Ta snov mi nikakor ne gre. Nekako se bom že potrudila.
Zaslišala sem odklepanje vrat. Glasovi Cath in njene prijateljice so preplavili prostor. Nje izguba sestre ni tako prizadela. No ja, saj se Nathalie nikoli ni preveč ukvarjala z njo. Jaz sem bila njena prva sestra. Cath nikoli ni mogla tako vzljubiti.
02. november 2016
zoe6056
zoe6056
nextt zanimivo
02. november 2016
u215961
u215961
Next
02. november 2016
u215804
u215804
Next nujno! si me slišala?!
02. november 2016
u217471
u217471
»Živjo, Ina,« me je pozdravila Cath ter se mi nasmehnila.
»Hej,« sem zamrmrala v odgovor. Rahlo sem ju ošvrknila. Z njo je bila njena prijateljica Tina. Živimo v Sloveniji, takšna imena pa imamo, ker je mama Američanka. Oče pa… zanj mi je vseeno.
»Hojla, Iryne,« me je pozdravila še Tina. Bila je vljudna, vendar v glasu sem ji zaslišala, da je takšna samo zaradi Cathine navzočnosti. Komaj sem se zadržala, da ne bi prhnila. Cath ima slab nos za prijatelje, če lahko povem svoje mnenje. Vendar če povem po pravici… najbrž sem bila tudi jaz takšna, pred Nathalijino smrtjo…
»Živjo,« sem ji zamrmrala v odgovor. »Če me boš kaj potrebovala, Cath, pridi k meni v sobo, ampak sama,« sem še dodala in prestrelila Tino s pogledom. Ona se je delala, kakor da me ni videla. Samo zaradi Cathine prisotnosti. Spet sem se komaj zadržala, da ne bi prhnila. Kako preziram te otročaje iz petega razreda.
Cath je pokimala in rekla Tini: »Pridi, pojdiva,« ter jo prijela z roko za hrbtom in jo odpeljala v dnevno sobo. Nato se je vrnila k meni v sobo.
»Ina, vem, da si po Nathalijini smrti nikoli nisi opomogla in si se zato izobčila iz družbe. In vem, da preziraš vsa dekleta iz takšne družbe. Tudi mene je to prizadelo. Vendar sem prebolela. Treba je iti naprej. Navadi se na to, da se bom še zmeraj družila s Tino,« mi je rekla.
»Razumem te, vendar ne živimo v razkošnem stanovanju in zato nehaj vlačiti s seboj fine sošolke, kot je Tina! Tino res preziram, prav tako kot ona mene. Me prav zanima, zakaj te ona nikoli ne povabi k sebi domov,« sem ji rekla na začetku jezno, na koncu pa bolj posmehljivo. Cath je videla, da sem jo ujela. Najprej me je jezno prestrelila s pogledoma, nato pa je čedalje bolj negotovo gledala v moje oči, kakor bi mi želela reči, naj ji pomagam. A to se mi je verjetno le zazdelo. Že naslednji hip je odvihrala iz moje sobe. Bolje. Upam samo, da ne bosta preveč glasni, da bom lahko dokončala nalogo. Če ne jih bom precej slišala od učiteljice, Catherine pa od mame, ki najbrž sploh ne ve za njene trapaste obiske.
02. november 2016
u215804
u215804
Next!
02. november 2016
u217796
u217796
Next zanimivo!
02. november 2016
zoe6056
zoe6056
Next!
02. november 2016
u193768
u193768
Next
03. november 2016
Next
03. november 2016
u215961
u215961
Next
03. november 2016
Next... Kt sm že rekla ful dobr pišš pa ne bod tuk stroga do aebe ker je čist fajn
21. december 2016
zoe6056
zoe6056
Nadaljuj če se vrneš… zakaj si se izbrisala?? Aja in ko sem šla še enkrat brati, najbrž si se zmotila in napisala “mesec mlajša” namesto “leto mlajša” ? Ker je malo nelogično.
Pa Next!
05. marec 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg