Forum
u16236
u16236
so ... here goes my new story. lol. zgodba bo vsebovala veliiiiikoooo romantike (<3 hhiiihih) hkrati pa bo tudi kriminalka. upam, da vam bo všeč ane prosim tisti ki boste brali da tudi kej pokomentirate and so on. bom hvaležna, veste:')

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------






"Scar!" sem zaslišala glas moje najboljše prijateljice Kaylee, ko sem bila na stranišču in si popravljala make up. Bili sva na zabavi njenega bratranca Colina -razvajenega bogataša, če me ne vprašate-, ki je bil nekaj let starejši od naju. Bili so bogati in imeli so celo ločena stranišča - za moške ter ženske. Z vso silo je pritekla na žensko stranišče, ter me skoraj pahnila na tla, ko sem si na ustnice mazala novo plast svetlo rdečega bleščila za ustnice. Zasmejala sem se in jo pogledala.
"Kaj je? Kaj se ti je spet zgodilo, da me kličeš že na drugem koncu hiše?" sem rekla.
Vsa zadihana in hkrati nasmejana me je prijela za ramena in tiho rekla: "Jason me je poljubil!" Pričela je kričati in plesati nek nor ples. Kmalu je utihnila, saj sva pritegnili radovedne poglede kar nekaj žensk. Nato sem se nasmehnila tudi jaz in jo hitro objela. Kmalu sem se spomnila na besede, ki mi jih je Kaylee povedala včeraj. "Ampak, čakaj ... Ali mi nisi včeraj rekla, da je zaljubljen v tisto prsato blondinko iz njegovega letnika?" sem hitela govoriti.
"Ja, vse to sem ti res rekla včeraj, vendar mi je danes priznal, da sem mu všeč jaz in nato me je poljubil!" Kar skakala je na mestu in se smejala. "Zakaj si tako resna? Saj nisi ljubosumna, Scarlett Bennett? " Prvič po dolgem času me je poklicala po mojem pravem imenu - Scarlett, Scar je bila le skrajšava za moje ime. 'Užaljeno' sem jo pogledala.
"Oh, seveda ne. Vesela sem zate, saj veš!" Nasmehnila sem se ji, ona pa se mi je nasmehnila nazaj. V resnici sem res bila mogoče malce ljubosumna, ali pa sem ji samo zavidala, ker se je zaljubila. Le redko sem se zaljubila, pa še to v napačne fante, in verjemite, nikoli se ni končalo lepo.
"Kakorkoli ..." Pogledala je okoli in nato spet mene. "Jason me čaka, zato ..." Pomikala se je proti izhodu. "Saj nimaš nič proti, če sem malce z njim?" je živčno vprašala in si grizla ustnico.
"Logično, da ne, Kay! Družim se lahko z ostalimi prijateljicami ..."
"Jaaaa in mogoče spoznaš gospodiča pravega. Opa, opa!" mi je rekla v smehu.
"Ti samo sanjaj ..." Ni se mi je dalo poslušati. Vem, da je bilo to grda misel, ampak trenutno sem si zaželela malce samote in poštene pijače.
"Ne, resno, Scar! Danes se bo zgodilo nekaj posebnega, to čutim ..." je tiho rekla, se zasmejala in me objela. "Se vidiva, bejba! Čao!"
Zavila sem z očmi in preslišala njeno 'videnje v prihodnost'. Šlo mi je na smeh."Uživaj, čauči," sem uspela izjaviti v polsmehu. Ko je odšla, sem si hitro popravila še črto z eyelinerjem, nato pa sem se odpravila k točilnemu šanku. Moški, ki je stal za šankom, približno 6 let starejši od mene - torej star okoli 23 let-, me je povprašal katero pijačo bom pila. "Kozarček Jacka, prosim." Gledala sem okoli in iskala kakšen znan obraz, a ga nisem videla nikjer. No, poleg Jasona in Kay, ki sta seveda sedela v kotu in si nekaj tiho šepetala. Ko sem spila pijačo, sem se odločila, da grem malce ven, na svež zrak. Kmalu sem tam zagledala znan obraz, in sicer mojo bivšo sošolko Lisso. Izmenjali sva si nekaj besed o najinem življenju sedaj, saj se nisva videli že dobro leto, nato pa sva se poslovili, saj ji je mahalo neko dekle. Spet sem ostala sama in sprehajala sem se po majhnem parku z vodnjakom, ki so ga imeli pred hišo, v kateri je bila zabava. Tako zelo sem se že oddaljila od gneče ljudi, da se je slišala le že glasna glasba, ki mi je zvonila v ušesih. Naenkrat pa sem za sabo slišala korake. Prepoznala sem, da so moški koraki. Počasi sem se pričela obračati, a še preden bi se obrnila za 180 stopinj, me je nekdo prijel za usta in me tesno povlekel k sebi. Negibno sem obstala in srce mi je začelo utripati kot noro.
20. marec 2014
u16236
u16236
js bom kr nadaljevala. sicer ni blo nobenega vašega odziva & mogoče zgodbica zdej res še ni zanimiva ampak še bo, i promise! :'3 vem da je težko začet neko zgodbico brat ker niso use zanimive na začetku in ja....

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pričela sem mahati z rokami kolikor se je pač dalo. Hotela sem zbežati . A me je le še močneje prijel. Po licih so mi pričele teči solze in zagrabila me je panika. ‘Kaj za vraga se dogaja?’ sem pomislila. Nehala sem brcati in se premikati, saj me je njegov prijem pričel grozno boleti. “Ti pa si vztrajna,” sem ga slišala reči. Takrat sem prvič slišala njegov glas. Govoril je kot angel, a on je bil hudič. Iz glasu sem predvidevala, da je star nekaj čez dvajset. Svojo roko je odstranil z mojih ust in končno sem lahko normalno zadihala. Besede so pričele kar same bruhati ven iz mene: “Kdo si, kaj hočeš? Poglej, dam ti vse, samo mene pusti pri miru!” Glas se mi je tresel in bila sem premražena. V tej oblekici me je prav zeblo. Njegov prijem je popustil in obrnil me je k njemu. Moje oči so se srečale z njegovimi. Sicer je bila tema in se ni ravno dobro videlo, a sem videla, da ima rjave lase in čudovit obraz. O, bog. Kaj pa premišljujem. Nekaj časa je še strmel vame, nato pa sem ga močno udarila po licu. Pognala sem se v tek, hotela sem najti nekoga, ki bi mi pomagal, a je bila ulica prazna, brez ljudi in skoraj popolnoma v temi. Svetlobo je oddajala le polna luna in pa ulične svetilke. Majhno jezerce, ki je bilo v bližini se je lesketalo v soju mesečine.







Še vedno sem tekla in kmalu se je pognal za mano. Bil je tako hiter, jaz pa sem komaj tekla v teh bednih petkah. Na hitro sem se sezula, ko sem ga zaslišala za sabo. Bil je tako blizu. Na svojem vratu sem začutila njegovo sapo. Otrpnila sem in se počasi obrnila. “Da mi nikoli več ne pobegneš tako, lepotička!” Zdrznila sem se, ko me je tako poklical. “Ti … ti … Kreten! Idiot! Kaj hočeš?” Glas se mi je še vedno tresel. Močno me je prijel za ramena in me prižel k sebi. “Tebe, tebe hočem” je nežno dahnil in se z ustnicami sprehodil po mojem vratu. Streslo me je. Hotela sem spet zbežati čim dlje od tega psihopata, a nisem mogla. Tako močno me je držal, da sem lahko le stala kot vkopana. Naenkrat me je trdno prijel pod roko in me povlekel za sabo. Njegova dlan je bila tako topla, moja pa čisto hladna, a hkrati potna. Tako zelo me je bilo strah. V mislih so mi ozvanjale njegove beside: ‘Tebe, tebe hočem.’ “Kam greva?” je bilo vse kar sem uspela spraviti iz sebe. “Boš videla,” je rekel in se mi skrivnosto nasmehnil. Videti je bil povsem sproščen, a hkrati skrivnosten. Kako ga sovražim! Kreten! Bedak!
05. april 2014
u71250
u71250
next
06. april 2014
u82298
u82298
next
06. april 2014
u16236
u16236
prvi bralki, jeeej. no tu mate nexteka;')

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

“Te zebe?” me je vprašal in najina pogleda sta se spet srečala. “Malo,” sem tiho rekla in umaknila pogled. Za trenutek me je spustil in si slekel usnjeno jakno ter mi jo dal, da sem si jo oblekla. Jakna je bila tako topla … Spet me je prijel pod rameni, tokrat ne tako močno in odpravila sva se naprej. Med hojo sva bila oba tiho. V moji glavi se je podila tisoč in ena misel. ‘Kaj me pelje? Kaj hoče od mene? Me bo ubil?’ mi je kar odzvanjalo v glavi. Nekaj časa sva še takole hodila, doker nisva prišla do velike hiše. Imela je bazen, majhen vrt, ogromno teraso in še bi lahko naštevala … “Je to to? Sem si me pripeljal?” sem se opogumila. “Ja,” je kratko odsekal. “Ti ni všeč?” me je vprašal. Takrat se je prvič zasmejal. Nisem mu nameravala odgovoriti. Ta je le skomignil z rameni. Pogledala sem okoli, on pa me je potisnil v hišo. Slekel mi je jakno, jo vrgel na stol, zaklenil hišo in me povlekel do hodnika, od kjer se je videla velikanska kuhinja, jedilnica in dnevna soba. “Zakaj si me pripeljal sem? Domov hočem! Nočem biti tu!” Pričela sem kričati, a me je utišal, ko mi je na usta pritisnil prst. Okamenela sem. Ob njegovem dotiku me je stresla elektrika. “Nikamor ne greš!” je bilo vse kar je spravil iz sebe. Prižgal je luč in šele zdaj sem ga dobro videla. Gledala je naravnost vame. Njegove oči so bile čokoladno rjavi, lasje temno rjavi, njegova polt pa je bila za odtenek temnejša od moje. Sama sem bolj bleda, moji lasje so rjavi in oči zelene. Kolena so mi klecnila. Šele takrat sem se zapazila, da strmim vanj. Umaknila sem pogled in zardela. Z kotičkom očesa sem opazila, da me on še vedno gleda. Opogumila sem se in ga spet pogledala. Zamežikal je z očmi in se prijazno nasmehnil. “Si žejna, mogoče lačna?” me je vprašal in zrl vame s svojimi čudovitimi očmi. ‘Čakaj, a zdaj bo pa še prijazen z mano? ’se mi je podilo po glavi. V odgovor na njegovo vprašanje sem mu odkimala. Prijel me je pod roko in me povlekel za sabo v neko sobo. Predvidevala sem, da je njegova. “Mogoče bi se zdaj lahko malce pozabavala,” je tiho rekel. Še preden sem se zavedala pomena njegovih besed, me je že nežno potisnil ob steno in njegovo ustnice so se srečale z mojmi. Poljubil me je tako strastno, da sem začutila metuljčke v trebuhu. In kar je bilo najhuje - poljube sem mu vračala.






{klikni na sliko! }

Ko mi je hotel sleči majčko, sem ga močno odrinila od sebe. “Pusti me! Pusti me!” sem zakričala in se skušala nerodno braniti z rokami. Ni mi ravno uspevalo. Bil je stokrat močnejši od mene in z enim samim gibom, bi me lahko ubil. “Ej, ej, počasi. Mislil sem, da so ti moji poljubi všeč.” Delal se je užaljenega. Pričel se je smejati. Navaden samovšečnež je! Ženskar in posiljevalec. Nenadoma mi je v glavo stopila misel, da morda nisem edina, ki jo je takole zvlekel k sebi domov in jo hotel podreti. Zavila sem z očmi in se pognala v tek. Tekla sem po stopnicah, dokler nisem prišla do vhodnih vrat. Hotela sem jih odpreti. Prekleto, zaklenil jih je! Čisto sem pozabila. Obrnila sem se in za mano je stal on. Prestrašeno sem ga pogledala . Bil je besen. Strah me je bilo, da me bo ubil. Sranje! Šele sedemnajst let sem stara pa bom že umrla. Moje misli so bile tako glasne in znotraj v sebi sem kričala, na zunaj pa si nisem upala reči nič. Samo stala sem tam, on pa se je nenadoma pričel smejati. SMEJATI. Očitno zna res hitro spremeniti razpoloženje. “Okej. Naj ti bo, danes ti ni treba spati z mano, za to se lahko zahvališ moji dobri volji. Vedi pa da boš prej ali slej morala!” Mislil je smrtno resno, to sem mu videla v očeh. Samo zrla sem vanj. On pa je nadaljeval: “Naj te to ne skrbi preveč. Tako zelo si me boš želela, da me boš sama prosila za to.” Pomežiknil mi je in se samovščeno nasmehnil. Grdo sem ga pogledala. Tako zelo sem ga hotela udariti, a nisem mogla. Naenkrat sem glasno zazehala. Dvignil me je v svoje naročje in se odpravil po stopnicah. Pričela sem brcati. “Hej, kam me pelješ?” sem rekla, on pa se je le smejal. Videla sem, da ga moje obnašanje zabava. Odnesel me je v neko sobo in me nežno položil na posteljo. “Mislil sem, da si zaspana.” Še vedno se je smejal. “Videl sem te glasno zehati.” “Nočem spati tu!” sem glasno vzkliknila on pa mi je spet položil svoj prst na usta in tiho rekel. “Šššš, zaspi zdaj.” Zavila sem z očmi. “Najbolje, da mi zapoješ še uspavanko!” sem rekla in prvič sva se oba hkrati zasmejala. Hitro sem utihnila in se ulegla. Vstal je in se odpravil proti vratom. “Lahko noč-“ je začel. “Scarlett,” sem ga dopolnila. “Okej, lahko noč, Scarlett,” je rekel v polsmehu. “Jaz sem Isaac,” je še dodal. Samo pokimala sem. Dovolila sem si še en pogled nanj. Zmajala sem z glavo. Nagajivo se mi je nasmehnil, nato pa odšel in zaprl vrata za sabo. Moje težke veke so na koncu le obubožale. Čeprav sem si želela domov, zbežati čim dlje od njega, nisem mogla nič. Padla sem v globok spanec.
06. april 2014
u71250
u71250
next
06. april 2014
neeeeeeeeeeeeext!!! men je začetek zelo všeč tko da prosim čim prej nexti
+nova bralka
06. april 2014
u82298
u82298
next
06. april 2014
u16236
u16236
še danes dobite en suuuuuper dooooolg next! :* pa hvala da berete. <3
06. april 2014
u16236
u16236
evo tu je obljubljen next. zadnje cajte ideje kar letijo in preprosto moram jih zliti na tipkovnico. naslednji next pričakujte v torek ali sredo. jutri ga verjetno ne bo. :'p
+ prosim vas za komentarje, kako se vam kej zdi
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------







Zjutraj so me zbudili sončni žarki, ki so posijali v sobo. Moje zaprte oči so takoj zaznale močno svetlobo, ki je sijala skozi okno in tako sem se zbudila. Pogledala sem okoli in šele takrat sem se spomnila, da pravzaprav nisem doma. Naenkrat se mi je v mislmi prikradel on – Isaac. Že ko sem le v mislih ponovila njegovo ime, sem začutila metuljčke, ki so plesali po mojem telesu. Prekleto! Se res zaljubljam vanj? Zmajala sem z glavo. Pogledala sem na uro – še pol ure manjka do opoldneva. Kako dolgo sem sploh spala? Ni se mi še ljubilo vstati, zato sem se ulegla nazaj na posteljo. Premišljevala sem o včerajšnjem dnevu, najpomembnejši del pa je bil, da moram sestaviti načrt ali pa nekako prepričati Isaaca, da me pusti domov. Kako dolgo bom tukaj? Kakšne načrte ima še z mano? Moje razmišljanje je prekinilo trkanje na vrata. Odločila sem se, da se bom pretvarjala da spim. Zaprla sem oči in takrat so se vrata odprla. Slišala sem korake, ki so se mi približevali. Naenkrat se je dotaknil mojih lic in me rahlo pobožal. Moje telo so spet prepravili tisti nori občutki, a nisem se premaknila. Še naprej sem se pretvarjala da spim, ko se je ulegel zraven mene in se tesno privil k meni. Imela sem dovolj! Avtomatsko sem trznila in odskočila stran. Odprla sem oči. Slišala sem njegov smeh. ''Hej, sem vedel, da ne spiš zares,'' je rekel ter se sklonil nadme. Na svojem obrazu sem čutila njegov prijeten dan. Pogledala sem njegovo telo in šele takrat sem videla, da je oblečen le v kratko majico in boksarice. Očitno je to njegova pižama. Na hitro sem si ogledala njegovo telo. Lepo grajena postava. Odgnala sem misli o njem in brezizrano pogledala vanj. Nisem se mogla premakniti. Zdelo se je kot, da me uroči z vsakim svojim pogledom. ''Si se že odločila?'' me je hitro vprašal. Pobuljila sem. ''Če sem se odločila glede česa?'' sem ga previdno vprašala. ''Glede tega,'' je hitel govoriti. Poljubil me je. Odrinila sem ga s sebe. Kako je predzren! Skotalila sem se spostelje in pristala na tleh. ''Au!'' sem zacvilila. Smejal se je. Prijela sem se za glavo in se usedla na posteljo. Približal se mi je za hrbtom in vedela sem, da čaka da mu odgovorim. ''No, bo kaj?'' me je vprašal. Počasi sem s obrnila k njemu. Dobila sem hudo dober načrt. Odločila sem se, da ta trenutek izkoristim. Pogledala sem v njegove ustnice in ga poljubila.







V tistem trenutku se mi še sanjalo ni, kaj delam. Videla sem, kako je njegov obraz preplavil zmagovalni nasmešek, ko sva se poljubljala. Ha! Še sanjalo se mu ni kaj se bo vsak hip zgodilo. ''Torej bova kar zdaj?'' mi je rekel in se nasmehnil. Zasmejala sem se. Pustila sem da me je poljubljal po vratu. In priznam, uživala sem, čeprav ne bi smela. Uživala sem v tem najinem trenutku, ko sem se spomnila, zakaj sem ga sploh poljubila. Odločila sem se, da prilijem olje na ogenj. Sedaj sem ga jaz poljubljala po vratu in počasi sem mu slekla majico. Videla sem kako uživa in ta kratek trenutek njegove šibkosti sem izkoristila in jo hitrla ucvrla skozi vrata sobe. Tekla sem kolikor so zdržale moje noge in srce mi je bilo kot noro. Slišala sem, kako se je pognal za mano, ko je ugotovil, kaj se dogaja. Pritekla sem do vhodnih vrat in hvala bogu, vrata so bila odprta. Še sanjalo se mi ni, kaj bi naredila, če ne bi bila, a s tem se mi ni dalo ukvarjati, pomembno je bilo, da sem zunaj. Zunaj sem! Uspela sem mu zbežati. Še vedno sem tekla in počasi sem se pričela utrujati. Nisem imela časa, da bi se ozrla za sabo in pogledala kako blizu mi je. Takrat pa sem pred sabo zagledala sivega terenca. Pomahala sem vozniku, ki ga sicer nisem poznala, a je ustavil. Hitro sem odprla vrata avta, se usedla na sovoznikov sedež in mu rekla, da naj samo pelje naprej. Razumno je pokimal. Oddahnila sem si, ko sem videla, kako je razburjeni in ves besni Isaac, obstal na cesti! Ha! Zasmejala sem se. Takrat sem zaslišala glas. Voznik me je ogovoril. ''Torej sem rešil gospodično v sili?'' Videla sem, da se je nasmehnil. Obrnila sem se k njemu. Imel je črne lase in temno zagorelo kožo. Moral je biti vsaj deset let starejši od mene. Bil je visoke postave in imel je mišičaste roke. Bil je še kar simpatičen. ''Ja, recimo,'' sem rekla in se poskusila nasmehniti. ''Kam te zapeljem?'' me je vprašal. Šele takrat sem se spomnila na Kaylee in mojo družino. ''Sranje!'' sem zaklela. ''Je kaj narobe?'' ga je zanimalo. ''Ne, jaz ...'' Globoko sem zavzdihnila. ''V redu sem.'' Pokimal mi je in se posvetil vožnji. Imela sem le malo časa, da v mislih sestavim načrt. Tuhtala sem in tuhtala ... Že vem! Šla bom h Kaylee, ji povedala oziroma se ji zlagala, da sem bila pri nekem fantu, da sva se malce 'pozabavala' in, da sem pri njemu ostala čez noč. Seveda mi to ni niti malo podobno. Vse ostalo glede ugrabitve ji bom zamolčala. Še fantovo ime ji bom povedala drugo. Kaylee nisem nikoli lagala, saj je bila moja najboljša prijateljica, a nisem ji (še) hotela povedati, niti še nisem bila pripravljena, o tem, kar se mi je zgodilo to noč. Prepričala jo bom, da mi bo dovolila, da pokličem starše in se jim opravičim, da me ni bilo domov, ker sem prespala pri Kaylee in bla bla bla ... Koliko laži! Ne maram laganja! Najraje bi se zjokala! ''Kako ti je ime?'' Moje razmišljanje je prekinil njegov globok glas. ''Scarlet.'' ''Jaz sem Chris.'' Podal mi je roko. ''Me veseli,'' sem rekla in mu stisnila roko. Videla sem njegov pogled na sebi, a me je prenehal gledati, ko sem ga pogledala. ''Še vedno mi nisi odgovorila, kam naj te zapeljem,'' je rekel in se bežno nasmehnil. Zasmejala sem se. ''Veš kje je H&M?'' Pokimal mi je. ''Čisto blizu je blok v katerem živi moja prijateljica,'' sem mu povedala. ''Prav,'' je kratko rekel. Nekaj časa sva bila oba tiho. Gledala sem skozi okno in opazovala okolico. Kmalu sva prispela do bloka, kjer je živela Kay. A avto se ni ustavil. ''Kaj za-?'' sem rekla, a me je prekinil: ''Te doma niso nikoli učili, da se ne vozi z neznanci?'' Zlobno se je nasmehnil, jaz pa sem otrpnila. Prekleto! V kakšni godlji sem!
06. april 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!
omg upam da ji nebo nič hudega!!! drugače pa super!
06. april 2014
u16236
u16236
kljub natrpanemu urniku sm našla čas tudi za vas & tukaj imate next. pa ne se prosim razvadit, ker ne boste takole pogosto dobivali nexte. bližajo se namreč številni testi & spraševanja ...

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Šele takrat mi je kapnilo v glavo. ''On te je poslal, kajne?'' Nisem hotela izgovoriti njegova imena. Začudeno me je pogledal. ''Tako je,'' je rekel Chris, presenečen, da sem ugotovila. ''Kako te je lahko tako hitro poklical?'' sem ga vprašala. Skomignil je. ''Tip res obvlada. Izurjen je.'' Izurjen? IZURJEN? V čem? Tega raje nisem hotela vedeti. Zavila sem z očmi ob njegovih besedah. Nima se smisla upirati. V avtu mu že ne bom mogla uiti. Edino, če ... Ne, ne. Že misel na to da bi njegovo glavo porinila v steklo, da bi lahko jaz prevzela volan, se mi je zagnusila. Nisem ubijalka in nočem ubijati. Sem pa borka, borka za življenje. ''Me boš ugrabil?'' sem ga vprašala. Še sama sem se čutila svojemu tonu glasu, govorila sem namreč, kot da bi ga spraševala o vremenu. ''Oh, saj res, saj si me že,'' sem se popravila in se prisiljeno nasmehnila. ''Odpeljal te bom do neke hiše, te tam odložil in tja bo Isaac prišel pote, pohiteti morava, saj imam kasneje še opravke,'' je rekel. Zdrznila sem se ob omembi njegovega imena. Nekaj časa sem še trmasto gledala skozi okno, dokler mi ni glasno zakrulilo v želodcu. Šele takrat sem se pričela zavedati, kako zelo sem lačna. In žejna. ''Ustavila se bova v McDonaldsu, kjer bova kupila kaj za pojest,'' sem ga slišala reči. Očitno je slišal prošnje mojega želodca. Vozila sva se še nekaj minut, dokler nisva prišla do McDonaldsa. Chris se je obrnil k meni. ''Poslušaj me zdaj. Zaklenil te bom v avto in da mi niti pisneš ne! Samo poskušaj zbežati in obžalovala boš!'' Zdrznila sem se. Hotel je stopiti iz avta, ko se je spomnil: ''Kaj ti prinesem?'' ''Cheeseburger in jagodni milkshake, prosim,'' sem tiho rekla. Stopil je iz avta, ga zaklenil in že je odšel za ovinkom. Sranje, sranje, sranje, sranje! V kaj sem se zapletla? Zakaj sem sploh šla na tisto zabavo? Če ne bi šla, se vse to ne bi dogajalo. Bila bi doma ... Bila bi z Kaylee, družino in prijatelji. Po licu mi je spolzela solza, a sem si jo hitro obrisala. Kje so vsi, ko jih najbolj potrebujem? Kaj si o vsem tem mislijo starši? In Kaylee? Me iščejo? Misli so se mi kar podile po glavi. Dobro, da je poletje in da ni pouka, moje izginotje bi se poznalo tudi tam. Obraz sem si zakopala v dlani in se razjokala. Slišala sem, ko je Chris odklenil vrata in jih odprl. Solze sem si hitro obrisala. Šele takrat sem ugotovila, da sem pravzaprav bosa in oblečena le v kratko oblekico, čeznjo pa sem imela tanko majico. Sicer me ni zeblo, a v obleki se nisem počutila prijetno. ''Evo tu imaš,'' je rekel in mi v roke dal majhno vrečko. Vzela sem jo in odprla papirnato škatlico in vsa sestradana napadla hrano. Vmes sem vsake toliko časa naredila požirek milkshakea. Pogledala sem proti njemu, ki je prav tako ves sestradan jedel hamburger.







Ko sem končala, sem lonček in majhno kartonasto škatlico pospravila v vrečko in jo dala k nogam. ''Kdaj prideva?'' me je zanimalo. Ves čas je med nama vladala smrtna tišina. No, do zdaj. ''Čez približno petnajst minut,'' je rekel in prižgal radio. Vrtela se je pesem Stay od Rihanne. Najraje bi se kar zjokala, ko sem jo slišala. To pesem imava s Kaylee najraje. Chris me je očitno videl, kako sem zadrževala solze. ''Je vse v redu?'' me je vprašal. ''Ah, kaj pa tebi mar? Poglej ... Bi bil ti vredu, če bi te ugrabil neznanec? In ne bi vedel zakaj? Točno tako se počutim sama. Zmedena sem, prestrašena, za povrh pa me boli glava. Oh, saj res, ti si brezčutni kriminalec, ne poznaš tega občutka.'' Zajokala sem. Bila sem čisto zlomljena. Obrnila sem se k njemu in videla da je malce jezen. ''Ne cmeraj se mi, okej? Nič ti ne bom naredil. Samo ne naredi česa nespametnega, sva zmenjena?'' Bila sem tiho. Prijel me je za brado. ''Sva zmenjena?'' Gledal me je. ''Ja,'' sem tiho izjavila. Spustil me je. ''Prišla sva,'' je rekel po kratki tišini. Pogledala sem skozi okno in zagledala staro hišo. Odprl je vrata in stopil ven. Nato je še meni nakazal naj storim isto. Odprla sem vrata in stopila na svež zrak.







Dvakrat sem globoko vdihnila. Do mene je prišel Chris in mi nakazal naj mu sledim. Šla sva v to staro hišo. Pokazal mi je kavč in rekel, da naj se tu usedem ter počakam Isaaca. Vsedel se je na naslonjač zraven kavča in v roke vzel časopis. Razgledala sem se okoli. Ta hiša je prav grozljiva. Chrisa sem ravno hotela vprašati, kdaj pride Isaac pome, ko so se vrata odprla in zagledala sem NJEGA. Nasmehnil se mi je, mene pa je kar streslo ob njegovem pogledu. Isaac je nato pogledal Chrisa in mu dvakrat pokimal. ''Dobro si opravil, stari,'' je rekel Chrisu. Nato je pogledal mene. ''Greš?'' mi je rekel. Pogledala sem njega, nato Chrisa in nato spet njega. Proti meni je stegnil roko. ''S tabo nočem nikamor,'' sem mu zabrusila. Približal se mi je. Komaj sem opazila, da Chrisa ni več tu. ''Ne grem! Nočem!'' je kar bruhalo iz mene. ''Si upaš še enkrat ponoviti?'' me je izzivalno vprašal Isaac. Videla sem jezo in nestrpnost v njegovih očeh. ''Nikamor nočem, sploh pa ne s tabo!'' Takrat je imel dovolj. V hipu je bil ob meni, me močno zgrabil, dvignil in me dal čez njegovo ramo. Z roko sem ga udarila po hrbtu. ''Ne izzivaj me, lepotička!'' je rekel. Kako sovražim, ko me tako kliče! Zaznala sem bes v njegovem glasu. Očitno sem ga hitro spravila s tira. Nesel me je do črnega audija – je bil to njegov avto? -, odprl vrata in me položil na sovoznikov sedež. Trmasto sem gledala v tla. Slišala sem kako je odprl vrata in se vsedel na svoj sedež. Začutila sem njegovo toplo roko na svoji rami. Odmaknila sem se. ''Tace stran od mene,'' sem jezno zasikala. Pričakovala sem, da bo še bolj znorel, a se je le zasmejal. Presenečeno sem ga pogledala, nato pa pogled spet obrnila stran od njega. ''Glej, Scarlett, če se boš ti lepo obnašala, se bom tudi jaz.'' Zavila sem z očmi. ''Kako se lahko lepo obnašam do ugrabitelja? Sovražim te!'' Še vedno se je smejal. Kakšen kreten je. ''Prepričan sem, da me ne sovražiš.'' ''Kako si lahko tako prepričan?'' me je zanimalo. ''V najinih poljubih sem takoj občutil, da si me želiš,'' je rekel in se zmagoslavno nasmehnil. Pogledala sem ga. ''Ne morem verjeti, kako samovšečen si,'' sem rekla. Glasno se je zasmejal, nato pa se zresnil. Zrla sva drug drugemu v oči. Svojo glavo je približal moji in se narahlo dotaknil mojih las ter jih pobožal. ''Scarlett, povej mi, od kje ti pogum da si prej zbežala?'' On ti pa zna težiti. ''Kdaj boš doumel, da te sovražim in, da si želim le domov? Nočem tebe ne tvojih poljubov. Zakaj sploh sem tu? Zakaj si me ugrabil? Ne huje je, ti si se me PRILASTIL.'' Ugotovila sem, da kričim. ''Dovolj!'' Zdaj je kričal še on. ''Nikoli več si ne drzni povzdigniti glasu nad mano, sem bil dovolj jasen?!'' Zdaj sem se ga zares bala. Samo ubije naj me še, pa bom srečna. ''J-ja,'' sem zjecljala. ''Dobro,'' je odsekal. Vžgal je avto in že sva se peljala. ''Torej greva nazaj k tebi?'' sem ga vprašala po nekaj minutah tišine. ''Tako je,'' je rekel in se nasmehnil. Tega tipa preprosto ne razumem. Enkrat je popolnoma nevtralen, spet drugič smrtno resen, tretjič pa besen kot sam vrag. ''In me boš spustil domov?'' Polna upanja sem ga pogledala. ''Ne prehitevaj, lepotička. Vse ob svojem času.'' Prhnila sem. Nevem kako časa sem še gledala skozi okno in se smilila sama sebi, ko me je naenkrat premagal spanec.
Odprla sem oči. Bila sem v isti sobi, v kateri sem spala včeraj. Pa saj je bilo to včeraj, ane? Koliko je sploh ura? Videla sem zagrnjene žaluzije. Torej je večer ... ali noč. Hitro sem vstala. Odprla sem vrata in stekla dol po stopnicah. Sedel je na kavču in gledal televizijo – neko nogometno tekmo. Ko me je zagledal, se mu je nasmeh narisal na obraz. ''Dobro jutro oziroma dober večer, lepotička.'' Nisem mu odgovorila. ''Koliko je ura?'' sem ga vprašala, ta pa mi je pokazal na veliko stensko uro. Pogledala sem nanjo – pol enajstih zvečer torej. ''Kje imaš kopalnico?'' me je zanimalo. Nič ni odgovoril, samo s prstom mi je pokazal na vrata, ki so bila naravnost za mano. Stekla sem v kopalnico. Rabila sem nekaj ženskih minut zase. Šla sem na stranišče, si umila obraz, ter si počesala lase. Moj pogled mi je obstal na mojem obrazu. Sicer nisem imela razmazane maskare od vsega tega jokanja – na srečo je bila maskaravodoodporna-, a v obraz sem bil videti prav grozna. Pod očmi sem imela podočnjake. Sicer se niso tako zelo videli, a vseeno so se. Izgledala sem obupno. Umila sem si še oči, nato pa odšla s kopalnice. Isaac je bil še vedno na istem mestu. Groza, kako so vsi fantje mahnjeni na ta beden nogomet! Stopila sem do njega. Takoj me je opazil in se zazrl vame. Šele ko sem videla telefon, ki ga je imel zraven sebe, sem se spomnila, da sem svojega očitno morala pustiti nekje na zabavi. Prekleto! ''Mi daš prosim telefon?'' sem ga vprašala. ''Zakaj ga rabiš?'' ga je zanimlo. ''Rada bi poklicala svojo prijateljico,'' sem mu razložila. ''Čemu?'' me je vprašal. ''Samo rada bi ji razložila, da sem v redu. Ne bom te omenjala, obljubim.'' Gledala sem ga v oči. Očitno mi je verjel, saj mi je podal svoj telefon. Vtipkala sem Kayleeno številko – hvala bogu, da sem jo znala na pamet. Pritisnili sem 'kliči' in čakala, da se oglasi. Obrnila sem se stran od njega. Po nekaj sekundah čakanja sem zaslišala njen zaspan glas. ''Ja?'' je rekla, očitno vsa razburjena, da sem jo zbudila. ''Hej, Kay! Scar tu.'' ''Heeeeeeeej! Pa kje si ti ženska? Veš kako me je skrbelo! In zakaj nimaš telefona pri sebi? Poklicala sem te najmanj stokrat, pa se nisi oglasila. Šele nato sem ugotovila, da si telefon pozabila na wc-ju. Koklja, no, to ga vrnem, ko se vidiva.'' Vse to je zdrdrala tako hitro. ''Ni pomembno, kje sem. Vedi, da sem v redu, okej? Trenutno je pomembno le to,'' sem ji rekla. ''Pa daj, kaj si tako skrivnostna? Pri nekem fantu si, ane? Glej, si bova vse povedali, ko se vidiva, trenutno sem še vedno zaspana in boli me glava od zabave. Haha, ja vem, da je že precej dolgo od nje, a še vedno imam mačka,'' zazehala je nato pa se zasmejala. Kako jo pogrešam! Po licu mi je spolzela solza. Sranje! Zadnje čase samo jokam in jokam! ''Aha, okej,'' sem bila kratka. ''Ah in tvoja starša sta tisto noč, ko sva bili na zabavi odšla na nujno, baje res NUJNO službeno potovanje v Dublin. Prideta čez dober teden. No, vsaj tako sta mi rekla po telefonu, ko sta vsa panična ugotovila, da se ne oglašaš na klice.' Oddahnila sem si, da starša sploh ne vesta za moje čudežno izginotje. ''Saj pridem kmalu domov in jih bom poklicala,'' sem rekla. Nisem ravno verjela svojim besedam, da pridem kmalu domov. ''Prav. Ej, lepo se imej, jaz grem pa spat,'' je rekla. Zasmejali sva se. ''Ne, resno, glava me boli, papa!'' In je prekinila. Nato sem se sesedla na kavč. Po licih so se mi ulile solze. Za to je bilo več razlogov. Tiho sem zahlipala. Ko me je Isaac videl, da jokam se je obrnil k meni in me objel od zadaj. Nekaj časa sem pustila, da me takole objema, psihično sem bila namreč popolnoma izčrpana, a kmalu sem se pričela zavedati, kaj se je zgodilo in nato sem ga odrinila stran od sebe. ''Spelji se. Ti si kriv, da se tu cmeram kot mila jera.'' Glas se mi je tresel. Spet se mi je približal, a se me ni dotaknil. ''Lahko grem domov?'' sem ga nenadoma vprašala. ''Oh, seveda lahko grem! Saj nisem tvoja LAST!'' Pričela sem se smejati in solze sem hitro pustila za sabo. Prijel me je za glavo in svoj obraz približal mojemu. Najina nosova sta se dotikala. ''Kaj pa, če jaz NE PUSTIM, da greš?'' je rekel in dvignil obrvi. Bil je resen, čeprav sem videla, da mu majhen kotiček ustnic navihano uhaja v nasmešek. Še vedno sem se smejala in ga gledala v oči. V misli so se mi spet prikradli najini poljubi in vroči dotiki, a sem misel hitro odgnala. Globoko sem vdihnila. Videl je, da me dela živčno in to ga je več kot očitno zabavalo. ''Ne bojim se te, veš,'' sem rekla. A sem lagala, presneto lagala. Bala sem se ga. A večji del mene si ga je želel. Hrepenela sem po njegovih poljubih in tem, kako se me je dotikal in kako me je poželjivo gledal ...







Torej nisem vedela, ali naj se ga bojim ali ne. To, da sem mu lagala mi je očitno videl v očeh, saj se je tiho zasmejal. Pobožal me je po licu. ''Ne bi smela tega reči,'' je bilo vse kar je spravil s sebe.
~
KOMENTARJI? :'D
07. april 2014
u71250
u71250
neext
07. april 2014
u16236
u16236
''Zakaj?'' sem ga počasi vprašala. ''Zato.'' In njegove ustnice se se prilastile mojih. Sranje, kako sem si ga želela! A sem ga odrinila. Zasmejal se je. ''Nima se smisla upirati, saj vem, da me hočeš,'' je ponosno rekel. Kakšen samovšečnež. Spet me je hotel poljubiti, a tudi tokrat sem ga odrinila. ''Samo ... Ne dotikaj se me, okej?'' sem glasno rekla in stekla po stopnicah v sobo, v kateri sem spala. Slišala sem kako je šel za mano. ''Majkemi, kako si zadrgnjena, ženska! Niti pozabavati se ne znaš,'' je glasno rekel in ustavila sem se in se obrnila k njemu. Bila sem razburjena. In jezna. In žalostna, ker me je žalil. ''Veš, kaj? Jaz se znam prekleto dobro zabavati, ampak ne s seksom,'' sem se zadrla, preskočila dve stopnici in že sem bila na vrhu. Zaničljivo je prhnil, a ni se pognal z mano. Odpravil se je po stopnicah navzdol. Stekla sem po hodniku in odprla vrata sobe. Takoj sem se vrgla na posteljo in se zazrla v strop. Ali naj grem domov? Niti sekudne več nočem ostati pri tem kretenu! Jezno sem brcnila rob postelje in kmalu sem obžalovala, saj me je zabolel prst na nogi. Tiho sem zastokala. Na koncu sem spoznala, da je najbolje, da še to noč prespim tu, saj me je bilo strah iti domov ponoči – pa ne zaradi teme, strah me je bilo namreč, da bom še enkrat podoživela to zgodbo z ugrabitvijo ali kako naj se izrazim. Zlezla sem pod odejo in zaprla oči. Že čez nekaj minut sem zaspala.






Bil mi je tako blizu. Njegove roke so se skoraj dotikale moje rame. Bil je besen. Besen kot sam vrag. In jaz sem se ga tako bala. Samo teči moram, samo teči! In takrat sem se zbudila. Pogledala sem okoli in kmalu sem ugotovila, da so bile le sanje. Oddahnila sem si. Opazila sem, da je zunaj še vedno tema. Hotela sem zaspati nazaj, a nisem mogla. Preprosti nisem. Vstala sem in tiho odprla vrata. Počasi sem se odpravila po stopnicah navzdol. A hitro sem se ustavila. Moja ušesa so namreč zaznala glas, njegov glas. Govoril je srednje glasno in slišati je bil naveličan. Očitno je govoril po telefonu. Ustavila sem se in prisluhnila. ''... ne, seveda ne. Bova videla jutri. Prav.'' Bil je nekaj sekund tiho nato pa je spet spregovoril. Govoril je malce bolj potiho, zato sem morala kar dobro prisluhniti, da sem kaj razumela. ''Ubij jo že, mrho! In njega tudi!'' Dih mi je zastal. Čakaj, sem prav slišala? Prestrašila sem se. Torej je morilec? Isaac in ta človek s katerim govori po telefonu sta morilca? Začela sem pospešeno dihati. Poskušala sem se umiriti. Globoko sem vdihnila in izdihnila. Ostalih besed, ki jih je izrekel nekomu po telefonu, nisem slišala, saj sem bila preveč zaposlena, s tistim kar je rekel pred kratkim. Ko sem se umirila, sem spet prisluhnila, a ni več govoril po telefonu. Počakala sem še nekaj minutk. Opogumila sem se in se počasi odpravila po stopnicah navzdol. Delala se bom, kot, da nisem slišala nič. Videla sem ga, kako je sedel za mizo in nekaj pisal. Očitno me je slišal, saj so se njegove oči v hipu srečale z mojimi. Listek na katerega je pisal, je hitro pospravil v žep. Premeril me je, nato pa spregovoril: ''Ne moreš spati?'' Samo prikimala sem. Čakaj ... Ni več jezen name? ''Lahko dobim malo vode?'' sem ga tiho vprašala. Nasmehnil se je. ''Seveda.'' Vstal je, odprl omaro in vzel ven kozarec. Vanj je nalil vodo in mi ga počasi podal. ''Hvala,'' sem rekla in pričela piti. Ko sem spila, sem kozarec položila v pomivalno korito. Videla sem, da me je gledal. Ali načrtuje, kako me bo ubil? Ob tem me je kar zmrazilo. On se je le nasmehnil in rekel: ''Si kaj lačna?'' Odkimala sem. Sploh nisem bila lačna. Apetita sploh nisem imela. ''Tudi prav. Samo zdelo se mi je, da mogoče si.'' Skomignil je z rameni in se vsedel nazaj na stol. Moj pogled je takrat pristal na uri. Pol enih? Spala sem samo slabi dve urici. Zavzdihnila sem. Zakaj čas mineva tako počasi, ko sem tu? Čudilo me je, da on še ne spi. Očitno je nočni tip. ''Hej, ti posodim oblačila? Že nekaj časa si v tejle oblekici ...'' je spet počasi začel. Obrnila sem se k njemu. ''Prav,'' sem počasi rekla. Vstal je in se odpravil proti stopnicam, z roko mi je pokazal naj mu sledim. Šla sem za njim. Nato sem se ustavila. Je to mogoče le trik, da me končno pokonča? Otrpnila sem, nato pa nadaljevala s hojo za njim. Prišla sva do njegove sobe. Ko sem jo zagledala, so me spet obdali tisti občutki, ko sem bila prvo noč tu in ko me je prvič poljubil. Zardela sem. Hvala bogu, da me ni videl. Odprl je omaro in nekaj časa iskal primerna oblačila zame. Končno je nehal iskati in mi podal dolgo in razvlečeno bež majico s kratkimi rokavi ter kratke hlače. Podal mi ju je in vzela sem ju. Komaj opazno se mi je nasmehnil. ''Bo v redu?'' je rekel. ''Ja, bolje že kot tale oblekica. V njej se počutim tako ...'' Nisem znal nadaljevati. Ugotovila sem, da so moje besede brez smisla in odpravila sem se po stopnicah navzdol v kopalnico, kjer sem se nameravala preobleči. Sledil mi je. Jaz sem odšla v kopalnico, on pa na kavč. Zaprla sem vrata in jih zaklenila. Preoblekla sem se in se pogledala v ogledalo. Tiho sem se zasmejala sama sebi. Kot kakšen hipi sem. Hitro sem se nehala smejati. Bila sem v resni situaciji, zelo resni. Čim prej moram od tu. Ampak ne ponoči. Počakati moram na jutro.
10. april 2014
next
10. april 2014
u82298
u82298
next
10. april 2014
u71250
u71250
next
11. april 2014
next+nova bralka!
11. april 2014
u16236
u16236
hvala vam za vse nexte;') naslednji next pride še ta vikend:* še prej pa bi vas prosila za komentarje, kako se vam zdi!
11. april 2014
neeeeeext!!
11. april 2014
kul,drugače malo sporno vse to s poljubi,če bi zgodbo pisala jas bi jo naredila tako,da bi se spoznal na zabavi,skupaj preživela veliko dramatičnih trenutkov itd. Saj veste tako realistično. Je ta Isaac vampir slučajno?
11. april 2014
u16236
u16236
kako to mislš sporno haha?
drugač pa ne ni vampir ne bo nič nadnaravnega v tej zgodbi tko da :'D
11. april 2014
next. coll zgodba, nimam kritičnega mnenja :26
11. april 2014
u71250
u71250
neeeeext nuujnuu
12. april 2014
u16236
u16236
evooo tu je next:') sicer ni nič posebnega, je pa kar dolg. sicer se prava zgodba šele začenja. kmalu se po sprevrglo v napeto zgodbo polno krvi in sovraštva. uživajte v branju!
xoxo

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------







Povonjala sem oblačila. Tako lepo so dišala. Po NJEMU. Stresla sem z glavo ob svoji opazki in počasi odprla vrata. Z očmi sem poiskala Isaaca in zagledala sem ga na kavču. Gledal je vame. Naravnost vame. Dvignila sem obrvi. ''Kaj?'' je bilo vse kar sem rekla. ''Nič,'' je rekel in se smejal. ''Samo premišljeval sem, da izgledaš prav srčkano v mojih oblačilih.'' Zavila sem z očmi. Kako me je izzival! Nič nisem rekla. Hotela sem iti v zgornje nadstropje, ko sem spet zaslišala njegov glas: ''Se mar motim?'' Grrr, kako ga sovražim! Samo zmajala sem z glavo in se odpravila v zgornje nadstropje. Ko sem prišla v sobo v kateri bom danes spet spala, sem se le vrgla na posteljo. 'Samo zaspi!' sem si prigovarjala, a nisem mogla spati. V mislih so se mi vrtela dejanja zadnjih 24-ih ur. In tako si želim domov! Rada bi spet videla starša, Kay in ostale prijatelje. Še jutri bom odšla od tod! Še jutri! Z mislijo, da grem jutri domov sem počasi padala v spanec. Naenkrat pa so se vrata odprla in zagledala sem njega. Trznila sem. ''Oh, oprosti. Nisem vedel, da že skoraj spiš. Preden grem spat sem samo prišel pogledat, kako si in ti zaželet lahko noč.'' On mi je prišel zaželet lahko noč? Vse kar sem lahko naredila, je bil 'fake' nasmešek, ki sem si ga pričarala na obraz. Tudi on se mi je nasmehnil nazaj. O, bog, ta njegov nasmeh ... Kakor hitro je prišel, je tudi odšel in spet sem bila sama. Hitro sem zaspala in že sem se predala mirnemu spancu. No, pa je bil res miren? Prvič po dolgem času sem bila brez nočnih mor. Ampak, kako je lahko tvoj spanec miren, če veš, da nasproti tvoje sobe spi morilec?

Zjutraj sem se zbudila vsa srečna, ker sem bila prepričana, da bom danes šla domov. Hitro sem vstala. Po stopnicah sem se odpravila navzdol, Isaac je že sedel za mizo in pil kavo. ''Dobro jutro, lepotička. Si dobro spala?'' me je nagovoril in se nežno nasmehnil. ''Nikoli bolje,'' sem sarkastično odgovorila in se vsedla na stol zraven njega. Ko sem na mizi zagledala hrano, mi je kar zakrulilo v želodcu. ''Postrezi si,'' je rekel in pokazal na hrano. Prekleto, kako sem lačna! Samo pokimala sem in se lotila zajtrka. Najprej sem pojedla kos kruha z medom, nato pa sem pojedla še banano in spila kozarec mleka. On ni jedel nič, samo pil je kavo. ''Ne boš ti nič jedel?'' sem ga vprašala, ko sem končala z zajtrkom. ''Sem že jedel, še preden si ti vstala.'' ''Aha,'' sem na kratko rekla, nato pa vstala. Odpravila sem se v kopalnico in si umila obraz ter se oblekla nazaj v staro oblekico. Okej, mogoče bo malo čudno, če se po mestu v njej sprehajam sredi belega dne, a bolje že kot v moških oblačilih. Ko me je Isaac zagledal spet nazaj v mojih oblačilih, se je začudil. Nato pa se je zasmejal. Očitno me je prebral. Vedel je, da hočem domov. Še zadnjič sem si ga drznila pogledati, nato pa sem počasi odšla proti vratom. ''Kam pa kam, lepotička?'' sem zaslišala njegov nežen glas. Še vedno se je lahkotno smejal. ''Domov,'' sem mu odgovorila. Počasi sem odprla vrata. Slišala sem, kako se je pognal proti meni. ''Hej, nisem ti dovolil.'' Zavila sem z očmi. ''Saj ne potrebujem tvojega dovoljenja,'' sem mu hitro razložila. Njegove oči so se srečale z mojimi. Imel je resen izraz na obrazu. Otrpnila sem. Sranje, res me ne bo spustil! On pa se je zasmejal in zmajal z glavo. Njegov obraz je kar naenkrat postal prijazen. ''Dobro, lahko greš,'' je počasi rekel in srce mi je poskočilo, ''vendar, vedi, da z mano še nisi opravila.'' Pomežiknil mi je. Domov grem, domov grem, domov grem ... Čakaj, kaj? Kaj je mislil s tem, da z njim še nisem opravila? Me bo napadel, ko bom ponoči spala? Brez da bi kaj rekla, sem odprla vrata in Isaaca pustil za sabo. S hitro hojo sem se odpravila do podzemne postaje in, kot bi mignil sem bila doma. Doma! ''Ljubo doma, kdor ga ima,'' sem si tiho rekla, ko sem prestopila prag in se zasmejala. Prva stvar, ki sem jo storila, ko sem prišla domov, je bila, da sem se preoblekla. Oblekla sem kratke hlače in roza majico brez rokavov. Nato sem hitro stekla v kopalnico, se stuširala, si umila lase in sčistila zobe. Ko sem opravila in se preoblekla sem se počutila odlično, kot da bi vse slabe stvari odtekle iz mene. Nato pa sem se spomnila na Kay. In starša ... Pri srcu me je zabolelo. Nihče ne sme izvedeti za to, kar se mi je zgodilo v zadnjih dveh dneh. Preprosto, nisem hotela govoriti o tem. Z nikomer. Odšla sem v kuhinjo in si naredila vročo čokolado. Po skoraj dveh dneh, ko me ni bilo doma, sem resnično potrebna sprostitve. Počasi sem srkala vročo čokolado, zaprla oči, ko mi je v misli stopil on. Njegov obraz, njegov vonj in nasmeh ... Ne, nisem zaljubljenja vanj! Nikakor. Kaj za vraga se dogaja z mano? Zakaj sem ga sploh mogla spoznati? Bolj sem ga hotela odgnati iz svojih misli, bolj sem premišljevala o njem. Prekleto, kako ga sovražim! Ne, SEBE sovražim! Ko sem spila vročo čokolado, sem jo odnesla v pomivalno korito in se vrgla na kavč. Prižgala sem televizijo in pričela gledati ameriški top model. Gledala sem ga slabih desetih minut, ko je zazvonil hišni telefon. Srce mi je padlo v hlače. Me kliče Isaac? Ah, ne, saj ne more dobiti naše številke, ane? Mogoče pa je le on. Samo on ne, prosim!







S tresočimi rokami sem prijela telefon in se oglasila. ''Ja?'' sem dahnila. ''Hej, Scar, Kay tu,'' sem zaslišala vesel glas svoje najboljše prijateljice. Oddahnila sem si in se zasmejala. ''Hej! Kako si?'' sem veselo rekla. Slišala sem, kako je utihnila. ''Ne vidiva se skoraj dva dni, ti pa me vprašaš, kako sem?'' Otrpnila sem. Nič nisem mogla reči. ''Ah, oprosti, samo ... Pogrešala sem te,'' je rekla in se živčno zasmejala. ''Saj je vredu. Tudi jaz sem te pogrešala,'' sem priznala. ''Bi se lahko danes mogoče kje dobili? Na primer v kavarni Sundown?'' me je vprašala. ''Okej. Bo v redu čez ...'' pogledala sem na uro, nato pa nadaljevala: ''čez tri ure, torej ob petih?'' ''Ja, okej. Super, Scar. Se vidiva,'' je veselo rekla. Nato je za sekundo utihnila in spet rekla: ''Vse, ampak res VSE mi boš povedala o tem, kako si se imela pri tistem fantu!'' Nagajivo se je zasmejala. Zastal mi je dih. Sranje, kaj naj ji rečem glede tega? Nato sem bleknila le: ''Seveda.'' Grrrr, kako sem lahko to rekla? Zmajala sem z glavo. ''Se vidiva, dijo,'' je rekla in prekinila. Torej ... Imam le tri ure časa, da se izmislim, kaj ji bom rekla. Hm ... Nekaj časa sem tuhtala, ko sem prišla na idejo – rekla ji bom, da sva s tem fantom –poimenovala ga bom Marc- prišla le do poljubljanja in, da se med nama ni zgodilo nič več. Le avantura za eno noč. Šit, upam, da mi bo verjela. Poljubi s fanti za samo eno noč niti podrazno niso moja stvar. S Kaylee ne paševa ravno na vrh ružbene lestvice. Nisva tisti mrhi, ki so imele že milijon fantov. Ali tisti, ki dasta vsakemu. Nagravžno! Šla sem v svojo sobo in v omari poiskala, kaj bom oblekla, ko bova šli s Kaylee na kavo. Izbrala sem lahkotno poletno oblekico bež barve. Odložila sem jo na stol in se ulegla na posteljo. Strmela sem v bel strop in poskušala odklopiti misli. A moje raztresene misli so kar bučale v moji glavi. Zaslišala sem zvonjenje telefona. Kdo pa je zdaj? Stekla sem dol v dnevno sobo in se pobrala hišni telefon, ki sem ga pustila v dnevni sobi na mizici. Mami je. Nekaj časa sem oklevala, nato pa se oglasila. ''Živjo mami!'' sem rekla. ''Živjo ljubica! Si v redu? Skrbelo me je, ker se nisi oglašala na telefon.'' ''Ja, v redu sem. Telefon sem ponesreči pozabila na zabavi. Danes mi ga bo Kay vrnila,'' sem rekla. ''Pogrešam te, mami,'' po licu mi je spolzela solza. Mami se je tiho zasmejala. Vedno se je čisto raznežila, ko sem ji rekla kaj takega. ''Tudi jaz tebe ljubica, saj prideva čez en teden. Nujno sva morala iti na Irsko. Ta teden potekajo neki dolgočasni seminarji za zdravnike, tu, v Dublinu. Da morava iti oba, sem zvedela šele takrat, ko si bila na zabavi. Žal mi je, da sva kar tako šla.'' ''Saj je v redu. Pozdravi še očija,'' sem kratko rekla. ''Prav. Lepo se imej, ljubica.'' ''Ti tudi mami. Adijo.'' Nato je prekinila. Vesela sem bila, da ne ve za moje dvo-dnevno izginotje. Odložila sem telefon in pogledala na uro. Pol petih. Stekla sem v sobo in se preoblekla. Nato sem šla še v kopalnico in se uredila. Zravnala sem si lase, se rahlo napudrala in si oči poudarila z maskaro. Za piko na i sem si ustnice navlažila s svetlo roza bleščilom in se zadovoljno pogledala v ogledalo. Nasmehnila sem se sama sebi. Vedno sem rada odšla urejena od doma. Nato sem se še naparfumirala z parfumom, ki, mimogrede, božansko diši. Kmalu je ura odbila deset do petih in počasi sem se odpravila proti podzemni. Odstopila sem na prvi postaji. Do kavarne jele še slabih sto metrov. Peš sem se odpravila po pločniku in gledala mesto. Mesto, ki nikoli ne spi. New York je tako lep. Obožujem ga! Hitro sem zagledala kavarno. Ko sem prispela, sem takoj zagledala Kay, ki mi je vsa navdušena mahala. Nasmehnila sem se ji in stekla proti njej.
13. april 2014
neeeeeeeeeeeeeeeext!!!
13. april 2014
u71250
u71250
neeeeext čim preej
14. april 2014
u71250
u71250
neeext nuuujnuu človek!!
19. april 2014
u16236
u16236
se iskreno opravičujem ker še vedno nism nextala. :/ ampak preprosto povedano: skor nič časa nimam. novi next trenutno pišem (hvala bogu za počitnice) in kmalu pride! <3
28. april 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg