Forum
Hej!

Po dolgem premisleku sem se odločila, da bom začela na igrah pisati svojo lastno zgodbo. V pisanje le te sem/bom vložila veliko časa, zato mi vsako mnenje, podpora, pa tudi konstruktivna kritika veliko pomenijo. Res si želim, da bi vsi napisali svoje iskreno mnenje. Ko nekdo napiše 'ooo peeerfect', to sprejemam kot laž, hkrati pa mi pomeni, da v mojem 'nextu' oz. zgodbici ni napisano dovolj, da bi nekdo dejansko napisal mnenje, zato se preprosto odloči, da mi bo pihal na dušo s takšnimi komentarji. Če vam je napisan del všeč, prosim, povejte, ampak to podkrepite z dejstvi, isto velja za del, ki vam ni všeč. Vsi, ki berete si zapomnite, da ste VI glavni. Vi ste tisti katerim pišem in vi imate moč, da me izpopolnite kot pisateljico. Ne bojte se deliti kritik, ne bojte se razpravljati in ne bojte se izražati svojega mnenja, če ni enako kot mnenje drugih.

Glede zgodbice: Upam, da bo nekaj posebnega in upam, da vas bosta tako vsebina kot slog pisanja pritegnila k branju. Opozoriti vas moram, da zgodba ne bo vključevala slik iz interneta, saj menim, da to preprečuje rast bralčevi domišljiji. Ne skrbite, potrudila se bom, da bom like podrobno opisala.

In še o oglaševanju: Prosim, ne oglašujte nobenih stvari, ki niso povezane s pisanjem. Če želite oglasiti lastno zgodbico, mi povezavo pošljite po sporočilu, tako da jo bom objavila skupaj z nextom.

No, to je to. Uživajte v branju!
12. avgust 2014
Blair Greyson
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´
S komolci sem bila naslonjena na mizo, ko sem strmela v sliko, ki jo Jeff potisnil proti meni. "Amelia Young, stara 31 let, odvetnica, zaročena s sodelavcem, znana kot topla in prijazna oseba. V lasti ima dvonadstropno stanovanje, dve mački in psa." Utrujeno sem se zazrla v oguljeno rožnato zapestno uro, ki mi jo je Jeff podaril za dvanajsti rojstni dan. Že nekajkrat sem si jo snela, misleč, da si te grde stvari ne bom nataknila nikoli več, a je tako kot pravijo: navada je železna srajca, poleg tega pa je to edina stvar, poleg Jeffa seveda, ki je v mojem življenju stalna. Oba kazalca na moji uri s sentimentalno vrednostjo sta bila usmerjena v dvanajstico. Res odlično. Ko bomo pristali, se bom spet počutila kot bi me povozil tovornjak, poleg tega pa se bo morala ubadati s časovno razliko. Naslednji dan bom v šoli videti bleda kot vampir, moj izraz pa po spominjal na živega mrtveca. "No?" me je spodbodel Jeff. "Nimaš nobene pripombe?" S pogledom sem še enkrat ošinila sliko, ki je prikazovala čedno rjavolasko v uradno opravi. "Lepa je na pogled," sem spregovorila. "In njeno stanovanje je verjetno boljše od garsonjere v katero si me stlačil pred nekaj meseci. Poleg tega predvidevam, da v bližini ni nobenih kričečih dojenčkov, nadležnih majhnih otrok ali zvedavih starih sosed." "Blair, bolj bi morala biti hvaležna ljudem, ki te vzamejo pod streho," me je okaral Jeff in požugal s prstom, da je bol videti še starejši kot v resnici je. Trenutek za tem je iz žepa svoje bombažne srajce potegnil robec in si z njim obrisal potno čelo, ki se je iz meseca v mesec zdelo višje. Lasje so mu počasi siveli, gubice okoli sinje modrih oči in na kotičku ustnic pa mu tudi niso prizanesle. Čeprav je štel že skoraj petdeset let je bil še vedno čeden in vsi starostni detajli so se na njem obnesli kot modni dodatek. "Tule je kar vroče," je pripomnil, ko je robec spravil nazaj v žep. "Česa na poveš," sem napol godrnjavo odgovorila in se zleknila nazaj, v udoben bež usnjen sedež. "Si mislil, da je v dražjem razredu drugačna temperatura samo zato, ker ste noter nesramno bogati ljudje? Poleg tega pa je v Miamiju trenutno vročinski val, zato ne moremo pričakovati luksuza, kajne?" Verjetno je v mojem glasu zaznal razdraženost, sej je ostal tiho. Zazrla sem se skozi majhno okno in skozenj gledala dokler se mi veke niso zaprle. Čez nekaj ur bom že v svojem novem začasnem domu, s to lepo snobovsko odvetnico, njenima dvema mačkama in psom. In še šola.. Spet socializacija, druženje, novi prijatelji, nove obljube, ki jih vedno prelomim, da se bomo še videli in slišali, in nato odhod. Prej sem se zmotila. V mojem življenju so stalne tri stvari: Jeff, rožnata ura in odhod.
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´
12. avgust 2014
u177303
u177303
Zares dobra zgodbica! Všeč mi je tvoj stil pisanja, ki je zelo zrel. Všeč mi je tudi, da pišeš slovnično in da vlagaš trud v zgodbico. Človeka že takoj pritegneš z govorom. Sovražim, ko ene pišejo "Ja spet jaz z novo zgodbico. Problem?" Haha Kar tako naprej...

Neeeeeeeeeeeeeeeeext!
12. avgust 2014
všeč mi je da si najprej direktno in odkrito povedala kaj hočeš od nas - utemeljitve
vem da mnenje veliko pomeni, in za vnaprej da nov zagon in še večje veselje do pisanja, sploh pa teorije, ki ti včasih dajo med drugim kakšno idejo in dejansko so bralci tisti, ki nas vodijo in ne mi sami (upam da veš kai hočem povedat ) zelo všeč mi je, ker pišeš knjižno in poveš podrobnosti^^ glede slik se strinjam, pred letom sm vedno dodala milijon slik oblačil, stvari, jedi itd. zraven in vbistvu ni bilo pomena .... sedaj dam samo tiste z globokim pomenom in, ki te nekako usmerjajo skozi next, vse ostalo pa je še vedno prepuščeno domišljiji določene osebe
tudi to da si pustila vse lepo 'zavito' v skrivnost' je super saj nas to bolj pritegne (vsai mene x'D )
no upam, da sem dovolj utemeljila zakaj mi je zgodbica všeč ;D
neeeeeeeeext <3
13. avgust 2014
Vesela sem, ker me razumete. Ja, najbolj obožujem teorije, ker mi dajo idejo česa ne oziroma kaj ja napisati. Sicer imam celotno zgodbo že v glavi, ampak to ne pomeni, da ne morem česa narediti tako kot predvidevajo bralci, ali pa še raje, narediti nekaj kar je popolnoma nasprotno od njihovih pričakovanj.

Blair Greyson
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·
"Saj se boš znašla, kajne?" me je zaščitniško vprašal Jeff, medtem, ko je taksist v prtljažnik njegovega na pogled dragega taksija nalagal mojo prtljago, ki je bila, roko na srce, izredno skromna. Pa saj si ob vseh selitvah ne morem privoščiti več kot dva kovčka imetja. "Vedno sem se," sem mu odvrnila, obraz pa sem morala zaradi najine višinske razlike obrniti tako navzgor, da me je zabolel vrat. "Amelia te bo pričakala na mestu kjer ti bo taksi ustavil. Vse glede šole je že urejeno, prav tako imaš bančno kartico in knjižnično kartico." Pha, kot, da hodim v knjižnico. "Koliko časa?" Jeff točno ve kaj pomeni to vprašanje. Koliko časa bom tukaj, koliko časa imam, da se vsaj malo ustalim. "Pravzaprav ne vem. Miami je dokaj varen kraj zate." "Varen?" sem prhnila. "Kot da je karkoli kadarkoli odvisno od moje varnosti." "Hotel sem reči, da se mi zdi, da je varno domnevati, da te bo Amelia obdržala vsaj nekaj mesecev." "Pa že." Nisem mu povsem verjela. "Čas za odhod, mlada dama," me je pozval voznik z močnim španskim naglasom. Še enkrat sem se obrnila k Jeffu. "Torej.. se vidiva." "Se vidiva," mi je potrdil in me na hitro objel. Sedla sem v taksi in zrla v njegovo izginjajočo podobo.

Nisem imela pojma o čem se pogovarjata Amelia in moj voznik, a zdi se mi, da sta se prepirala glede cene. Voznik ji je jezno nekaj dopovedoval v španščini, ona pa mu je ostro odgovarjala. Ko sta končala, je s hitrimi razjarjenimi koraki odšel okoli avta, odprl prtljažnik, iz le tega dobesedno zabrisal moja kovčka na sredo ceste in zavpil: "Zastonj!" Zaprepadeno sem gledala kako ju je povozil zdaj prvi, zdaj drugi avto dokler se nista odprla in so povsod ležala moja oblačila in moje stvari. In to je šele moj prvi dan v Miamiju. Kaj sledi? "Žal mi je, tako mi je žal," se je hitela opravičevati Amelia. "V stanovanju imam nekaj oblačil, sicer pa si jih greš lahko kupit z mojo kartico." V njenem glasu sem zaznala kanček panike. "Nič ne de. S seboj nisem imela nič takega," sem jo pomirila in ji sledila do njenega brezhibno poliranega črnega avtomobila, ki se je ujemal s črnim kostimom, ki ga je nosila. Med vožnjo proti stanovanju mi je hitela razlagati za kaj se je šlo. "Želel mi je zaračunati petsto dolarjev za teh nekaj kilometrov. Rekla sem mu, da želim videti tisto napravo, ki meri prevožene kilometre in izpiše vsoto denarja, a mi je ni pokazal. Nato sem mu naštela zakone, ki jih krši, ko mi zaračuna preveč in mu malce zagrozila s tožbo. In nato.. No, saj veš kaj se je zgodilo za tem." Amelia je bila res čedna. Rjave lase je imela spete v strogo figo, a so je omilili prameni las, ki so ji ušli in so ji nežno padali čez čelo. "Tako," je naznanila čez čas. "To je to." Ozrla sem se na stavbo pred katero je parkirala. Videti je bila moderna in nedavno zgrajena. "Pridi," me je pozvala. Sledila sem ji do vhoda. "Cel večer sem si vzela prost, samo zate," mi je povedala medtem, ko je ključ vtaknila v ključavnico in izstopila. Stanovanje je bilo, tako kot sem pričakovala, zelo moderno in čisto. Iz veže sva stopili v manjši hodnik in iz tega v dnevno sobo. Na stenah si visele velike slike, ki jih je verjetno naslikal Picasso. Dnevna soba je imela ogromno plazemsko televizijo in veliko bež zofo. Nasproti okna je stala bela omara s policami polnimi knjig. Levo od dnevne sobe se je nahajala kuhinja, ki se je bleščala. Je bila nedavno očiščena, ali tako malokrat uporabljena? "Spalnice in kopalnice so v drugem nadstropju," mi je povedala z nasmeškom, saj je opazila, da mi je stanovanje všeč. K nogam se mi je iznenada zapodil velik črn pes in me gledal z zvedavimi rjavimi očmi. "To je Sam," se je nasmehnila Amelia in ga počohljala za uhlji. "Je čistokrvni labradorec. Res je, da je velik, a je tudi star, tako da se ga nikar ne boj. Zelo je prijazen sicer pa tako ali tako večino dneva spi. Nekje v stanovanju sta dve mački. Bela je Vivian, siva pa Tiger." "Lepo," sem ji odvrnila a moje telo se je odločilo, da bom hkrati tudi zazehala in tako se je moj 'lepo' prevesil na nerazločen zvok podoben oglašanju morskega leva. "Oh, verjetno te muči časovna razlika?" se je spomnila moja nova skrbnica. "Ah, le pojdi spat, ne bom te več zadrževala. Po stopnicah gor, zadnja soba levo. Poklicala te bom, ko bo čas za večerjo." Z veseljem sem pokimala in se odpravila navzgor. Amelia mi je dokaj všeč. Malce preveč govori, a kaj morem. Vsaj ne vpije in nima kričečih otrok. Vrata v mojo sobo so bila že odprta. Stene so bile bledo zelene barve. Na levi stani je bila postelja z ujemajočo zeleno posteljnino, na desni pa pisalna miza na kateri je bil prenosni računalnik. V sobi sta bili še velika obara za oblačila in manjša za druge drobnarije, poleg postelje pa nočna omarica. Na postelji je bila odvržena bela puhasta kapa. Hotela sem jo pobrati, a sem ob dotiku zgroženo ugotovila, da je to mačka. Njena dlaka je bila izredno mehka in dolga. Njen smrček je bil potlačen in obrazek nič kaj srčkan. Ko sem se je dotaknila je razdraženo zagrulila, nato pa se je zvila nazaj v kepo in zaspala. Še ena mačka je zamijavkala. Na okenski polici je sedela manjša siva mačka z drobnimi črnimi progami. Tiger. Videti je bila bolj žilava od bele, pa tudi bolj srčkana. Pobožala sem jo po majhni glavici, nato pa legla poleg bele, ki me sploh ni opazila. Takšno bo torej moje življenje. Čez dan bodo taksist metali moje stvari po cesti, čez noč pa bom spala z mačkama. Tudi prav.
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·
13. avgust 2014
Blair Greyson
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·
"Na razpolago imaš celo stanovanje, razen moje delovne sobe. Lahko gledaš televizijo, uporabljaš kuhinjo in svoj računalnik. Zaupam ti dovolj, da vem, da boš v posteljo hodila ob primernih urah. S šolo začneš jutri. Vem, da je stresno, a zamudila si že dovolj snovi in zdi sem mi, da bi bilo nesmiselno odlašati. Pregledala sem tvoja spričevala iz prejšnjih let in druge podatke o tvojih dejavnostih v šoli, zato vem, da si bila do zdaj odlična učenka, še posebej nadarjena na športnem področju. Mislim, da je logično, da od tebe še naprej pričakujem takšen uspeh. Zdaj pa mi povej: Bi raje obiskovala tečaj baleta, atletike, ali gimnastike?" "Kaj?" sem nevljudno izustila vprašanje. Amelia veliko govori in poslušala sem jo le napol. "Sem mnenja, da je treba mlade vzpodbujati," je potrpežljivo še enkrat razložila. "Balet, atletika ali gimnastika?" "Nič od tega," sem odkimala in si na vilice navila nekaj špagetov, ki mi jih je Amelia pripravila medtem ko sem spala. "Pri tem ne popuščam," je vztrajala. Oh, presneto. Balet odpade. Nikakor ne bom naokoli skakljala v krilcu. Atletika ali gimnastika? Atletika bi bila odličen izgovor za vsakodnevni tek. Imela bi čas zase, sama na svežem zraku. Pa vendar, prelena sem za to. "Gimnastika," sem nejevoljno zagodrnjala. Prepričana sem, da sem dovolj gibčna za to. "Odlično," se je razveselila Amelia. "Moja znanka ima v lasti studio, kjer učijo balet in gimnastiko. Le dve ulici stran od tu je. Še danes ji bom sporočila." Njen entuziazem je prekinilo zvonjenje pri vratih. "Hm. Nikogar ne pričakujem," si je zamrmrala v brado, poravnala brezmadežno belo srajco in šla odpret. Zaslišala sem presenečen vzdih in nato njen pridušen glas: "Danes nimam časa, Blair je ravnokar prispela in ubogo dekle je utrujeno. Poleg tega še nisem imela priložnosti, da ji povem o tebi." Odgovoril ji je nerazločen moški glas. "Ne," je odvrnila Amelia, a tokrat z manj razločnim glasom. "Pridi kdaj drugič.." Vstala sem in se odpravila v vežo. Pred vrati je stal urejen svetlolas moški s skrbno pristriženo brado, Amelia pa je strogo strmela vanj. Kljub temu so bila njena lica rahlo zardela, v rokah pa je držala vrtnico. Takoj sem vedela za kaj se gre. "Si ti njen zaročenec?" sem se obrnila k moškemu v dragi črni obleki s ujemajočo kravato. Nasmehnil se je Amelii, češ: no vidiš. "Jeff mi je povedal," sem razložila Amelii, ki me je začudeno opazovala. "Oh. No.. Tako torej." Amelii očitno ni všeč, ko stvari nima popolnoma pod nadzorom, a se je hitro zbrala. "Blair, to je moj zaročenec, Robert Dawson. Robb, to je moja.." Kaj bo rekla? Sostanovalka? Posvojenka? Hčerka? "Moja varovanka. Povedala sem ti o njej." Robert je pokimal in mi podal roko. "V veselje mi je," se je nasmehnil. Videti je prijazen. "Blair, Robb me je povabil kino." Ko je to povedala je temno zardela, kot da odvetnicam ni dovoljeno iti na take prostore. "Ampak nočem te pustiti same.." Oba sta se pričakujoče zastrmela vame. "Je že dobro, nekaj ur bom pa že zmogla skrbeti zase." "Pravzaprav.. Morda bi te lahko zapeljala do trgovin, da si nakupiš nova oblačila? Dala ti bom svojo kartico, počutim se res krivo za to kar se je zgodilo." "Oh. Tudi prav," sem se strinjala. Naenkrat sem se počutila rahlo neprijetno pred dvema neznancema. Tega, da si neprestano obkrožen z drugimi ljudmi, se nikoli ne navadiš.
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·
14. avgust 2014
točno tako se strinjam, včasih jih je prav fajn šokirat
čeprav sama to sovražim tko da jst naj bi lahko one pa ne in to tako tudi ne gre
drugače pa: še vedno je vse zavito v skrivnost in reees me zanima zakaj se vsako malo seli >.< am amelia mi je zelo všeč čeprav mislim da mi njej zaročenec nebo^^
neeeeext <3
15. avgust 2014
Blair Greyson
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·
Vsebina nakupovalnih vrečk, ki sem jih držala v rokah je bila dokaj borna, a v tem se je enačila z mojo prejšnjo garderobo, ki je končala pod avtom. Amelia je rekla, da me bosta prišla iskat ob sedmih. Ozrla sem se na veliko stensko uro, ki je neslišno bila v nakupovalnem centru. Daljši kazalec je kazal čez osmico. K vragu, če bom takole postopala naokoli bo čas mineval še počasneje. Zavila sem v eno redkih še odprtih trgovin z oblačili in namrščeno iskala katerikoli artikel, ki bi mi bil vsaj malce všeč. Moj pogled je privabil pust siv pulover z belim napisom Jack Daniels. "Jack, stari prijatelj," sem si zamrmrala v brado in pulover snela iz obešalnika. Z Jackom sem se srečala le enkrat in spomini nanj so dokaj megleni. Najti prosto kabino za preoblačenje ni bilo težko, saj je bila v trgovini le še naveličana prodajalka, ki je imela na obrazu več piersingov kot las na glavi. Odsotno sem se dotaknila dvojnega železnega obročka, ki je bil pripet na mojo spodnjo ustnico. Da, en bo dovolj. Pri tem bom ostala. Odpela sem si karirasto srajco v kateri sem prišla in se, kot vedno, zazrla v veliko črno materino znamenje, ki se je bohotilo na moji bledi koži desno od popka. Znamenje me ni kaj prida motilo, saj je bilo videti kot tetovaža v obliki srca. Pulover se mi je prilegal kot vlit. To bo moj zadnji nakup.
Prodajalka se ni potrudila niti toliko, da bi pulover zložila v vrečko. Zabevskala je ceno, kot bi bila jaz kriva za kakršnekoli probleme že ima, zahtevala kartico in mi pulover izročila v roke. Tudi prav. Obrnila sem se stran od blagajne in se skoraj zaletela v rjavolasega moškega, ki je očitno stal tik za mano. "Jack Daniels, kaj?" je vprašal in zvedavo priprl oči. "Nisi malce premlada, da bi se spoznala nanj?" Njegov polovični nasmešek me je begal. Se norčuje iz mene? "Nisi malce prestar, da bi rinil v premlada dekleta?" sem mu vrnila in odvihrala proč. Nekaj na njem mi ni bilo všeč. Zaslišala sem korake, ko mi je moški sledil. O prekleto. Če bo treba, bom uporabila znanje, ki sem ga pridobila kot otrok. Jeff mi je vsilil tečaj karateja, podobno kot Amelia gimnastiko. Edino kar mi je bilo všeč je, da sem lahko jezo sprostila v udarce. Avtomatska vrata so se odpirala prepočasi, moški je bil vse bližje. Ko sem bila zunaj centra, sem začutila manjše olajšanje, dokler nisem zaslišala zvoka vrat za sabo. Še vedno mi sledi. Imelo me je, da bi vrečke vrgla po tleh in tekla, a sem se jih oklepala kot rešilnega jopiča. Podala sem se po pločniku ob stavbi in se ozrla čez ramo. Še vedno je hodil proti meni, vse hitreje in hitreje. In nato sem se znašla na tleh. Nasproti mene, poleg bankomata, je stal črnolasec, v katerega sem se očitno zaletela. "Am.. oprosti?" je obotavljajoče rekel, čeprav je bila krivda več kot očitno moja. "Auč," sem zastokala in se panično ozrla v smer iz katere je prihajal moški. Bližal se je. Hitro sem poskušala ostati, a sem se le nerodno prevalila nazaj. Črnolasec je počepnil poleg mene in začel pobirati vrečke in vanje basati oblačila, ki so padla. "Si se udarila?" je negotovo vprašal, ko še vedno nisem vstala. "T-tisti moški. mi sledi," sem mu povedala in se zazrla v njegove sivo-modre oči. Pod jopico, ki jo je imel na sebi se je videl obris mišic. Dvignil je pogled in se namrščeno zazrl proti obrisu, ki je postajal vse jasnejši. Končno sem se pobrala iz tal in stisnila pesti.
"Kartica ti je padla iz žepa," je zadihano povedal moški in mi podal Ameliino pozlačeno kreditno kartico. S tresočo dlanjo sem jo sprejela. Kartica. Samo kartica je bila. Že dolgo se nisem počutila tako neumno. Moški in črnolasec sta se spogledala. "Želim vama prijeten večer," se je nasmehnil moj domnevni zasledovalec in odšel. "Ni besed, ki bi opisale kako neumno se počutim," sem se obrnila k vljudnemu.. moškemu, ali fantu? Videti je bil mlad, a odrasel. "Blair!" sem zaslišala Ameiliin klic. Njen zaročenec je parkiral na parkirišču čez cesto. "Hvala," sem se še enkrat ozrla k njemu. Rahlo je priprl oči in pogledal mimo moje rame Amelio in nato še enkrat mene. "Ni problema, Blair." Moje ime je izgovoril z nenavadnim tonom, a si tega nisem jemala k srcu. Verjetno je mislil, da sem nora. Obrnila se in stekla proti avtomobilu. Lahko sem čutila njegov pogled, ki me je spremljal vso pot.
`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·`·.¸¸.·´´¯`··._.·
22. avgust 2014
waaa like it, next :3
23. avgust 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg