Forum
u106914
u106914
(imena-izmišljena)

RES. Res sovražim. Sovražim šole v naravi. Nikakor se jih nikdar ne veselim. Spati v tujih posteljah in za povrh še zanič jogijih. Ne, res. NIKOLI več ne želim iti v šolo v naravi. Sploh pa ne po tej:

"Še zobno ščetko in to je to," sem si rekla, ko sem prisiljena mogla zlagati oblačila v kovček. "Mamiiiii... zakaj moram iti? Saj sem imela izbiro, mislim... če ne bi šla bi bila pa v šoli in poleg tega bi se še v šoli več naučila. Smučati, ja že znam," sem rekla že najmanj stotič in zacepetala z nogami. "Vsi grejo," je rekla že naveličano. "In?" sem rekla in zavila z očmi. Jaz sem tisti en odstotek, ki noče iti. No, pa saj tudi večina mojih prijateljic ne želi.

(zjutraj, ponedeljek, marec)

"Ste vsi?" je vprašala učiteljica, in začela preštevati učence. "Zoja?" "Ja," se je oglasilo z zadnjih sedežev. "Miha?" "Jap," je rekel in se dalje pogovarjal s svojo družbo. "Sara?" "Ja..." sem rekla zdolgočaseno, si v ušesa vtaknila slušalke in poslušala Walkman.
"Se veseliš?" sem vprašala Oro, ki je sedela poleg mene. "Ja, vendar bom imela domotožje," je odgovorila. Avtobus je že počasi speljal izpred trgovine in vsi smo mahali našim staršem. Kakšen poslov... No, pa saj tudi meni ne prijetno biti izven doma in domačega kraja.
"Ste v redu?" je vprašala učiteljica čez pol ure vožnje in se sprehodila mimo vseh sedežev. "Nikoli bolje," sem rekla, čeprav sem si v mislih mislila čisto nekaj drugega. Bila sem popolnoma zaspana, glava me je bolela... sinoči sploh nisem mogla spati. Bila sem tako... vznemirjena.
No, pa saj vožnja ni niti tako zanimiva. Nekaj jih je tudi bruhalo. Peljali smo se namreč zeloo dolgo. V CŠOD.
Pribljiževali smo se cilju. Že smo zagledali veliko lepo leseno hišo, ki je bolj zgledala kot kak luksuzni hotel, kot pa CŠOD. "A tukaj bomo?" je vprašal nekdo in pokazal na tisti 'uau' hotel. "Ne, tu so samo znani športniki," je odkimala učiteljica in tako so se porušile naše lepe misli. "Kje pa bomo?" je vprašal Miha. "Tu," je odgovorila učiteljica, ko smo se ustavili poleg sosednje hiše, ki je izgledala vse prej kot luksuzni hotel. Rešetke na oknih? Smo mar prišli v zapor?
"Protestiram," sem zašepetala sama sebi in prekrižala roke. "Počasi pojdite iz avtobusa in očakajte zunaj na prtljago."
Dobro, tega mi ni treba opisovati, preveč dolgočasno, dolgotrajno obiranje za prtljago.

V sobi sem bila z Zojo, Oro in Ulo. Super, res z vsemi sem se odlično razumela. Razen z eno ne tako dobro, kot z drugimi.
No, saj je vseeno. Sobe so bile še kar solidne. Kopalnica in vece, ter dva pograda. Vrgla sem se na spodnjo posteljo kovček pa dala poleg nje. "Auu," sem zaječala. 'Fedri' so se tako občutili. "Nevem, če bom lahko tukaj spala," sem si rekla.

V naslednjih delih bo bolj zanimivo in napeto saj se zaplete in začnejo se dogajati čudne stvari in vse je povezano... z njimi. z njimi, ki so jih oni klicali....

next? vse je resnično in še zdaj me je strah na ta dogodek ki se je pripetil(zaenkrat še ni naveden v zgodbi, ofc. je šele začetek).

Boš bral?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

20. september 2012
u103087
u103087
pliss next 4 me
20. september 2012
u106914
u106914
"Rapakirale boste potem, punce... čas je za kosilo," v sobo je vstopila učiteljica in nam pomignila naj gremo. "Ok," sem rekla in skupaj z Zojo, Ulo in Oro smo odšle v pritljičje, kjer smo se zbrali.
"Jedli bomo v skupni jedilnici, ki je povezana s to hišo in s tisto za znane športnike," je razlagal učitelj. Gremo žee... lačna sem.
Šli smo po hodniku, nato pa še kakšnih 40 stopnic više in tako prišli v jedilnico. Pričakovala sem, da bo večja, ampak saj je vseeno.
"Reditelji boste naslednje dni poskrbeli za pripravo kosila, zajtrka in večerje," je rekel učitelj in s svojimi 'kolegi' sedel za največjo mizo v jedilnici. Reditelja sta razdelila krožnike, vilice, žlice in kar je bilo pač potrebno.
Na mizo so nam kuharji prinesli juho in glavno jed.

Ko smo pojedli smo odšli v sobe in imeli smo pol ure časa da smo razpakirali in se 'udomačili'.
"A se ti tle zdi u redu?" sem vprašala Oro, ki je ravno zlagala oblačila v omaro. "Solidno," je rekla in skomignila z rameni. "Vendar ne vem, kako bom lahko smučala. Ko smo se ustavili za počitek z avtobusom sem padla po stopnicah in se močno udarila v palec," je rekla in ga prijela. "Uff... to pa boli..." sem rekla. "Boga," je rekla Ula.
"Heej, pripravite se za smučanje punce, čez 15 minut bodite v pritličju," je rekla učiteljica in se nato odpravila še do drugih sob.

Popoldne-smučanje.
Ko nas je avtobus pripeljal nazaj do hiše, kjer naj bi bivali tisti teden, smo 'skočili' iz avtobusa in svoje smučke odnesli v nekakšno garažo za smuči. Tam so bile shranjene tekaške smuči in pa alpske.
Za ta dan dovolj, sem si mislila. Ampak sem se krepko motila. Kasneje smo imeli še pouk o tem kako se smemo in kako se ne smemo vesti na smučišču. Dolgočasno. Utrudljivo.
(odslej bom pisala samo tiste čudne dogodke)

(zvečer)
"Ej, Ora, Zoja, Sara, Ula... pejte pogledat v zgornjo nadstropje od Hane, Jane in Teje. Straši, resno. Čudni glasovi so," v sobo so vleteli fantje in na hitro zdrdrali vse skupaj iz sebe.
"Eh... kaj paničarite," smo rekle in zamahnile z roko. "Ne, res, ne hecamo se," je rekel Rok.
"Čudni glasovi. Haha, pa kaj še," je rekla Ora in se zasmejala.
Pustile smo jih na miru in niti približno se nismo odločile it pogledat ali je vse to res. Fantazija. Domišljija jih pa res ne zapusti.
"Čas za spanje," se je zaslišalo in pogasnili so luči. Odejo sem stiskala močno k sebi. "Ora," sem zašepetala. "Ja, Sara?" je rekla še popolnoma budna. "Mene je pa res mal strah," sem rekla. "Dej no dej. To so si use zmisll. Lahko noč," je rekla in se obrnila na bok.
(torek, marec)
(prosti čas)

Ej, jaz grem k Valentini pa Nini na obisk v sobo," sem rekla skupinici. Ora je morala k zdravniku. Imela je počeno kost, dlan pa plavo, kot je plavo nebo ponoči-temno.
"Okej," se je oglasila Ora, ki je brala revijo. Počasi sem odšla do njihove sobice in potrkala. Odprla jih je Nina.
"O, Sara kar pridi. Ej, a je na vašem ogledalu tudi nekakšna črka S, ali pa SC, ali pa samo C? Pri nam je. In resno, NE GRE DOL!" je rekla Nina, ko je pokazala ogledalo, ob katerem so stali Rok, Naj in Valentina. "Čudno," sem zamomljala in še kar buljila v zrcalo. "Ej, pejmo pogledat še k nam če mamo to," sem rekla in Nino povlekla za rokav. Ko smo odšle v našo kopanico in pogledale na zrcalo bi naju skoraj infarkt. Tudi na našem je bilo napisano nekaj. Vendar ne SC ali C vendar samo S. "Eh, pa kaj ve raziskujete? To je sigurno samo naključje," je rekla Ora.
"Nisem prepričana," sem rekla sama sebi.
"NINA, SARA, ORA! Šiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiit, pr nam je ena črka S napisana na ogledalu in ne gre dol," v našo sobo so 'udrle' Hana, Jana in Teja.
"Pa kaj se vsem meša?" se je zarežala Ora, da bi kmalu padla z pograda. "In čisto vsi majo to," je rekla Hana zaskrbljeno. "Hočeš reči... vseh 20 sob? Al kolikor jih pač je?" sem rekla previdno. "JA!" je izstrelila iz sebe Hana.
Grozno... vse mi postaja zelo sumljivo...
(sreda)

Ravnokar smo vračali telefone. Ko sem videla krog zbranih punc okoli ene, ki se je jokala, sem prihitela zraven... "Kaj je?" sem zaskrbljeno vprašala. "M-m-m-oj oči... je v komi," je rekla Jana. Slišala sem ogromno mojih sošolcev, sosošolcev in sošolk ter sosošolk kako so jokali. "Pa kaj je z vsemi?" sem se spraševala. "Z-g-orela je hiša... moji sorodnici..." je zasmrkala Valentina. "KAJ?" sem bila panična in še sama padla v jok. Preprosto preveč zame. "In kaj je z Najem?" sem vprašala ko se je po tleh zvijal od bolečine. "Padel je z pograda na hrbet," je rekel Tobi. "In kaj je s tabo?" sem vprašala. "Bratranec je v komi," je komaj izgovoril nato pa se zaprl v sobo. Kaj se dogaja? Zakaj so vsi v komi? Zakaj je vse narobe? Vse to so bila le vprašanja...
(večerja)

"POSLUŠAJTE! To se mora nehati! Zdajle bodo dva odpeljali domov, ker imata vročino 39. Ena z 39 vročino bo počakala do jutra, če morda bolje. AMPAK TO S KOMO IN TEMI ZADEVAMI SE MORA NEHATI! Vse je samo naključje!" je predavala učiteljica. Ali se mi je samo zdelo ali je bila tudi ona kanček nervozna?
"Ta hiša je zakleta," sem slišala od sošolcev, ki so si med seboj šepetali. Grozno, še mene je postalo strah... in ne samo malo... ZELO... SS
se nadaljuje...

VSE je res, zgodba je resnična, in še zdaj se po domovih dogajajo čudne stvari, odkar smo šrišli iz šole v naravi.... SS
21. september 2012
Neext aja a lahk uprasam kje se je to dogajalo kr js grem letos v šolo naravo ( zimsko)
21. september 2012
u106914
u106914
a greš v CŠOD? a lah ti poveš kam grete, kr sm že mal pozabla kam smo šli pa se bom mogoče spomnla
21. september 2012
u106914
u106914
i am waiting.... DD
21. september 2012
u103087
u103087
next
22. september 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg